Revija SRP 123/124

Damir Globochnik

 

MAKSIM GASPARI – KARIKATURIST

 

Maksima Gasparija (1883–1980) je na shtudij slikarstva napotil kamnishki zhivinozdravnik in zbiralec starin Josip Niko Sadnikar (1863–1952), potem ko je leta 1900 po nakljuchju v izlozhbi neke kamnishke trgovine, kamor je oche Maksima Gasparija iz rodnega Selshchka poslal za trgovskega vajenca, opazil njegov akvarel »Slanik«.

Gaspari je menil, da je njegova »prva zaresna slika« prikazovala satirichni motiv »Jernejeve muhe (chebele) v Begunjah«: »Naredil sem jo doma, v Begunjah pri Cerknici. Uchitelj Janko Leben nam je v sholi razlagal o Turkih. Da bi se jih ljudje ubranili, so na tabor pri sv. Jerne­ju zvlekli vse uljnjake. Ko se je turshka vojska priblizhala, so nadnjo spustili chebele.«1

 

Gaspari se je po ljubljanski Umetnoobrtni sholi leta 1902 ali 1903 odpravil na Dunaj. Najprej v Grafichni zavod (K. k. Graphische Lehr- und Versuchanstalt), saj mu ni uspelo opraviti sprejemnega izpita za Akademijo upodabljajochih umetnosti. Gaspari je v pismu Sadnikarju zatrdil, da ga je sram in ga ne bo na Kranjsko, dokler ga ne sprejmejo na akademijo: »Chez dan bom hodil risat na Akademijo, kar tako za vajo, zvecher pa v Graphische Kunstanstalt, ki je pripravljalka za Akademijo. Jaz bom tukaj res tezhko, tezhko izhajal, a toliko energije imam, da rajshi v veliki bedi zhivim, kakor bi shel nazaj v Ljubljano, ali mogoche v prodajalno. Jaz vem, gospod Sadnikar, da ste se v resnici trudili zame in da mi res zhelite dobro, vem tudi, da bodete s tem pismom izgubili kolikor toliko zaupanja do mene, a jaz Vas vseeno prosim za nadaljshe skromne podpore, che ne letos, pa vsaj potem ko pridem na Akademijo ...«

Naslednje leto se je Gaspariju posrechilo vpisati na akademijo. Na akademiji je nanj najbolj vplival avstrijski slikar in kipar Rudolf Bacher. Kmalu se je prepisal na Streblowo privatno slikarsko sholo.2

Gaspari je bil leta 1903 med soustanovitelji drushtva Vesna. Ljubljanski zvon je novo drushtvo mladih umetnikov predstavil z naslednjimi besedami: »Drushtvo se bo pechalo z jugoslovansko narodno umetnostjo, raziskavalo in uporabljalo bo originalne motive narodne ornamentalne, arhitektonichne, keramichne, chipkarske i. d. umetnosti, navdushevalo bode svoje chlane, da uporabljajo pri svojih kompozicijah v figuralnem slikanju domache zhivljenje in domacho zgodovino. Na tak nachin bode izkushala 'Vesna' vzgojevati hrvashki in slovenski umetnishki narashchaj v narodnem duhu.«3

 

Podobo drushtva Vesne, ki zhivi v nashi zavesti, sta v veliki meri oblikovala Gasparijev obsezhen slikarski opus in chastitljivo dolga prisotnost na slovenskem likovnem prizorishchu. Gaspari, ki ga je za ljudsko blago navdusheval tudi Sadnikar, se je tesno oprl na program Vesne, ki ga poenostavljeno povezujemo z motivi iz zakladnice ljudskega zhivljenja. Med najbolj znachilnimi Gasparijevimi motivi so bili kmechki prizori, zhene in moshki, oblecheni v narodne noshe, ljudski obichaji, zaljubljeni par pred Blejskim jezerom in gorenjskimi vrhovi.

 

Drushtvo Vesna je ob ustanovitvi jeseni 1903 shtelo okrog dvajset chlanov, tako slovenskih kot hrvashkih likovnikov, vendar so »idea­lom« Vesne ostali najbolj zvesti shtirje: Gvidon Birolla, Gaspari, Hinko Smrekar in Sasha Shantel, slednji naj bi se najbolj prizadeval za slovensko-hrvashki znachaj Vesne. Toda najbrzh najbolj nadarjen med njimi, Gvidon Birolla, je kmalu za vrsto let ustvar­jalno umolknil (prevzel je vodenje druzhinskega podjetja, Smrekar pa pishe, da so ga »nashe abderske razmere kot umetnika kruto uzhaljenega 'zhivega pokopale'«), medtem ko je Sasha Shantel, ki je nekoch zapisal, da mu je bilo slikarstvo »zhena, glasba pa ljubica«, ostal razpet med obema umetnishkima medijema. Zgovoren je podatek, da je Shantlovo najobsezhnejshe delo lesorezni ciklus slovenskih glasbenikov (1913 do 1942), najvechja slikarska kompozicija pa so »Slovenski skladatelji« (1936). Tako sta ostala samo Gaspari in Smrekar, ki je pravilno ugotovil, »da se nekaterih 'Vesnanov' program sploh ni prijel.« »Peruzzi n. pr. se je tako temeljito vtopil v klasichno, posebej she grshko umetnost, da je bil 'ljudski' samo v prilozhnostnih karikaturah iz domachega sveta. Shantel n. pr. je bil in ostal bolj zaresni folklorist kot pa ljudski umetnik. Birolla, Gaspari, Klemenchich in jaz pa smo bili tako polni vtisov iz otroshkih let, da smo se skladali s tem programom, preden se je rodil. Bili smo in ostali pravi kmetje ali malomestni kmetichi. Vsak pa se je v svoji smeri razvil, kakrshen je pach bil v njem kompleks te prave, srchne rodoljubnosti. Zmotno in zlobno je, che razglashajo Gasparija za navadnega folklorista, in to spremljano s kretnjo prezira ali vsaj omalovazhevanja (toliko so nekateri ljudstvu odtujeni!): Gaspari je v resnici najchistejshi ljudski pesnik. Birolla je zgostil 'ljudsko' v kvintesenco vsega slovenskega, in she danes se ne morem prechuditi, da je on, ki je z vsem zharom srca gorel za svojo zemljo in umetnost sploh, mogel postati pridobitnik in vkleniti svoje srce v take neusmiljene spone.«4

 

Vesnani so drushtvo poimenovali po slovanski boginji pomladi Vesni (tudi naslov desetletje starejshega mesechnika slovenskega dijashtva, 1892–1894, izdajatelji in lastniki Vesnani). Programsko geslo »Iz naroda za narod!« so prevzeli od akademskega drushtva Slovenija.5Oboje naj bi prichalo o tezhnji po pristni narod(opis)ni umetnosti (»gojitev upodabljajochih umetnosti in prouchevanje slov. narodnega umetnishkega gradiva«),6vendar je dobrshen del njihovega motivnega repertoarja odseval hrepenenje po idiliki kmechkega zhivljenja, ki je prelom stoletja slovenskemu kmetu ni mogel nuditi (propadanje kmechkih gospodarstev, izseljevanje). Poudarjen je bil nacionalni znachaj drushtva. Sasha Shantel pishe: »Nashe delo je temeljilo na preprichanju, da je napochila doba, ko se bomo juzhni Slovani osamosvojili na polju likovne umetnosti. Hoteli smo zato med seboj zbuditi zanimanje za narodno umetnost, ki je takrat cvetela pri Rusih, Poljakih in Chehih. Nash ideal je bil Uprka [op. slovashki slikar in grafik Jozha Uprka, 1861–1940, znan po folklornih in kmechkih motivih] in pripraviti smo hoteli pot, da bi tudi Slovenci in Hrvatje prishli do spoznanja, da nam samo kopir­anje nemshkih vzorov ne more prinesti slave.«7

Vendar se je ime drushtva oziralo tudi po glasilu dunajske secesije Ver sacrum (Sveta pomlad), geslo pa zveni dokaj podobno zahtevi Williama Morisa »Iz ljudstva za ljudstvo«. Na vesnane so vplivali cheshki, poljski in ruski slikarji realistichne smeri ter nemshki umetniki, pri katerih je prav tako cvetela narodna, folklorna umetnost z domoljubnim poslanstvom. Gaspari ni zanikal tovrstnih povezav: »Upam, da vrshim isto poslanstvo v nashi umetnosti, kakor sta ga vrshila med Chehi mojstra Mikulash Alesh in Jozha Uprka, kakor so ga vrshili med Nemci Hans Thoma, M. Schiesti in Ignatius Taschner, med Francozi Lucien Simon, med Shpanci Ignacio Zuloaga in drugi. Sicer pa bosta moje delo in poslanstvo opredelila dva najpravichnejsha in nezmotljiva ocenjevalca: chas in narod.«8

Velik je bil tudi vpliv secesijske umetnosti, zlasti pri risbi, ki je bila temeljnik pripovednega programa vesnanov. Marsikdaj se je pripetilo to, proti chemer se je prizadevalo drushtvo, namrech kopiranje nemshkih (npr. münchenskih in dunajskih) vzorov. Po sredini leta 1906 je skupno delovanje chlanov Vesne pochasi zamrlo.

 

Na zachetku stoletja se je Gaspari na Dunaju moral otepati z eksistenchnimi tezhavami, po dveh letih je oma­gal. »Kmalu sem se znashel na dunajski umetnishki akademiji, pogle­dal pa sem tudi v München. V obeh mestih sem zaman chakal na kako podporo ali shtipendijo. Dvakrat so mi jo zavrnili. Takrat so ljudje govorili: Kdor hoche iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. No, mi jih nismo ubogali, zato smo pa precej pilharili, kakor smo takrat rekli takemu zhivljenju. Nekateri premozhnejshi shtudentje so tovarishko delili z nami hrano in pijacho, da nam ni zmanjkalo volje do zhivljenja. Sam sem bil med tistimi, ki so bili veseli, che so imeli kaj drobizha za ljudsko kuhinjo.«9

Smrekar je v pismu Sadnikarju, s katerim je poskushal iz Gasparijevega obchasnega »mecena« iztisniti malce bolj izdatno podporo, zapisal, do Gaspari oziroma »Gashper«, kot so ga klicali prijatelji, »kmalu za oberhauptmana pri pilharjih [op. zastarelo malomeshchan, zapechkar]. Zdajle zhe po varzhetu drobtine ishche. V kafe Wien ga zhe ne poznajo ne ... Dobro, da imam jaz kakshen zeksar, da ne gre pod tramvaj ...«10

 

Gaspari in Smrekar sta leta 1905 poskusila srecho tudi v Münchnu, kamor sta se odpravila z namenom, da bi obiskovala sli­karsko sholo Antona Azhbeta. Maksim Gaspari se je spominjal: »V Monakovem sem srechal precej parishkih impresionistov ter cheshkih in ruskih bogatashev, ki so tam shtudirali. S Smrekarjem sva skupaj hodila v neko kavarnico – zdaj ji ne vem vech imena. Tam sem slikal svoje prve karikature.«11

To so bile najbrzh karikature za satirichni list Osa, ki so v marsichem pripomogle, da je Dezhelni odbor v Ljubljani dvakrat zavrnil Gasparijevo proshnjo za shtipendijo. »Objavljal sem politichne karikature v satirichnem listu Osa, in to je bilo v precejshnji meri vzrok, da so mi odrekli shtipendi­jo,« je menil Gaspari.12

Gaspari je bil avtor karikature »Potomcev nashih imenitna dela« na naslovnici prve shtevilke Ose. Karikatura prikazuje shkofa Jeglicha, ki z gnojnico poliva oziroma omalovazhuje Preshernov spomenik z golo muzo. Gola figura na spomeniku, ki z lovorovim vencem simbolichno krona Presherna, je shkofa Jeglicha namrech tako ogorchila, da je poslal liberalnemu ljubljanskemu zhupanu Hribarju pismo, v katerem je predlagal naj se kip odstrani in zamenja z drugim, spodobno oblechenim.

Zhe leto poprej je Gaspari na steno dunajskega lokala, v katerem so se zbirali Vesnani, narisal karikature chlanov odbora Vesne.

 

Gaspariju likovne akademije ni uspelo zakljuchiti. Vplive secesije in Segantinija je z realistichnimi zlil v oseben slikarski slog, ki ga je z leti le nekoliko dopolnjeval. Aktualna secesijska umetnost, ki je porodila slovensko dunajsko Vesno, je bolj kot na Gasparijevo slikarstvo vplivala na risbo, ki se je izkazala kot narochena za knjizhno ilustracijo, pa tudi za uporabne naloge (npr. vinjete, reklame idr.) in nenazadnje za karikature. Med Vesnani in njim sorodnimi umetniki z zachetka stoletja je najbrzh prav Gaspariju uspelo risbo oziroma ilustracijo uveljaviti v najshirshem krogu narochnikov. Med najboljshe Gasparijeve ilustracije spadajo ilustracije Kettejevih Poezij iz 1907.

 

»Ostal sem bolj realist in naturalist, ker sem se naslanjal bolj na realistichno umetnost ali pa naravo. Edino pri karikaturah sem se oddaljeval od tega,« je poudaril Gaspari.13Secesijska stilizacija je namrech pusti­la najmochnejshe sledove v njegovih karikaturah. Gaspari je secesijsko risbo ohranjal she desetletja po zatonu secesije. Karikaturam v Osi so sledile karikature v Jutru (1910/1911), Dnevu (1912), Kurentu (1918/1919), Ilus­triranem Slovencu (1925/26, 1928), v povojnem Pavlihi idr. Po shtevilu v tisku objavljenih karikatur Gaspari morda celo prekasha Smrekarja, cheprav je karikaturi pripisoval mnogo manjshi pomen in videl v njej predvsem uporabno nalogo – vechina Gasparijevih karikatur je namrech nastala po narochilu. Kot spretnega karikaturista so ga lahko uporabili pri idejno nasprotnih chasnikih (Osa, Jutro, Dan / Ilustrirani Slovenec).

Maksim Gaspari je poudaril: »Na svoji premochrtni poti narodopisne umetnosti sem se od chasa do chasa udejstvoval tudi kot karikaturist, dekorativen risar in ilustrator. No, kar se karikatur samih tiche, sem najvech nashih odlichnih osebnosti narisal po vojni za 'Ilustriranega Slovenca'. Mnogo jih je last inzh. Huga Uhlira. Karikatura mora kakor epigram govoriti sama, torej jim nimam chesa pripomniti. Izdelal sem vech chastnih diplom in risb za narodne razglednice, ilustriral sem sholske knjige, nashe revije in mladinske povesti. Kettejeve Poe­zije in Milchinskega Pravljice, Pratika za deco – to naj bi bilo omenjeno, kar se tiche mojega ilustratorskega dela.«14

 

Leta 1912 se je zaposlil kot uchitelj risanja na prvi drzhavni gimnaziji v Ljubljani in nato na strokovni sholi grafichnih obrti. Med prvo svetovno vojno je bival na Koroshkem. Gaspari se je po plebiscitu na Koroshkem preselil v Ljubljano. Uchil je risanje na umetnishki sholi Probuda, nato je bil profesor na sholi grafichnih obrti. Leta 1928 se je zaposlil kot restavrator v Etnografskem muzeju, v katerem je ostal do upokojitve 1952.

 

Kar zadeva karikaturo, je Gaspari vedno veljal za nekakshnega Smrekarjevega sopotnika, ki pa se mojstru slovenske karikature ni priblizhal. Toda Gasparijeve »duhovite karikature«, »ki po jedkosti niso presegle Smrekarjevih«,15so marsikdaj ustrezno dopolnjevale Smrekarjevo satiro (v Osi in Kurentu zasledimo karikature obeh, oba sodelujeta tudi z Ilustriranim Slovencem). Tudi Gaspari je v letih pred prvo svetovno vojno, ko je Smrekar narisal tri znamenite skupinske portretne karikature, pripravil skupinsko karikaturo, »Slovensko gledalishche v letih 1912–13« s slovenskimi gledalishchniki, ki je izdelana v tehniki olja in gvasha.

 

 

 

 

 

 

 

Maksim Gaspari, »K politichnemu polozhaju v Jugoslaviji«, Ilustrirani Slovenec, 1926, sht. 9

 

 

 

 

 

 

 

Maksim Gaspari, »Zibelka slovenstva«, Kurent, 1919, sht. 2

 

 

 

Literatura, viri

 

1 Po: »Imel sem najlepshi poklic na svetu« (intervju Janeza Kajzerja z M. Gasparijem), Teleks 1977, sht. 23.

2Po: Stane Mikuzh, »Spominu Maksima Gasparija«, Nashi razgledi, 1980, sht. 23.

3 »A-r. ». »Novo umetnishko drushtvo«, Ljubljanski zvon, 1903, str. 512.

4 Po: Umetnost, Mesechnik za umetnishko kulturo z literarno prilogo Zhiva njiva, VI, 1941–42, sht. 10–12, str. 257–259.

5 Geslo Iz naroda za narod je bilo tedaj v zraku, veljalo je tudi za geslo narodnih radikalov in mladih liberalcev. Ob shodu narodno-radikalnega dijashtva v Trstu leta 1905 je izshla broshura z naslovom Iz naroda za narod.

6 Po: »Drushtvo 'Vesna'«, Slovenski narod, 1905, sht. 261.

7 Sasha Shantel, »Spomini na dunajsko sholanje«. Umet­nost VI, 1941–42, sht. 4–6, str. 96.

8 Izjava iz leta 1939, »Umetniki o umetnosti in zhivljenju«, Umetnishki zbornik 1 (uredil Miha Malesh), Ljubljana 1943, str. 279.

9 Po: »Imel sem najlepshi poklic na svetu« (intervju Janeza Kajzerja z M. Gasparijem), Teleks 1977, sht. 23.

10 Po: Stane Mikuzh, »Spominu Maksima Gasparija«, Nashi razgledi, 1980, sht. 23, str. 683.

11 Po: Metka Smeh, »Umetnost je rozha, Ob 90-letnici Maksima Gaspari­ja«, Dan, Trst, 1973, sht. 4, str. 12.

12 Po: »Umet­nost je rozha, skrivnosti polna / Srechanje z mojstrom Maksimom Gasparijem – Gashperjem« (intervju Marjana Kuneja z M. Gasparijem), Vecher 1967, sht. 302.

13 Po: »Redko posejana rozha« (pogovor Sandija Sitarja z M. Gaspari­jem), Delo, Sobotna priloga, 1976, sht. 91.

14 Po: Artem, »Maksim Gaspari«, Prijatelj 1939, sht. 9, str. 329.

15 Emilijan Cevc, »Maksim Gaspari, Beseda ob umetnikovi razstavi v krshki galeriji«, Nashi razgledi, 1969, sht. 19.