Revija SRP 123/124

Damir Globochnik

 

SVOJI K SVOJIM

 

Znano je, da domoljubje lahko prinasha tudi ekonomske koristi. Tako so konec 19. stoletja slovenski trgovci, gostilnicharji, obrtniki in podjetniki tudi s pomochjo sklicevanja na rodoljubno geslo »Svoji k svojim!« hoteli privabiti kupce, goste ali narochnike. Slovenci naj podpirajo Slovence, poslujejo naj s sonarodnjaki in bojkotirajo narodne nasprotnike. V chlanku je nanizanih nekaj primerov poudarjanja narodne pripadnosti fotografov, ki so okrog leta 1900 delovali v nashih krajih.

Katolishki chasnik Slovenec je leta 1896 z naslednjimi besedami porochal o gradnji novega fotografskega ateljeja ljubljanskega fotografa Davorina Rovshka: »Atelier bo kaj elegantna stavba, opravljena z vsemi novodobnimi ugodnostmi, tako, da nashe obchinstvo ne bo imelo povoda, da bi tu dejansko ne izvajalo precej zanemarjenega gesla: 'Svoji k svojim!' Skrajni chas je zhe bil, da dobimo v Ljubljano na fotografskem polju tako odlichnega svojca – veshchaka, ki more v vsakem oziru vredno tekmovati s tujimi nemshkimi zhidovskimi fotografi. Davorin Rovshek je znan po slovenskem svetu – prepotoval je Kranjsko in Shtajersko – po svojem solidnem, umetnishko dovrshenem delu in zato se nadejamo, da bo tukajshnje obchinstvo pa tudi obchinstvo na dezheli v potrebi obrachalo se na tega domachega umetnika.«1

Priblizhno v istem chasu je ljubljanski fotograf Wilhelm (Viljem) Helfer2 brezplachno iz lastne iniciative posnel skupinski fotografiji meshanega in zhenskega pevskega zbora Glasbene matice. Fotografijo skupnega meshanega in zhenskega zbora je razstavil v izlozhbi trgovine Vasa Petrichicha in Ant. Zagorjana, en izvod obeh fotografij pa je poklonil Glasbeni matici. »Posebno prva velika skupina, v kateri je blizu 180 oseb, je jako dobro uspela. Ako se pomisli, da chas za fotografovanje na prostem zdaj she ni ravno prevech ugoden, se mora rechi, da je g. Helfer se pokazal prav spretnega v svoji stroki in da je svojo ulogo izvrshil prav izborno. Skupina bode trajen spomin dunajskih koncertov, s katerima se bode prvikrat ponesla slovenska narodna pesem v shirshe kroge. V Ljubljani doslej she nobeden fotograf ni izvrshil tako velikanske skupine, kakor je ta, ki vzbuja sploshno zanimanje.«3

Helfer je pevski zbor najbrzh fotografiral na enem od dveh pripravljalnih koncertov (9. in 16. marca v Ljubljani) za koncertno gostovanje na Dunaju.4 Fotografija je bila na ogled v izlozhbenih oknih ljubljanskih in dunajskih trgovin. Objavljena je bila v Das neue Illustrierte Blatt in v Domu in svetu (velika dvostranska reprodukcija, 1896, sht. 8, str. 248–249; na tej fotografiji je 152 oseb). Slike pevk v narodni noshi je pred dunajskim nastopom objavil Illustriertes Extrablatt.5

Kmalu za Helferjem je tudi Davorin Rovshek fotografiral veliko skupino zbora Glasbene matice. Slovenec je z velikim zadoshchenjem poudaril, da je domachemu umetniku uspelo tako odlichno prekositi prvo fotografijo istega zbora. »Domachemu delu chast in priznanje! Kar posebno dobro vpliva na Rovshekovi sliki je vzorno razvrshchenje oseb, izredna chistost in jasnost obrazov, to pa sprednjih, kakor stranskih in zadnjih. Da se dosezhe taka jednotnost na takó veliki skupini, treba je res fotografa – veshchaka. Shkoda, da so nekateri listi priobchili povrshno prvo sliko, na kateri so se lepi obrazi nashih dam skregali s fotografom. Ker bi gotovo tudi nechlani 'Gl. Matice' radi poznali dame in gospode, ki so nas proslavili na Dunaju, izvrshil je gospod Rovshek sliko v toliki mnozhini, da jih lahko poshilja tudi na dezhelo. /.../

Ogledali smo si vechje shtevilo njegovih slik in primerjali jih s slikami 'prvih' tukajshnjih fotografov. Opazili smo veliko prednost Rovshekovega dela: na Rovshekovih slikah so obrazi natanchno po naravi, ne izgubi se nobena poteza, noben izraz. Mnogi fotografi zhe pri prvih delih s pretirano porabo raznih pripomochkov veliko pregreshe, najvech pa pokvarijo pri retouchovanju, za katerega ima g. Rovshek posebno srechno roko. Krasno so uspele kabinetne slike 'Matichinih' pevk. Tu ni nich zamazanega, narodna nosha (sosebno peche in avbe) kazhe se nam v vseh detailih. V kratkem izlozhi vechje shtevilo teh slik izvrshenih v naravnih barvah po najnovejshi metodi (Chromophotophane). Za Ljubljano bo to nekaj izvanrednega, ker se pri nas v tej stroki she ni videlo toliko popolnosti. Mislimo, da se, kakor g. Rovshek napram obchinstvu, tudi obchinstvo zaveda svoje rodoljubne dolzhnosti napram mlademu zavodu. V interesu obchinstva samega je, tu strogo izvajati nachelo: 'Svoji k svojim!'«6

 

Fotografski atelje Apolon, ki ga je leta 1895 v Celju odprl Srechko (Feliks) Magolich st. (18601943), je bil prvi narodni (slovenski) foto atelje v mestu ob Savinji. V Celju so dotlej delovali predvsem fotografi nemshkega rodu. Magolich je bil upravitelj tiskarne Dragotina Hribarja v Celju in ljubiteljski slikar. Leta 1903 se je preselil v Ljubljano. Delo v njegovem foto ateljeju je nadaljeval Viljem Pick.

Celjski tednik Domovina je leta 1897 pisal: »Kdor se torej she ne ravna po geslu: 'Svoji k svojim', ta nima srca za svoj narod, ta ni nash. Pred vech meseci ustanovil se je v Celji tudi narodni fotografichni zavod 'Apolon', katerega smo doslej tezhko pogreshali, in kateri v vsakem oziru nadkriljuje vsa jednaka tukajshnja podjetja nashih nasprotnikov. Tudi ta zavod more opirati svoj obstoj najvech na nashe okolishke Slovence, katerim imajo zahvaliti svoj obstoj tudi ostala tukajshnja podjetja. Da pa se temu nashemu podjetju po nashih nasprotnikih kar najbolj mogoche ovira razvoj, shvigajo zadnji chas po vseh nashih trgih in vaseh fotografi iz nam nasprotnega tabora ter pridobivajo z medenim jezikom nashe ljudstvo za se. Tudi temu je treba odpomochi. Vsled tega nujno opozarjamo vso nasho inteligenco po dezheli, da stori svojo narodno dolzhnost, da o pravem chasu pouchi nashe ljudstvo, kdo je nash in kdo ni nash. Pripominjam pa tudi, da je lastnik nashega fotografichnega zavoda g. Srechko Magolich v Celji, vedno pripravljen ustrezati zheljam nashega obchinstva po dezheli ter priti na zheljo v vsak kraj in o vsakem chasu. Prosimo toraj, da se, kadar je videti, da bi bilo dobro, ko bi bilo dobro, da bi obiskal kak fotograf njih kraj, obrnejo pismeno na g. S. Magolicha, kateri bode gotovo vedno pripravljen njih zhelji kar najbolje ustrechi. Nashim nasprotnikom pa naj povedo, da naj ishchejo svojega zasluzhka v njih – rajhu. She enkrat: 'Svoji k svojim!'«7

Novembra 1896 se je Sentinella del Friuli polotila gorishkega fotografa Antona Jerkicha,8 ki se je za stranke in zasluzhek moral boriti z italijanskimi in nemshkimi fotografi. Oznachila ga je za panslavista in odsvetovala Italijanom, da bi zahajali v Jerkichev foto atelje. Socha je poudarjala: »Kakshen bodi nash odgovor? Evo: Slovenci, ne zahajajte nikdar vech v shtacune in delavnice nashih narodnih nasprotnikov. Ako to storite, tedaj bodo v malo letih obrazi nashih ljubeznivih Sentinellijashev takó uveli, upadli, mrshavi, pellagra jim bo takó strashno gledala iz ochij, iz nosa in iz ushes, da gotovo ne bodo hoteli nositi takih obrazov ne k slovenskemu ne k lashkemu fotografu.«9

 

Socha je ob volitvah v veleposestnishko kurijo leta 1897 zapisala: »Kakor priporocha 'Corriere' svojim somishljenikom, naj se ogibljejo slovenskih krajev in gostilen, tako priporochamo tudi mi vam, da opustite kupovanje v nasprotnih prodajalnicah bodisi sukno, platno, moko, kavo itd. Ne podpirajte nasprotnikov, temvech le svoje domache trgovce, obrtnike, odvetnike itd., drzhite se odlochno narodnega gesla: 'Svoji k svojim!' /.../

Podpirajmo svoje ljudi in schasoma dosezhemo to, da ne bomo odvisni od nasprotnikov. Zahajajmo kupovat le k takim trgovcem, za katere smo gotovi, da nam niso nasprotni. /.../ Imamo fotografa Jerkicha, podpirajmo samo njega in ne take, kateri se veselijo zmage nasprotnikov.«10

Leta 1898 so Jerkicha fizichno napadli, ker je s svojo soprogo javno govoril slovensko.11

 

Srechko Magolich je narodno geslo zapisal na chelo oglasa, s katerim je leta 1898 napovedal obisk fotografa iz njegovega ateljeja na Primorskem. »Svoji k svojim! Udano podpisani lastnik narodnega fotograf. zavoda 'Apolon' v Celji, naznanja slavnemu obchinstvu, da je njegov zastopnik F. W. Fotograf na potovanju po Primorskem, proti Kranjskemu. Nadejaje se, da bode chastito prebivalstvo izkoristilo ugodno to priliko ter mu bode izkazalo z obilnimi narochili svoje cenjeno zaupanje, zagotavljam samo umetnishko dovrshene podobe v vseh velikostih po jako znizhanih cenah.«12

Tudi med »narodnimi fotografi« je vladal konkurenchen boj za stranke in zasluzhek. Magolichev fotograf F. W. (F. Weiss) je posegel na teritorij, ki ga je suvereno obvladoval Anton Jerkich. Socha je objavila prispevek dopisnika z dezhele, ki je svaril pred fotografom iz Celja, ki naj bi se v vsaki vasi vsiljeval in nagovarjal ljudi »prav po sharlatansko k fotografovaju«. »Ako jih dobi na svoje limanice, pusti si najprej plachati ter jih ali spacka, ali pa ne naredi po pogodbi, kar se lehko dokazhe. Umestno se mi zdi, da se javnost o tem obvesti, da ne bodo ljudje zametovali svojega denarja. Sicer pa imamo v Gorici fotografa A. Jerkicha, do katerega se lehko z vsem zaupanjem obrachamo, kteri nas postrezhe tochno po ceni in z najboljshim izdelkom.«13

»Slovenski potovalni fotograf« je Sochi poslal pojasnilo, da she nikdar ni nikogar prisilil k fotografiranju ali zahteval celotnega plachila vnaprej. Za navadne portrete je potrebno plachati polovico, kot je obichajno tudi pri drugih fotografih, pri skupinskih portretih (fotografije drushtev) pa po navadi ne zahteva predujma. »Che pa se skozi celoletno popotovanje par slik pokvari, na to pa se lahko in se je tudi zhe zgodilo mnogim drugim fotografom, kar se tudi prav lahko dokazhe. Potovali so tudi letos italijanski in nemshki fotografi po nekaterih ravno istih krajih, kjer sem bil pozneje jaz, in cheravno so vechidel vse spackali, njih ni dal nobeden v chasopis. Pach pa, da se Slovenca unichi, je pa takoj kdo pripravljen. Da pa tudi jaz lahko ljudem postrezhem, tochno po ceni in z najboljshim izdelkom, kar lahko sedaj dokazhem. Toliko v pojasnilo dotichnemu, kateri misli, da smo slovenski fotografi samo zato, da bi zdelovali iz starih mlade in iz grdih lepe ter prav na velike podobe, in pri vsem tem she plache ne zahtevali, kar pa ni mogoche.«14

Anton Jerkich je v Sochi objavil izjavo, da potovalnega fotografa F. Weissa ne pozna, cheprav se ta po dezheli predstavlja kot njegov pomochnik. Poudaril je, da ne poshilja zastopnikov po dezheli, ker ima dovolj dela v Gorici, che pa prejme narochilo z dezhele, pride tja vedno osebno.15

 

Fotografi so s kopiranjem in razmnozhevanjem fotografij drugih fotografov lahko krshili avtorske pravice. Ljubljanski fotograf Davorin Rovshek je fotografiral ljubljanskega knezoshkofa Jakoba Missio. Anton Jerkich je po imenovanju Jakoba Missia za gorishkega nadshkofa konec leta 1897 Rovshkovo fotografijo razmnozhil za prodajo. Rovshek je Jerkicha tozhil, redarstvo je zaplenilo fotografije, ki she niso bile prodane, drzhavno pravdnishtvo je odredilo proti Jerkichu preiskavo.16 Rovshka je zastopala advokatska pisarna dr. Ivana Tavcharja. Rovshek je bil pripravljen ustaviti kazenski postopek proti Jerkichu, che mu ta izrochi vse ponarejene fotografije nadshkofa Missia in vse ploshche, ki jih je rabil pri kopiranju, ter placha 500 goldinarjev odshkodnine in povrne vse sodne stroshke. Ploshche in fotografije je potrebno unichiti.17 Jerkich je priznal svojo krivdo. Dr. Tavchar je julija 1898 umaknil obtozhnico.18 Jerkich je moral plachati 200 goldinarjev, od tega Rovshku 100 goldinarjev za »obrtno motitev«, ostalo pa za pravdne in potne stroshke.19

Jerkich je leta 1902 prodajal fotografijo kardinala Missie na mrtvashkem odru in fotografiji njegovega pogreba (pred Attemsovo palacho in na Travniku), ki pa sta bili njegovo delo.20

 

Prvi fotograf s stalnim ateljejem v Ljubljani je bil Ernest Pogorelec (1838–1892). Kot fotograf je bil uradno vpisan v mestni obrtni register septembra 1859. Pogorelc je bil povezan s slovenskim narodnim gibanjem. Deloval je pri chitalnici in Juzhnem sokolu. Veljal je za narodnega fotografa. Zato so mu zaupali fotografiranje slovenskih prvakov (Bleiweisa, Tomana, Zarnika idr.), narodnih drushtev, tabora v Vizhmarjih itd.

 

Kasneje ljubljanski fotografi niso tako ochitno poudarjali narodne pripadnosti. Izjema je bil Julius Müller, ki je leta 1903 edini uporabljal samo nemshke napise.21 Müller se je Slovencem zameril leta 1887, ko je po narochilu prof. Binderja fotografiral onesnazheno spominsko ploshcho, ki so jo avstrijsko-nemshkemu pesniku Anastaziju Grünu (grofu Antonu Aleksandru Auerspergu) leto poprej na Krizhevnishkem trgu postavili ljubljanski Nemci. Fotografijo je prof. Binder nameraval poslati v nemshke liste. Spominsko ploshcho naj bi iz objestnosti pomazala dva rokodelska pomochnika slovenskega rodu.22

 

Ljubljanski fotograf Avgust Berthold23 je v popisu prebivalstva v Ljubljani leta 1910 navedel kot svoj obchevalni jezik slovenshchino, cheprav je imel domovinstvo v Trstu (po ochetu).24 Avgust Berthold se je opredeljeval za Slovenca. Med sodobniki je veljal za prvega slovenskega umetnishkega fotografa, za »prvega Slovenca, ki je fotografsko obrt dvignil na stopinjo umetnosti in se proslavil kot prvovrstni umetnik na strokovnih razstavah po celem svetu«.25

Septembra 1908 je fotografiral Ivana Adamicha in Rudolfa Lundra na mrtvashkem odru. Adamicha in Lundra so ustrelili med protinemshkimi demonstracijami v Ljubljani. Razglednica z Bertholdovo fotografijo, ki je bila v Schwentnerjevi knjigarni naprodaj zhe nekaj dni po Adamichevi in Lundrovi smrti,26 je hitro poshla. Chisti dohodek od prodaje razglednice je bil namenjen druzhbi sv. Cirila in Metoda. Lavoslav Schwentner je sredi oktobra izrochil druzhbi sv. Cirila in Metoda dobichek od prodanih razglednic (150 kron).27 Avgust Berthold je sredi decembra prispeval za septembrske zhrtve 40 kron (od razglednic, prodanih pri J. Bahovcu in v Katolishki bukvarni).28

Adamicha in Lundra na mrtvashkem odru je fotografiral tudi ljubiteljski fotograf Fran Vesel. Shtiri razglednice s prizori pogreba septembrskih zhrtev je izdal fotograf Alojz Vengar iz Radovljice. Petino izkupichka naj bi prejeli tisti, ki so bili ranjeni 20. septembra.29 Shest ranjenih mladenichev in mozh je fotografiral fotograf Krema. Fotografijo je trgovec s papirjem Jernej Bahovec prodajal po 4 krone, razglednice pa po 20 krajcarjev. Chetrtina izkupichka je bila namenjena odboru za spomenik zhrtvam in za podpore ranjencev in njihovim druzhin.30 Bahovec je prodajal tudi razglednice, ki jih je za zhrtve poklonil fotograf Davorin Rovshek.31 Nemshka Südmarka je zalozhila razglednice razbitega salona Kazine, ki so ga med protinemshkimi demonstracijami unichili Slovenci.

Fotograf Aleksander Landau, rojen leta 1842 v Krakovu, ki je od leta 1889 prebival v Ljubljani, je bil judovskega rodu. V Slovenskem listu se je leta 1897 avtor nekega dopisa pritozheval nad tem, da se k Landauu v Franchishkanskih ulicah sht. 12 hodijo fotografirat tudi nekateri Slovenci, celo duhovniki. Aleksander Landau je piscu odgovoril v Slovenskem narodu: »Pisatelj dotichne notice bodi preprichan, da sem ponosen na to, da se dajo najodlichnejshi slovenski posvetnjaki in duhovniki pri meni fotografovati. Vsi imajo brez dvoma fino umetnishko razumevanje in vedó ceniti dobro in lepo delo, zato se mi pa zdi popolnoma neumestno, da jih hoche pouchevati in jim ukazovati, kje naj se dajo fotografovati. Ko bi bil pisatelj dotichne notice kaj razumel o fotografski umetnosti, bi se tudi dal pri meni fotografovati.«32

Naslednje leto je bila v Slovencu objavljena notica »Zhidovska nesramnost«: »Hchi nekega tukajshnjega zhida L., katerega umetnishki salon tudi chastita duhovshchina obiskuje, dasiravno v isti stroki vrli domachini tudi dobro postrezhejo, se je predrznila proti krshchanskemu otroku se izraziti: Bezhi, ti smrdish po krstu!«33

Aleksander Landau se je skliceval na 19. § tiskovnega zakona in zahteval od Slovenca objavo preklica omenjene notice: »Ni res, da je moja hchi proti krshchanskemu otroku se izrazila: 'Bezhi, ti smrdish po krstu!' Moja hchi je predobro izobrazhena, nego da bi bila mozhna takih izrazov. Pa tudi v dotiko z nikomur ni prishla, da bi imela k takemu izreku povod.«34

 

»Slovensko-nacijonalen list« Jesenishka strazha je leta 1905 svaril pred nemshkima fotografoma, ki sta iskala zasluzhka v Kranjski Gori in na Jesenicah. »Priromala sta menda kar naravnost z Dunaja, da bi od Slovencev izvabila slovenskih groshev za svoj nenasitljivi pozhreshni nemshki zhep. Ta dva Shvaba sta menda mnenja, da se Slovenci zadovoljimo s vsako 'pacarijo', kajti, kakor chujemo, je delo – jako slabo. Ali nimamo morda med Slovenci prav nobenega, ki bi imel toliko podjetnosti, da bi zachel samostojno obrt, ali che zhe tega ne, da bi vsaj ustanovil filijalko. Gospod Pavlin, Vasha fotografska dela so vendar zhe med celim slovenskim svetom priznana kot dobra, zakaj torej chakate? Na delo, da ne bo prepozno!«35

Fran Pavlin (1872–1945) je 1. maja 1905 odprl fotografski atelje na Jesenicah. Jesenishka strazha je poudarila: »Po Jesenicah strashi zhe dolgo neki nemshki dunajski fotograf, nasha dolzhnost je torej, da podpiramo domachina-Slovenca.«36 Jesenishka strazha je odsvetovala tudi fotografiranje pri pomochniku nemshkega fotografa Trebitscha, ki naj bi prevzel atelje Andreja Chuferja. »Preprichani smo, da se smemo zanashati na zavednost nashega obchinstva, da se bo vedelo ravnati po reku: 'Svoji k svojim!' Na Jesenicah imamo fotografa Pavlina, ki je res izborna moch v svoji stroki.«37

 

Leta 1910 so slovenski chasniki objavili svarilo pred »tujimi agenti dvomljive eksistence«, ki obiskujejo slovenske kraje, se izdajajo za fotografe, »z veliko gostobesednostjo vabijo obchinstvo, da se pusti fotografirati«, sprejemajo narochila za povechane fotografije in razglednice. »Ker so slike, ki jih za vzorec kazhejo, navadno dobro izdelane, se jim jih zhalibog mnogo vsede na lim; seveda je treba dati pri tej priliki precejshen predujem. Ko je pa kdo kaj narochil, dobi v najboljshem sluchaju po preteku vech mesecev kako skrajno slabo mazarijo.« Najvechkrat pa fotografije ne prispejo, che pa narochnik potem tozhi, izve, da je postal zhrtev sleparja. Pritozhbe zoper take sleparje so prihajale na Dezhelno zadrugo fotografov38 iz vseh krajev Kranjske. Dezhelna zadruga je prosila bralce, naj porochajo o podobnih primerih oshkodovanja. »Slavno obchinstvo se torej v lastnem interesu opozarja na take agente-fotografe, kateri niti nimajo oblastveno potrjene pravice. Dandanes imamo zhe fotografov domachinov zadosti, ki bodo gotovo najbolje postregli, bolje ko tujec, od katerega se niti ne ve, odkod in kaj da je in ga vidite samo danes, potem pa nikdar vech.«39

Gledalishka igralka Marija Reisner (Marica Ogrincheva) je leta 1894 postala chlanica ljubljanskega opernega zbora. V gledalishchu je igrala ljubimske vloge in mlade tragedinje. Leta 1901 se je porochila s prof. Josipom Reisnerjem. Od leta 1904 je vodila gledalishke igre med dunajskimi Slovenci.

 

 

 

 

Wilhelm Helfer, »Pevski zbor Glasbene matice«, Dom in svet, 1896, sht. 8, str. 248–249

 

 

 

 

Aleksander Landau, Marija Reisner (18761920)

  

 

 

____________________________

 

1 »Davorin Rovshek«, Slovenec, 1896, sht. 45.

Davorin Rovshek (1867–1949). Do leta 1894 se je izobrazheval na dunajskem Lehr- und Versuchsanstalt für Photographie. Prvi fotografski atelje je imel v Moravchah. Atelje v Ljubljani je odprl 6. aprila 1896. Atelje je bil na na vrtu kamnoseka Vodnika na Kolodvorski ulici sht. 34.

2 Wilhelm Helfer, rojen 1864 v Olmützu, je bil dunajski fotograf. Delal je tudi v Karlsbadu, Pragi in Opatiji. V zachetku leta 1895 je iz Voloskega pri Opatiji prishel v Ljubljano. Leta 1897 je odprl fotoatelje v Gradcu, v dvajsetih letih 20. stoletja je imel atelje tudi na Dunaju.

3 Po: »Fotografichna slika velike skupine pevskega zbora 'Glasbene Matice'«, Slovenski narod, 1896, sht. 63.

4 Za ublazhitev posledic potresa, ki je leta 1895 prizadel Ljubljano, so zbirali pomoch po vsej avstroogrski monarhiji. Zlasti se je izkazala cesarska prestolnica Dunaj. Dunajski obchinski svet je za Ljubljano namenil 150.000 goldinarjev. Pri odpravi posledic potresa so sodelovali chlani prostovoljnega reshilnega drushtva in dunajske izpostave Rdechega krizha.

Chlanica pevskega zbora Glasbene matice Terezina Jenko (1870–1938) se je domislila, da bi drushtvo priredilo zahvalni koncert na Dunaju in dobichek od prodanih razglednic namenilo dunajskim organizacijam v zahvalo za njihov trud.

Pevski zbor je imel v veliki dvorani drushtva Muskiverein na Dunaju dva koncerta – 23. in 25. marca. Na programu so bile skladbe za meshani zbor, ki jih je zbor izvedel samostojno ali ob spremljavi orkestra Dunajske opere (cesarska himna v slovenshchini, Gallusova Musica sacra noster amor, Försterjeva Ljubica, Nedvedov Nazaj v planinski raj, Hubadove priredbe slovenskih narodnih pesmi, Fibichova Pomladna romanca, Brucknerjev Te Deum). Pevke so bile na koncertu v narodni noshi, pevci v temni gosposki obleki.

Osrednja tochka sporeda drugega vechera je bila Dvořakova balada Mrtvashki zhenin (chesh. Svatbeni koshile, 1885). Pevovodja oziroma dirigent je bil sam skladatelj Antonin Dvořak (1841–1904), poddirigent pevskega zbora pa Matej Hubad (1866–1937). Sodelovala sta dva solista iz Prage (po: Janko Pajk, »Dunajsko koncertovanje 'Glasbene Matice'«, Dom in svet, 1896, sht. 8, str. 253–254) Zaradi zanimanja javnosti so spored prvega dunajskega vechera ponovili v Ljubljani 14., 16. In 17. aprila.

Cheshki skladatelj Antonin Dvořak je bil eden najslavnejshih skladateljev svojega chasa. Po zaslugi slovenskih pevcev je lahko prvich samostojno nastopal na Dunaju. Glasbena matica je zhe prej na svojih koncertih izvedla nekaj njegovih del. V spomin na dunajski koncert ga je Glasbena matica imenovala za chastnega chlana (po: -ter. (Vladimir Foerster), »Antonin Dvořak +«, Ljubljanski zvon, 1904, str. 384).

5 Po: Izvestje Glasbene Matice v Ljubljani o drushtvenem in sholskem letu 1897/8, Ljubljana 1898, str. 16 in 47.

6 Po: »Domacha umetnost«, Slovenec, 1896, sht. 107.

7 »Svoji k svojim«, Domovina, 1897, sht. 35.

8 Anton Jerkich, rojen leta 1866 v Dobravljah na Vipavskem. Za fotografa se je izuchil na Madzharskem. Leta 1891 je odprl atelje v Gorici. V letih 1898 in 1908 do 1921 je imel atelje tudi v Trstu. Leta 1902 je zachel v ateljeju Gorici prirejati kinematografske predstave. Umrl je leta 1928.

9 Po: »Le tako naprej«, Socha, 1896, sht. 48.

10 »Pozor, Slovenci!«, Socha, 1897, sht. 13.

11 Po: »V Gorici ne smejo Slovenci govoriti slovenski«, Slovenski narod, 1898, sht. 36.

12 Oglas v Edinosti, 1898, sht. 85.

13 Po: »Z dezhele nam pishejo ...«, Socha, 1898, sht. 89.

14 Po: »Z dezhele odgovarjam«, Socha, 1898, sht. 92.

15 Po: »Poslano / Izjava«, Socha, 1898, sht. 93.

16 Po: »Dr. Tavchar proti dr. Krisperju«, Socha, 1898, sht. 62.

17 Po: »Dr. Ivan Tavchar in zadeva Rovsheka proti Jerkichu«, Socha, 1898, sht. 64.

18 Po: »Gorishka 'Socha'«, Slovenski narod, 1898, sht. 177.

19 Po: »'Slov. Narod' proti 'Sochi'«, Socha, 1898, sht. 63.

20 Po: »Fotografije pogreba kardinala Missie«, Slovenec, 1902, sht. 78.

21 Po: »Ljubljanske novice«, Slovenec, 1903, sht. 264.

22 Po: »Zelenchev spomenik«, Slovenski narod, 1887, sht. 115.

23 Avgust Berthold (1880–1919) je v sholskem letu 1902–1903 obiskoval prvi in drugi semester na dunajski visoki sholi (Höchere Graphische Bundes-Lehr- und Versuchanstalt). Fotografsko znanje si je najbrzh nabiral tudi v Münchnu in Frankfurtu. Leta 1904 se je prvich predstavil shirshi javnosti na I. jugoslovanski umetnishki razstavi v Beogradu. Naslednje leto je v Ljubljani odprl moderno opremljen fotografski atelje. V ateljeju je imel zaposlene pomochnike. Sam se je ukvarjal predvsem z »umetnishko« fotografijo. Krajinske in zhanrske fotografije, izdelane v t. i. gumijevem postopku, je do leta 1911 poshiljal na skupinske fotografske razstave (Beograd, Sofija, Bruselj).

24 Po: Mirko Kambich, »Avgust Berthold (1880–1919)«, Fotoantika, sht. 11, 1988, str. 7.

25 Po: »S smrtjo Avgusta Bertholda ...«, Slovenec, 1919, sht. 187.

26 Po: »Razglednice s slikama nedolzhnih zhrtev«, Slovenski narod, 1908, sht. 223.

27 Po: »Druzhbi sv. Cirila in Metoda«, Narodni list, 1908, sht. 42.

28 Po: »Za zhrtve«, Slovenec, 1908, sht. 292.

29 Po: »Pogreb zhrtev 20. septembra«, Slovenski narod, 1908, sht. 225.

30 Po: »Fotografichne slike ljubljanskih zhrtev«, Slovenski narod, 1908, sht. 238.

31 Po: »38. izkaz prispevkov za spomenik in zhrtve 20. septembra 1908«, Slovenski narod, 1909, sht. 35.

32 Po: »Poslano / To ni prav!«, Slovenski narod, 1897, sht. 73.

33 »Zhidovska nesramnost«, Slovenec, 1898, sht. 136.

34 Po: »Zhidovska nesramnost«, Slovenec, 1898, sht. 152.

35 Po: »Nemshka fotografa«, Jesenishka strazha, 1905, sht. 1905, sht. 12.

36 Po: »Iz sluzhbe pri gradbenem vodstvu ...«, Jesenishka strazha, 1905, sht. 22.

37 Po: »Nemshki fotograf Trebitsch«, Jesenishka strazha, 1905, sht. 31.

38 Dezhelna zadruga fotografov, prva organizacija poklicnih fotografov na Kranjskem. Ustanovljena je bila novembra 1910 v Ljubljani.

39 Po: »Na dezhelno zadrugo fotografov v Ljubljani«, Slovenski narod, 1910, sht. 410, in »Za domache fotografe«, Slovenec, 1910, sht. 298.