Revija SRP 123/124

Branko J. Hribovshek

ZATON ZAHODA

 

Na zachetku je bila BESEDA, na koncu pa so ostale samo besede: lazh, pohlep, rop, umor.

 

Predvsem poudarjam: tukaj bom poskusil pisati o tem, kar obljublja naslov. Uporabljam ga namenoma – ni nichesar novega, chesar bralec ne bi zhe vedel, zavestno ali ne, slishal, videl, bral ali pa na lastni kozhi izkusil. Le da je vse – tako si domishljam – osvetljeno z druge strani z belo svetlobo, da bi pregnal obarvanost in sence ter pokazal povezanost.

Toda pri pregledu virov, literature in podatkov (vsak dan prinese nove, sicer pa ne rachunam z nekim novim, na sploshno popolnoma neznanim pogledom) sem ugotovil, da je pravzaprav zhe vse prav obshirno napisano, opisano in napovedano. Seveda ne v tako imenovanih »mainstream« medijih – ti so pach vedno glas tistih, ki jih plachujejo – marvech v manj znanih, ki so zato trn v peti dejansko vladajochih.

Zhe zgolj z naslovi teh kritichnih del bi lahko sestavili celoten spis, ki bi opisal danashnjo ekonomsko in druzhbeno stanje ter pot, po kateri smo krenili v nasho pogubo. Z Zahodom vred!

 

Se je tej pogubi mogoche izogniti? Imamo sploh kakshno prilozhnost za to?

 

Veliko se jih ne bo strinjalo z mojimi izvajanji, morda tega pisanja niti ne bodo dalje brali, toda verjemite mi, da me to sploh ne moti. Pomislite le na neprimerljivo bolj pomembne zadeve, ki jih mnogi vedno znova popolnoma prezrejo, kljub temu da je bil, da je in da bo ochiten njihov velikanski vpliv.

 

Ne, tudi naslova nisem ukradel ali si ga izposodil. Oswald Spengler ima chast, da je bil prvi, ki je razmishljal, pisal in prerokoval o eshatologiji Zahoda. Njegova knjiga (naslov je skoraj tak kot moj) Der Untergang des Abendlandes (1918) je najbolj briljanten opis takratnega evropskega fashistichnega in nacistichnega duha v jedru, ter je najboljshi in najbolj natanchen opis tudi danashnjega zahodnjashkega mishljenja, kakrshno je bilo in je ostalo kot odsev zahodne mentalitete, ki je edinstvena v svoji intelektualni moralni dekadenci, v pokvarjenosti, ki se skriva za leporechjem, varljiva in pogubna v svojem delovanju – taka je bila pach vedno. Vse zelo plemenito, idealno, pozhrtvovalno in neskonchno tragichno, usodno, zgodovino ustvarjajoche – faustovsko seveda! No, v danashnjem chasu so stare »vrline« zamenjane z novimi – s svobodo, z demokracijo, s chlovekovimi pravicami in svobodo govora, a vse nastopajo le kot besede, dejansko le kot antiteze.

Toda o tem vech kasneje.

 

 

 

Kdo in kaj je Zahod?

 

Najprej, kdo je pravzaprav Zahod? V lastni perspektivi so to drzhave, ki se oznachujejo kot mednarodna skupnost, ki jo vodita Izrael in ZDA, ponizhno in suzhenjsko jima sledijo Velika Britanija in druge vechinsko anglosaksonske drzhave, nato nekoliko nejevoljno, nekoliko zastrasheno in nekoliko oportunistichno sledita Nemchija in Francija, za njimi pa izjavljajo svojo pravovernost ostale dezhele Evropske unije – najbolj tiste iz vzhodne Evrope, ki jih Zahod nikdar ne bo priznal za sebi enakovredne in niti ne za pripadnice pravega Zahoda. Americhani imajo drzhave Evropske unije za svoje vazalne drzhave, kakor jih tudi neuradno imenujejo, celotno Evropsko unijo pa – po izbruhu grshke krize – za »Zdruzhene drzhave Nemchije« (CNN komentator). Pomislimo samo na Snowdenova in Asangeova razkritja, na skoraj slepo poslushnost EU v politiki na Blizhnjem Vzhodu, tu so she migrantska katastrofa, ukrajinska kriza, sankcije proti Rusiji itd.

Zahodni Evropejci se sami prishtevajo k Zahodu, toda vodje »svobodnega« anglofonskega Zahoda jim ne bodo nikdar povsem zaupali niti jih ne bodo popolnoma uposhtevali, cheprav ti »ostali« neprestano poudarjajo svojo zvestobo in prilagojenost, kakor podobno tudi vse chlanice NATO pakta. Pravzaprav sta strah in pohlep tisto, kar »ostale« najbolj vezhe na Zahod, kot ga oni sami pojmujejo. Strah jih je ZDA kot tistega mogochnika, ki poskusha graditi imperij in na tej poti ne pozna nobenega usmiljenja za odpadnike; pohlepu pa se kazhe za sedaj vedno manjsha ekonomska korist sodelovanja s tistim, ki hoche biti imperij. Tiste vzhodne Evropejce, ki so se prislinili ali pa bili »prislinjeni« v EU, so na Zahodu le navidezno sprejeli; namenjena jim je vloga, da se ponizhno pustijo izropati in zlorabiti, da lajajo, ko je in kot je zapovedano ...

Tisti iz juzhne Amerike pa so sploh popolnoma nezanesljivi – njihova vloga je v glavnem postranska. Zahod, se pravi ZDA imajo Juzhno Ameriko za svoje lovishche, vendar se to vedno bolj odmika od njih.

To, kar po definiciji ni Zahod, sta Rusija (pravzaprav ves slovanski svet) in Kitajska, za njima pa Iran in Severna Koreja ter Venezuela, Kuba in she kakshna »eksotika«; namrech vsi, ki ne pleshejo po amerishki taktirki, so po zahodnjashki oznaki »nasprotniki« Zahoda, kajti »tam ne vlada demokracija, ni svobode govora, da ne govorimo o chlovekovih pravicah«. Dokler bodo ti malopridnezhi obstajali, ne bo miru in pravice na tem planetu, zato je »bozhja naloga« Zahoda, da jih premaga, razkosa in podjarmi. Toliko o tem na »politichni« ravni.

 

Drugich, kaj je pravzaprav Zahod? Ali je to civilizacija, je to kultura ali morda oboje? Ta dva pojma na anglofonskem podrochju nimata istega pomena kot pri nas. Zato moramo najprej vedeti (na to posebej opozarjam), kaj pomenita za nas, ker dolochil in opisov teh dvoje besedi kar mrgoli. Vsi imamo nekak pojem o njunem pomenu, vendar ju je pravzaprav precej tezhko in za vse sprejemljivo in izchrpno opisati, ker ju vechkrat uporabljamo, skupaj z njunimi izpeljankami, ne le v medsebojno razlichnem, ampak tudi v podobnem smislu. Tukaj sem izbral dvoje razlag, ker sta kratki in pravzaprav vsebujeta vsakdanje pojmovanje vechine ljudi; prilagodil se ju v svoj namen, cheprav se sicer z zadevnima pojmoma tukaj ne nameravan shirshe ukvarjati.

 

Civilizacija naj bi tako bila stanje chloveshke druzhbe, ki je dosegla visoko stopnjo intelektualnega, socialnega, tehnichnega in kulturnega razvoja.

 

Seveda lahko postavimo vprashanje, katera so merila za stopnjo razvoja in za razvoj nasploh. O tem je mozhno pisati knjige, a prek tukajshnjega okvira. Zato naj za sedaj zadostuje zgolj nakazani obris.

 

Kultura pa naj bi bila celotna vsota (celoten skupek) vseh dosezhkov in delovanja dolochene dobe ali druzhbe kot skupine ljudi, vkljuchno z njihovimi sredstvi, obrtjo, poljedelstvom, gospodarstvom, glasbo, umetnostjo, verovanji, izrochili, jeziki in zgodovino.

S tem je kultura bolj jasno opisana in po svoje pravzaprav tudi bolj razvidno dolocha pojem stopnje civilizacije.

Pri civilizaciji sem sam dodal she tehnichni razvoj, ki za nashe pojmovanje bolj dolocha stopnjo civilizacijskega razvoja. Ta kriterij omogocha boljshe razlikovanje med predvsem civiliziranimi in predvsem kulturnimi druzhbami. Tadva pojma se med sabo ne izkljuchujeta; civilizacija je shirshi pojem, saj vkljuchuje tudi razlichne kulture.

 

Leta 2010 je Ian Morris izdal knjigo: Why the West rules – for now, podnaslov: The Patterns of History, and What They Reveal About the Future.1

Ta knjiga je ena redkih, che ne edina, ki predstavi zgodovinski razvoj dolochenega dela chloveshke druzhbe kot razvoj, pogojen s trenutno kolichino energije, ki jo je bila ta druzhba ob svojem chasu sposobna pridobiti in uporabiti.

Kot je zhe iz naslova razvidno, Morris s tega stalishcha primerja razvoj Vzhoda in Zahoda. Tako k Vzhodu prishteva le Kitajsko in njeno okolico, k Zahodu pa celotno Evropo, Blizhnji in Srednji Vzhod ter Severno Ameriko. Jezikoslovci bi dejali, da je preucheval in vzporejal razvoj skupine narodov, ki govorijo t. i. nostratichne jezike, s skupinami narodov, ki govorijo sino-tibetanske jezike. Seveda je to razumljivo, she posebno, che pri tem uporabim pripombo kustosa muzeja v Beninu v Zahodni Afriki ob otvoritvi razstave stare beninske umetnosti (umetnine iz litega zheleza) v Zuerichu, da so v chasu nastanka teh del »v Veliki Britaniji she plezali po drevju ...«

Kljub svoji precej obsezhni knjigi je Morris prishel do razmeroma preprostega sklepa: danes je Zahod vodilen le zaradi tega, ker je amerishki kontinent blizu Evrope – to je namrech Evropejcem omogochilo, da so najprej temeljito izropali, nato pa osvojili in poselili oba amerishka kontinenta. Tako pridobljene dobrine so pospeshile razvoj Zahoda, kitajska izoliranost – tudi politichno in tradicionalno pogojena – pa je Kitajsko bistveno zavrla v razvoju; zahodna kolonialna politika je to njeno zaostajanje she utrdila.

Danes je Kitajska gospodarsko pravkar presegla ZDA, in tako bo ostalo, che ne bo prej katastrofalnih klimatskih sprememb, razpada svetovnega gospodarstva ali pa svetovne vojne; k takim posledicam namrech razvidno vodita imperialna politika in delovanje Zahoda. O najglobljih vzrokih tega tudi kasneje.

 

Danashnjemu pojmovanju Zahoda – z zahodnega stalishcha – pa bolj ustreza prispodoba iz neke televizijske oddaje o Schliemannu: prvi spor med Vzhodom in Zahodom naj bi bila trojanska vojna, meja med njima je bila vedno nekje na Balkanu in v njegovi okolici, na zahodni strani so Germani, Romani in Kelti, tudi nekaj Ugrofincev, na vzhodni strani so Slovani in Kitajci kot prvi naravni sovrazhniki Zahoda, tem pa sledijo she turkmenski in semitski narodi, pach odvisno od dnevne politike.

Slovane nacheloma povprechni prebivalci na Zahodu ne marajo, imajo jih za svoje zgodovinske in naravne sovrazhnike; to je zelo globoko ukoreninjeno v zahodnjashki mentaliteti in je razvidno iz vsakodnevnega zahodnega tiska in propagande. Vsak Slovan, ki je vsaj nekaj chasa zhivel na Zahodu, se je neizogibno srechal s to mentaliteto. Slovanske drzhave, ki so sedaj chlanice EU, zgolj prenashajo kot osvojen trg s ceneno delovno silo in z drzhavljani tretje vrste.

 

V to zvezo sodi pravo nasprotje Morrisovega dela – knjiga Nialla Fergusona Civilization. The West and the Rest,2 njena televizijska razlichica in morda she kakshna dopolnitev. Ta knjiga in njene televizijske poenostavitve opisujejo Zahod v primeri z Vzhodom v natanko taki luchi, kot si Zahod predstavlja samega sebe. Naj omenim, da je Fergusonov Zahod v glavnem omejen le na ZDA, Veliko Britanijo, Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo, torej na anglofonske drzhave z »belimi« vechinami; ta Zahod je sam zase posebna civilizacija.

Zahod je vodilen, ker je bolj konkurenchen, iznajdljiv, demokratichen, pravichen, delaven – in plemenit; tako Ferguson govori podobno kot Spengler, le z drugimi besedami.

 

Zahod je tehnichno najbolj razvit del danashnje svetovne civilizacije. Pri tem je treba spet uposhtevati razliko med pojmom kulture in civilizacije. Ko govorimo o Zahodu z nashega stalishcha, govorimo pravzaprav o vseh narodih, ki pripadajo k zahodnemu kulturnemu krogu kot skupina drzhav s formalno podobnim politichnim ustrojem in miselnostjo, cheprav ne z enako mentaliteto. To so zhe omenjene anglofonske drzhave z »belo« vechino in drzhave zahodnega dela Evrope, namrech zahodno od lochnice s severa proti jugu: Shvedska, Danska, Nemchija, Avstrija in Italija, vzhodni enklavi pa sta Izrael in Grchija.

Vzhodno od te lochnice so Zahodnjakom »najblizhje« in »najljubshe« Finska in baltske drzhave ter Madzharska in Romunija.

 

Vidimo torej: Zahod stoji in pade zgolj z ZDA.

 

 

 

Americhani – pa tudi nekaj drugih – o ZDA

 

Znachilno je, kaj menijo sami Americhani o svoji domovini. Ne gre za »elito« – ritoliznike, politichne klovne, ki se razglashajo kot svobodoljubni domoljubi, demokrati in borci za chlovekove pravice, dejansko pa so pohlepni, neodgovorni vojni huskachi, AIPAC-ovi plachanci; gre za prave domoljubne Amerikance, ki so s svojo dejavnostjo dokazali, da nekaj zmorejo, da skrbijo za svojo domovino, se ne pustijo kupiti in se ne strinjajo z imperialno politiko amerishke »elite« v vseh njenih oblikah.

Za sploshen vtis o amerishkih kritichnih publikacijah, ki obravnavajo lastno drzhavo, njeno gospodarstvo, notranjo in zunanjo politiko, kot tega ne najdemo, ali pa zelo redko, v »uradnih« medijih, navajam nekoliko izvlechkov:

 

Zadnjih trideset let, vzporedno z deregulacijo in rastjo mochi denarja v amerishki politiki, je pomembno shtevilo amerishkih akademikov padlo na raven delovanja »plachaj za igro«.

(...)

Ta problem sedaj tako vse prezhema, da so akademske vede ekonomije, trgovine, javne politike in sodstva tezhko izkrivljene z nasprotji interesov, ki so jim lastni.

(...)

Amerika je polagoma postala zelo drugachen prostor, s svojo ekonomsko konkurenchnostjo, s svojo osnovno poshtenostjo, z vzgojo svojega prebivalstva, s svojo politiko v naglem propadanju.

(...)

Izid vsega je, da Zdruzhene drzhave vse bolj kontrolira amoralna oligarhija, ki je vechinsko skorumpirala zvezno vlado in politichni sistem, vkljuchno z obema politichnima strankama. Ta politichna korupcija je nato prepletla premozhenjski in financhni sektor in je sedaj postala najvechje gonilo amerishkega ekonomskega in socialnega zatona.

(...)

... vidimo spet vedno znova isti vzorec. Neka, na zachetku majhna, nemochna tvrdka ali pa narod iznajde izreden nachin poslovanja, postane neverjetno uspeshna, premaga vse tekmece; toda potem, na vishku svoje navidezne mochi, zachenja razpadati od znotraj. Nazaduje. Postane lena, spolitizirana, samozadovoljna, neuchinkovita, skorumpirana, in eventualno se, po dolochenem chasu notranjega razpada, zrushi pod lastno tezho ali pa jo pozhre kakshen drug tekmec.3

 

To so kratki povzetki iz Fergusonove knjige Narod grabezhljivcev: korporacijski kriminalci, politichna korupcija in ropanje Amerike.3 Tu lahko le she dodamo: ko so korenito oropali Ameriko, so se odlochili osvojiti in oropati she ves planet.

Ali bo ta zalogaj prevelik? She zlasti zato, ker so popolnoma oslabili svoje osnovno gospodarstvo, o chemer govori knjiga Morrisa Bermana Zakaj je Amerika propadla: Korenine imperialnega zatona.

Nekaj izvlechkov iz recenzije te knjige: 4

 

Konchno: Nekdo, ki razume, da je Amerika propadla ...

 

John Adams je to videl zhe na zachetku: ZDA so »bolj pozhreshne kot katerikoli drug narod, ki je kadarkoli obstajal.« Ali kot je de Tocqueville kasneje dejal: »Ko kopljesh globlje v narodni znachaj Americhanov, tako vidish, da oni ishchejo vrednost vsega na tem svetu zgolj v odgovoru na edino vprashanje: koliko denarja bo to prineslo?«

(...) to je vse, kar je dosegla osredotochenost na stremushtvo, ki tvori nashe celotno zhivljenje: da smo izgubili obchutek za javne dobrine zaradi osebnega dobichka, razumevanje za skupnost zaradi pretiranega individualizma, obchutek za dushevno dobro zaradi materialnega pritiska in stresa, sposhtovanje preprostega zhivljenja zaradi tehnoloshke zapletenosti, celo resnichni obchutek za drzhavo in skupno politichno blaginjo zaradi zlorabe in vsiljivosti oligarhije in osebne politichne koristi.

(...)

Vishek stremushtva, laissez-faire kapitalistichne kulture, je to, da je vse zamolchano, da so vsa vazhna vprashanja prezrta in da je vsako chloveshko delovanje spremenjeno v proizvod, in je vse sprejemljivo, che se prodaja. To, kar imamo, je prevlada medijskih druzhb, politika z volitvami po glasbenem ritmu, zunanja politika na enostranski osnovi in s »preprechevalnimi« napadi, propadajoche chasnikarstvo, slabo obveshcheno prebivalstvo, brezposelni, neuchinkovit, slab ali nikakrshen javni promet, in zdravstvo, ki je sedemintrideseto v svetovnem merilu. Cesar in imperij nimata obleke.5

 

Morris Berman (iz knjige):

Zlom bo prishel prej, kot si mislimo – napovedal sem, da v enem desetletju – in bo povzrochil odcep (nekaj podobnega, kot so mestne drzhave ali srednjeveshka obzidana mesta) kot edino mozhno prilozhnost za novo druzhbo z novimi izbirami po chloveshkih merilih. Tega ne prerokujem, zapomnite si, zgolj pravim, da je to edina pot.

(...)

To je tisto, zaradi chesar Berman sklene, da ne bo nikoli spremenilo nashe stremushke civilizacije in da so vsi podvigi, da bi jo poskusili zamenjati, zaman: »Gledam na fantaziranje o okrevani bodochnosti kot na chisto blebetanje.«5

 

Tej Bermanovi porazni oceni lastnih sonarodnjakov lahko dodamo she naslednji vidik: druzhba in posameznik v medsebojnem delovanju, vsak vpliva na drugega in oba se medsebojno oblikujeta (v citatu moji poudarki):

 

... o nezadovoljstvu poosebljanja v potroshnishki druzhbi: prav ta je ustvarila »suzhnje najboljshe vrste: suzhnje, ki mislijo, da so svobodni, suzhnje, ki mislijo, da so pomembni«. Opazil je, kako gladko, kako neopazno, kako lagodno posameznik zdrsne v samoljubje (narcisizem). In tako so te ujeli. Nenadoma je ves svet nicheva igra. (...) ... ni tvorba enotne druzhbe, marvech je idealni potroshnik: narcistichni posameznik.6

 

In tako je namen stremushke in potroshnishke druzhbe, da bi ustvarila idealnega potroshnika, pravzaprav unichil najvech potroshnikov, tistih, ki so bili nosilci potroshnishke druzhbe, kot dobro prikazhe naslednja slika:

 

 

Povprechna rast dohodka (»recoveries«) v ZDA (Pavlina Tcherneva)

 

Obichajno pojmovanje bogatih, da je »ekonomija« sistem naravne razdelitve, je bolj razumljivo z bilijoni javnega bogastva, ki so bili preneseni neposredno na Wall Street v dokapitalizacijah, subvencijah in garancijah federalne vlade, v monetarni politiki Federal Reserve, ki so tako povechale cene financhnega premozhenja v vechinski lasti bogatih, ostajajoch pri tem brez vsakega izgovora, da je narodnim demokratom kaj mar, che mi ostali zhivimo ali pa umremo. Brez opombe je, koliko vechja je sled shtevila nichel v premozhenju teh 0,01% (leva lestvica) od tistih 90%.

(vir: Emmanuel Saez)7

 

Tukaj je delno pojasnilo delovanja mehanizma, ki je omogochil to osiromashenje in obogatenje ter poostril razredno vojno. Seveda vse to vpliva tudi na ostali svet; Japonska je ta sistem kopirala in ni reshila svoje krize, Evropska unija pa ga je prevzela in tiska evre na veliko – tako imenovani sitem QE (quantitative easing), a uspeh doslej she ni bil viden, in verjetno nikdar ne bo.

 

Federalna vlada v ZDA lahko legalno ustvarja denar, medtem ko gospodinjstva, ki to delajo, gredo v zapor, che jih ujamejo. Ta neodgovornost je proces, ki zmanjshuje finance; je povechan poseg, ki vlaga kredit v vedno manj pomembne dele zahodnih gospodarstev.

(...)

Pojasnilo uradnih ekonomistov, da je to »presezhek prihranka«, so razglasili za neshkodljivega »Wall Streetovi plenilci«, ki so vedeli, da dajejo nemogocha posojila ljudem, ki si niso mogli privoshchiti, da bi jih povrnili.

(...) bogati so uporabili Wall Street, da so se she bolj obogatili, medtem ko so zaj... nas ostale.8

 

Pri tem so imele kljuchno vlogo banke:

 

Banke so postale igralnice z najvishjimi zastavljalnimi vlogami in one stavijo na vash denar, kjer tvegajo vasho penzijo in bodochnost. Banke imajo vech »trgovcev« kot »izklicevalcev« in vsi sedijo pred svojimi rachunalniki ter stavijo za dobichek ne le nekaj procentnih tochk s posojanjem denarja, marvech to mnozhijo vech tisochkrat. Zaradi tega lahko tudi posamezen nevesten trgovec unichi banko ... Vsota denarja v tem »derivativnem kazinu« je sedaj vechja kot trilijon dolarjev, nekajkrat vech kot ves denar in vse premozhenje tega sveta.

Konchno, (banke) niso le prevelike, da bi propadle, tudi ni vsote denarja na vsem svetu, da bi jih lahko reshili.8

 

»Da bi se izognili vmeshavanju tezhke roke vlade v banchni sektor, je potrebna revolucija v upravljanju, nadzoru in etiki.«

(...)

 

Christine Lagarde:

85 najbolj bogatih ljudi, ki jih lahko spravite v en sam londonski dvonadstropni avtobus, kontrolira toliko imetja kot najrevnejsha polovica svetovnega prebivalstva – to je 3,5 milijarde ljudi.9

 

Bogastvo: Imeti vse in zheleti she vech, raziskovalni chlanek, ki ga je bil objavil Oxfam, kazhe, da je 1% najbogatejshih povechal svoj delezh v svetovnem premozhenju od 44% v 2009 na 48% v 2014 in da bo ta rast vechja kot 50% v 2016. Chlani te globalne elite imajo povprechno premozhenje $2,7 milijonov po odraslem v 2014.

Ostalih 52% svetovnega premozhenja je skoraj vse (46%) v lasti najbogatejshe petine svetovnega prebivalstva. Ostalih 80% imajo samo 5,5% in imajo povprechno v lasti $3851 po odrasli osebi – to je 1/700 povprechnega premozhenja bogatega 1%.10

 

... »Oh, ljudje niti ne vedo. Imeli bi izgrede na ulicah, che bi siromashni vedeli, kako bogati so bogati ... Niti nimamo pojma, kako neenaka je postala nasha druzhba.«11

(...)

Prevech prilagodljiva monetarna politika Fed-a (ZDA, Federal Reserve) je ustvarila okolishchine, v katerih si vodje korporacij lahko izposojajo tovore denarja po zgodovinsko nizkih obrestih na trgu obveznic, ki jih nato uporabijo za kupovanje delnic svojega podjetja. Borzne cene porastejo, ko podjetje zmanjsha shtevilo delnic na trgu, kar omogochi potratna plachila managementu in delnicharjem.12

(...)

Tlachanstvo je boljshee kakor to, kamor vodi Zahod.13

 

Vsaka revolucija doslej se je zachela nekje na robu, z nekim v danem trenutku nepomembnim povodom, ter se nato naglo razshirila. Napovedovala pa se je dolgo pred tem povodom v vrsti lokalno omejenih neredov, kot so to danes protesti proti policijski brutalnosti do »obarvanih«, vzroki pa so globoko zakoreninjeni v amerishki druzhbi, pri chemer je gonilo vedno le dobichek:

 

Amerishka politika je kraljestvo Brezmadezhnega Spochetja, kjer sedanja politika in nakopichena zgodovina izgineta za pajcholanom osebnih znachajev in nesmiselnih dejanj. Vodilni razred se pretvarja, da spletke tega vladajochega razreda – trgovski sporazumi, financhne sprostitve, imperialne vojne, nadzor in politika – ne obremenjujejo druzhbene blaginje. Amerishka mesta nosijo pechat te politike in ostanke suzhenjstva, genocida ter posebnosti zahodnega kapitalizma, ki so vtisnile zgodovino v sedanje druzhbene odnose. Individualistichna razlaga zgodovine Zahoda je morda zanimiva za tiste, ki k temu tezhijo, toda omenjeno je razlog, da je napachna v vsaki pojmljivi razsezhnosti.14

(...)

Kdorkoli je bil na javni oblasti v ZDA – tako posamezniki kot tudi stranke – je nenehno izvajal skoraj isto zunanjo politiko, she posebej v zadnjih desetletjih.

 

Neoliberalizem je post-merkantilistichen »trzhni« kapitalizem ...

(...)

Zakaj bi nekdo, ki se ima za nosilca »svobodne trgovine«, brez posledic podpiral intervencije vlade, da bi reshila kapitalistichna podjetja, ki so napravila slabe odlochitve in unichila »svoj« posel? Izjavljati, da banchnishtvo sluzhi »posebni« vlogi, ustreza uporabi »zunanjih« kriterijev na marketinshke odnose. In v preteklosti je IMF, organizacija, ki je skoraj lastnorochno vzdrzhevala neoliberalizem pri zhivljenju, v vseh svojih letih v ekonomski divjini zapirala skorumpirane, izzhemalske banke v prvi poslovni vrsti, ko se je »ukvarjala« z obrobnimi dezhelami.

(...)

Kot stvari stojijo, managerji kratkorochnih hedge-fondov na veliko kupujejo lastnino v periferiji po najnizhjih cenah, da bi jih dali potem v najem ljudem, ki so bili prej njeni »lastniki«. Priche smo globalnemu financhnemu tlachanstvu.15

 

Dva nachina sta, kako Zahod, posebno pa ZDA, vsiljuje to svojo ekonomsko politiko, in z njo svojo hegemonijo, po svetu – mehki in trdi nachin. Trdi nachin je z vojashko silo ali pa s »podporo« barvnim revolucijam, za »demokracijo« in »chlovekove pravice«, za »zashchito« lokalnega prebivalstva uvesti »regime change«, to je postaviti novo vlado svojih lutk, ritoliznikov, ki nato podpishejo in storijo vse zahtevano. Mehki nachin pa je vsiljevanje trgovskih sporazumov, ki jih vazalne vlade sprejmejo pod ekonomskim ali pa politichnim pritiskom in ki so bistveno shkodljivi podpisnikom:

 

Ljudje proti mochnim je najstarejsha zgodba v chloveshki zgodovini ...

(...) Projekt za Novo amerishko stoletje (Project for the New American Century – PNAC) je v Washingtonu leta 1997 ustanovljeno zdruzhenje istomishljenikov. PNAC predvsem zheli in zahteva naslednje: ustanovitev globalnega amerishkega imperija, da bi obvladoval voljo vseh narodov. Ukvarjajo se z mislijo, da ZDA, edina preostala supersila, ne storijo dovolj, da bi z gospodarsko in vojashko silo spravile ostali svet pod okrilje novega druzhbeno-gospodarskega Pax Americana.16

 

(...)

Kyle prikazuje amerishki imperij v najslabshem. To je imperij, prepojen s skrajno nasilnostjo, pripravljen, da potepta katerokoli dezhelo v imenu vojne proti terorizmu in pusti na svoji poti ogromno bede, trpljenja, pregnanstva in pomanjkanja.17

 

 

Pogodba Trans-Pacific Partnership vsebuje nekaj, kar je imenovano »investor-state dispute settlement« (ISDS) – »sporazumevanje v sporu investitor-drzhava«, to je v trgovskem sporu oporechni mehanizem, ki je bil vkljuchen v najbolj tajnih pogajanjih trgovskega poslovanja. ISDS dovoljuje multinacionalnim podjetjem in investitorjem, da tozhijo drzhave v zvezi z ekonomsko politiko ali pa z dolochili, ki preprechujejo njihove bodoche dobichke. Te pravde so tajne pri posebnih »arbitrazhnih tribunalih« – sodishchih, ki so v bistvu privatna v lasti korporacij, s pravniki in sodniki, ki so izbrani iz nekaj pravnishkih podjetij v korporacijah. V februarju 2014 je Public Citizen izjavil o ISDS-u: Ta mehanizem povzdigne privatna podjetja in investitorje v isti status kot suverene vlade in tako postane privatizacija pravnega sistema.

 

Ta ochitni rop pravnega sistema v korist investitorjev in multinacionalnih korporacij je bil prvich institucionaliziran v North American Free Trade Agreement (NAFTA) pred dvajsetimi leti. Potem je deloval tako dobro za korporacijsko stran, da sedaj ISDS vkljuchujejo v skoraj vsako bilateralno in regionalno pogodbo na planetu, vkljuchno s TPP, Canada-European Union Comprehensive Economic and Trade Agreement (CETA) in ZDA-Evropa Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP). O teh sporazumih se tajno pogajajo. To, kar je vkljucheno, je grozljivo, poseno za okolje in za ljudi.18

 

 

Globalizacija, podobno kot neoliberalna ekonomija, je orodje ekonomskega imperializma. Delo je izkorishcheno, medtem ko so kulture in okolice unichene. Toda propaganda je tako mochna, da ljudje sami sodelujejo v svoji pogubi.19

(...)

Tehnologija je skoraj nekak potrpezhljiv morilec, ki se le pretvarja, da je chlovekov prijatelj, a se pripravlja, da nas izmeri in cementira nasho usodno odvisnost.

Blizhamo se zatonu gospodarskega delovanja mnozhic, kot so ga bili poznali celi rodovi.

... Dobe vechnega Blagostanja in Brezdelja ... ne bodo delili z vsemi ... Hiper-ekscepcionalistichno nagnenje elite ne dovoljuje take velikodushnosti, cheprav bi bila tehnichno in ekonomsko uresnichljiva. Naslednje leto bo imel vrh 1% v svoji lasti vech kot 50% svetovnega bogastva. To bogastvo ne bo nikdar curljalo nazaj navzdol. Prej bo izhlapelo, izgubilo svojo uporabno vrednost, postalo malo vech kot zlato povabilo v kakshno zaprto (zashchiteno) podrochje na Zemlji. Bogastvo je bilo tako le zachasna lestev, merilna enota navzgor, zarisana na zidu Drzhave-Mesta v najhujshem mozhnem chasu. Raja, plebs bo prepushchen samemu sebi za Leviatanovimi vrati.20

 

Seveda elita vidi svojo bodochnost, pravzaprav svojo reshitev, v tehnologiji, ki naj bi zamenjala vechino proletarcev – namrech vseh nas. Vojne, ki jih vodi ta elita, so zhe skoraj tako dalech – le zhrtve so vedno enake, s tehnologijo ali brez nje.

Trdi nachin, se pravi vojne in barvne revolucije, ki ga uporabljajo ZDA za shiritev svoje hegemonije in imperija, pravzaprav ni vsakomur razviden. Delno je to zaradi razlichnih, vchasih medsebojno nasprotnih sil, ki krojijo amerishko politiko, kot je to vpliv AIPAC-a, dosledna podpora izraelskim vojnam in politiki, pa zahteva po popolni kontroli nad energetskimi viri in tokovi; o najbolj zloveshchi zahtevi pa kasneje.

 

Sledi nekaj citatov iz chlankov o amerishkih vojnah:

(...)

Pravzaprav je Pentagon po 2. svetovni vojni spoznal, da lahko popolno unichenje nasprotnika povzrochi zmanjshanje dovoljenega obsega potroshnje za obrambo. Zvezno vodstvo je bilo odtlej alergichno na zmago. Odlochilne bitke so postale izkljuchno podrochje dejansko provincialnih drzhavljanskih vojn.

(...)

... nasha vojska je poklicna. To pomeni evolucijski korak naprej le toliko, kolikor verjamesh, da vojna zagotovlja kariero, poklicno napredovanje. Poklici so prevzeli mentaliteto cehov. Za mesarje, peke in kreatorje vojn je nadaljevanje postalo vojni namen.

(...)

Tisti, ki je proti posredovanju, vztraja pri mnenju, da je potrebno vojno tvegati zadrzhano in le kot skrajno sredstvo s strogo dolochenim zakljuchkom. Taka krotkost je brez domishljije in sociopatskega namena. Vse to ustavljanje in zachenjanje prav takrat, ko postanesh nechesa veshch – je chista norost!

(...)

Permanentna vojna za vojni namen z nasprotniki po narochilu, izbranimi iz strogih guantanamskih (vzgojnih) zapisov. Ne bo vech ponujanja (prikritih) casus belli in fantazij o orozhjih za masovno unichenje, ki jih pametnjakovichi razshirjajo po internetu. Navijanje za vojno je oboje: je tvegano in ponavljajoche se. Permavojna vse to reshi.

(...)

Vchasih se infrastruktura ne zrushi dovolj hitro. Zato je pri tem potrebna pomoch. Javna dela so kot zhelve. Vojna je zajec.

(...)

Ta popolni korporativni nihilizem vkljuchuje previdno uravnotezheno stanje: ekonomsko delovanje brez opaznega gibanja. Vsak vojashki proizvod unichi proizvod, ki ga je izdelal neki zhivljenjski del ekonomije. Zgradish tovarno. Zgradim bombo, da unichi tvojo tovarno. Ljudje umirajo. Rekonstrukcijska dela cvetijo v senci njihovih grobov. Velichastni napredek!

(...)

Zhivljenje kot tako postane kolateralna shkoda na poti k – chemu drugemu? H gospodarski rasti ...

(...))

Seveda, vojna uchinkovitost, merjena s podrochno zmago, zgreshi vojno gospodarsko metriko na milje. Kaj bi lahko bilo bolj preprosto? Zmaga je poraz. Vprashajte fante v sobi 101, che mi ne verjamete.

(...)

Nekaj veselih optimistov trdi, da permavojna lahko traja zelo dolgo. Seveda so zgreshili bistveno tarcho: progresivno smrtonosnost. Preostali zagotovljeni nihilizem dela nadure, da izpopolni orozhje za unichevanje vseh udelezhencev trga, in tako pride vojno gospodarstvo do popolnega zastoja. Tako kot kazhe Lafferjeva krivulja: 100% meja smrtnosti ne prinese nikakrshnih davchnih dohodkov.

(...)

Smrt. Davki. Vojna. Nikjer ni cilja. Vsa poraba z namenom, da bi to dosegli.21

 

Permavojna ali stalna vojna kot gospodarsko gonilo je seveda le eden od razlogov – in ima svojo mejo. Zato se nekateri sprashujejo, chemu sploh taka vojna – in pravzaprav ne najdejo pravega razloga. In she eden, ki se sprashuje, kje je zdrav razum:

(...)

Ali bodo bodochi zgodovinarji imenovali chas, ko so bile ZDA svetovna hegemonska sila, »neizogibna nacija« ... – kot absurdno dobo?

(...)

Porast verske gorechnosti, pojav, ki je povezan z vsemi temi vojnami, je razlog, zakaj je postalo tezhje kot kadarkoli najti smisel tega, kar se danes dogaja po svetu. Vlada zmeda.

(...)

Neprestana vojna. Za kaj je dobra?

(...)

Odgovor je isti kot za vojno nasploh – za popolnoma nich.

(...)

... (Tisti) ki sluzhijo drzhavni varnosti, hochejo vojno brez konca ali pa da jih ne zavirajo najosnovnejshe zahteve praktichnega razuma.

(...)

Dushevna bolezen je lahko olajshevalni dejavnik. Toda nashi vodje niso dushevno bolni – ne v klinichnem smislu. Ne moremo zanikati njihove krivde, cheprav so njihova dejanja iracionalna.

(...)

Toda mar lahko vse to pripishemo zgolj nesposobnoti?

(...)

Na to vprashanje ni jasnega odgovora, ker ochitno namenoma izvajajo neumne podvige

(...)

Kar zadeva vprashanja vojne ali miru, vse kazhe, da je dejansko to: zdi se, da je nenehna vojna to, kar hochejo Obama in njegovi nesposobni podlozhniki.

(...)

Zakaj? Ne zaradi obchudovanja vojashkih vrlin ali pa zaradi nostalgije po bolj barbarskih chasih.

(...)

Toda brez vojne ali brez vojne nevarnosti bi se zamajal vojashko-industrijsko-nacionalni kompleks drzhavne varnosti.

(...)

Zaradi tega ni mozhnosti stalnega miru. ZDA si morajo izmisliti sovrazhnike, che ti ne obstajajo.

(...)

Kar je neverjetno, je gola hinvshchina vsega tega. Oni, orientalski »drugi«, so neobrzdane poshasti, kadar pa mi storimo isto, ko je prepozno, potem le rechemo, da so bile »storjene napake«.

(...)

To je absurd na kvadrat. Vsi medijski pisuni sveta ne morejo dovolj ochrniti Vladimirja Putina, da bi spremenili ochitno in osnovno resnico, ki je najbolj vazhna v tem primeru: neverjetno je lahkomiselno – je neopravichljivo lahkomiselno – ogrozhati osnovne varnostne zahteve velike nuklearne sile.

(...)

Ne rachunaj z njim. V absurdni dobi nima zdrav razum nobene prilozhnosti.22

 

In tukaj she dva, ki sta mnenja, da je taka zunanja in vojashka politika ZDA zgreshena, cheprav sama delno ugotavljata, da je to edini nachin, s katerim se sedanja vrhushka ZDA namerava obdrzhati na oblasti, si zagotoviti svetovno hegemonijo in stalni dobichek z neprestano vojno.

(...)

Govorice o izumljeni krizi. NATO je v nadaljevanju svojih prizadevanj, da bi si ustvaril sovrazhnike in si tako zagotovil razlog za svoj obstoj, sedaj razglasil Rusijo za najvechjo grozhnjo. Z drugimi besedami, resnichno ni grozhnje, dokler NATO ne izprovocira Moskve, in tako ustvari to grozhnjo. V danashnjem chasu – v tem, katerega predhodnica je bila skoraj popolna svetovna vojashka prevlada ZDA – so bile sedanje relativno blage ruske reakcije na obkolitev s strani rezhima ZDA in vojashkih sil NATO napihnjene do tega, kar NATO oznachuje kot najvechjo grozhnjo zoper njega. Pustimo ob strani za trenutek vprashanje, ali je SZ sploh bila kdaj taka grozhnja, kot so to v njihovi vladi prikazovali amerishkim drzhavljanom; ta najnovejsha trditev NATA je prenapihnjena, she bolj vazhno pa je, da je potencialno zelo nevarna.

(...)

Z drugimi besedami: Washington je spet lagal.23

 

Dobro storjeno, gospodje Obama, Bush, Clinton, Bush, Reagan, Carter po vrsti in nazaj. Vsak je zvesto sledil geopolitichnim in gospodarskim interesom, ki uteleshajo zamisel amerishke hegemonije. Vidimo sadove: pobijanje in pozhiganje v tujini (pogosto z daljinskim upravljanjem), humanitarne katastrofe za prezhivele brezdomce, amerishke smrti in rane dalech bolj shtevilne od tistih v napadu 9./11. kot odgovor na desetletje ubijanja in zatiranja uporov v muslimanskem svetu, katerih povzrochitelj in pokrovitelj so bile ZDA. In potem so tu she fiskalni stroshki Americhanov.

Ni presenechenje, da vladajocha elita nima namena, da bi spremenila premise zunanje politike ZDA, namrech da Amerika lahko in mora vladati svetu. To je razglas »nashe« usode, o katerem ne moremo dvomiti.

 

Seveda moramo priznati, da tisto, kar je videti kot napaka za nas Amerikance, ki nismo del elite, ni napaka za nashe vrhovne gospodarje. Navsezadnje, vznemirjenje je sestavina bistroumnega politichnega perpetuum mobila. Nemir priskrbi »grozhnje«, na katere se lahko sklicujejo, da bi opravichili prav to politiko, ki predvsem ustvarja grozhnje. Kako domiselno! Ne bomo vech poslushali klepeta o »dividendah miru«, o tej nevarni zamisli – to pomeni, da je nevarna Pentagonu in vohunskim skladom ter chrtam pod rachuni vladnih dobavljachev; skoraj so tekli amok, ko je propadla Sovjetska zveza z Varshavskim paktom med 1989-1991. To je bilo resnichno preblizu. Predstavljajte si edino svetovno supersilo brez sovrazhnika. Ljudje bi se morda zacheli chuditi, kaj je smisel vsega tega. Hvala bogu, bila so leta vmeshavanja v muslimanski svet, in v banki se je nabiral skupni dobichek.24

 

Zunanja in vojashka politika ZDA imata tudi notranjepolitichno vlogo – ustvarjanje »varnostne« drzhave, to je policijske drzhave, bolje recheno – fashistichnega rezhima z ustrahovanjem drzhavljanov z izmishljenimi ali pa z rezhiranimi nevarnostmi znotraj in zunaj. Posebej pa je vazhna ugotovitev, da ZDA ustvarjajo nered po svetu s tem, ko igrajo svetovnega policaja, ki ta nered upravlja. Nekaj globljih vpogledov v to stanje:

 

Kaj si lahko mislimo o politiki, ki bombardira dezhele in jih prepusti njihovi usodi? Vechina opazovalcev zunanje politike ZDA vidi to politiko kot zgresheno. Gledajo rushevine Iraka, Afganistana, Libije, Somalije, Jemena in ne vidijo zmagoslavnih povork, nikakrshne ponovne izgradnje, nobene stabilne vlade, nikakrshne demokracije, nobenih chlovekovih pravic. To so opazovalci, katerih mishljenje je ostalo v modelih preteklosti. Mogoche imajo v glavi drugo svetovno vojno, napovedano vojno, bitke, zmago, pogajanja, pogodbe in izgradnjo. Recimo, Evropo in Marshallov plan ali pa Japonsko. Mogoche premishljujejo o svetu, ki mu vladajo mednarodni zakoni, Zhenevske konvencije, Zdruzheni narodi, in o Ameriki kot zashchitniku tega reda. Posledica je, da nered, ki ga ZDA sejejo po vsem planetu, nima smisla. Politikanti na Potomaku morajo biti nori – tak je zakljuchek.

(...)

Ni tako. Mogoche so megalomani, toda imajo nachrt za natanchen nered, nich manj kot nachrt za vojashko pokoritev sveta svojemu gospodarstvu. Amerika drsi iz svojega polozhaja kot prvo svetovno gospodarstvo, rekord, ki ga drzhi od leta 1870. Zgodovina uchi, da je nemogoche vzdrzhevati svetovni imperij brez gospodarskega primata. Amerishki imperij je pritisnjen ob zid, toda she vedno ima vojashko premoch po propadu svojega glavnega izzivalca, Sovjetske zveze, kar je najvechja tragedija relativnega miru v nashem svetu in nashi dobi. Svet se je resnichno spremenil 11. septembra 2001. Amerika je dobila opravichilo za izbiro vojashke opcije, da bi obdrzhala svetovno prevlado, ki je gospodarsko ni vech zmogla. ZDA so izkoristile prilozhnost, da so naredile tihi drzhavni udar doma, ko so ustanovile Patriot Act, in zachele postopoma spreminjati ZDA iz demokracije v varnostno drzhavo ter brez nasprotovanja prestrashenega domachega prebivalstva unichevati dele sveta, vsakich po eno neugodno drzhavo. To je nachin vodenja tretje svetovne vojne, chesar ne opazi nihche razen zhrtev.

(...)

Vojna proti terorju je bila briljantna propagandna zamisel. Povzrochila je izredno stanje v demokratichnem redu Zahoda, stanje, ki pospeshuje hrepenenje in nesporni prehod ustavnih demokracij v kontrolirane drzhave. V ZDA je Patriot Act uvedel to kontrolirano drzhavo, ki jo politologi raje imenujejo »varnostna drzhava«, da se izognejo oznaki policijska drzhava, v kateri je vsak drzhavljan obravnavan kot potencialni terorist. Delovanje drzhave s takim ustrojem ni vzdrzhevanje reda, marvech upravljanje nereda, ki ga ustvarja. V svetovnem merilu je terorizem orodje za ustvarjanje nereda, tako da je svetovni policaj – ZDA z »zavezniki« – poklican, da upravlja.25

 

Oblikovanje kontroliranega kaosa deluje kot taktika za izoblikovanje kolektivne psihoze prebivalstva, ker ljudje obichajno tezhijo za ustaljenostjo, varnostjo in redom, kljub zhrtvovanju svoje osebne svobode. Kolektivno stanje strahu, ki ga ustvarja kaos, povzrocha, da vechina ljudi pozdravlja najhujshe oblike tlachenja s strani najbolj zatiralskih vlad. Strah in paranoja sta bistvena vsebina policijskih drzhav.

(...)

Vprashanje ni nikdar, ali naj vodi Amerika, temvech le, kako vodi.

Narodi, po vsem svetu, morajo zopet pridobiti svojo suverenost najprej s spoznanjem, da pretorijanska strazha orwellovskega imperija ni zaveznik, marvech okupator. Boriti se proti »vodstvu« ZDA je edina pot iz perverznega globalnega ustroja, kjer je vojna mir, svoboda suzhenjstvo, neuposhtevanje moch in resnichnost izmishljotina.26

(...)

Kaj lahko prichakujemo od nashih zahodnih »prijateljev« in »zaveznikov«, ki nas »branijo« (ne vem, pred kom), ko se bo she zaostrila klimatska kriza, ko bo potrebno deliti surovine, hrano in zhivljenjski prostor – zanje namrech sodimo med »dispensable nations«?

(...)

Danes amerishki politiki obeh vechinskih strank – konservativci, »umerjeni« in tako imenovani liberalci enako – vztrajajo, da so ZDA »izjemen«, celo »neobhoden« narod. Dejansko to pomeni, da le za ZDA veljajo posebna pravila. Zlasti v mednarodnih odnosih vlada ZDA in njeni nameshchenci lahko naredijo karkoli, kot se jim zdi potrebno, da izpolnijo svoje namene, vkljuchno stvari, zaradi katerih bi bila vsaka druga vlada razglashena za kriminalno.

Sodech po tem, kako vlada ZDA ostaja nekaznovana pri umoru, terorizmu in ostalih strashnih prestopkih, je videti, da ima dejansko licenco za ubijanje. Pravzaprav zhe po definiciji nobeno dejanje ZDA ne more biti oznacheno kot umor ali terorizem.27

(...)

 

Kot je obichajno, nihche ne zvoni, che kak narod ali pa imperij izgine. Kar se zgodi, je postopen propad, nereshljive okolishchine kot osnovni nachin socialne organizacije. Zlom ali pa razdor, ki se pojavi kot razlichna politichna ekonomija, je predhodnica tochke brez vrnitve.

Polozhaj ZDA v zgodnjem 21. stoletju je tak, da njihov sistem oblikuje politiko, ki po lastni krivdi tezhi proti Armagedonu in grozi, da bo s sabo zvlekla she ostali svet.

Kar je pokazala dejanska politika predsednika Baracka Obame – umori z droni, nadzor in zatiranje, stalna ekonomska zloraba v korist zhe bogatih, vojna kjerkoli jo ZDA lahko najdejo in preprechevanje vseh naporov za zashchito okolja – to je politichni prostor, ki ga zavzema; zmerna sredina je resnichna radikalna »obrobna resa«, che gledamo skozi ochala ohranitve »sveta«, v katerem zhivimo.

 

Zahodne vlade si sedaj na vse nachine prizadevajo, da bi prestrashile ljudi, ki naj bi tako podprli she eno vojno za naftne zaloge Srednjega Vzhoda. Grozhnja »terorizma« je cinichna diverzija in nich drugega ...

(...)

Amerishki imperij propada v smrtnih krchih. Sile, ki naj bi take tudi ostale, so vedno bolj brez upa, in to jih dela vse bolj nevarne. Luzhenje, nuklearno orozhje, bombardiranje afganistanskih porok in bankirske prevare je vse, kar to vodstvo zna. Reshitev znotraj zahodne politichne ekonomije je zhe nekaj desetletij nemogocha. Ljudi je mozhno premotiti s postopno reformo, toda premislite tole: tisti, ki krichijo »evolucija in ne revolucija«, imajo zdaj zhe vech desetletij devolucije kot odgovor na nuklearno orozhje ... V letu 2014? Resnichno? ...28

(...)

Washington potrebuje vojno v Ukrajini, da bi dosegel svoje strateshke namene. Ta tochka ne more biti precenjena.

(...)

ZDA hochejo potisniti NATO do ruskih zahodnih meja. Hochejo kopenski prehod v Azijo, da bi razshirile vojna oporishcha prek kontinenta. Hochejo kontrolirati cevovodne koridorje iz Rusije v Evropo, da bi nadzirale dohodke Moskve in zagotovile, da bi bil plin plachevan z dolarji.

(...)

Kako bi to koristilo Washingtonu?

(...)

Ne bi. Preprechilo bi sploshni nachrt Washingtona, da bi vkljuchili Kitajsko in Rusijo v prevladujochi ekonomski sistem, v dolarski sistem. Meshetarji mochi v ZDA so spoznali, da morajo sedanji sistem razshiriti ali pa bo propadel. Ali bosta Kitajska in Rusija udarili s petami in sprejeli podrejeno vlogo v svetovnem redu, ki ga vodijo ZDA, ali pa bo konec polozhaja Washingtona kot svetovnega hegemona.

(...)

Vsa dejanja Washingtona so nachrtovana le z namenom, da se zaostrijo spopadi in razpihajo spori. Tezhke izgube, ki jih je imela neizkushena ukrajinska vojska, in strashno trpljenje prebivalstva v Lugansku in Donecku ne zanimajo amerishkih vojashkih nachrtovalcev. Njihova naloga je, da preprechijo mir ne glede na stroshke, ker bi mir iztiril vse nachrte ZDA glede obrata k Aziji ter hkrati ostati edina svetovna supersila. Tukaj citat iz WSWS:

(...)

Konchni namen ZDA in njihovih zaveznikov je, da potisnejo Rusijo v osiromashenje in v polkolonialni polozhaj. Taka strategija, zgodovinsko povezana s svetovalcem za nacionalno varnost ZDA Zbigniewom Brzezinskim v Carterjevi administraciji, zopet dobiva javno podporo.

(...)

Vidite, kaj se dogaja? Kocka je zhe padla. Z Rusijo bo vojna, ker prav to je tisto, kar establishment hoche. Tako preprosto. In ker so prejshnje provokacije, da bi Putina zvabili v ukrajinsko zmedo, propadle, ta novi val nasilja – pomladanska ofenziva – mora izpolniti ukano. Putin ne bo mirno sedel, ko bodo plachanci z amerishkim orozhjem in logistichno podporo ZDA tolkli Donbas v prah kot v Falluji.

(...)

– z Ukrajino smo vstopili v novo obdobje: Imamo bistven, geostrateshki spor, toda to je dejansko geofinanchna vojna med ZDA in Rusijo. Imamo zlom cen nafte, imamo valutne vojne, povzrochili smo namenski »shorting« – razprodajo rublja. Imamo geofinanchno vojno, in to, kar vidimo kot posledico, je prineslo predvsem tesno povezavo med Rusijo in Kitajsko.

(...)

Kitajski je jasno, da je Rusija prva domina; che pade Rusija, bo naslednja Kitajska. Ti dve drzhavi nameravata skupaj narediti nov, vzporedni financhni sistem, lochen od zahodnega financhnega sistema ...29

 

Seveda nekateri, ki ne sodijo v uradno propagando, she vedno mislijo, da je ta zahodni sistem she tako mochan, da bo vse prevladal in se bo nato »konsolidiral«:

(...)

Razkritje nadzornih mrezh zahodnega sveta je povechalo obchutek, da demokratichne ustanove ne delujejo tako, kot bi morale, da zhivimo, che vam je vshech ali ne, v dobi somraka demokracije.

(...)

Mrak je nastopil v zgodnjih 90-ih z razpadom nekdanje Sovjetske zveze, ko so Rusijo, Srednjo Azijo in vechino Vzhodne Evrope prevzeli birokrati prejshnjih komunistichnih partij, med katerimi so mnogi na hitro postali milijarderji.

(...)

In seveda smo videli vzpon globalnega imperija doslej nepresegljive mochi. Zdruzhenih drzhav ne more nihche vojashko izzvati, saj prevladujejo v svetovni politiki, celo v politiki drzhav, ki jih ZDA imajo za svoje sovrazhnike.

(...)

Primerjava sedanje demonizacije Putina z odnosom do Jelcina, ki je naredil veliko vech grozljivih ogabnosti – na primer: unichil je celo mesto Grozni – pokazhe, da ni ogrozhena nachelnost, marvech gre za interese prevladujoche svetovne sile. Nikdar prej ni bilo takega imperija, in verjetno ga tudi nikdar vech ne bo. ZDA so podrochje najbolj opaznega ekonomskega razvoja v sedanjem chasu – pojava IT (informacijska tehnologija) revolucije na zahodni obali. Toda kljub temu napredku v kapitalistichni tehnologiji se je politichni ustroj ZDA komaj kaj spremenil v sto petdestih letih. Lahko da je vojashko, ekonomsko in politichno prevladujoch – njegova mehka sila vlada svetu – toda doslej ni bilo znamenja notranje politichne spremembe. Ali to protislovje lahko traja?

(...)

Po svetu krozhijo razprave o vprashanju, ali je amerishki imperij v zatonu. O tem zatonu obstaja obshirna literatura, v kateri dokazujejo, da se je zaton zhe zachel in da je nezaustavljiv. Zame je tako mishljenje odsev zhelja.

(...)

Toda neoliberalni ekonomski sistem, ki ga je postavil globalni kapital, ne trpi socialdemokratske reforme. Mnenje, ki ga imajo (che ne ochitno, pa prikrito) tisti na oblasti, da je nujen tak politichni ustroj, ki ne dovoljuje izziva sistemu, kazhe, da zhivimo v nevarnih chasih. Povzdigovati terorizem v grozhnjo, ki naj bi bila enakovredna stari komunistichni grozhnji, je chudno. Zhe uporaba besede »terorizem«, zakoni, ki so jih uspeli dosechi v parlamentu in kongresu, da bi ljudem zamashili usta, prepoved mnogim, ki so bili povabljeni, predavati na univerzah, misel, da je treba izprashati tuje predavatelje o tem, kar nameravajo govoriti, preden jim dovolijo vstopiti v drzhavo – vse to so videti malenkostne stvari, vendar so znachilne za dobo, v kateri zhivimo. Lahkotnost, s katero ljudje to sprejemajo, je zastrashujocha. Che je to, kar nam dopovedujejo, namrech da sprememba ni mogocha, da je sedanji sistem edini sprejemljiv, potem bomo v tezhavah.

(...)

Skrajna sredina tvega vojne, na svoj rachun ali pa v korist ZDA; podpira sredstva ekonomske prisile; zagovarja nadzorovanje kot neogibno nujnost za zmago nad terorizmom, ne da bi se vprashala, zakaj se terorizem sploh pojavlja – to sprashevati je skoraj isto kot biti terorist. Kaj je vzrok delovanja teroristov?

(...)

Kdor vprasha, ali je amerishka imperialna politika, ali pa tudi britanska ali francoska zunanja politika, kakorkoli odgovorna, dozhivi napad kritike. Seveda, vohunske ustanove in varnostne sluzhbe vedo popolnoma tochno za razlog, da ljudje ponorijo – in tu gre za obliko norosti – da jih namrech k temu navaja to, kar vidijo, ne pa religija.

(...)

Pred vojno leta 2003 je imel Irak pod Sadamovo, kakor tudi pod diktaturo njegovih predhodnikov, najvishjo stopnjo izobrazbe na Blizhnjem vzhodu. Che to omenish, te obtozhijo kot zagovornika Sadama, toda univerza v Bagdadu je imela v 80-tih lettih vech profesoric kot Princeton leta 2009. Imeli so otroshke vrtce, da bi profesoricam olajshali pouchevanje na sholah in univerzah. V Bagdadu in Mosulu, ki ga je sedaj okupirala Islamska drzhava, so delovale stoletne knjizhnice. Mosulska knjizhnica je delovala zhe v osmem stoletju in je imela v svojih skladishchih grshke rokopise. Bagdadska knjizhnica je bila, kot vemo, po okupaciji izropana, in ne presenecha, da v mosulski knjizhnici unichujejo na tisoche knjig in rokopisov.

Vse, kar se je zgodilo v Iraku, so posledice te strashne vojne, ki je dosegla obseg genocida. O shtevilu pobitih razpravljajo, ker Coalition of the Willing ne shteje civilnih zhrtev v dezheli, ki jo je okupirala. Zakaj bi se sploh menila zanje?

(...)

Okupacija Iraka je eno najbolj unichevalnih dejanj v moderni zgodovini. Cheprav so Hiroshimo in Nagasaki zbombardirali z nuklearnimi bombami, je socialni in politichni ustroj japonske drzhave ostal; cheprav so bili Nemci in Italijani premagani v drugi svetovni vojni, je bila ohranjena vechina njihovega vojashkega, obveshchevalnega, policijskega in pravosodnega sistema ...

(...)

Zahod je unichil irashko sholstvo in zdravnishko sluzhbo; izrochil je oblast skupini shiitskih duhovnishkih strank, ki so takoj zachele z mashchevalnim klanjem. Nekaj stotin univerzitetnih profesorjev so pobili. Che to ni nered, kaj je to potem?

(...)

In kakshno je stanje v Evropi? Najprej naj poudarimo, da tam ni niti ene drzhave v Evropski Uniji, ki bi uzhivala resnichno suverenost. Po koncu hladne vojne in zdruzhitvi je Nemchija postala najmochnejsha in strateshko najbolj pomembna drzhava Evrope, toda celo ona nima popolne suverenosti: ZDA vladajo na veliko ravneh, posebno v vojashkih zadevah. Britanija je po drugi svetovni vojni postala napol vazalna drzhava.

(...)

Politichno, ideoloshko in vojashko, celo ekonomsko dejstvo je, da je Evropska unija pod roko globalne imperialne sile.

Vsa upanja, ki so nastala v chasu, ko se je zachela razprava o evropski ideji, o kontinentu, ki naj gre po svoji poti, neodvisno od ostalih velikih sil, so se izgubila po koncu hladne vojne. Prav takrat, ko se je zdelo, da bi mogla dosechi svoj namen, je Evropa postala kontinent, izrochen koristim bankirjev – Evropa denarja, prostor brez socialne perspektive, ki ni povzrochil neoliberalnega sistema.

(...)

To je razsezhnost problema, in che se bo evro-elita she naprej obnashala kot sedaj, se pravi kot skrajna sredina, je to kratkovidno in nespametno.

Toda tudi Kitajska she ni tako dalech, da bi nadomestila ZDA. Vse shtevilke, ki jih navajajo ekonomisti, kazhejo, da so Kitajci she dalech zadaj.

Mnenje, da bodo Kitajci nenadoma postali sila in bodo nadomestili ZDA, je nesmiselno. Ni utemeljeno vojashko, ne ekonomsko, ne politichno, ne ideoloshko, in jasno je, da to ni nakljuchje.

Kje bomo na koncu tega stoletja?

(...) nujno potrebujemo drugachen ustroj Evropske unije, v kateri je potrebno vech demokracije na vsaki ravni ...

Veliko ljudi v vzhodni Evropi je nostalgichnih za druzhbami, ki so obstajale pred razpadom Sovjetske zveze. Komunistichni rezhimi, ki so vladali v sovjetskem bloku po prihodu Hrushchova, so bili socialne diktature: dejansko slabotni rezhimi z avtoritarnim politichnim ustrojem, toda z ekonomskim ustrojem, ki je nudil ljudem bolj ali manj isto kot shvedska ali britanska socialna demokracija. V januarski raziskavi je 82% vprashanih v nekdanji vzhodni Nemchiji dejalo, da je bilo zhivljenje boljshe pred zdruzhitvijo. Kot razlog so navedli, da je bilo vech druzhabnega obchutka, vech ustanov, denar ni bil najvazhnejshe, kulturno zhivljenje je bilo boljshe in ljudje niso bili obravnavani, kakor je to sedaj, kot drugorazredni drzhavljani.

(...)

Razlog, da so bili Nemci tako globoko pretreseni zaradi Snowdenovih razkritij, je bil ta, da jim je nenadoma postalo jasno, da zhivijo pod nenehnim nadzorstvom, nekoch pa je ena velikih ideoloshkih razprav v zahodni Nemchiji obravnavala zlo Stasija, ki je, kakor so govorili, ves chas vohunil za slehernikom. Seveda Stasi ni imel tehnichnih zmogljivosti za vsesploshno neprestano vohunjenje – glede na raven nadzora so ZDA dalech pred starim sovrazhnikom zahodne Nemchije.30

 

Seveda so ti tako imenovani uspehi amerishke politike – »naftna in monetarna vojna« proti Rusiji, obkrozhevanje Rusije in Kitajske z vojashkimi bazami, organiziranje hujskanja in provokacij njihovih sosedov pri teritorialnih sporih itd. – zgolj uspehi destruktivne politike. Lazhje je nekaj porushiti kot pa zgraditi. Vse poteze ruske in kitajske mednarodne in ekonomske politike so konstruktivne, tako tudi vechine drzhav skupine BRICS. Nobeno nasprotovanje ZDA zoper banko AIIB ni zadrzhalo niti njihovih tradicionalnih vazalnih drzhav, kot so Velika Britanija, Nemchija in Francija, da se ne bi pridruzhile tej banki. Vse bolj postaja jasno, kje je prihodnost, che jo sploh she bomo imeli.

She nekaj o blizhnji prihodnosti amerishke politike, o kandidatih za naslednjega predsednika ...

(...)

Ta dezhela ima 323 milijonov ljudi, 88% starejshih od 25 let ima zakljucheno srednjo sholo. Svet ceni kulturo, znanost in tehnologijo ZDA. Kako to, da je od vseh nashih dobro izobrazhenih, kreativnih ljudi, najboljshe tisto, kar izberejo ti, ki odlochajo o teh stvareh – skrivnostne klike v dveh uradnih, politichno nerazlochljivih strankah, ki pomenijo 1% in ki odlochajo, kako prodajati elektorske rezultate – in tako lahko pridejo s podobnimi kandidati za predsednishke volitve naslednjega leta? Zakaj je to, za kar menimo, da je smeshno, ko ima Severna Koreja vlado s svojim tretjim Kimom, Sirija s svojim drugim Assadom, Kuba s svojim drugim Castrom, ponujeno volilnemu telesu ZDA kot izbira med drugim Clintonom in tretjim Bushem? Kakor da njihovi predhodniki istega imena ne bi bili nich drugega kot osramocheni lopovi in vojni huskachi? 31

 

Kakor je sploshno znano, niso pravi sovrazhniki ZDA islamisti, Rusi ali pa Kitajci, temvech »demokratichno izvoljene« politichne elite ZDA in njihovi gospodarji velikega vojnezheljnega kapitala, ki skusha zgraditi svetovni imperij.

 

Podobno pravi tudi Noam Chomsky v intervjuju za Evronews, maja 2015 (The Global Conversation);32 tukaj delno skrajshano:

 

Euronews: Ali gledate na vsesploshno stanje bolj optimistichno ali bolj pesimistichno?

Noam Chomsky: Na mednarodnem prizorishchu drvimo proti prepadu, v katerega bomo strmoglavili in ki bo bistveno zmanjshal mozhnost za spodobno prezhivetje chloveka.

 

Euronews: Kakshen prepad?

Noam Chomsky: Dejansko sta dva; ekoloshka katastrofa, ki je tik pred nami. Chasa, da se temu prilagodimo, nimamo vech in smo na napachni poti. Drugi prepad pa je tu zhe 70 let, to je nevarnost atomske vojne, ki je vedno vechja. Iz zgodovine je razvidno, da je chudezh, da smo doslej prezhiveli.

 

O ekoloshki katastrofi in klimatski spremembi:

 

Noam Chomsky: Chloveshki rod obstaja verjetno zhe 100.000 let in je sedaj pred izjemnim trenutkom v svoji zgodovini. Ta rod je sedaj prispel do tochke, na kateri bo kmalu odlocheno, ali se bo v naslednjih generacijah poizkus tako imenovanega inteligentnega zhivljenja nadaljeval ali pa smo trdno sklenili, da ga unichimo. Vechina znanstvenikov je spoznala, da morajo fosilni nosilci energije ostati v tleh, che hochemo, da bodo nashi vnuki imeli prihodnost. Toda institucionalne strukture nashe druzhbe poskushajo iztisniti iz zemlje vsako kapljico. Posledice vpliva predvidenega delovanja klimatske spremembe za chloveshtvo v blizhnji prihodnosti so katastrofalne in mi drvimo v ta prepad.

 

O atomski vojni in upanju:

 

Noam Chomsky: Sem za pogajanja z Iranom, toda ta so popolnoma napachna. Dve drzhavi sta, ki na Blizhnjem vzhodu povzrochata zlo, ki sta nenehni napadalki, nasilnici in ki neprestano izvajata teroristichna in ilegalna dejanja. Obe sta veliki drzhavi z atomskim orozhjem in z velikimi zalogami nuklearnega orozhja.

 

Euronews: Kateri drzhavi?

Noam Chomsky: ZDA in Izrael. Obe sta veliki svetovni atomski sili. Za to, da v mednarodno izvedenih anketah, ki jih izvaja volilni urad ZDA, velika vechina vidi ZDA kot najvechjo nevarnost za svetovni mir, obstaja razlog. Nobena druga drzhava ni temu tako blizu. Zanimivo je, da mediji v ZDA tega nochejo objaviti. Toda to je dejstvo.

... (Obama) je pravkar vpeljal program modernizacije nuklearnega orozhja ZDA, vreden milijarde dolarjev. To je eden od razlogov, da je bila slavna »ura sodnega dne«, ki jo je postavil strokovni chasopis ‘Bulletin oft the Atomic Scientists’, pred nekaj tedni pomaknjena za dve minuti blizhje polnochi. Polnoch je konec. Sedaj so tri minute do dvanajstih. Tako blizu katastrofi ni bila ura zhe trideset let, od takratnega velikega strahu pred vojno v zgodnjih Reaganovih letih.

 

O ZDA, Izraelu in Iranu – zakaj je Netanjahu proti pogodbi z Iranom?

 

Noam Chomsky: Vemo, zakaj. Iran ima zelo skromne vojashke stroshke, celo v regionalnih merilih, da ne govorimo o ZDA. Strateshka doktrina Irana je defenzivna, usmerjena, da bi se ob napadu tako dolgo branil, dokler ne bi stekla diplomacija. Tako ZDA kot Izrael, obe lopovski drzhavi, tega nocheta tolerirati. Noben strateshki analitik, ki ima vsaj nekaj mozhganov, ne misli, da bi Iran kadarkoli uporabil atomsko orozhje. Che bi to nameraval, bi se drzhava preprosto spremenila v paro. Ni nikakrshnega znamenja, da bi vladajochi kleriki – pa naj mislimo o njih karkoli – unichili vse, kar imajo.

(...)

ZDA nenehno izvajajo dejanja, ki so za Izrael resnichno nevarna. Na primer – podpirajo izraelsko politiko. V zadnjih 40 letih je bila za Izrael najvechja nevarnost njegova lastna politika (...) – (...) che daste prednost shiritvi in ne varnosti, vodi to v notranji propad, v bes, upor, izolacijo in morda v konchno unichenje. In s podporo taki politiki ZDA prispevajo k nevarnostim, ki ogrozhajo Izrael.

 

O terorizmu in odgovornosti ZDA:

 

Noam Chomsky: Dalech najhujshi teroristichni pohod na svetu je ta, ki ga je naredil Washington. To je globalni morilski pohod. She nikdar ni bilo tako obsezhnega teroristichnega pohoda.

 

Euronews: Kaj menite z globalnim morilskim pohodom?

Pohod z droni – lahko ga tochno tako imenujemo. ZDA shirom po svetu sistematichno, javno, odkrito – nichesar skrivnega ni v tem, kar govorim, vsi to vemo – izvajajo nenehne akcije, da bi umorili ljudi, ki jih vlada ZDA sumi, da bi lahko kadarkoli shkodovali drzhavi. In to je, kot ste pravkar omenili, delovanje, ki povzrocha teror: na primer, bombardirate neko vas v Jemenu in nekoga ubijete, morda – ali pa tudi ne – osebo, ki ste jo hoteli zadeti, obenem z drugimi ljudmi, ki so bili po nakljuchju v blizhini – mar ne veste, kako bodo odgovorili? Hoteli se bodo mashchevati.

 

Euronews: ZDA opisujete kot vodilno teroristichno drzhavo. Kam pri tem sodi Evropa?

Noam Chomsky: To je zanimivo vprashanje. Pred kratkim je bila narejena neka raziskava; mislim, da jo je napravila ‘Open Society Foundation’; ugotovljeno je bilo: najhujsha oblika muchenja je ilegalna izrochitev. To pomeni, da osumljenca poshljemo k svojemu priljubljenemu diktatorju, mogoche Assadu, Gadafiju ali Mubaraku, da ga bodo tam muchili, in upamo, da bomo pri tem kaj izvedeli. To imenujejo »izredna izrochitev« (premestitev osumljenega terorista). Raziskava je dala pregled drzhav, ki pri tem sodelujejo: seveda so to diktature na Blizhnjem vzhodu, kajti tja poshiljajo osumljence, da jih muchijo, in Evropa. Vechina drzhav Evrope sodeluje: Anglija, Shvedska, druge drzhave. Dejansko je le eno podrochje tega sveta, kjer nobena drzhava ne sodeluje: Latinska Amerika. To je zelo dramatichno. Latinska Amerika se je reshila kontrole ZDA. She pred kratkim je bila pod kontrolo ZDA in tedaj je bila svetovni center muchenja. Sedaj vech ne sodeluje pri najhujshi obliki muchenja – ilegalni izrochitvi. Evropa pa sodeluje. Sluzhabniki se potuhnejo, ko gospodar rjove.

 

Euronews: Evropa je tako sluzhabnik ZDA?

Noam Chomsky: V vsakem primeru. So prevech strahopetni, da bi samostojno odlochali.

 

Euronews: Kam pri tem sodi Vladimir Putin? Velja za najvechjo grozhnjo varnosti? Je to res?

Noam Chomsky: Kot vechina drzhavnih voditeljev je nevaren lastnemu prebivalstvu. Deloval je ilegalno. Toda oznachevati ga kot noro poshast, ki ima bolne mozhgane, Alzheimerjevo bolezen, zlobno bitje z podganjim obrazom, je najchistejshi orwellovski fanatizem. Karkoli mislite o njegovi politiki, je ta politika logichna. Misel, da bi Ukrajina pristopila k neki zahodni vojashki zvezi, bi bila za vsakega ruskega drzhavnega voditelja nesprejemljiva. To sledi iz leta 1990, ko se je Sovjetska zveza razsula. Takrat je bilo vprashanje, kaj sedaj z NATO paktom. Gorbachov je pristal na zdruzhitev Nemchije in njeno chlanstvo v Natu. To je bilo zelo pomembno dovoljenje, vezano za nasprotno uslugo (quid pro quo): da se NATO ne premakne niti za centimeter proti vzhodu – tak je bil stavek, ki so ga uporabili.

 

Euronews: Torej so Rusijo izzvali?

Noam Chomsky: Kaj se je zgodilo? NATO se je takoj premaknil v Vzhodno Nemchijo, nakar je prishel Clinton in ga razshiril do meja Rusije. Pred kratkim je, po padcu predhodne, glasovala nova ukrajinska vlada: parlament je s 300 proti 8, tako nekako, glasoval za pristop k Natu.

 

Euronews: Toda mar ni razumljivo, zakaj hochejo v NATO – verjetno vlada Petra Poroshenka v tem vidi zashchito za svojo drzhavo?

Noam Chomsky: Ne, ne, ne, ne. To ni nikakrshna zashchita drzhave. Krim so anektirali po padcu rezhima, to je resnica. To ni za zashchito Ukrajine, Ukrajini grozi zelo velika vojna. To ni zashchita. Tochno je, da je to resna strateshka grozhnja Rusiji, vsak ruski predsednik bi moral ob tem ukrepati. To je zelo razumljivo.

 

 

V nadaljevanju je Chomsky odgovarjal na vprashanja o Evropi. Mnenja je, da bi bilo potrebno odpisati vse dolgove drzhav v tezhavah, kot so Grchija, Shpanija in Portugalska, tako bi lahko njihovo gospodarstvo ponovno zazhivelo – podobno odpisu dolgov Nemchiji leta 1953. Za velik del sedanjih dolgov so krive nemshke in francoske banke. Nove leve stranke, kot sta grshka Siriza in shpanski Podemos, dajejo upanje na mozhnost sprememb.

(...)

Evropa ima velike probleme, ki so posledica gospodarske politike bruseljskih birokratov; nastali so pod pritiskom NATO in velikih bank, vechinoma nemshkih. Te izpodkopavajo javno blaginjo, najvazhnejshi evropski prispevek k moderni druzhbi. Evropa ima tudi resen kulturni problem – rasizem, ki je verjetno bolj izrazit kot v ZDA.

 

Svoje poglede je Noam Chomsky sklenil z besedami:

(...) Upajmo, da bo naposled prishlo do ljudskega upora proti unichevalni, rushilni gospodarski in socialni politiki birokratov in bank. To daje upanje. Moralo bi v vsakem primeru.

 

Priblizhno sochasno s to oddajo na Euronews je Seymour Hersh33 razkril resnico o amerishkem »junashkem« podvigu – likvidaciji Osame bin Ladena. O tem ne bom razpravljal, ker gre za tipichno propagandno potezo. Bolj zanimivo je, da so po intervjuju Chomskega, prav tako na Euronews, vendar pa precej na kratko, porochali, da je »javnost zahtevala« objavo dokumentov, odkritih v Ladenovi hishi. Med drugim je bilo recheno (v isti sapi), da so nashli dela Noama Chomskega in pornografijo ...

 

Navedeno pove dovolj o amerishki zunanji in notranji politiki ter o odnosu, ki ga imajo do planeta amerishke in zahodne elite z njihovimi plachanci drugod. Njihov osnovni namen je svetovna hegemonija, kot je to opisano v PNAC-u. To hochejo dosechi tako z gospodarsko kot z vojashko silo, saj se oba nachina zhe toliko prepletata, da lahko govorimo o ekonomsko-monetarni vojni, vojashki pritisk pa ima gospodarski vpliv v trgovini z orozhjem in v trgovskih sankcijah. Svetovna hegemonija naj bi tem elitam omogochila popolno nadzorstvo in dostopnost trgovine, surovin in naravnih dobrin, vojashka sila pa vlogo svetovnega policaja in preprechevanje nastanka katerekoli sile, ki bi jim lahko kljubovala. Po popolnem unichenju sekularistichnih muslimanskih drzhav (vsaj delno po izraelski zheljah), ki je omogochilo vzpon verskih skrajnezhev, kakor jih je tudi podprlo, je sedaj na vrsti demontazha Rusije, nato pa she Kitajske. V svoje okrilje pa hochejo zopet dobiti Juzhno Ameriko in afrishke drzhave.

Mislim, da je zmotno trditi, da imajo ZDA »dvojne standarde« v odnosih z drugimi drzhavami in seveda tudi znotraj sebe. Vladajochi imajo en sam standard, ki pa nima nichesar skupnega ne z moralo, ne s pravico, ne z demokracijo, ne s chlovekovimi pravicami, zlasti pa ne z mednarodnim pravom – namrech standard, da je to, kar oni hochejo in kar oni mislijo, da jim koristi, zhe po definiciji dobro, kar pa jim ni vshech ali jim celo nasprotuje, je »absolutno zlo«. Na vse to se sklicujejo, kadar jim koristi, in tovrstne izjave so postale tako vsakdanje, kot je bilo na primer sklicevanje na marksizem, leninizem in gradnjo socializma v nekdanjih »socialistichnih« in »komunistichnih« drzhavah, ki pa prav tako niso bile to, za kar so se razglashale, kakor tudi ZDA in zahodne drzhave niso niti demokratichne, niti pravne, niti ne sposhtujejo chlovekovih pravic itd., cheprav to nenehno deklarirajo.

Druga zmota je, da je namen vodilnih elit ustvariti »manageable« kaos zgolj zaradi kontrole nad energetskimi viri, kot to izvajajo muslimanskih drzhavah, ki so jih unichili – ne, njihov namen je veliko bolj zloveshch, toda o tem kasneje.

V zvezi z vsesploshnim nadzorom in prislushkovanji so »gospodarji« pokazali popolno nezaupanje do svojih »zaveznikov in prijateljev«, to pa kazhe, da te oznake ne ustrezajo, ker so pach le vazali, kakor tudi, da so chlani Nata bolj prisiljeni kot prostovoljni; slednje potrjuje tudi javno mnenje v zadevnih drzhavah. Z gospodarske strani pa je jasno, da jih imajo bolj za konkurenco kot pa za partnerje. S tem vohunjenjem so »gospodarji« tudi pokazali, da se ne pochutijo varne pred svojimi lastnimi ljudmi – borba proti »terorizmu« je dobrodoshel izgovor za nadzor in pritisk kot sredstvo za ustrahovanje. Amerishka policija je vedno bolj militarizirana in nasilna, za svoje prestopke pa le redkokdaj odgovorna.

Tretja zmota je, da so podatki, zbrani z vohunjenjem povsod, o vsem in o vsakem, praktichno odvechni, saj zhe njihova kolichina preprechuje zanesljivo lochitev koristnega od neuporabnega pa tudi ustrezno razchlenitev. NSA poleg zhe obstojechih centrov gradi velikansko sredishche s superrachunalniki – za obrambo pred kibernetichnimi napadi, za kibernetichno vojno in vojno »proti« propagandi, kakor so to sami oznachili. Ob tem se spomnimo charobnih pojmov iz informatike, kot so »data mining«, »inference machine«, »neural networks«, ki so poimenovanja rachunalnishke tehnologije za obdelavo in pridobivanje smiselne in povezane informacije ter za modeliranje sistemov, ki jih ne moremo matematichno opisati. Primer slednjega so rachunalniki za vremensko napoved ali pa za upravljanje zapletenih industrijskih procesov. Chim vech podatkov imamo o vplivih na neki sistem, o njegovem delovanju in stanjih pod temi vplivi – vse kolichinsko – toliko bolj se rachunalnishki model sistema tako uskladi, da vedno bolj zrcali delovanje sistema, katerega model je. V gradnji in nastajanju je to, kar je bila znanstvena fantastika sedemdesetih let – rachunalnishki model chloveshke druzhbe, ki ne le da omogocha analize, temvech dopushcha napovedovanje obnashanja celotne druzhbe, raznih skupin in posameznikov v dolochenih razmerah. Tak nadzor pravzaprav omogocha popoln, neopazen vpliv ter usmerjanje obnashanja in stanja celotne druzhbe ali pa izbranih delov.

Ko smo zhe pri znanstveni fantastiki, lahko she omenim, da so bila zhe v omenjenih 70-ih letih napisana dela, ki so opisovala migrantsko krizo34 ter nastanek totalnega fashistichnega sistema v ZDA s pojavom dinastichne oblasti – tu ne mislim le na Orwella in Huxleya. Baje se FBI zelo zanima, kdo si ti dve knjigi izposoja v knjizhnicah; Vatikan in SZ sta vsaj imela vsak svoj seznam »librorum prohibitorum«, se pravi knjig, ki niso bile dostopne javnosti, pa se je bilo tako nemogoche z njimi kompromitirati.

Najvechje kriminalno dejanje v zgodovimi bojev chloveshtva proti chloveshtvu je poleg morebitne nuklearne vojne delovanje vechine vodilne »elite« ZDA, ki zanika klimatsko spremembo, ki je narochila ponarejati znanstvene ugotovitve o tej spremembi, ki plachuje nasilnezhe, da ogrozhajo znanstvenike in aktiviste, svareche pred posledicami klimatske spremembe. Ta »elita« za svojo trenutno korist zhrtvuje prihodnost celotnega chloveshtva; nekoch je prepovedovala, sedaj pa ovira raziskave v smeri alternativnih virov energije ... Na zhalost pri vsem tem molche sodeluje vechina ljudi iz sebichnih razlogov.

 

Trenutno vodilo zahodne politike in ekonomije je neoliberalizem – kapitalistichni sistem, katerega osnovni smisel je dosechi neposredni popolni osebni dobichek brez obzira do chesar koli, najmanj glede izkorishchanih in sploshne dolgorochne shkode. Oche neoliberalizma Milton Friedman35 je pravzaprav predpostavil, da bo trzhna samoregulacija storila vse »potrebno« za stabilnost gospodarstva. Kljub temu je prishel do spoznanja, da ta sistem ne more biti v skladu z demokratichno druzhbo, saj je pravzaprav njen sovrazhnik in jo v konchnem izidu celo odpravi.

Nekateri to imenujejo socialni darwinizem – prezhivetje najbolj prilagojenega v kapitalistichni druzhbi. Kapitalistichna druzhba v bistvu nima nikakrshnega filozofskega nachela, cheprav ima v svojem poimenovanju tudi -izem, podobno kot socializem ali komunizem. Kapitalizem kot zelo nedolochen gospodarski sistem v osnovi dolocha le zbirka zakonov, ki omogochajo mochnim in bogatim izkorishchati slabe in revne, obenem pa preprechujejo revnim, da bi prerezali vratove bogatim. Da je ta oznaka resnichna in ni pretirana, potrjuje dejstvo, da razpon politichnih sistemov s kapitalistichnim gospodarstvom zajema vso raznolikost – od najbolj demokratichnih drzhav do najhujshih in najbolj krvavih diktatur.

V ZDA so neoliberalci in neokoni nashli »filozofsko« opravichilo v tako imenovani »Ayn Rand36-filozofiji« ali, bolje recheno, v nekakshni psevdoreligiozni miselnosti. Nachelo skrajnega osebnega dobichka je popolnoma v nasprotju s sodelovanjem, ki je pogoj napredka in koristnega razvoja. Posledice tega so daljnosezhne in usodne – nasprotovanje sodelovanju razkraja druzhbo, ki tako postaja le razslojena druzhba socialnih parazitov pod vodstvom podobnih socialnih parazitov. Taka oblika gospodarstva je mozhna le ob nenehni rasti na rachun nekoga drugega, zato je usodna za ves planet Zemljo, saj vse in vsakogar jemlje kot predmet trgovine v kratkorochno korist vladajoche manjshine.

 

 

 

 

 

______________

1 Ian Morris: Why the West Rules – for Now: The Patterns of History, and What They Reveal About the Future; Profile books LTD, London 2010.

2 Ferguson, Niall: Civilization. The West and the Rest; Penguin Books, London 2011.

3 Ferguson, Charles H.: Predator nation: corporate criminals, political corruption, and the hijacking of America / Charles Ferguson: Crown Business, Crown Publishing Group. Random House, Inc., New York 2012.

4 Morris Berman: Why America Failed: The Roots of Imperial Decline; Wiley, 2011.

5 Kirkpatrick Sale: At last: Someone Who Understands America Has Failed; Second Vermont Republic, Essays, January 25, 2012.

6 Christy Rodgers, Jeff Chang’s »Who We Be: The Colorization of America«, Chasing the Rainbow; Counterpunch, February 04, 2015.

7 Mike Whitney, Draghi's »No-growth« QE Money for Stocks, Zilch for the Economy; Counterpunch, January 23-25, 2015.

8 Rob Urie: Class Warfare, Any One? Economic Crises and the Radical Center; Counterpunch, February 13-15, 2015.

9 Rob Urie: Capitalism is Worth Saving? QE, Debt and the Myth of a Liberal Left; Counterpunch, Oct 31-Nov 02, 2014.

10 Oxfam International; Richest 1% will own more than all the rest by 2016; Published: 19 January 2015.

11 Nicholas Fitz: Economic Inequality: It’s Far Worse Than You Think; The great divide between our beliefs, our ideals, and reality; Scientific American, March 31, 2015.

12 Mike Whitney: Titanic Stock Bubble Fueled by Buyback Blitz; The Rich Get Richer; Counterpunch, May 06, 2015.

13 Ian Welsh: Serfdom Is Better Than What the West is Heading For; 2015 March 20.

14 Rob Urie: The Economic Destruction of Baltimore; Baltimore, Police Violence and Economic Justice; Counterpunch, May 1-3, 2015.

15 Rob Urie: The Creation of Global Financial Serfdom Greece, Germany and Global Finance; Counterpunch, February 20-22, 2015.

16 William Rivers Pitt: The Project for the New American Century; Information Clearing House February 27, 2003.

17 Henry A. Giroux: From Citizenfour and Selma to American Sniper, Celluloid Heroism and Manufactured Stupidity in the Age of Empire; Counterpunch, February 12, 2015.

18 Joyce Nelson: Corporate Coup d’etat, Those Crappy Trade Deals; Counterpunch, February 13-15, 2015.

19 Paul Craig Roberts: The Consequences of Globalism, Whatever Became of Economists (and the American Economy)? Counterpunch, February 23, 2015.

20 Norman Ball: Beyond Leviathan's Gates; Transhumanism: the Ultimate Annihilator; Counterpunch, February 20-22, 2015.

21 Norman Ball: Shock and Awe Has PTSD. Yet Obama’s Game for More. What Did People Do Before the War, Daddy? Feb 27-Mar 01, 2015.

22 Andrew Levine: Farewell to Rationality!; Playing With Fire in an Age of Absurdity; Counterpunch, February 13-15, 2015.

23 Ron Jacobs: Washington Lied, Creating a Crisis—It’s NATO’s Way; Counterpunch, February 13-15, 2015.

24 Sheldon Richman: Foreign Policy Failure Across All Fronts, Why Does Non-nterventionism Horrify Our Rulers? Counterpunch, February 19, 2015.

25 Luciana Bohne: The Wreckage of American Democracy, The Logic of the Imperial Security State; Counterpunch, February 20-22, 2015.

26 Gilbert Mercier: US Military and NATO, Praetorian Guard of the Orwellian Empire; Counterpunch, March 02, 2015.

27 Sheldon Richman: The Double-0 Nation, America’s James Bond Complex; Counterpunch, March 02, 2015.

28 Rob Urie: The Death Throes of Decline, U.S. Wars and the Climate Crisis; Counterpunch, September 26-28, 2014.

29 Mike Whitney: The Real Reason Washington Feels Threatened by Moscow; The Fallujah Option for East Ukraine; Counterpunch, February 6-8, 2015.

30 Tariq Ali: They Knew Exactly What They Were Doing, The New World Disorder; Counterpunch, April 17-19, 2015.

31 Gary Leupp: »I urged him to bomb...« The Warmongering Record of Hillary Clinton; Counterpunch, February 11, 2015.

32 http://www.euronews.com/2015/04/03/chomsky---a-rebel-with-a-cause/

33 Shamus Cooke: More Than a Newsman, Behind the Media’s Assault on Seymour Hersh; Counterpunch, May 19, 2015.

34 Christopher Priest, Schwarze Explosion, Goldmann München 1972.

35 Friedman, Milton: Capitalism and Freedom; The University of Chicago Press, Chicago, 1962, 1982.

36 Dr Albert Ellis, Phd: Are Capitalism, Objectivism, and Libertarianism Religions? Yes!, Walden Three, Santa Barbara, CA 93130, 2006.

 

 

(julij 2015)