Revija SRP 123/124

Dokument 1

Rajko Shushtarshich

 

»BREME LASTNISHTVA« – KRES ZA PRAZNIK USTVARJALNEGA DELA? IN SHE NEKAJ MALEGA O VREDNOTI DELO

 

Velichasten kres je zagorel na Rozhniku nad Ljubljano na predvecher 1. maja v letu 2015 v pochastitev praznika dela! Zdaj se temu hribu reche Cankarjev vrh, ne vem, ali bi bil Ivan tega ravno vesel? A pojdimo po vrsti, ki jo nakazuje naslov.

 

Breme lastnishtva je tezhko padlo na moja ramena, tako kot che se ne motim Pilonu v Steinbekovi Polentarski polici. Prijatelji so se bremena znebili tako, da so hisho zazhgali v eni od pijanskih seans. Od mojega premozhenja ni ostalo tako rekoch nich, zato, ker se nisem uklonil sistemskemu ukinjanju Revije SRP. Preostali so mi le ARHIV, ZALOGE in LASTNISHKI DELEZHI (arhiv publikacij in aktov zavoda in zaloge zavoda ter delezh-i lastnishtva v njem).

Naj za razumevanje tega chudnega uvoda povem she to, da je problem poseben in ga ni mogoche posploshiti na druge revije in knjige, tudi zato, ker sta Revija SRP in Lives Journal med revijami nekaj posebnega ne nastopata na trgu blaga in storitev in nimata cene! MzK nam je sicer pred mnogimi leti ponudilo pomoch, da bi se uveljavili na trzhishchu (Majda Shirca) a te ponudbe nismo to sprejeli. Ako pa bi jo, si lahko mislite s kakshnim bremenom bi se obremenili. Pa ne samo s pretezhkim bremenom, z neodplachljivimi dolgovi in posledichno zanesljivim propadom zavoda tudi.

 

Bi ARHIV in ZALOGE morda skurili? Kres za praznik ustvarjalnega dela! Tako demonstrativno-protestno dejanje bi morda bilo zanimivo za nekatere medije. Vendar to bi zahtevalo precej nepotrebnega fizichnega truda in tudi dolocheno mero konspirativnosti.

Bi jih morda zmetali v kontejner za zbiranje odpadkov? Reciklazha starega papirja je danes hvalevredno ravnanje, za knjigotrshtvo je neobhodno! Resnici na ljubo, kar precejshen del nashih zalog je zhe konchal v zbiralniku odpadkov za papir na Mikloshichevi ulici. Vendar tudi to zahteva dobro fizichno kondicijo, ki je vech nimam in tudi dolocheno mero otopelosti, ki je she nimam dovolj.

Vsaj zdaj se mi zdi, da ne bo treba storiti nichesar, saj so stvari podvrzhene naravnemu zakonu propadanja.

Ko pa sem administrativne zadeve zavoda she enkrat premislil, sem spoznal, da je moj predlog nerealen, tezhko uresnichljiv, tudi smiselno vprashljiv. Saj gre za premozhenje, ki nima cene in ga nihche ne ceni. Zato je res najbolje, che glede te zadeve (arhiva, zalog in bremena lastnishtva) ne storimo nichesar. Tako sem torej potrdil prvotno miselno hipotezo. Ob tem pa se mi je zastavilo she bolj bistveno vprashanje glede smiselnosti zavoda – FIRME: REVIJA SRP. Firma ni revija, je samo poimenovana po reviji, pa she to je uradno samo skrajshana firma. Celotno ime firme je: ZAVOD ZA ZALOZHNISHTVO NA PODROCHJU KULTURE IN UMETNOSTI, Revija SRP (Svoboda, Resnica, Pogum), Ljubljana. Izmislila si ga je sodnica Gorshe Mushich Helena, Okrozhno sodishche Ljubljana. To je bilo 20.1.1999. She danes me bremeni! Zavod je institucionalna tvorba sistema – organizacijska oblika, ki sluzhi sistemu. Komu bi sicer sluzhilo toliko nepotrebnega administrativnega dela (Evidenca medijev, porochila Ajpes-u, Durs-u, MzK, MzF, idr. institucijam)? Reviji SRP gotovo ne, zase tega sploh ne potrebujemo, mi bi lahko shajali brez vsega nashtetega – za nas nepotrebnega administriranja in brez arhiva in zalog tudi.*

 

Glede smiselnosti ustvarjalnega dela pa nisem niti malo podvomil. Za konec sestavka bom v svojskem propagandnem dodatku povzel nekaj misli iz posebej izbranega chlanka za to prilozhnost – prznik dela:

 

 

 

O vrednoti delo

 

»Vrednota delo je ena najbolj manipuliranih in manipulabilnih vrednot, pripravna je za utemeljevanje chesarkoli, she posebej pogosto pa se jo uporablja v vrednotnem sistemu institucionalne strukture. Lahko bi rekli, da je delo vrednota, ki je izredno manipulabilna, ki je tako cenjena, ideologom ljuba, pogosto uporabljana in zlorabljana, skratka, da je vrednota, ki naravnost kliche po manipulaciji.

Preden preidem na opis njene nivojske strukture, bom skushal ilustrirati njene posebnosti, a res le nekoliko, ker so v njenih modalnostih in variacijah neizchrpne. Vrednota delo – nedelo ima med vrednotami, ki utemeljujejo obstojechi red sistema, njegovo institucionalno hierarhijo, prav posebno mesto tudi po tem, da je nepogreshljiva v vseh sistemih sveta kot deklarirana, oziroma deklarativna vrednota. V njej je izpostavljen skrivnostni pomen vrednote, ki osvobaja chloveka. She nedavno tega nam je bila znana v inkarnaciji »Arbeit macht frei«. Pa se kljub temu, da jo je ena najmochnejshih propagand sveta izobesila na slavoloke smrti, ni prav nich izrabila, to je, prav nich ni izgubila na svoji aktualnosti, uporabnosti (dasiravno vemo, da se vrednote z deklariranjem obrabijo). Delovnih taborishch, v katerih prisilno delo osvobaja, prevzgaja, chloveka socializira, tudi danes ne manjka. Obsodba na prisilno delo je priljubljena nagrada za izkazano nelojalnost sistemu in sledi ji preselitev inkriminiranega individuuma v zvrnjeni del institucionalne piramide (hierarhije), vse zato, da ne bi vech kazil njene svetlejshe, bolj osvetljene nadgradnje. V shirshem pomenu pa je vsako delo, ki ga opravlja individuum z nejevoljo, odporom, prikrito prisilo (pa naj je ta materialne ali nematerialne narave), vse prej kot njegovo osvobajanje.

Zakaj je delo lahko tako atraktivna vrednota? Delo je sinonim za chlovekovo aktivnost, ki je sama po sebi nevtralna in je agens, ki naravnost kliche po usmeritvi, po vrednotni orientaciji. Tako da delo vedno pomeni nekaj, kar je opredeljeno in vrednotno usmerjeno shele skupaj z nekim pomenskim dodatkom, ki je navadno neekspliciran, a ga je mogoche iz konteksta (sooznake) razbrati, deshifrirati ali vsaj slutiti. V socialno veljavnih vrednotnih sistemih nastopa najpogosteje v tehle zvezah: urejeno delo, vodilno, vodstveno, upravljavsko, pa umsko ali fizichno delo, merljivo, rutinsko in avtomatizirano delo, za razliko od avtomatskega dela robotov, nadalje kot disciplinirano delo (v tej modalnosti zagotovo poudarja izostritev reda in utrditev hierarhije obstojechega), tako brez konca naprej in vedno bolj zabrisujoch svoje amorfno bistvo v vedno daljshih sestavljenkah nashega novogovora, ki pa jih ne bom nashteval. Tako mi ne preostane nich drugega, kot da she sam dodam nekaj daljshih, a ilustrativnih opisov dela:

– delo je vitalna sila hierarhije, njena dinamika, ki jo je z dejansko vrednotno orientacijo treba shele napolniti, ker samo delo kot tako ne more biti vrednota (!);

– delo samo ne osvobaja. Da bi osvobajalo, ga je treba dvigniti na nivo spontanitete, povezati z ustvarjalnostjo ali kar s svobodo samo, kar pa je v institucionaliziranem delu skozi vso chloveshko zgodovino prej izjema kot pravilo (v tem primeru je opis nekoliko daljshi, ker pri tem oskrunjenju dela prichakujem najvech zgrazhanja);

– delo je razdeljeno, razstavljeno delo (»druzhbena delitev dela« je v resnici najprej delitev vrednotnih orientacij in sledi ji njihova institucionalizacija).« ...

         

Rajko Shushtarshich

 

 

 

_______________________________

*Arhiv in zaloge tiskanih publikacij Zavoda Revija SRP in delezhi lastnishtva (uradno):

 

Hranjenje zalog in arhiva zavoda:

Delezhi so formalno »v posesti« obeh ustanoviteljev zavoda Revije SRP, vezani so na zachasne delezhe lastnishtva, ti so letno objavljani v Ur. l. RS, zadnji, meseca februarja 2015. A tako je to le uradno. Dejansko pa se zaloge kopichijo na sedezhu zavoda. Sedanje zaloge zavoda vkljuchujejo Revije SRP, zaloge Lives Journala, Zbornike Bohorichica in tiskane knjige iz edicije Pogum, ter tudi she nekatere moje publikacije iz starih chasov (iz obdobja ISU in RTV L/S).

ZALOGE zhe lep chas niso vech natanchno preshtete; recimo, da obsegajo she vedno okoli 1500 izvodov.

 

Lastnishke delezhe ZAVODA REVIJA SRP – natanchneje recheno »breme lastnishtva« – bi lahko porazdelili med zainteresirane sodelavce, sorazmerno z delezhem (pri njih) hranjenega arhiva in zalog. Podatke o osebah, ki imajo delezhe v premozhenju izdajatelja, na podlagi 64. in 14. chlena Zakona o medijih (Uradni list RS, sht. 35/01), ki jih objavlja REVIJA SRP, bi sproti aktualizirali in razdelili med zainteresirane sodelavce sproti oz. najkasneje do leta 2022.

 

Prodaja revij: Kot recheno, reviji ne nastopata na trgu blaga in storitev, zato nimata cene. Izjemi sta le po 2 izvoda Revije SRP in Lives Journala, ki sta v komisijski prodaji Mladinske knjige v Knjigarni Konzorcij, Slovenska 29, Ljubljana. Tudi tem izvodom mi ne postavimo cene. Ceno teh izvodov revije dolochi prodajalec po lastni presoji. Prodanih izvodov revij in publikacij edicije ne obrachunavamo (rabat je 100%).

 

(Sestavek O vrednoti delo v celoti pa glej: Rajko Shushtarshich, O vrednoti delo Revija SRP sht. 33/34, oktober 1999, str. 126, ali v Traktatu o svobodi, Lumi, 1992, str. 71.)

(Glej tudi: Dokument 1, Rajko Shushtarshich, Program resnichno neodvisne Revije SRP (2013-2022), Revija SRP sht. 121/122, str. 191.)

 

V Ljubljani, maja 2015