Revija SRP 123/124

Damir Globochnik

 

KRANJSKI JANEZ NA SPOMENIKU PADLIH VOJAKOV

V PRVI SVETOVNI VOJNI

 

V Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev so se decembra 1918 povezali narodi, drzhave in pokrajine, katerih prebivalci so se med vojno bojevali na nasprotnih straneh. Proslavljanje bitk srbske vojske, ki so privedle do zmage, osvoboditve in nastanka jugoslovanske drzhave, je imelo drzhavotvoren znachaj. Chastili so spomin na prostovoljce v srbsko vojsko. Slovenski vojaki, ki so v avstrijski uniformi oblezhali na bojishchih, so bili razumljeni kot zhrtve tuje, v vojni porazhene vojske.

V bojih je sodelovalo okrog 160.000 vojakov iz slovenskih dezhel. Padlo je med 35.000 do 40.000 vojakov, ki so vechinoma pokopani na vojashkih pokopalishchih in nekdanjih bojishchih v Galiciji, Krpatih, na srbski, tirolski in soshki fronti. Vojnih invalidov je bilo okrog 11.000.

 

Bivshi vojni duhovnik (kurat), katehet Franc Bonach (1885–1935) je oktobra 1923 v Slovencu opozoril na dejstvo, da so Italijani in drugi narodi zgledno poskrbeli za vojashke grobove in grobishcha. Cheprav so meddrzhavni dogovori in mirovne pogodbe tudi Kraljevini SHS nalagali skrb za vse vojashke grobove, brez razlike narodne in drzhavne pripadnosti pokojnikov, pa se zhiva dusha ne briga niti za grobove slovenskih vojakov, je poudaril Franc Bonach. »Sram je chloveka danes, che pride na nasha pokopalishcha, kjer raste prek grobov teh revezhev trava, pogosto vsa pohojena in le tu in tam te spominja kak prevrnjen in preperel krizh, da lezhe tu nekdanji vojaki. Sram je chloveka pred samim seboj, she bolj pa pred tujcem, ki bi znal zaiti kdaj na ta pokopalishcha iskat zadnjega pochivalishcha svojega dragega mozha, ocheta ali sina. Da, nasha pokopalishcha so danes v tem pogledu dokumenti nashe nekulturnosti, nashe sramote.«

Bonach je predlagal, naj si zhupni uradi prizadevajo, da bodo skrb za vzdrzhevanje vojashkih grobov na domachem pokopalishchu prevzele obchine. Za zachetek bi bilo potrebno grobove popraviti in renovirati krizhe z napisi. Preden pa bi grobove prekopali, bi morali na mestu, kjer sedaj lezhijo vojaki, postaviti skromen spomenik ali vsaj spominsko ploshcho z imeni vseh pokopanih vojakov.1

Bivshi vojni kurat, kaplan Jernej Hafner (1888–1955) je menil, da bi pri ureditvi vojashkih grobov morala priskochiti na pomoch drzhava. V Avstriji so z nabirkami denarja postavili spomenike padlim v vojni v vsaki vechji obchini in zhupniji. Doma pa je samo nekaj zhupnij in obchin uredilo grobove, postavilo majhen spomenik ali vzidalo ploshcho z imeni padlih. Ni nobenih spominskih, zhalnih ali vsaj nabozhnih slovesnosti za padle vojake, kot to delajo v vseh drzhavah vsi kulturni narodi. Duhovshchina bi lahko storila vech, che ne bi morala poskrbeti za nove zvonove, popravilo cerkvenih stavb, za obnovo kulturnih organizacij idr. »Naposled pa je treba zhe enkrat zavpiti, da smo prezhiveli dolzhni hvalezhno chastiti spomin ne le onih, ki so padli kot borci proti Avstriji, ampak vseh, ki so pokopani v nashi zemlji kot zhrtve vojne, zlasti pa nashih rojakov, ker so nashi, ker so za nas in zaradi nas trpeli, ker je tudi iz njihovih grobov vzklila nasha svoboda. Dosti bodi brezbrizhnosti! Imamo zvonove, popravili smo cerkve in domove, zdaj hochemo in moramo na delo, da popravimo grobove zapushchenih bratov, da v nashe cerkve vzidamo ploshche, na pokopalishcha in trge postavimo spomenike z imeni nashih muchenikov. Na chastno delo krshchanske in narodne hvalezhnosti kulturnega naroda! Zhupnije, obchine, drushtva, svojci padlih, vsi, ki vas peche vest vsled zanemarjene dolzhnosti, poskrbite za grobove, pokopalishcha, vzidavajte spominske ploshche z imeni, stavite spomenike, poskrbite vsako leto za sveto daritev bratom, ki pochivajo v tujih dezhelah morda brez groba in krizha!«2

 

Spomeniki padlim slovenskim vojakom so bili lahko kiparski, arhitektonski ali spominske ploshche. Postavljali so jih na pokopalishchih, vzidavali na zidove zhupnih cerkva. Redkeje stojijo samostojno na izbranem prostoru v vasi ali mestu. Sredstva zanje so najpogosteje pridobivali z nabiralno akcijo med farani.

 

V prvem povojnem desetletju so uspeli postaviti skoraj 150 spominskih ploshch in spomenikov padlih vojakov. Fran Bonach je na spominski svechanosti in zborovanju Zveze slovenskih vojakov 12. avgusta 1928 na Brezjah poudaril, da je denar zanje shel iz ljudskih zhepov. Oblasti niso nich prispevale. Izjema je ljubljanski magistrat (za vojne grobove pri Sv. Krizhu). Bonach je opozoril tudi na pokopalishcha slovenskih in tujih vojakov, ki so ponekod zgledno urejena (Shkofja Loka, pri Bohinjskem jezeru), ponekod pa je chloveka sram, da je Slovenec. »Na nekem takem pochivajo sinovi najmanj osmero narodov. Toda po travi in grmovju, ki se je izbohotilo na teh revnih grobovih namesto krizhev, se pase rogata zhival, igra se umazana vashka dechad, sushi se perilo, posteljna oprema in izvun polomljenega resheta na nekem plotu gleda tabla, na kateri se she poznajo ostanki napisa: dulce et decorum est pro patria mori – sladko in chastno je za domovino umreti!« Fran Bonach je predlagal, naj bi obchine poskrbele za izkop ostankov trupel, ki bi jih polozhili v skupen grob. Na grobu bi stal preprost lesen krizh, kapelica ali mavzolej, odvisno od financhnih zmogljivosti posamezne obchine. O takshni reshitvi razmishljajo v Ljubljani, v Rogashki Slatini idr. Stroshki za vsakoleten okras grobov bi bili manjshi, padli junaki pa bi dobili dostojno grobnico. »Vsekakor pa vech sposhtovanja in pietete ponekod do umrlih in padlih! Spomeniki naj klichejo k molitvi in zbranosti, naj vzbujajo k resnobnemu, zhrtev polnemu delu, zatajevanju samega sebe. Iz mrtvega kamna naj pada kot zhiv vodopad v nasha srca resen memento: Ne sejte razpora in sovrashtva, krvavo njima zhetev zori – bratom sluzhite v ljubezni, le ona lajsha bolest nashih dni!«3

 

Eden prvih spomenikov, na katerega so postavili kip, je bil nagrobnik judenburshkim zhrtvam na novem ljubljanskem pokopalishchu pri Svetem Krizhu (danashnje Zhale). Kip na spomeniku je bil zasnovan zhe med vojno za spomenik c. kr. 17. pehotnemu polku kranjskih Janezov.

 

Pobudo za spomenik 17. peshpolku v Ljubljani je dal nek enoletni prostovoljec. Osnutek je izdelal slikar Ivan Vavpotich (1877–1943). »Osnutek  obstoja iz navadnega peshca vojaka, na kamenitem podstavku s pushko ob nogi, chepico v roki, torej odkrit, brez telechnjaka pach pa s patronskimi torbicami spredaj; hlache ima spete spodaj s pasom. Glava mu je navzdol poveshena, zamishljena, kot pri molitvi, ter je pleshasta, kar naj znachi, da so bili brez razlike starosti vpoklicani.«

Vojaki oziroma nekdanji vojaki so zbirali prostovoljne prispevke za spomenik. Preostanek denarja so nameravali porabiti za vdove in sirote padlih tovarishev. Moshtvo letnika 1869 je pri neki stotinji nabralo 133 kron, pri neki drugi stotinji pa 86 kron. »Nashe mnenje je, da naj se s spomeniki sedaj pochaka. Porochali smo zhe, da se namerava v Ljubljani postaviti po vojski velik spomenik slovenskemu junashtvu in zvestobi do Avstrije, zato naj bi se za sedaj s posameznimi nachrti she pochakalo,« je poudaril Slovenec.4

Poveljstvo c. kr. 17. pehotnega polka kranjskih Janezov v Judenburgu je enoletnemu prostovoljcu, kiparju Svetoslavu Peruzziju (18811936) narochilo izdelavo kipa vojaka v uniformi »Cesarjevichevega« peshpolka po Vavpotichevem osnutku.

Revija Zvonchek je pisala o kipu zhe med njegovim nastajanjem: »Ako opazujemo spomenik 17. peshpolka, se nam zdi, da premishlja odkriti vojak s pushko ob sebi, v neomejeni zvestobi do cesarja in domovine, koliko je zhe storil njegov polk za drzhavo koliko slave je pridobil z mechem, s pushko v roki. Vojak premishlja proshle in bodoche dni slave in zmage, spominja se junakov, ki so jo, ki jo bodo dosegli s tem, da so zhrtvovali vse najdrazhje na altar domovinski – svoje zhivljenje. Ni zhalosten zaradi tega, marvech miren, resen, ponosen, kakor da ponavlja: 'Tukaj sem, tukaj ostanem jaz, in moja slava ne mine, dokler bo dihal moj rod po kranjskih hribih in dolinah, po planinah in Ljubljanskem polju – celo tam pod chrnim Krimom na Barju.' Vsaka zhilica na ustvarjenem junaku diha zhivljenje, ponos in samozavest. Takshen je Kranjski, slovenski vojak – junak! Chim dalje motrimo Peruzzijev umotvor tem ochitneje se nam dviga misel, da diha iz njega umetnikova dusha sama: njegovo umetnishko preprichanje, vzore in nazore, vnemo za dobroto in lepoto, neuteshljivo zheljo po vishku umetnosti in vseobsezhno ljubezen do domovine, do chloveshtva, najizrazitejshe pa ljubezen do nepozabne grude, ki ga je rodila. Pristna, nesebichna slovenska dusha! /…/

Med temi gorami se zbirajo bistre reke in druzhijo v Savo. Po teh dolinah stanuje nash slovenski rod, rod junakov, kakor nam ga kazhe remek-delo Peruzzijev 'Kranjski Janez.' Junake pa vodi v boj ena sama misel: Za dom med bojni grom!

Umetnik nam je dovolj pojasnil, kako umeva on slavo kranjskega peshpolka Cesarjevich in kako jo umevajmo mi. S tem je dosegel, kar je nameraval. Slava mu!«5

 

Peruzzi je leta 1916 je izdelal osnutek kipa v polovichni velikosti v glini. V letu 1917 je zachel klesati kip v tirolskem marmorju. Peruzzi je delo zavlacheval, kot je le mogel,6 saj se je s kiparskim delom lahko izognil odhodu na fronto. Obklesal je figuro in dokonchal glavo, nato pa je bil odpushchen iz Judenburga. Kip je dokonchal enoletni prostovoljec, kipar Lojze Dolinar (1893–1970), ki je v tem chasu prishel v Judenburg.

 

Spomladi 1917 je poveljstvo nadomestnega bataljona c. kr. peshpolka »Cesarjevich« sht. 17 poslala dopis ljubljanskemu obchinskemu svetu, v katerem je navajalo, da zhe dalj chasa namerava sporazumno s poveljstvom polka postaviti spomenik vojnim junakom v glavnem mestu dezhele Kranjske.  »Chas je, da se dolochi prostor, kjer bo stal spomenik in da se prichno temeljna dela itd., ko napochi boljshi chas.« Nadomestno bataljonsko poveljstvo je poslalo nachrt za izvedbo podstavka in ureditev okolice s proshnjo, naj ga obchinski svet pregleda in odobri. Zaprosilo je za dovoljenje za postavitev spomenika in za prihod chastnika in enoletnega prostovoljca Lojzeta Dolinarja, ki bosta soodlochala pri izbiri lokacije. Izdatki za spomenik in transport so zhe pokriti. »Z ozirom na vzvisheni namen in umetnishke izvrshitve spomenika velecenjeni obchinski svet gotovo ne bo odrekel svoje pomochi podjetju in zadovoljivo prichakuje odgovora.«

Zhupan Tavchar je na seji obchinskega sveta dejal: »Samoobsebi umevno je, da bo Ljubljana pozdravila to misel. Misli, da bo primeren prostor spomeniku park na trgu Tabor ali pa pred shentpetersko vojashnico.«7 Spomenika tedaj niso postavili.

 

Leta 1923 so prepeljali na pokopalishche pri Sv. Krizhu v Ljubljani ostanke shestih judenburshkih upornikov in postavili kip Kranjskega Janeza na njihovo gomilo. Kip je dobil kockast podstavek iz belega kamna s chrnimi napisnimi ploshchami. Na podnozhju je bil napis: VSEM, KI SO PRELILI KRI IN DALI DUSHO V BORBI ZOPER NASILJE NAM ZA SVOBODO.

Nova vloga je spremenila tudi razumevanje kipa slovenskega vojaka. V reviji Mladika lahko preberemo: »Vojak, pravi 'kranjski Janez', stoji ves zamishljen ob grobeh. Zdi se, kot da bi izprasheval: 'Ali je tega treba? Ali je svet pravico pokopal?'«8

Jutro je zapisalo: »Nash 'le soldat inconnue', nasha zhrtev, ki je shla in padla ne vedoch, zakaj in poprej pretrpela vso bol ponizhanja. Desettisochi nashih mozh, ki so se borili za razpadajocho Avstrijo, ne vedo, da se bore proti Jugoslaviji, so umirali v rovih, bolnicah, kasarnah, bili opsovani, – zadnja hekatomba, polozhena v toku neizprosne zgodovine; zadnje ponizhanje, preden je prishlo prvo povishanje.

Kipar Peruzzi je dobro pogodil tip tega nashega zhrtvovanega vojaka. Razoglav, kratko ostrizhen, kakor kaznjenec, sklonjene glave, krotak in ponizhen stoji, kakor je stal v chlenu in cheti po povelju 'Ruht'. Oblechen je v znani sivi plashch, z dvema tashkama na pasu, mozh iz chete. Toda v lice je vklesan neizmeren obup in nemo, skoraj zhivalsko vprashanje: Chemu? Zakaj?

Toda roka se zhe stiska v pest.«9

 

Najvechje pokopalishche padlih vojakov na slovenskem ozemlju je bilo pri Sv. Krizhu v Ljubljani. Poleg slovenskih vojakov so bili tu pokopani vojaki vseh narodnosti avstrijskega cesarstva in italijanski ujetniki (italijanska vlada je skupno grobishche za 1132 italijanskih vojakov dala urediti 1931).

V letih 1922 in 1928 sta bila sprejeta zakona o ureditvi vojashkih grobov v drzhavi in v inozemstvu. Odrejala sta dostojno vzdrzhevanje in urejanje mavzolejev. Ministrstvo pravde je leta 1929 opozorilo velikega zhupana ljubljanske oblasti na nujnost ureditve vojashkega pokopalishcha.10 Toda shele po skoraj dvajsetletnih prizadevanjih je bilo urejeno tudi vojashko pokopalishche pri Sv. Krizhu. Prvi nachrt za Spominski gaj je leta 1923 pripravil inzh. Jeglich. Arh. Jozhe Plechnik je leta 1931 izdelal nachrt za tri piramide in manjshe arhitekturne spomenike, ki pa je bil predrag. Plechnikov nachrt je predvideval, da bo kip Kranjskega Janeza vkljuchen v spomenishko celoto. Leta 1936 so ustanovili Odbor za ureditev vojashkih grobov. Jeseni 1937 so izpeljali natechaj, na katerem je prvo nagrado prejel Plechnikov uchenec, arh. Edvard Ravnikar (1907–1993).11

Vojashko pokopalishche pri Sv. Krizhu so preuredili v letih 1938 in 1939. V novembru in decembru 1938 in od 1. junija do 20. avgusta 1939 so izkopali telesne ostanke 3413 vojakov na pokopalishchu in 20 vojakov na Suhem bajerju. Kosti so vlozhili v lesene skrinjice in jih (»locheno po veroizpovedi umrlih vojakov«) shranili v grobnico padlih vojakov oziroma v kostnico. Okostja neznanih vojakov so shranili v skupni grobnici. Zemske ostanke okoli 2200 vojakov, pokopanih v shtirih etazhah, niso ekshumirali. V pritlichju kostnice valjaste oblike s premerom 14 metrov, za katero je nachrte izdelal arh. Edo Ravnikar, so sarkofagi s telesnimi ostanki preporodovca Ivana Endlicherja in petih judenburshkih zhrtev. Na galeriji so vdolbine s kostmi 15 koroshkih borcev, ki so umrli za ranami v Ljubljani.12 Kip Kranjskega Janeza so postavili na stopnishche grobnice, ki ima simetrichni dohodni stopnishchi na sprednji in zadnji strani.

Grobnico (Kostnico zhrtev prve svetovne vojne, Kostnico Kranjskih Janezov) so slovesno odkrili in blagoslovili 10. decembra 1939. Predsednik Odbora za ureditev vojashkih grobov upokojeni polkovnik Viktor Andrejka je govor zakljuchil z mislijo: »Naj bo grobnica in spomenik na tej sveti zemlji poznim rodovom opomin na strashno klanje svetovne vojne, naj se pa tudi vsi odlochujochi zavedajo, da je najvechja blaginja narodov mir in napredek. To je gotovo tudi zhelja vseh, ki so na tem vojashkem pokopalishchu pokopani. Che pa ne gre drugache, potem sem pa preprichan, da bomo vsi v obrambo nashe lepe in velike Jugoslavije nasho sveto dolzhnost v polni meri izpolnili.«

Shkof dr. Gregorij Rozhman je ob asistenci kanonikov dr. Zherjava in dr. Zupana blagoslovil spomenik. Za njim so opravili verske obrede duhovniki drugih veroizpovedi, za pravoslavne vernike prota Matković, za evangelichane pastor dr. Schaffer in za vernike muslimanske veroizpovedi imam Huseinović. Po govoru dr. Rozhmana je spomenik sprejel v varstvu ljubljanski zhupan dr. Juro Adleshich, ki je imel ganljiv govor: » … Iz 6.000 strohnelih src, ki so v njih ugasnili plameni do smrti zveste ljubezni do domovine, – iz 6.000 src, zgorelih v zadnjem izdihu hrepenenja po starshih, zhenah in otrocih, – iz 6.000 ubogih src, ki jim je vojna izpila kri, ugasnila ljubezen in umorila zhivljenje. – Iz vseh teh tukaj v prah in pepel strohnelih src plavajo dushe ter pomirjene in potolazhene shepechejo zahvalo za ta dom svojega miru.

Tiho plavajo dushe med nami in neslishno shepechejo nad skladovnicami svojih kosti, ki mirno in spokojno pochivajo – enake med enakimi, cheprav z vseh strani nashe domovine, z vseh vetrov Evrope in tudi iz drugih delov sveta.

Slozhno pochivajo druga poleg druge njih lobanje, ki so se v njih vnemali najrazlichnejshi ideali in gorele najbolj nasprotujoche si kreposti in strasti – najrazlichnejshe misli in nachela. – Slozhno in zgovorno nam pa pricha ta koshcheni zbor, da je zhrtev tistih, ki so greshili proti temeljnemu nachelu vsega kulturnega chloveshtva, ker so zavrgli ljubezen do blizhnjega.

Tako naj bo ta kostnica hkrati nauk in zgled, kakor neizmerno gorje je vojna – obenem pa nauk in zgled, kak blagor in srecha za chloveshtvo je na krepostih resnice in pravice, na strpnosti in ljubezni zgrajeni mir!«13  

 

Tudi na spomeniku, ki so ga leta 1925 postavili v spomin padlim vojakom iz obchine Dovje-Mojstrana pred pokopalishchem v Dovjem, je bil kip vojaka v uniformi 17. slovenskega peshpolka. Pripravljalni odbor je namrech menil, da zgodovine ni mogoche potvarjati, zato naj ima vojak avstrijsko uniformo. »Spomenik ni bil – to razume vsak otrok – noben slavospev rajnki Avstriji, ampak je bil dokument chasa, zhalosten spomin na she bolj zhalostno preteklost, ko so bili slovenski fantje in mozhje prisiljeni sodelovati v svetovnem pokolju.« Spomenik je izdelal kamnosek Franc Cengle iz Radovljice.

V nochi med 23. in 24 septembrom 1938 so neznani storilci s pomochjo late iz blizhnjega kozolca vrgli na tla kip s podstavkom, na katerem sta bili letnici 1914–1918. Poshkodovali so kip avstrijskega vojaka. Marmorno ploshcho z vklesanimi imeni okrog 60 padlih ali pogreshenih vojakov so pustili nedotaknjeno. »Zhalosten je zdaj pogled na razdejani spomenik – nema pricha trpljenja slovenskih fantov in mozh, ki so se morali boriti za tuje samogoltnike in zatiralce nashega naroda. In vprav zato je imel spomenik svojevrsten zgodovinski pomen in namen.«14

 

 

 

 

 

Kipar Svetoslav Peruzzi izdeluje osnutek za kip Kranjskega Janeza

(objavljeno v : Zvonchek, 1917, sht. 5, str. 114)

 

 

 

 

Nagrobnik judenburshkim zhrtvam

(objavljeno v: Mladika, 1923, sht. 7)

 

 

 

 

Slovesno odkritje Grobnice zhrtev prve svetovne vojne na Zhalah, 10. december 1939

(objavljeno v Slovencu, 1939, sht. 283)

 

 

 

 

Viri

 

1 Po: Fran Bonach, »Nasha sramota«, Slovenec, 1923, sht. 241.

2 J. H. (Jernej Hafner), »Skrb za vojashke grobove«, Slovenec, 1923, sht. 244.

3 Po: Fran Bonach, »Ob sestanku na Brezjah«, Slovenec, 1928, sht. 182.

4 Po: »Zgodovinski spomenik 17. peshpolka v Ljubljani«, Slovenec, 1916, sht. 58.

5 Po: Oreshan, »Slovenski umetnik (Svetko Peruzzi)«, Zvonchek, 1917, sht. 5, str. 115–116.

6 Po: Bojana Hudales-Kori, »Kipar Svetoslav Peruzzi«, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. VIII, 1970, str. 188.

7 Po: »Ljubljanski obchinski svet / Spomenik junakov 17. peshpolka«, Slovenec, 1917, sht. 77.

8 Po: »Nagrobnik judenburshkim zhrtvam«, Mladika, 1923, sht. 7, str. 277.

9 »Grobovi tulijo«, Jutro, 1924, sht. 258.

10 Po: »Ljubljana zhrtvam svetovne vojne«, Slovenec, 1938, sht. 275.

11 Po: Shpelca Chopich, »Kostnica za padle v prvi vojni«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 368.

12 Po: »Ljubljana se je oddolzhila vojnim zhrtvam«, Slovenski narod, 1939, sht. 280.

13 »Zhrtve svetovne vojske so dobile svoj dom«, Slovenec, 1939, sht. 283, in »Padli borci iz svetovne vojne so dobili skupni zadnji dom«, Slovenski dom, 1939, sht. 280.

14 Po: »Nochni napad na spomenik v vojni padlim«, Slovenec, 1938, sht. 224.