Revija SRP 123/124

Jolka Milich

 

O TEM IN ONEM

 

Pa she to

Delo, 21. 2. 2015

 

Tudi sobotno Delo si je v rubrichici Pa she to na 32. strani privoshchilo Iva Svetina, ki je kot novoimenovani predsednik pisateljskega drushtva nagovoril kolege in nasploh vse sodrzhavljane s poslanico ob dnevu »maternega jezika« ... ochitno v precej slampashti slovenshchini, ki prav kliche po lektorju. A zdi se mi, da mu Delo she najbolj zameri, ker mu ni she uspelo, kot pravi, pravilno izpisati niti enkrat pojma materni jezik, saj je – o groza vseh groz! – nich manj kot shestkrat v 35 borih vrstic dolgi oziroma kratki poslanici omenil, zdi se, neizpodbitno napachni materin jezik, namesto maternega jezika, vsaj stokrat bolj neizpodbitno pravilnega, recimo kar edino pravopisno mozhnega. Saj se glosator v naslovu rahlo norchavo in dokaj presherno sprashuje: Al' prav se pishe materin al' materni jezik?

Moj odgovor: pravilno je oboje, naj si vsak pisec sproti izbere tisti pridevnik ali prilastek, ki mu je blizhje ali mu lepshe zveni. Lahko celo uporablja oba, ju poljubno izmenjava, da razbije ali omili enolichnost v besedilu.

Dajmo nashemu jeziku ali mu pustimo chim vech mozhnosti, kjer se le da, ne vsiljujmo mu arbitrarno samo ene oblike. Ne pozabimo, da Toporishichev Slovenski pravopis, ki je vse prej kot nezmotljiv in neoporechen, bodimo iskreni, kot vsak slovar pri nas in na vsem svetu, je izshel shele leta 2001, to je pred slabimi 14. leti in shele v njem je ta razlochek v zvezi z nasho materinshchino oz. nekakshen namig bolj kot zapoved in zakon: materin (naj bo) obraz, jezik pa materni. V Slovenskem pravopisu iz leta 1962, imenujmo ga Bajchevega, Kolarichevega, Sovretovega, Modrovega itd., kamor smo se po pravilnost zatekali domala do pred kratkim, domnevam z Ivom Svetino vred, gre za zelo prirochen in tudi lahek zvezek pred zgoraj omenjenim zadnjim – zhal, tezhkim kot svinec in zaradi tega zelo nerodnim in neprimernim za pogostno rabo. In v predzadnjem, ki zame in za marsikoga she vedno velja, je materin lahko obraz in jezik, da o njeni – materini – ljubezni in srcu pa dushici niti ne govorimo. In pesnik Svetina si je ochitno izbral obliko, ki je je bil (naj)bolj vajen, zakaj pa ne? Saj je Toporishich ni dal na indeks, nobenega prepovednega krogca ne vidim ob njej, tudi jezikovna inkvizicija je ni (she) dala na grmado in bogokletnico na glavnem trgu demonstrativno sezhgala. Le kakshen bolj enostransko pristranski in ozkogledi lektor si tu pa tam – naj rechem zhe prepogosto? – privoshchi lov na charovnice in zapoveduje, kar bi kvechjemu smel svetovati, sklicujoch se avtoritarno, da je ono drugo zastarelo in neustrezno, zrelo za odpad – le to, kar je njemu vshech, lahko obstaja in obvelja, namesto da bi sposhtoval tuj okus in pustil, da se razbohoti tudi kaj drugega, kar morda ne uspeva na njegovem bolj osojnem ali prevech prisojnem zelniku. In potem jokamo in stokamo, kako je nash jezik ubog, kako malo variant ima, kako nizka in omejena, da ne rechem nikakrshna je njegova povednost, kako z njim ne pridemo nikamor in podobne cvetke, seveda mokrocvetoche in zlasti veneche in trohneche.

 

 

Bogdan Macarol: »Milko Matichetov, najbolj znan po Zverinicah iz Rezije ...«

7. val – Primorske novice, 6. februarja 2015

 

Nedavno smo zlasti Krashevci in Primorci – a mislim tudi ostali del kulturne Slovenije – zelo dostojno in chuteche pochastili spomin na lani decembra preminulega Milkota Matichetovega, etnologa, folklorista, raziskovalca ustnega slovstva ter etnichnega krotilca zverinic in gojitelja rozhic iz Rezije, pa she nam, ki smo preprichani, da vemo vse o njem, da ga tako rekoch znamo na pamet, se je ... nemarno zareklo o tem Koprivcu in slovenskem akademiku, ki je zhivel, deloval in tudi umrl v Ljubljani. Ne da bi preveril verodostojnost svoje trditve, je porochevalec Bogdan Macarol, potem ko se je o Matichetovem pohvalno razpisal na celih dveh straneh, ustrelil na koncu – brez vsake potrebe kajpak – she tega kozla in vesoljnemu slovenstvu oznanil, beri prodal kot dejstvo in sveto resnico (PN, 6. 22. 2015), kar pa ni sploh res! ... da je bil »pri utemeljitvi zgodovinske rabe pojma shkrzhad namesto shkrzhat in bedenice namesto narcise manj uspeshen, dosegel pa je vsaj to, da je za Slovence brinovka spet postala brinjevka«.

Upala sem, da bosta znanega in cenjenega chasnikarja Primorskih novic demantirala Matichetov sin Matej ali vnuk Marko, ki je tudi pesnik in so mu potemtakem jezikovne zadevshchine blizu, vrh tega sta tvorno nastopala v chlanku in chasnikarju marsikaj zanimivega in manj znanega tudi povedala. Prichakovala sem tudi, da se bo oglasil kakshen poznavalec etnologovega opusa ali lingvist iz nashega konca, recimo Zoltan Jan, Silvo Fatur ali Marija Stanonik, Matichetova nekdanja kolegica na Inshtitutu za slovensko narodopisje, pa nich. Naj mi bo dovoljeno, da stvari postavim jaz na svoje mesto in nekako razveljavim trditve napachno informiranega novinarja.

Najprej je treba poudariti, da Matichetovemu ni sploh bilo do tega, da narcise, recimo, nadomestimo z bedenicami in skrzhate s skrzhadi, cheprav so se mu zdeli slednji bolj usklajeni s slovenskimi jezikovnimi uzancami pri nas. Njemu je shlo zlasti za to, da jih spravi iz ... geta narechnosti in jim nameni shirshi zhivljenjski prostor, skratka da jih pravopis sprejme kot polnopravne in enakovredne izraze z onimi, ki so v njem zhe paradirali brez vsakega krogca, pushchice ali zvezdice ob strani, ti pa so narekovali bodisi opustitev ali omejeno rabo; tako da noben pisec se ne bi vech sprasheval, ali jih sme popolnoma nekaznovano uporabljati ali obstaja kakshna zapreka, ker bi bilo na golo oko ochitno, da sme.

Zachela bom s krashko in pristno slovensko bedenico, alias narciso, ki si je priborila – verjetno po njegovi zaslugi – polnopravno mesto in brez vsakega zadrzhka zhe v Slovenskem pravopisu iz leta 1962. Najti jo je tudi v prvem zvezku Slovarja slovenskega knjizhnega jezika, osem let kasneje (1970). Kjer je vseeno obravnavana z nar. narcisa – kar pomeni narodno omejena raba izraza – vendar je nato zelo lepo ponazorjena: gmajna posuta z dehtechimi bedenicami. Nanjo naletimo tudi – bravo, Josip! – v neki pesmi bosansko-slovenskega pesnika Josipa Ostija! Ne spominjam se vech v kateri zbirki, ga bom vprashala. V Toporishichevem Slovenskem pravopisu (2001) bedenic kratko in malo ni, ne zaznamovanih z nar. in she manj onih povishanih v suveren slovenski izraz, so samo narcise, a ni niti knjizhne rukvice, ki jo avtor omenja po furlansko rucola, le fonetichno napisano (rukola), in ochitno niti ne ve, kam ta bozhja travca ali plevelchek spada (lat. Eruca sativa Mill.) – on ji pravi solata – v poznavanju rastlinstva – to prav bije v ochi – je bolj slab, kar si slovarnik sicer ne bi smel privoshchiti, pa si je, in mi vsi ... oportunistichno? privoshchljivo? brezbrizhno? molchali, to je she bolj hudo kot njegova kot ocean shiroka in globoka nevednost na tem podrochju, to nashe nadvse shkodljivo dajanje potuhe, saj niti ne ve, sodech po njegovem pravopisu, za obstajanje dobre misli in materine dushice, ki sta pri nas obenem strokovni in domachi imeni za origano in timijan. On je verjetno poznal le ta dva zadnja izraza in prvi mu je zachimba, drugi pa rastlina. V kakshni restavraciji je prishel do te kunshtne distinkcije. Ima sicer veliko zaslug, ki mu jih jaz ne mislim odvzemati, nasprotno, vrh tega je bil tudi zelo simpatichen, ampak skoraj dvomim, da je kdaj v zhivljenju prelistal kakshno ... Malo floro Slovenije in kaj veliko manjshega in nujnega zvedel v zvezi z rastlinskimi druzhinami, rodovi in vrstami. Mi vsi pa tiho kot grob. Naj ga le lomi na svojo roko in pest in veselo rukolira z nashimi vrlimi slovenskimi oshtirji, ki jim slovenshchina prej smrdi kot dishi, itak je furlanshchina vsaj stokrat bolj povedna od nashe brezperspektivne materinshchine, uboge sirotice jerice, ki – naj si le vtepe v glavo – z rukvico ne bo prishla dalech. Pa she res je. Che bo trmasto vztrajala z rukvico, z dobro mislijo in materino dushico, pa she s kakshnim ozhepkom, kaduljo alias zhajbljem, ji ne bo sploh treba, da se asimilira in postane po nashi zaslugi na lastnih tleh vsaj furlanshchina, che ne ravno italijanshchina ali lingua franca – angleshchina. Kar je res, je res. Mimogrede: Toporishich poleg zhajblja ima tudi salvijo in kaduljo, a ochitno ni odkril, da gre za isto zdravilno rastlino, saj le z zhajbljem grgramo in si naredimo chaj, o kadulji zvemo, da je travnishka rastlina, ob salviji (italijansko: salvia) pa samo, da je rastlina. Nemara celo primerna za kakshen porochni pusheljc ali okrasno bohotno spenjavko za na latnik pred hisho. Njegovo nepoznavanje rastlinstva, ali namerno ignoriranje te panoge, se mi zdi naravnost patetichno, za se razjokat. Mi vsi pa tiho tiho, najbrzh da nas ne chuje Miho ... Ker che Miho zve, nam predolge jezike – cak! – pri prichi odrezhe, popopra, osoli in kar surove poje. In adijo jezikovne in vsakrshne polemike, ki razgibavajo mrtve vode in prevetrujejo nashe zhe malce postane, zaprashene in plesnive buche.

Iz povedanega je razvidno, da je Milko Matichetov nadvse uspeshno spehal v pravopis tako shkrzhade kot bedenice, shkrzhadi koeksistirajo enakopravno s shkrzhati celo pri Toporishichu, zdaj je le od nas odvisna njihova raba. Naglih korakov se blizha pomlad, zato vam na dusho piham, ne pojdite nabirat vech narcis, niti onih na polja pod Golico, pach pa odslej rabutajte le bedenice, zlasti one opojno dehteche, ki rastejo bolj pri rokah na blizhnjih gmajnah. Poleti pa prisluhnite rajshi shkrzhadom kot shkrzhatom, ali izmenichno, enkrat enim, drugich drugim, da bo volk sit in koza cela, mi pa bi imeli na razpolago kar dva izraza namesto, bolj ubozhno, enega samega samcatega. Kar je bolj, je bolj, kot je rekla tista prebrisana krashka kuharica, ki je topila shpeh na maslu.

Kar se pa tiche knjizhne brinovke in krashke brinjevke, ki vedri v ednini in mnozhini tudi v pesmih Srechka Kosovela, pa je Macarol vso rech ... to ptichjo afero ... malce pomeshal. Jo je naprtil – iz povrshnosti? – Matichetovemu na grbo namesto, da bi jo pustil dr. Antonu Ovirku v obravnavo, saj je prav Ocvirk zakompliciral vso zadevshchino okrog tega pticha. Leta 1946 v Srechkovem prvem zbranem delu, ki ga je on uredil, je pesnika tu in tam precej samovoljno popravljal, vse brinjevke mu je tudi poknjizhil v brinovke, shele kasneje je odkril, da se tako ne dela in povsem skesan, ob drugem natisu dokaj drugachne prve knjige zbranega dela, leta 1964 – to je 18 let kasneje – zmetal ven vse svoje popravke, z brinovkami vred, te nadomestil s Srechkovimi brinjevkami in tem pristnim krashevkam priboril v slovarjih tudi status polnopravne slovenske ptice. Zdaj se bohoti ob brinovki tudi v Toporishichevem Slovenskem pravopisu. O njeni lepoti in blagoglasnosti pa se je Ocvirk zhe pred 50. leti razpisal v opombi v omenjeni knjigi. Tenkochuten zapis, vreden branja. Cheprav polstoleten.

In kaj naj rechemo na koncu? Matichetov je nadvse uspeshno reshil chisto vse probleme, o katerih je dvomljivo tekla beseda v PN, vkljuchno s ... shkrzhadi in bedenicami. Tudi Ocvirk je vrnil Kosovelu, kar je bilo Kosovelovega, to je brinjevke, in nas s tem nazorno pouchil, naj rajshi sebe pouchujemo in popravljamo kot pa druge, da se po nemarnem ne osmeshimo. In preden, kaj rechemo ali trdimo, naj se dodobra informiramo, che se nismo kaj zmotili, da ne bomo izpadli smeshni zaradi svoje povrshnosti.

 

jolka milich