Revija SRP 123/124

Damir Globochnik

 

»DOMOVANJE SKRIVNOSTI«

 

Krajina je v slovenski fotografiji najpogostejshi motiv. Skorajda ni interpretacijskega oziroma formalnega pristopa k fotografiranju krajinskih motivov, s katerim se ne bi srechevali v daljshem chasovnem obdobju in pri vechjem shtevilu aktivnih fotografskih razstavljavcev. T. i. pikturalistichna fotografija, ki se je okrog leta 1900 zhelela priblizhati slikarstvu, lirichna vzdushja podezhelske krajine in romantichno povelichevanje gorskih in drugih motivov so spremljevalci slovenske fotografije zhe vech kot stoletje. V zadnjih desetletjih so se iz chrno-bele fotografije preselili v barvno fotografijo. Vzporedno z njimi so bili vselej prisotni novi formalni in vsebinski prijemi, ki so krajinsko motiviko vrachali v ospredje pozornosti domachih fotografov. Praviloma so bili protagonisti novih iskanj razmishljujochi fotografi, avtorji, ki so se intenzivno in predano posvetili fotografiranju. Mednje spada tudi fotografinja Andreja Peklaj, ki je najbolj poznana po ciklusih fotografij Cerknishkega polja. V njenem obsezhnem fotografskem opusu srechamo tudi cikluse fotografij Bloshke planote, Planinskega polja, Prekmurja, Krasa, juzhne Italije, Benetk in Tibeta, posnete v tehniki barvnega diapozitiva, socialno chutech ciklus fotografij, ki je nastal v domovih za starostnike, in druge motive, zlasti v sklopu krajinske, naravoslovne in popotnishke fotografije.

O avtorichini tezhnji po iskanju novih poti v fotografiji, po osebno zaznamovanih interpretacij krajinskih motivov in po eksperimentiranju pricha dejstvo, da je sprva nekaj let za krajinsko fotografijo ob chrno-beli tehniki uporabljala tudi infra-rdeche barvne dia filme, ki so spremenili barvna razmerja v fotografiranem motivu. Nekatera ustvarjalna izhodishcha, na katera je ob razstavi Andreje Peklaj leta 1980 opozoril dr. Cene Avgushtin, kot sta razpetost med realizmom in abstrakcijo ter izchishchenost kompozicije, srechamo tudi pri aktualnem ciklusu »Domovanje skrivnosti«. Tako kot velja za vse njene fotografske cikluse, ga je Andreja Peklaj zasnovala po pretehtanem premisleku in shele po vechkratnih obiskih prizorishch fotografiranja – razlichnih gozdnih ambientov. Motivi so vselej rezultat pazljivega opazovanja in prislushkovanja skrivnostnim narave, v kateri sodobni chlovek ishche zatochishche pred vrvezhem vsakdanjega zhivljenja. Sprva je s fotografskim aparatom belezhila zanimive kompozicijske izreze, prekrite z bogato barvno podobo narave v razlichnih letnih chasih in trenutkih dneva, pritegnili so jo razlichni pojavi, ki jih je soustvarila svetloba. V notranji strukturi gozdne narave je iskala njene bistvene poteze. Povezovala je detajle drevesnih kroshenj v asociativne oblike. Andreja Peklaj je hkrati s fotografskim dokumentiranjem gozdne motive predstavljala tudi svoj odziv nanje.

Dejstvo, da Andreja Peklaj s fotografiranjem naravni svet tudi interpretira, je she bolj ochitno pri fotografijah iz ciklusa »Domovanje skrivnosti«. Ciklus je logichno nadaljevanje nekaterih nekoliko starejshih fotografij, ki jih je Andreja Peklaj razstavila pod naslovom »Gozd shumi«. Na eni od njih je vetrich zanihal vejo, ki je za razliko drevesa, prekritega z jesenskim listjem, zaradi daljshega osvetlitvenega chasa nekoliko neostra. Gibanje naravnega pojava je Andreja Peklaj nadomestila s premikanjem fotoaparata med sorazmerno dolgo ekspozicijo. Premiki, zamiki oziroma potegi s fotoaparatom v trenutku osvetlitve so zabrisali ostre poteze motiva. Globinsko ostrino oziroma ostrino vsakrshnih detajlov so nadomestile drobne horizontalne linije chistih barv, ki se v primeru drevesnih debel povezujejo v barvne trakove, pri gozdnih pobochjih celo v pravcate barvne ploskve. Gibanje roke fotografinje je postal aktivni soudelezhenec fotografskih posnetkov. Fotografije podajajo barvni, svetlobni in kompozicijski vtis motiva, atmosfero delchka narave, ne da bi se spushchale v podrobno dokumentiranje. S prehajanjem ostrine v mehkobo oziroma z razblinjanjem motiva se dokumentarnost fotografiranih motivov preliva v impresijo in naposled v abstrakcijo. Na fotografijah so predstavljeni barvni vzorci gozdnih motivov, zvenenje in trepetanje svetlobe ter dimenzije prostora, zato se spreminjajo v samostojne likovne podobe. Fotografije uchinkujejo harmonichno in skladno, pri chemer je mishljena tudi ubranost z avtorichinim notranjim, duhovnim in chustvenim svetom.