Revija SRP 121/122

Voltaire 

 

O SVOBODI

 

O SVOBODI

 

“(...) od vsega, kar je bilo v Franciji napisanega o svobodi, se mi je zdel naslednji kratek dialog najbolj nazoren ...”

A – Tamle je topnishka baterija, ki nam strelja na ushesa; ali se lahko svobodno odlochite, da jo slishite, oziroma da je ne slishite?

B – Nedvomno, ne morem si kaj, da bi je ne slishal.

A – Ali zhelite, da bi vam tale top odnesel glavo in she glavi vashe zhene ter hchere, ki bi se sprehajali z vami?

B – Kaj mi vendar predlagate! Dokler sem pri pameti, si take stvari pach ne morem zheleti; to je nemogoche.

A – Dobro; nesporno je, da slishite ta top, in nesporno nochete, da bi vi in vasha druzhina umrli zaradi topovskega strela na promenadi; ni pa v vashi mochi, da topa ne bi slishali, niti ni v vashi mochi, da bi zdajle hoteli ostati tu.

B – To je jasno.

A – In tako ste naredili kakih trideset korakov, da bi bili v zavetju pred topom; v vashi mochi je torej bilo, da ste storili z menoj teh nekaj korakov?

B – Tudi to je povsem jasno.

A – Che pa bi bili hromi, se ne bi bili mogli izogniti topovom, bili bi izpostavljeni topovskim strelom in ne bi bilo v vashi mochi zdajle biti tu, kjer ste; nujno bi bilo, da bi slishali in prestregli topovski strel; in nesporno bi bili mrtvi, kajne?

B – Nich ni bolj resnichnega.

A – V chem je torej vasha svoboda, che ne v mochi, ki jo je vash jaz uporabil za to, da stori tisto, kar je vasha volja zahtevala pod nujno?

B – V zadrego me spravljate; svoboda ni torej nich drugega kot moch, da delam tisto, kar hochem.

A – Premislite malo o tem in ugotovite, ali lahko svobodo razumemo kako drugache.

B – Potemtakem je moj lovski pes svoboden v enaki meri kot jaz; nesporno je, da se hoche spustiti v tek, kadar zagleda zajca in ima moch, da – che ga ne bolijo tace – to stori. Nich vishjega torej nisem kot moj pes; spravljate me na raven zhivali.

A – Kako borni so sofizmi ubogih sofistov, ki so vas pouchevali. Tu ste, vsi pretreseni, ker ste toliko svobodni kot vash pes! Kaj ne jeste, ne spite in se ne razmnozhujete tako kot on, na podoben nachin? Bi si zheleli vonjati drugache kot z nosom? Chemu bi zheleli imeti drugachno svobodo kot vash pes?

B – Toda saj imam dusho, ki veliko premishljuje, moj pes pa tega sploh ne pochne. Ima v glavnem le zelo preproste predstave, jaz pa imam na tisoche metafizichnih idej.

A – No ja, vi ste tisochkrat bolj svobodni kot on; to pomeni, da imate tisochkrat vech mentalne mochi kot on: niste pa nich drugache svobodni, kot je svoboden on.

B – Kaj! Mar nimam svobode hoteti tisto, kar hochem?

A – Kaj menite s tem?

B – Menim to, kar menijo vsi. Kaj ne rechemo vedno: chlovek ima svobodno voljo?

A – Pregovori ne razlozhijo nichesar. Pojasnite bolje, kaj mislite s tem.

B – Menim, da imam svobodo hoteti, kot mi bo vshech.

A – Dovolite mi, a to vendar nima prav nobenega smisla; kaj ne vidite, da je smeshno, che rechemo: hochem hoteti? Vi nekaj hochete – neizbezhno – zato, ker je hotenje posledica pojmov, ki so se pojavili v vashih mislih. Ali se hochete porochiti, da ali ne?

B – In che bi vam rekel, da nochem ne enega ne drugega?

A – Potem bi odgovorili tako kot tisti, ki je rekel: “Eni verjamejo, da je kardinal Mazarin mrtev, drugi verjamejo, da zhivi, jaz pa ne verjamem ne enega ne drugega.”

B – No, prav, hochem se porochiti.

A – Ah, temu se reche odgovor! Zakaj se hochete porochiti?

B – Zato, ker sem zaljubljen v neko mlado dekle, lepo, nezhno, dobro vzgojeno, precej bogato, ki zelo lepo poje, katere starshi so zelo poshteni ljudje, ki mi, kot si domishljam, ljubezen vracha in sem zelo dobrodoshel pri njeni druzhini.

A – Tu je razlog! Vidite, da ne morete nechesa hoteti brez razloga. Izjavljam, da se svobodno lahko porochite; to pomeni, da je v vashi mochi, da podpishete porochno pogodbo, napravite svatbo in spite s svojo zheno.

B – Kako! Da ne morem hoteti brez razloga? Kaj pa je potem s tistim pregovorom, ki pravi: Sit pro ratione voluntas; moja volja je moj razlog, hochem zato, ker hochem?

A – Dragi prijatelj, to je absurdno; v vas bi bil tedaj uchinek brez vzroka.

B – Kaj? Najsi stavim na sodo shtevilko ali ne, imam torej razlog, da raje kot liho izberem sodo shtevilko?

A – Da, brez dvoma.

B – In kateri je ta razlog, lepo prosim?

A – Gre za to, da se je misel na sodo shtevilko v vashi glavi pojavila prej kot njej nasprotna misel. Smeshno bi bilo, che bi obstajali primeri, ko bi nekaj hoteli zato, ker bi zanje obstajal vzrok, in primeri, ko bi nekaj hoteli brez vzroka. Ko se hochete porochiti, ochitno za to obchutite prevladujoch razlog; ne chutite pa ga, kadar stavite na sodo shtevilko ali nanjo ne stavite, pa vendar bi.

B – Toda, she enkrat, torej nisem svoboden?

A – Vasha volja ni svobodna, toda vasha dejanja so. Svobodni ste v dejanjih, kadar je v vashi mochi, da jih storite.

B – Toda vse te knjige o pravici do svobodne izbire, ki sem jih prebral ...

A – Kaj hochete rechi s svobodo izbire?

B – Hochem rechi, da lahko pljuvam na desno ali levo, da lahko spim na desni ali levi strani, da se lahko sprehodim po promenadi petkrat ali shestkrat.

A – Potem pa bi imeli res hecno svobodo! Bog bi vam naklonil res lepo darilo! Res bi se imeli s chim ponashati! Chemu bi vam sluzhila volja, ki bi se izvrshevala edinole ob tako nepomembnih prilozhnostih? Dejstvo je, da je smeshno podrediti svojo voljo – hotenju pljuvanja na desno. Ne samo, da je taka volja absurdna, nesporno je tudi, da vam dejanja, ki jih imenujete postranska, dolochajo shtevilne drobne okolishchine. V njih niste nich bolj svobodni kot v katerih koli drugih. A naj ponovim, svobodni ste vedno in povsod, brzh ko pochnete tisto, kar hochete pocheti.

B – Slutim, da imate prav. Bom premishljeval o tem.

 

 

SVOBODA MISLI

 

Okoli leta 1707, v chasu, ko so Anglezhi zmagali v bitki pri Saragosi, zashchitili Portugalsko in za nekaj chasa dali Shpaniji kralja, je general milord Boldmind (“Drznegaduha”), ki je bil v tej bitki ranjen, okreval v toplicah Barège. Tam se je srechal z grofom Médrosom (“Bojazljivcem”), ki se je po padcu s konja za vojashko tovorno kolono, shest kilometrov stran od bojishcha, prav tako zdravil s slatino. Bil je zaupnik Inkvizicije; milord Boldmind jo je poznal le kot temo pogovorov: nekega dne je, potem ko sta popila svojo slatino, imel z njim tale pogovor:

Boldmind – Vi ste torej v sluzhbi dominikancev. To je pa grd poklic.

Médroso – Res je; toda ljubshe mi je bilo postati njihov sluga kot njihova zhrtev in raje imam nesrecho svojega blizhnjega, ki ga sezhgem na grmadi, kot da bi bil sam spechen.

Boldmind – Kakshna gozljiva alternativa! Stokrat srechnejshi ste bili pod jarmom Mavrov, ki so vas pustili svobodno trohneti v vseh vashih vrazhah in si, kljub temu, da so bili taki zmagovalci, niso prisvojili nezaslishane pravice vkovati vasho dusho v zhelezje.

Médroso – Kaj hochemo! Ni nam dovoljeno ne pisati ne govoriti niti misliti ne. Che govorimo, lahko nashe besede izmalichijo, celo she bolj po svoje lahko razlozhijo nasho pisano besedo. In navsezadnje, ker nas ne morejo obsoditi na sezhig na grmadi zaradi nashih skrivnih misli, nam grozijo z vechnim ognjem, ki ga bo nad nas poslal sam Bog, che ne bomo mislili tako kot dominikanci. Preprichali so oblast, chesh, che bi imeli zdravo pamet, bi bila vsa dezhela v ognju, narod pa bi postal najbolj nesrechen na vsej zemlji.

Boldmind – Ali se vam zdi, da bi morali biti mi, Anglezhi, ki polnimo morja z ladjami in ki pridemo ter namesto vas zmagujemo v bitkah na tem skrajnem koncu Evrope, zelo nesrechni? Ali nemara vidite, da so Nizozemci, ki so se nezakonito polastili skoraj vseh vashih odkritij v Indiji in imajo danes polozhaj vashih zashchitnikov, od boga prekleti, ker so dali tisku vso svobodo in ker trgujejo s chloveshko pametjo? Je bil rimski imperij morda manj mochan, ker je Cicero pisal svobodno?

Médroso – Kdo je ta Cicero? She nikoli mi ga ni nihche omenil; tu ne gre za Cicera, gre za nashega svetega ocheta papezha in svetega Antona Padovanskega in vedno sem slishal govoriti, da je katolishka vera izgubljena, che bi zacheli razmishljati.

Boldmind – Vam pach ni treba tega verjeti; kajti preprichani ste, da je vasha religija bozhanska in da je “vrata podzemlja ne bodo premagala” (Matej xvi,18). Che to drzhi, je ne bo nikoli nich porushilo.

Médroso – To ne, lahko pa bi se zelo oshibila, pomislite samo, kako zaradi takega razmishljanja, v strashni nesrechi, da niso vech papezheve podanice, jechijo Shvedska, Danska, ves vash otok in polovica Nemchije, govori se celo, da bi ljudje, ki bi she naprej sledili njihovim napachnim idejam, postali preprosti chastilci boga in vrlin; le kaj bi postal Sveti sedezh, che bi vrata pekla kdaj segla tako dalech!

Boldmind – Kaj ni tako, da sploh ne bi bilo krshchanstva, che prvi kristjani ne bi imeli svobode mishljenja?

Médroso – Kaj hochete rechi? Sploh vas ne razumem.

Boldmind – Verjamem, da ne. Hochem rechi, che bi Tiberij in prvi cesarji imeli dominikance, ki prvim kristjanom ne bi dovolili uporabljati peresa in chrnila, in che bi v starem Rimu zhe dolgo prej ne bila dovoljena svoboda mishljenja, potem kristjanom ne bi bilo mogoche osnovati njihovih dogem; che se je torej krshchanstvo oblikovalo le po zaslugi svobodne misli, kako nasprotujoche in kako krivichno bi bilo, che bi zdaj hotelo iznichiti to svobodo, na podlagi katere je osnovano?

Ali ne pregledate natanchno ponudbe kakshnega pomembnega posla, preden se odlochite zanj? In kaj je bolj pomembnega na svetu od nashe sreche ali vechnega gorja? Sto religij na svetu je in vse vas poshiljajo v pekel, che verjamete svojim dogmam, ki jih imajo one za absurdne in brezbozhne; preglejte torej te dogme.

Médroso – Kako naj jih pregledujem? Jaz nisem dominikanec.

Boldmind – Chlovek ste in to zadostuje.

Médroso – Oh! Vi ste dosti bolj chlovek kot jaz!

Boldmind – Samo od vas je odvisno, ali se nauchite misliti; s to sposobnostjo ste se rodili. Ste kot ptich v kletki Inkvizicije, pristrigli so vam peruti, toda lahko vam spet zrasejo. Kdor ne zna geometrije, se je lahko nauchi; vsakdo se lahko izobrazi. Sramotno je izrochiti svojo dusho v roke tistih, ki jim ne bi zaupali svojega denarja: upajte si misliti samostojno!

Médroso – Pravijo, da bi zavladala chudna zmeshnjava, che bi vsi mislili s s svojo glavo.

Boldmind – Nasprotno, kadar gledamo predstavo, vsakdo o njej svobodno pove svoje mnenje, pa to nich ne skali miru; che pa bi hotel kak nesramen zagovornik kakshnega slabega pesnika prisiliti vse ljudi dobrega okusa, da bi ploskali nechemu, kar jim ni vshech, bi se zaslishali zhvizhgi in z obeh straneh bi zachel leteti v glave krompir, kot se je to nekoch zgodilo v Londonu. Tirani duha so tisti, ki so povzrochili del nesreche na tem svetu. Mi v Angliji smo srechni shele zdaj, ko vsakdo lahko svobodno izkoristi pravico, da pove svoje mnenje.

Médroso – Tudi mi v Lizboni, kjer nihche ne sme povedati svojega, smo zelo mirni.

Boldmind – Mirni ste res, niste pa srechni; to je mir suzhnjev, ki na galejah veslajo v enakem ritmu in v tishini.

Médroso – Mislite torej, da je moja dusha v suzhenjstvu?

Boldmind – Da, in rad bi jo osvobodil.

Médroso – In che se na galeji dobro pochutim?

Boldmind – V tem primeru si jo pa zasluzhite.

 

 

 

 

 

OPOMBA K VOLTAIRU

 

Filozofski slovar je bil vsezhivljensko delo francoskega intelektualca Françoisa-Marie Aroueta s psevdonimom Voltaire.

Prve zamisli o slovarju, ki bi obravnaval glavne filozofske pojme, so se porodile okoli leta 1750 na dvoru pruskega kralja Friderika Drugega, kjer je Voltaire tedaj zhivel. Resneje pa se je zachel ukvarjati s to zamislijo leta 1763, ko je bil na vrhu svoje slave in je imel velik vpliv na celotno razmishljujocho Evropo. Vsebinsko naj bi to delo, poleg filozofskih, strnilo she njegove religiozne, moralne in politichne ideje.

Slovar je izshel anonimno, v Zhenevi, leta 1764, pod naslovom: “Dictionnaire philosophique portatif (portatif – knjizhica zhepnega formata), pri zalozhbi Grasset, ki jo je Voltaire izbral zato, ker mu je zagotavljala anonimnost. Njegova prejshnja dela so namrech izhajala drugje. Po izidu je, zvest svoji formuli “udarite in skrijte svojo roko”, zatrjeval, da s knjigo nima nobene zveze, kar je bilo zelo pametno, kajti po tedanji zakonodaji so lahko avtorja anonimnih tekstov preganjali le, che je svoje avtorstvo priznal. Previdnost se mu je obrestovala, kajti delo je izzvalo velik shkandal. Najprej v Zhenevi, kjer so knjigo zhe takoj po izidu obsodili na “trganje in sezhig”, ker je “predrzna, nesramna, brezbozhna in zanichuje Razodetje”. Knjigo so sezhigali in ozhigosali tudi drugod po Evropi: na Nizozemskem in v Bernu so jo zazhgali she istega leta, v Parizu jo je naslednje leto obsodil parlament, leto pozneje pa je en izvod s svojim lastnikom vitezom de La Barrom vred konchal na grmadi v Abbevillu.

Zgodba o tej knjigi in njenem avtorju se seveda tu ne koncha, a naj se danes tu ustavi.

Za prevod obeh odlomkov sem se odlochila nakljuchno, je pa res, da sem na Voltaira v zadnjem chasu vechkrat tako ali drugache naletela. Morda pa ni odvech, da ga srecha she kdo, prav v tem chasu in tu.

 

 

Prevod in opomba Nadja Jarc