Revija SRP 123/124

Darja Urh

 

RDECHI DEZHNIK

 

KONEC

 

Glej, kako sva vse bolj ranljiva ...

Daj – reciva nedorechenemu konec,

da pol in pol ne bosta vech celota,

da zastreva gole ochi in jih reshiva sramote.

Da ugasneva svetlobo polarnega dne brez sonca.

Konchno odpriva lupino in moliva za zdravo sredico.

... che je ne bo ... pojdiva v dve smeri.

Za zmeraj.

 

 

 

VPRASHAJ SE

 

Si zhe pobozhal nedotaknjeno?

Zacelil ranjeno?

Si kdaj izbral brezpotje,

hodil med ogledali in bil poln praznine?

Si kdaj ljubil brez telesa?

Je tvoje telo zbolelo od tishine?

So tvoje dlani stiskale do krvi?

Vprashaj se, sprashuj.

Jaz sem vse.

 

 

 

RDECHI DEZHNIK

 

Moj strah je iz papirja

... tistega preblizu ognjishcha ...

 

Najino nebo je iz zvezd polarne nochi.

Za nama je vselej tropichje chutenja.

Ne greva po vrsti,

ljubiva pa vselej med vrsticami in vse naokrog.

Moje jutro bo jutri dishalo kot tvoje telo

in sijalo kot rdech dezhnik na chrno-beli sliki.

 

 

 

GOVORI MI, LJUBEZEN

 

Govori mi, ljubezen.

S prsti, dlanjo, drhtenjem.

Povej mi, kako dalech je tvoja blizhina.

Ostaniva vsaj she malo.

Zmehchajva dotik in ga peljiva do vode v ocheh.

Ljubiva se. Ves chas.

In se kot luna dopolniva

do zadnjega kraja.

 

 

 

ZACHETEK

 

Ko greva, gredo koraki kar sami od naju,

ko naju je strah, se skrijeva ... zdaj vate, zdaj vame.

S teboj se vchasih odenem v chipkaste misli.

Vse najino so nebeshko modre spominchice brez sramu.

Imava zachetek, konca nikdar.

Na poti pochijeva pod kamnitim obokom,

odgrinjava dezhne kaplje z nasmeha

in ga sprashujeva:

»Nasmeh, zakaj ti gre z nama vedno na smeh?

Samo pogledava se in se nasmejiva, saj veva.«