Revija SRP 123/124

Franc Krizhnar

 

ZGODNJA SLOVENSKA GLASBA OD NEKDAJ DO DANES

 

Uvod – Zgodovinski pregled od zachetkov do 18. stoletja ...

 

Slovenci so prinesli dolocheno glasbeno umetnost s seboj v novo domovino zhe v 6. stol. 1 V tem chasu so, kot navajajo viri, zhe poznali izraza pesem in peti. S pokristjanjevanjem (od 8. stol. dalje) so pricheli negovati koral, kar je od 10. stol. dalje ohranjeno v vrsti nevmatskih rokopisov. V chasu med 11. in 15. stol. se je na Slovenskem zhe oblikovala srednjeveshka pesem. Za petje enoglasnega korala so skrbeli samostani, zhupnijske cerkve in shole, pojavljalo pa se je tudi zhe liturgichno vechglasje. Vsaj ob koncu srednjega veka2 in verjetno zhe nekoliko prej, je dosegla cerkvena glasba relativno visoko raven in umetnishko razvito polifonijo sochasne Evrope. Ob religiozni glasbi je zhivela tudi posvetna glasba, ki so jo gojili potujochi muziki. Zaradi neugodnih razvojnih razmer na Slovenskem so sposobnejshi glasbeniki odhajali v tujino, med njimi organist (v Dubrovniku) in glasbeni teoretik Franciscus de Pavonibus (15. stol.?), glasbeni teoretik Balthasar Praspergius (Baltazar iz Mozirja; 15. in 16. stol.?) in duhovnik in zborovodja Jurij Slatkonja (1456-1522).

 

 

 

Dunajski shkof in glasbenik slovenskega rodu J. Slatkonja

(iz zbirke upodobitev znanih Slovencev; orig. hrani NUK, Ljubljana)

 

 

Tudi v 16. stol. so polifonijo gojile cerkve in samostani, cheprav zaradi slabshih politichnih in gospodarskih razmer, ne vech tako uspeshno kot prej. Za enoglasno cerkveno pesem in negovanje polifonskih koralnih obdelav je prizadevno skrbela reformacija (16. stol.). Stiki nekaterih nashih protestantskih plemishkih druzhin s sosednjimi-italijanskimi skladatelji kazhejo, da protestanti niso zavrachali novejshe italijanske renesanchne glasbe. To je razvidno tudi iz ustvarjalnosti skladateljev kot sta (Louis) Joseph Hérold in pevski uchitelj Wolfgang Striccius (ok. 1570-17. stol.?). V tem chasu so glasbeniki she shtevilneje odhajali v tujino (Iacobus Handl Gallus, 1550-1591),3 Jurij Prenner (po 1500?-1590) in Daniel Lagkhner (druga polovica 16. stol.?-po 1607?). Z nastopom protireformacije (16.-17. stol.) se je na zachetku 17. stol. glasbeno zhivljenje mochno razcvetelo. K temu so prispevale bolj urejene gospodarske razmere. Iz Italije je prihajalo veliko renesanchne glasbe, hkrati pa se je uveljavljal zgodnji barok. To stilno smer so zhe od zachetka podpirali stolna kapela in jezuiti v Ljubljani, pozneje pa zlasti italijanske operne druzhine z bolj ali ne rednimi gostovanji in s tem z opernimi predstavami. Barochne znachilnosti opazhamo zhe pri Gabrijelu Plavcu (/Zhelezniki/ ?–1642), bolj razlochno pa sta novemu slogu sledila Gabriello Puliti (ok. 1575?-1641/42?) in Isaac Posch (?-1621 ali 1622?). Najpomembnejshi ustvarjalec v drugi polovici 17. stol. je bil Janez Krstnik Dolar (ok. 1620-1673), ki se uvrshcha med vidne predstavnike dunajskega visokega baroka. V prvih treh desetletjih 18. stol. je bilo najpomembnejshe zharishche barochne glasbe Academia philharmonicorum (1701), s katero je povezano delo skladateljev Janeza Bertolda Hofferja (1667-1718), Janeza Gashperja Goshla (?-1716) in Wolfganga Konrada Andreja Siberauja (1688-1766).

 

 

Iacob Handl Gallus (1550-1590; lesorez iz l. 1590)

 

 

Na zachetku druge polovice 18. stol. so se glasbene razmere na Slovenskem omembe vredno spremenile, kar je bil spet odsev sploshnih: druzhbenih in umetnostnih procesov v Evropi, ki so usmerjali glasbo iz baroka v klasicizem. Zhe od 1757 opazhamo stilno spreminjanje v operni glasbi; patetichna opera seria se je umaknila lahkotnejshi operi buffi. Povsem dosledno in nachrtno se je zavzela za novo slogovno smer she Filharmonichna druzhba (Philharmonische Gesellschaft; 1794). Sprva je bila glasbena ustvarjalnost she povezana z razsvetljenstvom (tedaj je nastala tudi prva slovenska opera Belin skladatelja Jakoba Franchishka Zupana; 1734-1810 na libreto pesnika in duhovnika Janeza Damascena /Feliksa/ Deva; 1732-1786).4 Prvi izraziti primer zgodnjega klasicizma na Slovenskem pa je glasba Janeza Krstnika Novaka (1756-1833) k Linhartovi5 veseloigri Matichek se zheni-Figaro. Glavno skladateljevo delo tistega chasa pa so na Slovenskem opravili tujci: Chehi in Avstrijci (Franz Josef Benedikt Dusik, 1765-po 1817?; Josef Benesh, 1795-1873; Anton Höller, ok. 1760?-1826; Leopold Ferdinand Schwerdt, ok. 1770?-1854; Kaspar/Gashpar Mashek, 1794-1873), hkrati pa so nekateri nashi skladatelji she vedno delovali na tujem.

 

 

 

... Schola labacensis pro musica antiqua (1964-1973) ...

 

V Sloveniji zgodnja ali starejsha glasba na podrochju inshtrumentalne ali/in vokalno inshtrumentalne glasbene reprodukcije nima posebno bogatega in dolgega razvoja zadnjega pol stoletja. Na vokalnem podrochju so se z zgodnjo glasbo prvi pojavili v novodobnem chasu Slovenski madrigalisti (Janez Bole, Ljubljana, 1967-70). Danes pa so na tem-vokalnem (zborovskem) podrochju priblizhno slogovno delujochi le she Consortium musicum (dr. Mirko Cuderman in Gregor Klanchich, Ljubljana, 1968 ›), komorni zbor AVE, Andrazh (Hauptman in Jerica Gregorc Bukovec, Ljubljana 1984›), Ljubljanski madrigalisti (Matjazh Shchek, Valter Lo Nigro, Andreja Martinjak, Mateja Kalishnik, Ljubljana,› 1991), edini slovenski poklicni Slovenski komorni zbor (Dr. Mirko Cuderman in Martina Batich, Ljubljana 1991›) idr.

 

V 60. letih 20. stol., ko she ni bilo pretiranega evropskega razcveta specializiranih ansamblov, festivalov in posnetkov za zgodnjo glasbo, je takratni shtudent ljubljanske muzikologije in umetnostne zgodovine /dr./ Janez Höfler6 ustanovil prvi tak ansambel na celotnem juzhnoslovanskem prostoru in ne le v Sloveniji – v Ljubljani Scholo Labacensis pro musica antiqua (Ljubljanska shola za zgodnjo glasbo, 1964-73). Njen zachetek je bil zelo skromen, saj so njeni po vechini mladi chlani, sicer poklicni glasbeniki v Simfonikih RTV Slovenija in shtudentje glasbe v Ljubljani: Jozhe Pogachnik/kljunaste flavte, Franjo Bregar, ml./kljunaste flavte in oboa, Jozhe Shivic/viola in lutnjica, Edi Majaron/violonchelo, Anton Chare/viola in lutnja, Kristijan Ukmar/chembalo, shpinet in tolkala in Janez Höfler/program in umetnishko vodstvo igrali she na ti. moderne-klasichne (glasbene) inshtrumente, sporadichno pa so jim zhe dodajali izvirne inshtrumente oz. njihove kopije. Zhe kmalu (1965) pa so na prvem ansamblovem (javnem) nastopu v Ljubljani z njimi peli kar trije vokalisti: Eva Novshak (Houshka)/alt-mezzosopran, Ludvik Licher/tenor in Jozhe Cherne/basbariton. Pevci so tudi kasneje – tja do leta 1973, – ko je ansambel odpel in odigral svoj zadnji koncert v ljubljanskih Krizhankah z ok. 45 ugotovljenimi koncerti (doma in v tujini) v manj kot devetih letih delovanja, redno sestavljali ansambel Schola Labacensis. V njegovih vrstah so se v chasu 1964-73 izmenjali she pevski solisti in solistke: sopranistki Breda Senchar in An(-ic)a Pusar (Jerich) ter avstrijski tenorist Martin Klietmann. Ansamblov inshtrumentarij se je kmalu razshiril na najbolj pogosto uporabljene in razlichno uglashene kljunaste flavte (diskantna, altovska in tenorska), she vedno pa so ostale prisotne (prechna) flavta, oboa in angleshki rog. Med njimi pa se pojavijo zhe veliko bolj zanimivi inshtrumenti za reprodukcijo zgodnje glasbe kot so to npr.: diskantna in altovska viola, lutnjica, lutnja, altovska viola (da gamba), psalterij in shpinet, od tolkal pa she triangel, tamburin, bobni, ... »Agens spiritus« ansambla je bil (ddr.) Janez Höfler, njegov pobudnik, ustanovitelj ter idejni vodja. Skrbel je za redakcije programov in njihove izvedbe, bil ansamblov programski in organizacijski vodja, inshtrumentator, glasbeni raziskovalec, redaktor in pisec priredb; bil pa je tudi aktivni glasbenik ansambla Schola Labacensis od njenih zachetkov do konca (tamburin), ko se je spoprijemal z najrazlichnejshim inshtrumentarijem, vchaih pa je tudi pel (glas). Igral je she kljunaste flavte, krumhorne, jezichna pihala in zaviti rog. Shlo je za res pravi consort7 poliinshtrumentalistov.8 V ansamblu pa so do njegovega konca igrali she Tomazh Buh (kljunaste flavte), Primozh Soban (fidula, psalterij, viella), Tomazh Shegula (lutnja), Jozhe Shkrlovnik (renesanchna pozavna) in Alojzij Mordej (viola da gamba). Po letu 1973 se ansambel Schola Labacensis ni vech oglashal in je razpadel predvsem zaradi financhne narave, ko zaradi pomanjkanja denarja ni mogel vech loviti koraka s podobnimi ansambli po Evropi na podrochju inshtrumentarija (avtentichni tj. izvirni inshtrumenti, njihove kopije, ...). She vedno pa je ostal tudi velik razkorak med profesionalno tj. poklicno in aktivno glasbeno provenienco in publiko, obchinstvom, torej ljubitelji in pasivnimi glasbeniki. Vprashljivi sta bili torej obe: percepcija in recepcija zgodnje oz. starejshe glasbe. V tem smislu pri nas she dandanes ni nobene vmesne stopnje na podrochju inshtrumentalne in vokalno inshtrumentalne glasbene reproducije, razen na podrochju vokalne (zborovske) glasbe, saj ostaja redno prisotno ljudsko petje in pa vedno vechje obujanje korala.

 

Glasba, ki jo je pel in igral ansambel Schola Labacensis je bila po dosegljivih sporedih in kritikah sestavljena iz svetovnega oz. evropskega repertoarja (cerkvena in posvetna glasba), skratka zahodnoevropske glasbe od 13. do 18. stol. nekaterih neznanih avtorjev (anonymus) pa she iz kodeksov v Montpelierju, Tridentu, iz Notredamske shole in Glogauer Liederbuch ter izpod peres avtorjev izvirne in prirejen glasbe. Le-to so podpisali: Jacques Arcadelt, Pierre Attaignant, Gilles Binchois, Antoine Brumel, Pierre Certon, Josquin Desprez, John Dowland, Guillaume Dufay, John Dunstable, Pedro de Escobar, Heinrich Finck, Giovanni Giacomo Gastoldi, Claude Gervaise, Johannes Ghiselin, Adam de la Halle, Paul Hofhaimer, Heinrich Isaac, Orlando di Lasso, Lorenz Lemlin, Hellinck Lupus, Guillaume Machaut, Giovanni Battista Martini, Claudio Monteverdi, Jacob Obrecht, Johannes Ockeghem, Caspar Othmayr, Giovanni Pierluigi Palestrina, Cambio Perissone, Pierre Phalese, Isidor Philipp, Matthaeus Pipelare, Angelo Poliziano, Pierre de la Rue, Ludwig Senfl, Thomas Stoltzer, Tielman Susato, Bartolomeo Trombocino in tudi „Slovenec“ Isaac Posh.

Vse do dandanashnjih dni pa so tudi k razvoju in popularizaciji zgodnje slovenske glasbe najvech prispevali GALLUS CONSORT (Trst), SOBAN CONSORT, RAMOVSH CONSORT, BIZJAK CONSORT, BRODNIK CONSORT, ansambel MUSICA CUBICULARIS (vsi v Ljubljani), SLOKARJEV kvartet pozavn (Wolfwil, Nemchija), TRIO CARNIUM (Kranj), ALTA CAPELLA CARNIOLA (Shkofja Loka), Drushtvo ljubiteljev stare glasbe v Radovljici z Mednarodno poletno akademijo za staro glasbe (danes Festival Radovljica), Festival SEVIQC Brezhice (= Semper Viva Quam Creata/Vedno zhiva kakor ustvarjena v Brezhicah), Musica Locopolitana (Shkofja Loka) itd.

 

 

 

______________________

1 Prim. Cvetko D., Stoletja ... 1964. Ljubljana: Cankarjeva zalozhba, str. 9.

2 Od propada zahodnorimskega cesarstva (476. leta) do odkritja Amerike (Amerigo Vespucci jo je odkril 1507. l., nemshki reformator in kartograf Martin Waldseemüller pa je obe nanovo odkriti celini 1516 vrisal na zemljevid sveta, Carta marina navigatoria; op. avt., FK!).

3 Domovino je zapustil zhe zelo zgodaj in kot pevec in skladatelj na Dunaju, v Olomoucu in Pragi s svojimi madrigali, moteti in mashami prestopil lokalne meje. Njegov opus je tako postal last celotnega evropskega prostora, se tam (umetnishko) shele prav razvil, sprostil svoje ustvarjalne mochi in kot Carniolus, tj. Kranjec (= Slovenec) postal glasbena osebnost evropskega formata.

4 Libreto je izshel v tisku (Pisanice, 1781?).

Do nedavna (2008) je bilo to delo navedeno v leksiki in glasbeni znanosti kot neohranjeno, potem pa je parte, njene dele nashel in transkribiral Milko Bizjak (samo vprashanje chasa je she, kdaj bomo to revidirano in izdano delo v celoti lahko tudi videli in slishali (glej spletno stran Milko Bizjak-Zupanova opera Belin; 1. 5. 2015).

5 Dramatik in zgodovinar Anton Tomazh Linhart (1756-1795).

6 Prof. ddr. Janez Höfler (roj. 1942).

7 Verjetno iz lat. Consortium, skupnost.

V Angliji pa od konca 16. do zach. 18. stol. majhen inshtrumentalni ansambel ali/in tudi glasba, komponirana za takshen ansambel

8 Umetniki, glasbeniki, ki hkrati obvladujejo in izvajajo, igrajo na vech razlichnih inshtrumentov, najvechkrat seveda na shtevilne razlichke inshtrumentov.

 

 

 

 

 

Piskachi pri pasijonski procesiji leta 1616

 

 

 

 

 

Izvirnik Cherinove transkripcije iz Shkofjeloshkega pasijona

(za lutnjo ali shpinet iz l. 1721; prepis dr. Josipa Cherina, 1924; original v NUK, Ljubljana)

 

 

 

 

 

 

Ansambel SCHOLA LABACENSIS PRO MUSICA ANTIQUA (1965);

z leve: (sedijo): K. Ukmar, J. Shivic, E. Novshak (Houshka), A. Chare in A. Mordej,

(stojijo): J. Höfler, J. Cherne, F. Bregar, ml. in J. Pogachnik.

 

 

 

 

Viri in literatura:

 

 

Archiv Schola Labacensis (privatni arhiv Janeza Höflerja, Ljubljana, Medvedova ul. 1; tudi kot informator).

Cvetko, Dragotin. 1964. Stoletja slovenske glasbe. Ljubljana: Cankarjeva zalozhba.

Cvetko, Dragotin. 1958-59. Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem 1. in 2. knjiga, Ljubljana: Drzhavna zalozhba Slovenije.

Enciklopedija Slovenije. 1990. 3. knj. Hac-Kare. Ljubljana. Mladinska knjiga.