Revija SRP 123/124

Ivan Tomazhich

 

SLOVENCI IN BASKI – (PRED)INDOEVROPSKE ZVEZE

 

Dne 19. septembra 1991 se je na tirolskem ledeniku Similaun nad naseljem Vent prikazalo iz snega truplo chloveka izpred 5300 let v she neverjetno dobro ohranjenem stanju. Kdo je bil ta chlovek? Kaj je tam gori iskal? Kako je umrl? Kakshno opremo je imel? Ta in druga vprashanja so se takrat pogosto pojavljala. Mene je najbolj zanimalo vprashanje neke jezikoslovke, kakshen jezik je ta chlovek govoril.

Ali je sploh mogoche zvedeti za govorico tega najstarejshega Evropejca Ötzija, kakor so mu Avstrijci dali ime? Znani avstrijski pisatelj dr. Günther Nenning je v nekem chlanku z naslovom »Ötzi ist ein Slowene« (Ötzi je Slovenec) napisal, da so bili Veneti najstarejshe znano prebivalstvo teh krajev, ki naj bi bili predniki Slovencev, in zakljuchuje: »Ötzi je Slovenec. Ali je to mogoche?« Clanek je bil ponatisnjen v knjigi »Der Mann aus dem Eis« (Mozh iz leda) avtorjev F. Graupa in M. Schererja.

Je torej mogoche ugotoviti govorico tega mozhakarja? Po opremi gotovo ne. Vendar obstajajo she zelo stari jezikovni sledovi, iz katerih lahko izlushchimo nekatere elemente takratnega jezika tudi tega znamenitega Ötzija.

Evropa je bila do konca zadnje ledene dobe (pred okoli 10.000 leti) le redko naseljena. Potem se je naseljenost zhe v prvem obdobju srednje kamene dobe nekoliko povechala, verjetno tudi zaradi priselitve nekaj prebivalcev iz Sahare, kakor smo zhe omenili. Za prezhivetje so si ljudje she vedno pomagali le z lovom in iskanjem uzhitnih rastlin. To je pomenilo stalno premikanje iz enega kraja v drugega in medsebojno srechavanje. S tem je tudi njihov jezik ostal enoten. Morebitna narechja so zaradi stalnega premikanja lahko le obogatila skupni jezik, ki je tako ostal cela tisochletja skoraj enak na obshirnih predelih Evrope, dokler se ni pojavilo poljedelstvo, ki je zachelo vezati prebivalce na dolochene kraje in v posebne skupine s pochasnim nastajanjem narechij. Temu je sledil indoevropski pojav z novimi socialnimi in jezikovnimi spremembami. Zachelo se je spreminjanje dotedanjega enotnega jezika v nove oblike izrazhanja. Iz starega jezika je najprej v sredishchu dogajanja, namrech v srednji Evropi (vrvokeramichna kultura) zachel nastajati nov jezik z mochnimi ostanki prvotnega jezika. Okoli tega novega jezika se je nadaljevalo jezikovno preoblikovanje v razne smeri z vedno manjsho naslonitvijo na predindoevropski jezik.

Le proti eni dezheli ni mogla prodreti vrvokeramichna kultura Indoevropejcev, namrech preko Francije do Pirenejev. Zato je tam ostal starodavni jezik, ki se je spreminjal le z lastnim razvojem. To je baskovski jezik, ki nam omogocha zelo zanimive primerjave.

Ishchimo podobnosti baskovskega jezika z indoevropskimi. Nashli jih bomo predvsem s slovanskimi jeziki in she prav posebno s slovenskim. Ker slovenski jezik ni bil nikoli v stiku z baskovskim, moramo sklepati, da izvirajo te podobnosti le iz tistega davnega predindoevropskega chasa z enotnim jezikom od Pirenejev do Alp in she dlje. Te podobnosti smo zhe obravnavali, omejujoch se na najvidnejshe jezikovne elemente. Jezikoslovci pa odkrivajo tudi komplicirane morfoloshke podobnosti med obema jezikoma. Nashteli smo sto enakih besed (takih pa je she vech), ki nam odkrivajo, da so te besede iz predindoevropske dobe, namrech da so del tistega prvotnega skupnega jezika, ki smo ga imenovali protoslovanshchina, iz katerega je nastala pod indoevropskim vplivom nova slovanshchina, namrech slovenetshchina. Nastanek slovenetshchine pomeni prehod iz predindoevropske v indoevropsko dobo. S pomochjo jezikovnih in arheoloshkih dognanj lahko osredotochimo glavno dogajanje te spremembe na ozemlje predindoevropske trakokeramichne kulture in poznejshe kulture Unětice, kateri je sledila luzhishka kultura s sredishchem v trikotniku med Cheshko, Poljsko in Nemchijo, ki pa je segala od Baltika do Donave. Na tem prostoru se je izoblikovala neka mochna skupnost, ki jo je povezovala na poseben nachin kultura zharnih grobishch. Iz notranje sile te kulture so njeni prebivalci z misijonarskim navdushenjem zacheli shiriti njeno oznanilo, ki je ljudem prinashalo vechje blagostanje in smisel zhivljenja s preprichanjem o nadaljevanju zhivljenja tudi po smrti.

Znachilnost kulture zharnih grobishch je upepeljevanje mrtvih in pokopavanje zhar na razprostranjenih grobishchih. Nekateri ugovarjajo, da je bilo upepeljevanje znano zhe prej v drugih krajih. Zakaj pa ne, saj se je duhovno najvishja vrsta kulture zharnih grobishch razvila postopoma in ne povsod, temvech na obmochju, ki je bilo za to najprimernejshe.

Da se je veliko shirjenje kulture zharnih grobishch zachelo v luzhishki kulturi, je sploshno priznano. Nosilce te kulture se mnogi zgodovinarji (za arheologe je to nepomembno) ne upajo imenovati, ker vedo, da so v ozadju Sloveneti. Vsaj nekateri pa se upajo z resnico na dan in jih imenujejo Veneti. Vendar tudi to je le polovichna resnica, ker se ime Veneti prvich pojavi pri Grkih (kot Enetoi) shele po konchanem shirjenju kulture zharnih grobishch. To ime pa je nastalo iz imena Sloveneti ali Sloven(e)ci.

Dokaze imamo v vzporednem shirjenju kulture zharnih grobishch in slovenetskega jezika, bodisi po donavski poti do Male Azije in do Indije s presenetljivo uveljavitvijo sanskrtskega jezika, ki ima izredne podobnosti s slovenshchino, kakor pricha najstarejsha knjiga na svetu s slovenskim naslovom VEDA, ali bodisi po drugih poteh. Od teh omenimo she dve glavni poti. Ena je peljala ob atlantski obali, kjer obstajajo ali so do nedavnega she obstajali shtevilni sledovi slovenetskega jezika vse od Baltika pa do Armorike. Druga, za Slovence najvazhnejsha pot shirjenja kulture zharnih grobishch je bila Jantarska pot, ki je povezovala Baltik z Jadranom.

Posebnost te zadnje poti je dejstvo, da neovrgljivo dokazuje povezanost shirjenja kulture zharnih grobishch s shirjenjem slovenetskega jezika. S tem je tudi neovrgljivo dokazano, da so bili nosilci kulture zharnih grobishch Sloveneti. Ustaviti se moramo she nekoliko pri tem pomembnem dokazu, s katerim smo neposredno povezani Slovenci.

Arheoloshke najdbe dokazujejo mochne naselitve nosilcev kulture zharnih grobishch blizu Maribora (v Rushah), v Ljubljani in njeni okolici, kakor tudi drugje po Sloveniji zhe v 12. stoletju pr. Kr. To pomeni, da je bila danashnja Slovenija nekakshno sredishche nosilcev kulture zharnih grobishch na njihovi Jantarski poti, kakor prichajo shtevilni najdeni predmeti, ki potrjujejo zhivahno izmenjavo dobrin med tem in severnimi sredishchi.

Iz tega sledi, da je kultura zharnih grobishch prishla v sedanjo Italijo, kjer je dokazana od 11. stol. pr. Kr., iz sedanje Slovenije. Iz Jantarske poti so se Sloveneti obrnili tudi proti Avstriji, kjer so med drugim dokazana velika najdishcha zharnih grobishch pri mestu Hallstatt, ki je dalo ime novi kulturi, v kateri so se pozneje izoblikovali Kelti, ki so za nekaj chasa zavladali skoraj po vsej Evropi, dokler niso propadli in izginili, ker niso bili nikjer domorodno ljudstvo.

Poglavje zase so nosilci kulture zharnih grobishch v Italiji, kjer so poznani z imenom Veneti, Reti in Etrushchani. Sredishche retijske kulture je bilo v kraju Golasecca, kakor prichajo ostanki tamkajshnjega pomembnega najdishcha zharnih grobishch. Etrushchanska kultura pa je nastala na podlagi kulture Villanova, ki se je razshirila posebno v Toskani in je v bistvu ista kultura zharnih grobishch s to razliko, da so bile zhare bikonichne. Vendar je etrushchanska kultura chez nekaj chasa preshla od zharnih grobishch k pokopavanju mrlichev v velike grobove z bogatimi sarkofagi, verjetno pod vplivom nekega novega ljudstva. S tem je nastala znamenita etrushchanska kultura.

Glavno oporishche kulture zharnih grobishch v Italiji je nastalo med vzhodnim delom Pada in Alpami, kjer je iz kulture zharnih grobishch vzniknila kultura Este, ki nam je dala venetske napise kot najdragocenejshe spomenike nashih prednikov Slovenetov. Venetskim napisom so podobni etrushchanski in retijski napisi. Vsi skupaj prichajo o povezavi takratnega jezika z danashnjo slovenshchino.

Prichevanje venetskih napisov, ki jih je mogoche razumeti le s pomochjo slovenskega jezika, je potrjeno s shtevilnimi toponimi, hidronimi in oronimi po vsej severni Italiji, pa tudi v Shvici in Avstriji, ki dokazujejo, da je nekdaj po vseh teh krajih zhivelo ljudstvo, ki je govorilo slovenski jezik.

Da so ta imena res slovenska ne samo po obliki, temvech tudi pomensko, prichajo same besede, ki najvechkrat nimajo nikakrshnega pomena, razen v slovenshchini. Zanimiv dokaz so nekateri toponimi v dvojni obliki, namrech prvotno slovensko ime in poleg tega she italijanski prevod, kakor npr. Ponte Mostizzolo (mostichek in prevod ponte); Peschiera (peshchina) in zraven italijanski prevod Sabbioni; Calalzo (kal, kalce) in dodatno italijansko ime Lagole. Razna slovenska imena v Italiji in v Shvici so pogosta prav tako v Sloveniji, npr. shtirikratno ime hribov v Shvici Schijen najdemo she vechkrat v Sloveniji (Shija). Prav tako je ime italijanskega kraja in potoka Roia tudi vechkratno krajevno ime Roja v Sloveniji.

Pod pritiskom Rimskega cesarstva se je venetski zhivelj v Italiji vedno bolj krchil do Furlanije, kjer je dokazan slovenski jezik she v zgodnjem srednjem veku. Rimljani in za njimi Goti so v krvi zatrli retijsko prebivalstvo. Vzdrzhalo je slovensko ljudstvo od Furlanije naprej, kjer Rimljani niso mogli spremeniti znachaja in jezika domorodnega ljudstva. Nespremenjeno je ostalo slovensko prebivalstvo tudi v Noriku zaradi njegovega izjemnega polozhaja v rimski drzhavi. Po njenem propadu in po odhodu Bizantincev leta 568 je iz Norika nastala slovenska neodvisna drzhava Karantanija, ki je za nekaj stoletij zdruzhevala Slovence. Po njeni ugasnitvi se je tezhishche Slovencev premaknilo v dezhele pod Karavankami, kjer je konchno po dolgem prichakovanju in po desetdnevni vojni za neodvisnost leta 1991 nastala drzhava SLOVENIJA.

Opisani zgodovinski podatki so potrjeni z raznimi prichevanji, od Homerja, ki kot prvi omenja ime Enetoi (namesto Slovenetoi), do Plinija, ki pricha, da so Latinci prevzeli ime Veneti od Grkov. Da je to ime veljalo za Slovence, vemo zhe od Jordanesa, ki opisuje dezhelo »Venetov-Slovenov« od Krshkega pri Savi do izliva Visle. Pozneje razlochno prichata o Venetih-Slovencih zhivljenjepis sv. Kolumbana in Fredegarijeva kronika. Sledi prichevanje Pavla Diakona v Zgodovini Langobardov, ki omenja med drugim slovensko drzhavo v Noriku in govori o Slovencih kot danem dejstvu ob prihodu Langobardov. Furlanska zgodovinarja Marcantonio Nicoletti in G. F. de gli Olivi prichata, da je bil v Furlaniji ljudski jezik slovenski she v prvi dobi srednjega veka, kakor kazhejo she danes razni sledovi v furlanskem jeziku in v toponomastiki. Sv. Jeronim pa je s svojim znanjem slovenshchine pricha za slovenski jezik v Istri zhe v starem veku.

Tako pomembnih prichevanj ni mogoche spregledati; medtem ko ni niti enega zgodovinskega vira, ki bi govoril o dozdevnem prihodu Slovencev ob koncu 6. stoletja.

(…)

Vse se je zachelo z neko domnevo Enija Silvija Piccolominija (poznejshega papezha Pija II.), ki je v 15. stoletju napisal v knjigi »De Europa«, da so Slovani morda prishli nekdaj v Evropo iz Azije. Njegovo misel je povzel dunajski zgodovinar Wolfgang Lazius in v knjigi »De gentium aliquot migrationibus« (Nekaj o selitvah ljudstev), ki je izshla leta 1600 v Frankfurtu, uvedel pojem preseljevanja narodov. S tem se je zachela shiriti teorija o preseljevanju narodov, ki so jo nemshki zgodovinarji izrabili, da bi dokazali prvobitno navzochnost nemshkega naroda in torej njegovo lastninsko pravico do srednjeevropskega prostora. To teorijo je v 19. stoletju zachela politichno agresivno razvijati berlinska univerza pod vodstvom arheologa Gustava Kossinne. Njen namen je bil dokazati, da Slovani nimajo na tem ozemlju domovinske pravice, ker jih pred Nemci ni bilo. Zato tudi ne more biti njihova luzhishka kultura in she manj kultura zharnih grobishch.

V nasprotju s temi teorijami so slovanski kronisti (ruski Nestor v 12. stol., poljski Kadlubek v 13. stol., cheshki Dalimil v 14. stol., slovenski Bohorich v 16. stol. in razni drugi) vedno zagovarjali avtohtonost Slovanov. Proti nastali teoriji o prihodu Slovanov iz Azije so nastopili predvsem poljski in cheshki zgodovinarji, posebno Shembera (Západní Slované v pravěku, 1868). Ker se nemshki zgodovinarji niso znali zoperstaviti njihovemu argumentiranju, so iznashli novo teorijo, po kateri naj bi vsi Slovani izvirali iz Pripjatskega mochvirja v Zakarpatju. To teorijo so prevzeli tudi slovenski zgodovinarji, cheprav je bilo ochitno, da je bil njen namen vtisniti Slovencem obchutek manjvrednosti in unichiti njihovo narodno odpornost.

Ta teorija je ustrezala tudi ideologiji panslavizma, ker je predpostavljala veliko Rusijo kot mater vseh Slovanov. Ustrezala je tudi ideologiji ilirizma (jugoslovanstva), saj naj bi del Slovanov, bodochi Juzhni Slovani (Jugoslovani), she kot enotno pleme prishli v 6. stoletju na Balkan in del njih, bodochi Slovenci, v Alpe. Slovenski zgodovinarji so jo pred prvo svetovno vojno prevzeli v preprichanju, da smo Slovenci sprva res tvorili she enoten jugoslovanski narod oz. pleme. Z nastankom Jugoslavije pa je ta teorija postala izhodishche jugoslovanskega unitarizma, ki ga je velesrbska metropola v Beogradu bolj ali manj prikrito vedno izvajala. Povrniti vse narode v drzhavi v nekoch domnevno enotne Jugoslovane je bil neodpovedljivi cilj vse belgrajske notranje politike. Shestojanuarska diktatura 1929 je te namene odkrito iznesla, komunistichna Jugoslavija pa jih je zavila v »skupna jedra«. Oporekati tem namenom je imelo prizvok »protidrzhavnosti« in je pomenilo izpostaviti se ustrahovanju. Slovenski zgodovinarji so bili vsled tega prisiljeni nadaljevati zakarpatsko teorijo, najsi je bila she tako smeshna. Jugoslavija je bila totalitaristichna, in le naivnezh lahko verjame, da je bila v njej zgodovinska veda svobodna.

To so sploshni orisi zloglasne teorije o prihodu Slovencev ob koncu 6. stoletja, ki jo she vedno zagovarja uradno slovensko zgodovinopisje in jo je v septembru 1988 hotelo podpreti z mednarodnim simpozijem v Ljubljani.

 

 

Po sledovih baskovskega jezika

 

Vrnimo se zdaj v predindoevropsko dobo, ko so prebivalci vsaj v velikem delu Evrope imeli she nek skupen jezik. Kateri? Do zdaj se ga ni upal nihche imenovati. Na njegove sledove pa nas lahko pripelje edini jezik v Evropi, ki je preostal she iz predindoevropskega chasa. To je baskovski jezik. Zgodovinopisci in jezikoslovci ugibajo, od kod naj bi prishli Baski v Evropo, ko njihov jezik ne spada v druzhino indoevropskih jezikov. V resnici pa je najbolj evropski, saj obstaja she iz predindoevropske dobe.

Shpanski znanstveniki so leta 1995 z genetsko analizo odkrili sorodstvo med shpanskim in severnoafrishkim prebivalstvom. Z analizo genov HLA so prishli tudi do spoznanja, da imajo Baski in Berberi skupne gene, kar bi pomenilo nekdanje meshanje prebivalstva (dnevnik El pais, Madrid, 24. 11. 1985). Ta sorodnost se ujema z arheoloshkimi odkritji, ki prichajo o neki skupni kulturi (in verjetno tudi jeziku) Evrope ter severne Afrike. Shpanski dnevnik El pais omenja tudi jezikoslovce, ki odkrivajo dolochene podobnosti med baskovskim in berberskim jezikom. Ker je podobnost med baskovskim in slovenskim jezikom dokazano dejstvo, se lahko vprashamo, che morda izvira iz tiste starodavne dobe tudi ime mesteca ZAGORA sredi Maroka. Beseda GORA je tako slovenska kakor baskovska. Predpona ZA bi pomenila polozhaj kraja, ki v resnici lezhi za neko goro.

Baskovski jezik, ki ni bil podvrzhen indoevropskim spremembam, kakor smo zhe omenili, se je kot zhiv jezik vseeno spreminjal. Kljub temu pa je v njem ostalo mnogo jezikovnih oblik in besednega zaklada davnih chasov. Starost takih besed in jezikovnih oblik je mogoche spoznati ob primerjavi s kakim drugim jezikom, ki ni mogel biti v stiku z baskovskim, razen v tistih davnih predindoevropskih chasih. Zato so take podobnosti toliko bolj presenetljive.

S primerjanjem baskovskega in slovenskega jezika bomo lahko spoznali tiste skupne tochke, ki nas vodijo do spoznanja temeljnih elementov nekdanjega enotnega jezika v Evropi. Podobnosti se nanashajo na vse slovanske jezike, vendar so najvechje prav s slovenskim, ki je zachetek vseh slovanskih jezikov. Njegove starodavne znachilnosti ga najbolj priblizhujejo baskovskemu jeziku, ki je brez dvoma najstarejshi v Evropi. Od shtevilnih enakih ali zelo podobnih besed v baskovskem in slovenskem jeziku jih bom navedel sto. Zachnimo z besedo aizkora (sekira), ki je preshla tudi v latinshchino (securis). Enakost je dokazana v enakih soglasnikih. Pomen pa ima ta beseda le she v baskovskem jeziku: aiz pomeni kamen, kor pa nagnjen, padajoch. Torej kamen ki udarja ali seka, namrech najvazhnejshe orodje v kameni dobi. Beseda je torej v obeh jezikih zhe iz davne kamene dobe. Njen pomen je potrjen z besedo aizto, ki pomeni nozh.

 

 

Nekaj enakih besed v baskovskem in slovenskem jeziku:

(Kjer se pomen nekoliko razhaja, je v oklepaju tochen baskovski pomen)

 

ganditu (= premakniti se, hoditi), ganiti se

goritu (= ogreti, navdushiti), goreti

masitu = mazati

nagatu (= gnusiti se), nagajati

kala (= ribolovno obmochje), kal

kare (= apnenec), kar, cher

baita (= hisha, stanovanje), bajta

laga (= pusti!), (od)laga

kinada (= vzpodbuda), ki dá nado

list (= trak, rob), list (kos papirja)

adarka (= udarec z rogovi), udarec

pegar (= vrch), pehar, (posoda iz slame)

pegartxo (= majhen vrch), peharchek

poliki (= lepo, prijazno), polikano

sabelki (= trebushno telechje meso), zabela

adostu (= sporazumeti se), imeti zadosti

aritu = uriti, vaditi

zaupatu (= bahati se), zaupati vase

beretu (= prisvojiti si), brati, zbirati

opa (= zhelja), up

kirik = (otrochji) krik

me(h)ki (= shibko, nezhno), mehko

me(h)ko (= nezhen, rahel), mehek

zaliska = zhlichka

zilbot (= trebuh, zhivotnost), zhivot

kipula = chebula

gar (= plamen), zhar

gara (=vishina), gora

gora (= visoko), gornje

goratu (= dvigniti), gori potegniti

goratu (= visok, zvishen), gornji

hiratu (= propadati, hirati), hirati
erditu = roditi

eskatu (= prositi, zahtevati), iskati
zoritu = zoreti

mamutu (= hliniti se, zaspati), omamiti

metatu = metati
magitu = migati

odeitu (= pooblachiti se), odeti, pogrniti

opatu (= zheleti, hrepeneti), upati
pikatu (= vrezati), pikati, zbadati
potikokatu (= hoditi po vseh shtirih), potikati se

terriatu (= skushati, motiti), terjati
bilo (= las, lasje), bil, bilka

bular (= zhenske prsi), bula, oteklina
abadota (= osa, srshen), obad, brencelj
epel (= mlachen), topel

kobla (= streshno ogrodje), kobila iz lesa za zhaganje

komoi (= botra), kuma, botra
omen (= sloves), omen, omemba
ubel (= bled), uvel, usahel
eder(=lep), veder, jasen

len (= prej, nekdaj), lani

ezten (= zhelo), osten (arh. za zhelo)
ziska (= lesni chrv), zhizhek (zhuzhek v zhitu)

lodiera (= debelost), lodrica (vrsta soda)
ludi (= svet), ljudi

luki (= prebrisan), lokav

lupe (= votlina), lupa (prim. narechje za prostor pri hlevu)

magal (= zashchita), (po)magal
mamu (= duh, strashilo), mamiti
oker (= napachen, kriv), okoren
ondotik (= tik ob), ondi tik ob
osaki (= vse, popolnoma), vsaki
iztil (= zadnja kapljica), iztek

garraitu (= nositi, vlechi), garati
ganatu (= priti, kreniti), gnati

ikatu = tikati, nagovarjati s ti (i = ti)
gabetu (= zatemniti, unichite se), gabiti se

kisutu (= spremeniti v apno), (s)kisati
oratu (= mesiti, meshati), orati
somatu (= zaznaniti, vonjati), sumiti
trebatu (= navaditi se, usposobiti se), narediti, kar je treba

gora (= zgoraj), gori

goren = gornji

leka (= lupina), lecha
palanka (= deska), planka

tin (= ost, konica), tin (zidni pomol)
ostatu (= gostilna, hotel), ostati
danik (= od dne), danek (majhen dan)

draga (= zavora), draga (vlachilna mrezha za lov rib)

erdi (= sredina), sredi

erdibeltz (= mulat, meshanec), pol belc
erditoki (= tochno v sredini), sredi tochno

txurru (beri churu), = curek
gargara = grgranje

goit egin (= paziti), gojiti

hosto (= listje), hosta, (goshchava)
hoben (= greh, napaka), hudoben
hoberen (= odlichen), dober

al dala = al se da

erreka = reka

zitu = zhito

baba = bob

zi (= zhelod), zhir

negu (= zima), sneg

dote = dota

berge = berglja

besaa (= tezha), peza
pekatsu (= grbast), pegast

 

 

Od kdaj naj bi izvirale te podobnosti? Gotovo ne iz zgodovinskega chasa, ker je bil v tej dobi baskovski jezik zhe zaprt v svojem hribovitem ozemlju. Torej podobnosti lahko izvirajo le iz predzgodovinskega obdobja, pred chasom indoevropskega pojava, ki se je zaustavil na poti v Francijo, kakor ugotavlja arheologija, in ni zajel pirenejskega obmochja. Le pred tem chasom, namrech pred zachetkom nastajanja indoevropskih jezikov, si lahko predstavljamo nek skupni jezik, ki je segel od Pirenejev do Alp in she dlje, saj pri takratnih ljudeh, do zachetka poljedelstva in stalne naselitve, zaradi njihovega stalnega premikanja in srechevanja, niso mogla she nastajati nova narechja. Tisti prvotni skupni jezik je she dokazljiv v sorodnih besedah in morfoloshkih oblikah, ki so skupne baskovskemu in slovenskemu jeziku. Te skupne elemente shtejem za ostaline nekdanjega predindoevropskega jezika, ki je vseboval pomembne slovenske elemente in ga zato lahko imenujemo protoslovanshchina.

 

 

Baski (sami se imenujejo Euskaldunak, svojo dezhelo pa imenujejo Euskadi) so zelo nadarjeni in znachajni ljudje, pa tudi zelo prijazni. Med najpomembnejshe Baske lahko shtejemo sv. Ignacija Lojolskega, ustanovitelja jezuitov, in velikega misijonarja sv. Franchishka Ksaverja. Njihova domovina je danes avtonomna dezhela Euskadi z 2,098.000 prebivalcev, od katerih je she priblizhno 406.000, ki govorijo baskovsko. Po prestanem hudem zatiranju si bodo zdaj z dosezheno avtonomijo tudi jezikovno opomogli. Po mnenju raziskovalcev obstajajo Baski kot posebna skupnost morda zhe okoli 10.000 let. S Slovenci imajo skupnih ne samo mnogo besed, temvech tudi razne znachajske lastnosti in celo obichaje, kakor npr. podobne pustne shege in tekmovanje v zhaganju.

 

 

Zdaj lahko odgovorimo na vprashanja:

 

Kdo smo torej Slovenci? Potomci smo Slovenetov (Venetov), ki so ustvarili in razshirili prvo pomembno evropsko kulturo in so svoj jezik posredovali vsem slovansko govorechim narodom, zase pa so obdrzhali izvirno ime Sloven(e)ci.

Po mnenju Fr. Bezlaja »je bila slovanshchina do 8. stoletja she neverjetno izravnan in poenoten jezik« (citat iz komentarja B. Grafenauerja h knjigi Zgodovina Langobardov, str. 406). To pomeni, da so vsi slovanski jeziki iz enega izvira. Kje pa naj bi bil ta skupni zachetek, che ne v slovenetshchini? In kako naj bi se razshiril, che ne s shirjenjem slovenetske kulture zharnih grobishch?

Od kdaj in odkod izviramo? Nashe dezhele so bile naseljene zhe od predzgodovinske dobe. Takratnim prebivalcem so se okoli leta 1200 pr. Kr. pridruzhili nosilci kulture zharnih grobishch, ki so prihajali iz luzhishke kulture. Spojitev teh dveh etnichnih elementov v okviru slovenetske kulture pomeni zachetek slovenskega naroda. Poznejshi priseljenci ali osvajalci (npr. Kelti) so se postopoma asimilirali ali so izginili. O tem neovrgljivo pricha slovenski jezik.

 

(Slovenci – Kdo smo? Od kdaj in odkod izviramo? ; Dunaj, 1999)

 

 

 

 

 

INFORMACIJA K PRIMERJALNIM RAZISKAVAM JEZIKOV

 

Pionirski unikum glede basko-slovenskih jezikovnih vzporednic in v marsichem sploh na podrochju primerjalne lingvistike pomeni opus Ivana Topolovshka (1851, Marija Gradec pri Lashkem – 1921, Ljubljana), povsem pozabljenega, zanichevanega, zamolchanega slovenskega jezikoslovca. S shtevilnimi primeri in z natanchnimi citati je dokazoval pradavne slovenske (slovanske) sledove od Blizhnjega vzhoda prek Iberskega polotoka do Juzhne Amerike (indijanski jezik kechua). Njegovo delo je bilo oznacheno kot diletantsko, cheprav je bil po shtudiju komparativni filolog, ne pa npr. pravnik kot Mikloshich ali Kopitar. Izdal je le dve knjigi – jezikoslovni monografiji v nemshchini, osupljivi po eruditstvu in tudi kot rokopisno-tiskarski eksemplum; danes je v slovenskih knjizhnicah komaj she najti kak njun izvod.

Johann Topolovshek: Die basko-slavische Spracheinheit; Wien 1894, I. del (nachrtovani II. del ni izshel); [Basko-slovanska enotnost].

Johann Topolovshek: Die sprachliche Urverwandschaft der Indogermanen, Semiten und Indianer; Wien 1912; [Jezikovna prasorodnost Indoevropejcev, Semitov in Indijancev].

(Op. ur. I. A.)