Revija SRP 123/124

Jevgenij Baratinski 

VSE JE MISEL 

 

 

OJ DAR JE UBOG

 

Moj dar je ubog in glas moj ni gromek,

a le zhivim, in to moje zhitje

pozemsko je komu ljubo bitje:

prav njega nashel bo daljni potomec

v mojih stihih; kdo ve, dusha moja

odkrila bo z njegovo dusho vez,

in kot sem druga nashel v rodu svojem,

bom bralca nashel v potomstvu she jaz.

 

(1829)

 

 

 

VSE JE MISEL

 

Vse je misel, le misel! Zhrec besede,

umetnik ubog, zate odpusta ni;

vse je tu, she chlovek, in svet stoji,

in smrt, zhivljenje, pravda brez koprene.

Rezilo, orgle, chopich! Srechen je ta,

ki strast ga ne zvabi prek njih mejá!

Vse to so le omame posvetne!

Pred tabo pa, kot pred golim mechem,

o misli ostra luch, zbledé zhiva tla.

 

(1840)

 

 

 

JESEN

(16)

 

Prihaja zima, in pusta zemlja

v shirokih lisah onemoglosti

in rádostno sijocha polja

pod zlatim klasjem cvetochih dni,

z zhivljenjem smrt, z bogastvom beda –

vse te podobe chasa bezhnega

zravnala je tanchica iz snega,

ki enolichno nanje seda:

pred tabo takshen svet odslej stoji,

v katerem zate zhetve nich vech ni.

 

(1836-1837)

 

 

 

 

 

OPOMBA O AVTORJU

 

Jevgenij Abramovich Baratinski (1800, Vjazhla, vas pri Tambovu – 1844, Neapelj, Italija), ruski pesnik; potomec v 17. stol. priseljenega poljskega plemstva iz Galicije (izv. Boratyński, po gradu Boratiń; oche general, stric vice-admiral), sholanje v St. Peterburgu na gardni kadetnici (za plemiche), kot chastnik vech let na Finskem, 1826 izstopil iz vojske in se porochil (osem otrok), poslej zhivel v Moskvi in na svojem posestvu, potoval po Evropi, umrl v Neaplju (po hudem glavobolu, navzocha le zhena; smrt nepojasnjena). Zelo mlad zaslovel s pesmimi, pozneje vse bolj »drugorazreden«, v 20. stoletju ga znova odkrijejo simbolisti in nasledniki (Mandelshtam, Ahmatova, Brodski) kot velikega refleksivnega pesnika. Izdal je tri zbirke pesmi: dve z enakim, stereotipnim naslovom Stihotvorenija E. B. (1827, 1835) ter Sumerki (mn. sam. s pomenom: somrak; tochneje: somrachja), 1842. Slednja ob izidu podcenjena (kritik V. Belinski je pesniku ochital nazadnjashtvo), danes pa velja za umetnishki in zgodovinski unikum ruske literature kot prva pesnishka zbirka v modernem smislu: pod vsebinsko specificiranim naslovom zaokrozhena kompozicija enotno uglashenih in medsebojno dopolnjujochih se pesemskih tekstov.

Baratinski je pripadnik t. i. »Pushkinove plejade«, ki je na sledi vzornika v poeziji uveljavljala avtorski (romantichni) individualizem. Pushkin (tudi iz vrst plemstva, kot praktichno vsi ruski klasiki 19. st.), po shirini in uchinku svojega genija brez primere v svetovni literaturi (vsa ruska literatura po njem je »izpod njegovega plashcha« – tudi Gogoljev Plashch), je v kratkem zhivljenju vulkansko dvignil rusko poezijo, prozo in dramatiko med globalne vrhove (od slovanskih literatur dotlej vodilna poljska; v slovenski ima podoben pomen Presheren, pesnik, snujoch tudi v smeri proze in dramatike, a v neprimerljivo ozhjih razmerah je iz svojega »brodoloma« reshil le zvezek pesmi). Ob Pushkinu je delovala vrsta manjshih, a kvalitetnih pesnikov, med njimi mu je bil Lermontov najblizhji po shirini talenta in zhivljenjski usodi, Baratinski pa je utemeljil rusko filozofsko liriko, ki jo je nato Tjutchev razvil do enkratne popolnosti.

Poezija Baratinskega je dokaj raznolika (Pushkin je cenil zlasti njegove elegije; tudi izvirnost misli in samostojnost: »Stopal je po svoji poti sam in neodvisen.«); pisal je tedaj modne poslanice znancem, daljshe pripovedne pesnitve itd. A danes se zdijo kljuchne njegove krajshe, v izrazu mojstrsko natanchne, v nekaj verzov (8, 9, 10) zgoshchene, mrachno zadrzhane in lucidno prebojne refleksije, katerih esencialni »povzetek« pomeni Vse je misel, le misel … V pesmi Muza je svojo »muzo« oznachil nikalno: on sam ni zaslepljen od nje, ni lepotica, brez daru za igro ochi, govori umirjeno in preprosto, brez okrasja, izraz njenega obraza ni skupinski … Ciklus shestnajstih desetverznih pesmi Jesen na koncu Somrachij sklepa njegov opus s somrachno vizijo zaledenele prihodnosti industrijske civilizacije (na zachetku iste zbirke se pesem Poslednji pesnik zachenja: »Stoletje koraka po svoji poti zhelezni, / v srcih dobichek ...«).

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich