Revija SRP 121/122

Vladimir Knaflich 

 

MED SOCIALIZMOM IN VOJNO

(Refleksije 1912-1916)

 

 

NARODNI RADIKALIZEM, SOCIALIZEM IN DRUGO

 

Dasi je narodni radikalizem dijashka in po svojem programu izkljuchno kulturna struja, je zanimiva tudi za politichnega zgodovinarja, ker je njen postanek v vzrochni zvezi z dekadenco tedanjega naprednjashtva, pa tudi s poznejshim prichetkom kulturnega preporoda slovenske inteligence. Zhal, da se je ta struja v zadnjem chasu tako zelo izpremenila. Izgubila je mnogo na svoji idejni mochi vsled dogmatizma in avtoritarnosti nekaterih voditeljev, pa last not least zaradi ponesrechenega politichnega nastopa nekaterih svojih starejshin. Ko je nastal v struji revizionizem, ki je hotel izpremembo strujinega stalishcha napram socializmu, napram politichnemu udejstvovanju radikalcev itd., se mu je odgovorilo, da to ni potrebno, in ko je L. Brunchko poizkusil na svoj simpatichni nachin edino pravilno interpretacijo narodnoradikalnega programa v njegovem razmerju napram socializmu,1 s katero interpretacijo je pokazal, da bolje ume nash narodni program, nego oficialni »nacionalisti« med radikalci, je dobil od njih ex cathedra odgovor,2 ki dokazuje, da je struja v epigonski dekadenci in da kazhe v svoji dogmatichnosti in avtoritarnosti sumljive znake reakcionarne plesnobe.

Na Slovenskem se razmere tako razvijajo, da bo kmalu postalo diskutabel vprashanje o kooperaciji med naprednjaki in socialno demokracijo. To stanje se zrcali v vednem boju nachel. Kdo neki nas navaja, da venomer in z zanimanjem premlevamo problem socializma v njegovih relacijah z narodnostjo, individualizmom, socialnim reformizmom in verstvom? Ali ne bash dejanski razvoj, ki nas sili pechati se z vsem tem? Res, da je chloveku tezhavno oprostiti se predsodkov in apriornih nachel, v katere verujemo, ne da bi jih znanstveno hladno preiskali, a kdor ni zmozhen take operacije, je dusheven reakcionar, pa naj ima dober namen in polno filozofemov pri roki, s katerimi slepi samega sebe. To potrjuje tudi Rostoharjev referat, ki je dogmatichen na dve plati: zagovarja dogmo radikalcev proti dogmi socialistov. Dvoboj je podoben onemu don Quijota proti veternim mlinom: nihche nima haska od njega.

Ali je za presojo nachel socializma edino merodajen res le program – socialne demokracije? Mislim, da ne. Ta program je, kakor vsak drug, produkt kompromisa, tvori minimum na dejanskih zahtevah tedanje dobe in onih ljudi, ki so ga zamislili in sprejeli, je sam na sebi dokument preteklosti, ni pa absolutno merodajen za vse, kar se godi v njegovem imenu v prihodnosti. V trenutku, ko je program sprejet, je lahko tudi zhe zastarel. In ravno to poslednje je zadelo stari socialnodemokratichni program morda bolj ko vsakega drugega. Od erfurtskega, hainfeldskega, brnskega in dunajskega programa ni ostalo dejanski mnogo vech, ko tiskan papir, tako velikanski je bil razvoj v socialni demokraciji. Zakaj se n. pr. Rostohar ne ozira na ljubljansko narodnostno resolucijo jugoslovanske socialne demokracije,3 ki je tudi oficialna programatichna enunciacija stranke, in ki je gotovo tako narodna, da jo more podpisati vsak nacionalist z obema rokama? Kadar presojamo nachela klerikalnih strank, tudi ne sodimo po lepih besedah v programu, ampak presojamo stranko po njenem udejstvovanju. Enako presojamo nachela naprednih strank. Zakaj naj bi Rostoharjeva izjema veljala za socialne demokrate? Ono razvojno fazo, ki jo Rostohar zavracha, ima v njeni chistosti socialna demokracija zhe zdavnaj za seboj in se ravno vsled tega zhe celo desetletje pishejo debeli folianti o krizi v marksizmu. Pa tudi v praksi. V Nemchiji vidimo boj med starimi radikalci in mladimi reformisti, ki hochejo biti udelezheni na upravi drzhave, v Italiji je polozhaj podoben, isti proces smo pred leti videli v Franciji, Anglija je vzor drzhavnega socializma, avstrijska socialna demokracija pa pravkar preboleva notranji boj za nove oblike. Zato nam je mozhno suho konstatirati, da je socialnodemokratichno prakso le tedaj mogoche spraviti v sklad z erfurtskim programom, che se v chrko interpretira pomen, katerega v navadni jezikovni rabi nima. Slavnemu poizkusu Kautskega in drugih radikalnih nesrechnezhev se pridruzhuje sedaj – narodni radikalec Rostohar, da se more potem boriti proti temu nasprotniku. Ravno s to neskladnostjo, s to vzrastjo iz sebe, s to evolucijoje socialna demokracija po nujnih prirodnih zakonih prishla do tochke, ko zachenja zoreti za udejstovanje socialnih in politichno-drzhavnopravnih reform. Ona postaja ali je postala stranka evolucije, katero imenuje revolucijo, ona postaja godna za eno najplodovitejshih strank ustavnega zhivljenja. Parlamentarni nastop avstrijske stranke je bil ravnotako srechen, kakor nastop nemshke stranke v Reiehstagu. Najlepsha, sholska primera je pa Virtembershko in pa one obchine v Nemchiji, ki stoje pod socialnodemokratsko upravo (najboljshi komunalno-upravni strokovnjaki, kakor n. pr. Lindeman, Südekum, Frank i. dr. so socialni demokrati). To je zame merodajno za presojo strank, ne pa program, ki je dober za agitacijo, ne pa za znanstveno razumevanje. Che gremo po programu, smo zhe jutri lahko klerikalci, ti nam dajo najlepshi program.

Socialna demokracija je bojujocha se stranka socializma. Vendar socializem ni nanjo navezan; socializem je univerzalen problem vsega chloveshtva in se deli sam na toliko mnozhico vprashanj, ki so vsako zase zopet problem, da je jasno enotna formulacija socializma res tezhavna. Vsakdo ga formulira tako, kakor smatra ta ali oni problem v socializma za vazhnejshi, tako da je malo ljudi, ki bi ga ne videli kakor v vzbochenem zrcalu svojega individualnega ali interesnega naziranja. Le tako je mogoche, da so razne meshchanske stranke hote vzele na posodo cele dele socializma, in da se socialnopolitichne ideje in institucije tako shirijo med burzhoazijo. Masaryk je ravnotako socialist, kakor Bernstein, in che ni socialni demokrat, je pripisovati njemu osebno kot cheshkemu socialistichnemu, svoj socializem v meshchanski politiki udejstvujochemu naprednemu chloveku. Socializem je svetovno naziranje, ki vodi filozofa preko nerealnih Heglovih idej h Kantovi filozofiji, k agnosticizmu, pozitivizmu, realizmu, bergsonizmu, Nietzschejevemu individualizmu; socializem je vera mase v boljsho bodochnost; je vera v preporod krshchanstva; je smer organizacije delavstva in meshchanstva, je smer narodnostne, drzhavne, socialne, trgovske, financhne, carinske politike, se udejstvuje v zadruzhnishtvu, v zakonodaji, – je tako raznovrsten, da ga splolh ni mogoche opisati v monografiji, ampak v toliko monografijah, kolikor ima panog. Z eno besedo, socializem je smer napredka.4

Problem narodnosti je ravnotako del problema socializma. Ta je ona smer, ki hoche narodno enakopravnost, in da si to naziranje vkljub nejasnim programom s silo krchi pot, dokazujejo dogodki med socialisti samimi. Teoretski pa zhe sedaj ni razlike med narodnostjo in mednarodnostjo.5

Pri nas: trzhashko glasovanje in debata v »Zarji«, cheshko nemshki spor, ljubljanska narodnostna resolucija, to so simptomi; treba pa je poslushati tudi razgovore in mnenja cele vrste organiziranih sodrugov-delavcev, da se spozna, da je vse »nacionaliziranje« socialne demokracije odvisno od njene nagle vzrasti do mochi in njene udelezhbe na drzhavni upravi z mandati itd. Realno zhivljenje ne pozna igranja z besedami, a vendar je ono samo najvechji revolucionar. Res, da je narod najprirodnejsha oblika socialnega zhivljenja, a je oblika, in kakor ima narod kot celota svoje interese, imajo razredi kot celote isto. Tochka narodno-radikalnega programa, da se naj vsi sloji naroda enakomerno razvijajo, govori v svoji logiki za socializem; poslednji pa noche vech »razlastiti«, on hoche vzrast vseh gospodarskih in kulturnih potenc v kolektivizem. Socializem je ono, kar vi imenujete realizem: je sinteza komunizma in individualizma; znanstveni socializem je meni istoveten s socializmom, politichni realizem pa imenujem ono politichno, gospodarsko in kulturno smer, ki hoche v praktichnem, vsakdanjem delu uveljaviti ta socializem med meshchanstvom in humanizirati chloveshtvo. V tem vidim eno najkulturnejshih nalog Slovanstva sploh. Kar pa vsi pobijate pod nazivom socializma, to je stari komunizem. Iz Rostoharjevega in Sajovchevega referata pa gleda glede vsega tega velika – nejasnost.

Mogli bi mi ugovarjati, da je to vse le teorija, da je v narodnostnem vprashanju, ki je za nas najvazhnejshe, vse drugache, itd. To gre zopet proti stranki, socialni demokraciji. Izvolite si pa n. pr. ogledati glasovanje k Seligerjevemu predlogu za ustavno dograjenje §. 19. drzh. osnovnih zak. Kakshen je tedaj bil nacionalizem in kakshen socializem? Vloge so bile izpremenjene, narodnjaki so glasovali centralistichno, protinarodno, socialisti pa federalistichno, narodno.

Pa mi govorimo o slovenskem narodnem programu, o programu narodno-radikalne struje in o socializmu. Nash narodni program je samo eden: demokracija. Nash politichni program: avtonomija. Nash gospodarski program: bogastvo vsem slojem. Po sedanji poti ne pridemo nikdar niti do enega teh smotrov, dokler ne prepojimo vsega nashega mishljenja in dejanja s socializmom, t. j. z zavestno koncentracijo vsega trostrokega napredka v smeri kolektivizma, zdruzhenja, organizacije. V nashem kmetijskem, obrtnem zadruzhnishtvu, v obchinski upravi, v politichnem zhivljenju imamo tako torishche za izpolnjevanje svojega socializma, svojega narodnjashtva, da tega v okvirju sedanjega rodoljubja in plehkega radikalizma niti ne razumemo.

Albin Ogris mi ni bil nikdar tako simpatichen, ko takrat, ko je napisal one sarkastne stavke o simplicizmu, ki tako izpreminja vse nashe znanstvo v plitvo premlevanje fraz.6 Tako se je nasha publicistika navadila na te pogroshne pojme pod visokodonechimi »znanstvenimi« termini, da je vchasih zhe tezhavno pisati tako, da bi ljudje brezdvomno razumeli, kaj je hotel pisec povedati. Che pishem o socializmu kot univerzalni smeri napredka, se prigodi celo veleresnemu znanstveniku, kakor dr. Voshnjaku, da prigovarja7 psiholoshke tezhave pri »uvedbi« socializma in da vprashuje, kako stalishche bo imel v »bodochi socialistichni drzhavi« umetnik etc., ali pa ne bomo morda letali po svetu v cvilishnih jopah in s shtevilko na kapi. To je ona velika zmota, ki se lovi po raznih resnih in neresnih publikacijah od Eugena Richterja sem in ki she vedno ni izginila iz literature. Tudi Ogris sam razume pod besedo »socializem« navadni stari komunizem, pa je pod vplivom francoskih in drugih filozofov individualizma moral lochiti med osebnostjo in individualnostjo,8 chesh, da osebnost bi (ekonomski in politichno) bila v uresnichenju socializma res svobodnejsha, individualnost pa ne. Sajovic se boji istega, Rostoharju pa sta le bolj narod in stranka pri srcu. Vsi ti pomisleki privajajo razne malkontente do misli, naj se ustanovi pri nas »narodno-socialna« stranka za delavce in druge, in konec Rostoharjevega chlanka izveni tudi v ta akord, ki ga igrajo v zadnjih chasih nashi mladi »neodvisni« dnevniki. To so logichne posledico onih miselnih skokov in podmen, da je socializem mednaroden, zatoprotinaroden, da je kolektivistichen, zato proti individualni svobodi, da je materialistichen, zato proti idealizmu, da je ekonomski, zato proti dushevni kulturi, da je revolucionaren, zato proti evoluciji, in kar je drugih nesmislov vech.

Ta navidezno »znanstveni« dualizem je ponesrechen, in v kolikor je on izraz gotovega hotenja in si daje dushka v programih, je tudi shkodljiv, ker pripravlja pot liberalni reakciji, namesto da bi se izkushala umstveno pripravljati pot socialistichno izobrazheni, politichno in gospodarsko dobro izsholani inteligenci, nositeljici in stvariteljici slovenske napredne meshchanske stranke, ki bi s pridom uresnichila vse to, kar tako vroche zhelimo: industrializacijo, notranjo kolonizacijo, avtonomijo itd. Pri tein delu bi napredno meshchanstvo nashlo mochno oporo v socialistichnem delavstvu, kooperacija reformistnih socialnih demokratov s socialistichno sholanimi naprednjaki je le vprashanja chasa in razvoja, in to negirati, v nepoznanju socializma ga zametavati kot komunizem, govoriti o sintezi socializma in individualizma v realizmu, mesto o sintezi komunizma in individualizma v socializmu, se pravi le delati ovire razvoju. Narodni radikalec, ki gre iz ljubezni do naroda, iz volje do udejstvovanja, do kritike, do politichne opozicije, ali iz zhelje po radikalnejshi politiki, ali iz volje, iztrgati socialne demokrate ob meji in na meshanem ozemlju drugim strankam, konsolidirati jugoslovansko socialno demokracijo in jej prej dati narodni tip, – tak stori le dobro narodno delo in vsi ponesrecheni argumenti onih referatov ga ne dosezhejo. Nasprotno pa smatram govorjenje o narodno-naprednem delavstvu itd. za Klofachevstvo in stojim strogo na stalishchu, da je le oni pravi naprednjak, ki si je stavil za nalogo skrbeti in delati za izobrazbo inteligence,9 njeno organizacijo, industrializiranje nashe kmechke produkcije, notranjo kolonizacijo, svobodomiselno sholsko in prosvetno politiko, narodno justichno in politichno samoupravo, koncentracijo zadruzhnega kapitala v svrho produkcije, – to vse brez utopichnosti in v stoletnem drobnem organizacijskem delu – ter skupen nastop s socialno demokracijo, ki ni nich drugega, ko avantgarda napredka. Vsako igrachkanje s »cvilishnimi jopami« in »prirodnini celotami« pa z »vechnimi resnicami« itd., to je najvechja utopija. O takojshnji »uvedbi«, o dekretiranju socializma seveda ni govora, a govor je o smeri dela, in che tudi 99% tega dela ni mogoche uresnichiti drugache, kakor z vednim mirnim, morda vechstoletnim presnavljanjem druzhbe, je to le revolucija, in sicer ne utopichna, marvech revolucija dejanja in razvoja. »Socialno in individualno zhivljenje eksistira le v nashi abstrakciji, de facto pa je le eno realno zhivljenje«, pravi prav Rostohar sam. Vsak problem tega zhivljenja in presnavljanja zato ni le problem ene ali druge abstrakcije, ampak je v enaki smeri problem individija, naroda, socialnosti, in vsi trije kriteriji so nam enakomerno vazhni za njih reshitev. Vsaka enostranska reshitev, bodisi samo individualistichna, nacionalistichna ali komunistichna, je napachna, sinteza je pa v socializmu, ki skrbi v enaki meri za razmah individualnosti, druzhine, uzhitka, dushevnega dela, kakor za sodelovanje vseh druzhbotvornih faktorjev v drzhavi, v zasebnem in javnem gospodarstvu. Zato je socializem vechno stremljenje k izboljshanju, zato je vedno v krizi, zato je primoran odpovedati se programatichnim absolutnostim in izrechi: »Le pokret k smotru je vse.« Socializem, to je credo chloveshtva v boljshe zhivljenje na tem svetu. Tudi mi verujemo vanj.

 

 

_________________

1 Omladina, VIII., sht. 1: »Narodni in socialni moment v nashem programu« in Omladina, VIII., sht. 2. 5/6: »Socializem, demokratizem, nacionalizem in narodnoradikalni program«.

2 Dr. M. Rostoharjev referat o razmerju med narodnim radikalizmom in socialno demokracijo (Omladina, VIII., sht. 7/8) in I. Sajovchev referat o socializmu in narodnem radikalizmu (Omladina, VIII., sht. 9/10).

3 Glej „Nashi Zapiski«, VI., 1909, str. 279 et seqn.

4 Glej: Knaflich, Socializem, III. del.

5 Loco cit., str. 313 et sequ.

6 Omladina, VIII., sht. 7/8, Henri Poincare, Uvod.

7 Veda, I., str. 514 et sequ.

8 Veda, I., str. 574, 575.

9 Podchrtal urednik.

 

Nashi zapiski (socialna revija), v Gorici, 1912, leto IX., sht. 3

 

 

 

SOCIALIZEM IN VEDA
Shtudija o problemih socializma, sociologije in politichne ekonomije.

 

Uchenjake, ki se bavijo chisto objektivno s socialnimi problemi, so nekoch imenovali katederske socialiste. Ta naslov ni bil brez denunciantske primesi, saj je nekoch biti socialist pomenilo toliko, kakor biti drzhavi nevaren element. Teh predsodkov she vedno nismo resheni, che tudi niso vech tako priostreni. Vendar se nam pa she vedno zdi chisto verjetno, da prematranje socialnih problemov ne more biti drugachno, kakor strankarsko pobarvano. Sociologija je mnogim she vedno znanstveni socializem, tega samega pa dele na tri dele, na socialno-demokratichnega, krshchansko socialnega in socialno-liberalnega! To je vsekakor obzhalovanja vredna zmeda pojmov, tembolj, ker trpi pod njo she druga znanost, politichna ekonomija.

Zgodovinsko razlikujemo troje ved: Najstarejsho, politichno ekonomijo ali vedo o narodnem gospodarstvu; potem utopichni socializem in znanstveni socializem in konchno najmlajsho, sociologijo. Politichna ekonomija ugotovi najprej gospodarska dejstva, t. j. vse ono, kar chlovek stori, opusti, misli in pripravlja v svrho gospodarjenja bodisi za svojo osebo, druzhino ali vechjo druzhabno skupino. Taka veda o narodnem gospodarstvu opisuje ugotovljena gospodarska dejstva, njihove izpremembe in njihovo zgodovino, (to je opisovalna in primerjalna zgodovina gospodarstva) skusha prodreti v abstraktno bistvo teh gospodarskih dejstev in jih razlagati, najti zakone, po katerih se gibljejo gospodarske tvorne sile (teorija politichne ekonomije ali chista politichna ekonomija) in po najdenih zakonih iskati novih mozhnosti, kako (bi se dalo s spremembo bodisi tehnnichnih ali upravnih ali pravnih ali psiholoshkih ali drugih tvornih sil izpremeniti gospodarska dejstva sama in njih posledice v naprej prerachunani smeri, v smeri torej, ki rezultira na podlagi znanstvenih, t. j. eksaktnih podatkov preteklosti in sedanjosti kot najboljsha razvojna smer za bodochnost. Politichna ekonomija je torej 1. deskriptivna, 2. zgodovinska, 3. chisto teoretichna in 4. politichna znanost.

Ker je tudi politichna, t. j. ker hoche uplivati na razvoj, bodochnost, zato je sama iz sebe rodila razne politichne sisteme, ki so skushali izboljshevati to, kar je nashla deskriptivna, zgodovinska in chisto teoretichna znanost. Nekoch je pa bil temeljni, deskriptivni in zgodovinski del politichne ekonomije zelo primitiven, nekritichen in neeksakten, utopichen. Skliceval se je na domnevane gospodarske in psiholoshke tvorne sile, katerih ni nikjer bilo, ter je na tej podlagi dajal docela neeksaktne, neznanstvene, utopichne poglede v bodochnost. Zanimivo je pa, da imajo vse te teorije bodochnosti nekaj skupnega: Vse so komunistichne, to je, vse stavijo nasproti vladajochemu vech ali manj individualistichnemu druzhabnemu redu za ideal red druzhabne enakosti, celo uniformnosti. Chim manj eksakten je teoretichni del politichne ekonomije, tem utopichnejshi je politichni del. Platonova Politeja je morda manj utopichna od Cabetovega Potovanja v Ikarijo.

Zgodovina politichne ekonomije nam to lahko razlozhi. Vkljub Tomazhu Akvincu srednji vek ni imel politichne ekonomije kot eksaktne znanosti, marvech le kot filozofsko znanost, znanost domnev in podmen. Zato Morova Utopija in Campanellova Solnchna drzhava nimata za politichno ekonomijo druge vrednosti, nego literarno-zgodovinsko. S fiziokrati in merkantilisti se pa prichne preporod gospodarske znanosti. Teorija, namrech eksaktno izsledovanje, se znova prichne. Tezhavno, kakor vselej v zachetku. Tu je sedaj velika zasluga Karla Marxa, da je s svojimi deli »Kapital«, »Kritik der politisichen Oekonomie« in »Theorien über den Mehrwert« odprl ekonomskemu in socioloshkemu izsledovanju mnogo novih potov in da je opozoril na dejstva in stike, ki so jih spoznavali prej chisto krivo, che so jih sploh poznali. Tudi izvensocialistichna znanost je mnogo prevzela od njega, chetudi je vedno odklanjala njegove fundamentalne nauke, vsaj v njegovi ostri formulaciji.1 Res, da Marxove ideje, v kolikor ne spadajo v filozofijo, niso originalne, marvech jih je v jedru Marx nashel pri Thompsonu,2 je bil vendar Marx tisti, ki je znal novodobno gospodarsko znanost osvezhiti in jo spraviti do tistega razvoja, ki ga ima za seboj ta veda od njegovih chasov do danes. Toda kakor se je poprej do Owena, Ricarda, Pettyja in dr. socialistichno-komunistichna utopija komaj lochila od politichne ekonomije, tako je Marxova kritika politichne ekonomije toliko izchistila pojme, da so se kmalu tudi pokazali temeljni nedostatki njegovega sistema samega. S to protikritiko pa je politichna ekonomija postala tekom nekoliko desetletij ena osnovnih socialnih vedi.3

Obenem, ko se je znanost politichne ekonomije tako razvila, se je zgodila velika izprememba s komunizmom. Spoznali so ga najprej za utopichnega. Potem so mu znanstveno preiskali obisti, in zakljuchek te revizije je bil: Socializem je postal znanstven. Toda kako more biti nekaj znanstveno, kar stremi v bodochnost, kar ni eksaktno, ni empirichno? To je ravno ista znanstvenost, kakor pri politiki ekonomije. Znanstveno ugotovljena dejstva in zakoni dajejo temelj zavestnemu izboljshevanju gospodarskih dejstev v dolocheni, od sedanjih smeri se razlikujochih smeri. Znanstveni socializem pravichno ocenjuje individualnost, je ne negira, kakor komunizem, je ne malikuje, kakor klasichni liberalizem, marvech jo uposhteva. Znanstveni socializem je kolektivizem, ki se sklicuje na znanstvene ugotovitve politichne ekonomije.

Kaj pa sociologija? Zlasti nemshki uchenjaki jej ne priznavajo znachaja znanosti, ki jej ga je pa treba vkljub temu priznati. Dolga leta je bila prava pastorka, saj je ni bilo vede, ki bi bila podala obenem toliko in tako nejasnega, kakor bash ona. Programov, problemov in metod sociologije kar mrgoli. Sociologija se je sklicevala na politichno ekonomijo, biologijo, prirodoslovje, geografijo, na verstvo, filozofijo, – Gumplowicz jo zmerja za naslednico romantichne filozofije zgodovine, Ushenichnik pishe katolishko sociologijo, nanjo se sklicujejo zakonodajni izbori.

Najboljsha klasifikacija sociologije se mi zdi ta-le:4

Sociologija na podlagi

 

I. Fizike in prirodoslovja

1. Mehanike (Carey, Spencer, Fiske, Ferre, Mismer, Winiarski, Pareto, De Marinis, Majewski in dr.)

2. Etnografije – Antropologije (Gobineau, Bagehot, Letourneau, Gumplowicz, Sergi, Vaccaro, Ripley, Lapouge, Ammon, Folkmar, Muffang in dr.)

3. Geografije (Ratzel, Tourville, Desmolins in dr.)

 

II. Biologije

1. Analogije (Schäffle, Bordier, Worms, Salillas in dr.)

2. Verstva – etike (Lilienfeld, Novikov, Kidd, Small, Vincent in dr.)

 

III. Psihologije

1. Individualne psihologije (Comte, Littrè, Serrano, Ward, Lacombe, Lestrade, Mackenzie, Stein, Carle, Abramovski, Mazel, Bascom, Xènopol, Tarde, Bourdeau in dr.)

2. Kolektivne (narodnostne, socialne in dr.) psihologije (lzoulet, Le Bon, Giddings, Baldwin, Giner, de Roberty, Fairbanks, Wundt, Barth in dr.)

 

IV. Socialnih znanosti

1. Politichne ekonomije (Le Play, Petten, Scherwood, Marx, Lujo Brentano in dr.)

2. Statistike (Coste in dr.)

3. Prava (Ardigò, Fouillee, De Greef in dr.)

4. Politike – etike (Comte, Durkheim, Simmel, Duprat, Bougle, Stuckemberg in dr.)

 

To je vsekakor tolikshna centralizacija znanosti, da moremo sociologijo smatrati za vech, nego za prichetek nove metode znanstvenega prouchevanja druzhbe. Sociologijo marvech imenujemo znanost spravljati izsledke raznih znanosti v sklad ter tako preiskovati zgodovino in ustroj chloveshke druzhbe z ozirom na v s e njene chinitelje. Tako postane sociologija kot sintetichna znanost mnogo shirsha in globlja, nego bi bila svota vseh znanosti, na katere se ona opira, ali bolje, katerih se ona posluzhuje. Sociologija – da se reshimo na kratko iz kaosa definicij, – ni filozofija, ni umetelnost, ni tehnichna uporaba posameznih znanosti, ni teorija praktichnega pokreta (n. pr. socializma, solidarizma, aristokratizma, itd.), marvech je temeljna abstraktna analitichna in sintetichna empiri chna znanost o tvornih silah chloveshke druzhbe. Ena je njena glavna naloga: Najti chim eksaktnejshe podatke o vseh teh tvornih silah. She le v drugi vrsti se briga sociologija za uporabo, za sklepanje, kako naj »bodochnost oblikuje svoj obraz«.

Politichna ekonomija je znanost, ki izsleduje gospodarske tvorne sile druzhbe in ki ishche v svojem chetrtem delu, gospodarski politiki, mozhnosti in pota gospodarskega razvoja.

Smeri tega gospodarskega razvoja so razlichne po svojem namenu. Ena smer tega gospodarskega razvoja je socializem.

Sociologija pa ishche in razlaga vse – tako mnogorazlichne – tvorne sile chloveshke druzhbe.

Ker pa je socializem smer vsega druzhabnega razvoja, ki je v najtesnejshi zvezi z ekonomichnim razvojnim faktorjem, in ker vplivajo vsi druzhbotvorni faktorji drug na drugega, se socializem ne more ozirati le na ekonomijo, ampak v enaki meri na pravo, zasebno in drzhavno, na mishljenje (psihologijo m etiko), na prirodoslovje (rasa, podnebje) itd., mora se torej vedno ozirati na socioloshko znanost in njene izsledke. Je torej v tem smislu znanstven, je veda. Dosedanje razlikovanje med neznanstvenim (utopichnim) in znanstvenim (Marxovim) socializmom je zgodovinsko, ne pa, kakor prichujoche, vsebinsko. V nashem smislu moremo socializem kot univerzalno smer bodochnosti, opirajocho se na znanost politichne ekonomije in sploshne sociologije, definirati tako-le:

Socializem je znanstveno izsledovanje dejanskih druzhbotvornih chiniteljev in sistemno sestavljanje izsledkov v teorijo socialne politike v svrho zavestnega izboljshevanja narodove sedanjosti in tvorjenja njegove bodochnosti v smeri podruzhabljenja lastnine in gospodarstva s prerachunano in organizirano uporabo vseh gospodarskih, zasebno- in drzhavnopravnih, politichnih, bio- in psiholoshkih ter drugih druzhabnih in kulturnih sil, ki so ali nam morejo biti na razpolago.

Zato je tudi jasno, da ima socializem kot pokret svoj zhivljenski interes na laicizaciji in popularizaciji znanosti in na svobodni znanosti, da je torej tudi tu iskati vzroke, zakaj smatram socialista eo ipso za kulturnega bojevnika proti vsakomur, ki hoche bodisi iz verskih bodisi iz drzhavno-konservativnih vzrokov »massreglovati« znanstvenike, in jasno je, zakaj je socializem ena najvechjih izobrazhevalnih in naprednih sil.

 

 

_______________

1 Philippovich, Grundriss dcr politischen Ökonomie, 9. izdaja, str. 474. Na to mesto zlasti opozarjam, ker so Marxu tudi zhe ugledni slovenski znanstveniki delali krivico. Glej dr. B. Voshnjaka referat o mojem »Socializmu«, »Veda«, I. str. 513.

2 William Thompson, An inquiry into the principles of the distribution of wealth most conducive to human happiness, London, 1. 1824, in ne, kakor Marx in Engels vedno napachno citirata, 1827, Nemshki (Collmannov) prevod l. 1903.

3 Literarno zgodovino politichne ekonomije kot vede dobro podaja med dr. »Die deutsche Volkswirtschaft in XIX. Jahrh., Festgabe fur Schmoller«.

4 Glej Fausto Squillace, Le dottrine sociologiche.

 

Nashi zapiski (socialna revija), v Gorici, 1912, leto IX., sht. 4-5

 

 

 

KEDAJ?

 

She pred pol letom sem sedel v nashi tesni pisarni. Pred vratmi, na levi, ob strazhnici, je viselo obeshenih nekaj dolgochasnih chrnih tablic z belimi napisi. Pisarna je bila polna vojakov, sedechih vsak ob svoji mizi, z obrazi popolnoma enakih izrazov, kakor da so sami dvojchki. Nad glavami je kakor skupna gloriola plaval modrikasti dim smotk in cigaret. Mnogokrat je dolgobrki narednik razgrajal, seveda le v stotnikovi odsotnosti. Che si napeto sledil njegovim izvajanjem, nisi razumel, kaj pravzaprav zheli. Mnogokrat so zazvenchale ostroge, mnogokrat je bilo treba sredi dolgega seshtevanja skochiti od zeleno preoblechene hrastove mize, da je stolec odletel z ropotom, ter stati v pozoru in gledati vstopivshemu vishjemu chastniku v mrki ali brezbrizhni ali pa veseljashki obraz. Sicer nam je potekal chas v sivi enakomernosti. Baraka, menazha, pisarna, raport; ravnilo, narednik, brojenje in shteviljenje; dnevno povelje, menazha, baraka. Odmore je napolnjevala okorna vojashka shala, chasopis, vchasih smotka. Vchasih nas je sluzhbeno, ne zasebno, pobunilo kakshno posebno povelje, doshlo od nekod dalech, nerazumljivo in nepojmljivo za nas vse, ki smo zhiveli to neverjetno zhivljenje. Zdelo se nam je vsem, da posnemamo medvede v zimskem spanju in da chakamo na poletje, to je, na ono zhivljenje, koje smo zhiveli »p r e j« in ki se nam je edino zdelo vredno, da je zhivish. In da chakash, da se zopet povrne. Kedaj?

Naenkrat je zashumela nad nami nova doba, da se je sami nismo prav zavedli. Narednik je postal prijaznejshi in je mnogo govoril o zheni in otrocih. Jetichni poddesetnik Hovorká, ki je pri pregledovanju edini »odletel«, se je tishchal svoje pechi, pri kateri se je skoraj opekel, in si ni vech, kakor doslej vedno, upal povprashevati nas, kako bi se uspeshneje priril do superarbitracije, tam da ga gotovo izpuste domov, kjer bo ozdravel ... Nekega vechera so nas pospravili v vagone ter nas odpeljali preko nochi in poljan, preko dolgih tednov, preko vedno enakih magacinov, vezhbalishch in barak. Vsi naokrog so govorili, chutili, delali, jedli, spali, upali kakor jaz. »Kedaj?« je nashe edino vprashanje. Kakor da smo vsi skupaj neizmerna mnozhica sivega graha in vsak izmed nas da velja za eno grahovo zrno, drugo drugemu popolnoma enako zunaj in znotraj.

Danes korakamo v sklenjeni shtiristopni koloni. Ne vem, kje jej je konec, ne zachetek, ne koliko nas je, ne kam gremo. Rekli so nam, da pridemo za dan ali dva ali za teden dni v ogenj, da nadomestimo druge. Na oddaljeno neprestano grmenje smo se zhe navadili. Zadaj nekje za tem hribovjem so, morda deset, morda petdeset kilometrov oddaljeni. Da jih dosezhemo, koliko rabimo? Kaj je to, ura, kaj je kilometer? Ni smisla za mere chasa in kraja, vchasih le za solnce, za zelenje, vedno za pokojnost, za tihi bozhji mir. Kedaj?

Dolga blatna razvozhena se vije cesta preko mlak. Od nikoder, nikamor. Grichi, doline, brda z bukovjem in smrechjem ob desni in levi. Vchasih vas ali dvorec, hisha, znamenje, bela breza. Vchasih pshenica, vsa polezhana v dezhevju. Potem zopet gozd. Pred nami, nizko zaveshena z raztrganimi meglami, srednje visoka gora. Njen chudni gorski hrbet je nagosto porastel z bukovjem. Izza te gore prihaja z vetrom oni grom, ono udarjanje, kakor da kujejo Vulkanovi velikani na zvenecha nakovala. Kadar pade posebno tezhko kladivo, se spogledata dva, trije. Nikdo ne razlaga vech kalibrov, poznamo jih zhe zdavnaj po njihovih glasovih. Pesem, pogovor, shala, celo kletev je utihnila zhe zdavnaj, le neutrudljivi trobentach trga vchasih ozrachje s svojim tra-ra-rata-tra-ta-draa. Dezh shiva v gostih tenkih curkih, kaplje polze s chapkinega shchitka po obrazu, padajo pod zavihane ovratnike na vrat, siva debela uniforma postaja od hipa do hipa tezhja in se opleta rok in nog. V shkornjih zhmika. Bodalo, pushka, roke, telechnjak, vse je mokro, moker je tobak v vrechi, razmochen je kruh, razmochene so misli. Sklonjenih glav korakamo stop stop stop, v mlako, po kolotechinah, po kamenju; koder stopi noga tvojega prednika, stopish tudi ti. Ta noga je edini motor tvoje volje. Célo tvoje obzorje se omejuje na ta izrezek. Dve z blatom obdani peti, blaten in moker konec plashcha, pushkino kopito. Peti se menjata, levo, desno, levo, desno, ena, dve. Mehanichno strmish vanji in v pushkino kopito, mehanichno stopash tudi ti ena, dve, ena, dve. Pushkino kopito je rjavo, okroglo, po njegovem svetlem okovu polze kaplje, enake onim, ki polze s chapkinega shchitka na tvoj obraz, in onim, ki padajo v tenkih curkih neprestano, neprestano, levo in desno, ena, dve, ena, dve. Vsi zvoki enolichnosti, enakomernosti, sive mokrote in zholte ilovice, shum korakajochega moshtva, klokot po mlakah, na levo in desno, ena, dve, vmes pa oddaljeni grom houfnic in topov z onstran gore, z onstran sveta, vse to se ti zliva v eno samo sivo simfonijo: Kedaj, kedaj?

Je-li istina vse to? Ali ne spish morda doma na divanu in ne sanjash tega kopita, tega para pred tvojimi ochmi menjajochh se shkornjev, tega enakomernega topotanja kolone po blatu, v tenko curljajochem dezhju?

Stopamo mimo kmechkega doma; stopnice, zaprta okna, kakor da ni nikogar doma. Na dvorishchu stoji starka in gleda v nas, kakor da sanja tudi ona. Mokri lasje jej silijo v chelo. Poleg nje drzhi vojak konja. Chastnika, ki je razjahal, ne vidish. – Ni nikjer otrok, nikjer kokoshi ali vsaj vran? Nikjer! In vendar, pozdravljen, dom ob cesti, dom mirnih ljudi! Pozdravljen, pozdrav iz prejshnjih dni! Kje je, beli dom, tvoj gospodar? Morda je med nami, pred ali za menoj, v tej molchechi koloni moshtva, korakajochega v drobnem dezhju po tej dolini – ali je to dolina? – od nikoder, nikamor, z vedno enakim korakom. Morda pa lezhi na zemlji ali pod njo, in isti dezh, ki mochi nas, namaka z nepretrganimi drobnimi curki odprte grobove, pokrite mogile, onstran te gore, blizu ali dalech, kjerkoli. Morda mu curlja za vrat, kakor meni – chudna misel. Oni tam je mrtev, obdan od mokre goste ilovice, morda pokrit z apnom, in tudi njemu curlja dezh za vrat skozi vso to ilovico, on pa lezhi in se ne more braniti. A mi korakamo v istem dezhju mimo njegovega doma, strmimo brezizrazno v zaprta okna, na zapushcheno dvorishche in stopamo. Od nikoder, nikamor! Ena, dve, ena dve. Tra-ra-ta-ra-tram-ta-draa ...

Pozdravljen! Nov cutaway, slamnik nekoliko v teme, svileno ovratnico, o, kako lepa risba! Znamka »Rdechi pechat«? Ali »High life«? In rokavice! Letos nosimo svetlozholte s tremi gosenicami na vrhu. Kaj pravish, vcheraj pri Hlávi, ona zlatolaska? O shkandalu z zamorci na Riegráku si gotovo chital danes? Letos bo sokolski zlet. Kako se neki postavijo nashi? Tekma za prvenstvo bo huda. – Glej jo, kako se nastavlja, – toda chlenke ima fine in ... no, hodiva, takshnih najdesh doli na Přikopih vech. Ti in tvoja navdushenost za »linijo«! Chakaj, v Ljubljani te bo tvoja zarochenka prijela za uhlje. A propos, – Ljubljana se bo tudi kmalu »napravila«, okus se je odlochno izboljshal, chetudi ... – pojdeva danes v Divadlo? Ali raje kam drugam?

Pa zgodaj domov. Jutri treba opraviti marsikaj. Vso knjizhnico si moram pregledati. Rabim materijala za nov shtudij. Nasha socialna vprashanja ... Izseljevanje ... Med klijenti v pisarni tolikrat zadenesh ob nje. Sicer pa zanimivi tipi! Civilno pravo in pravno chutenje nashega kmechkega chloveka! – Obchinske volitve ...

Kdo je ta elegantni gospod, ki mu vidish oddalech, da je porabil mnogo skrbnosti na svojo zunanjost od prechke v laseh, od razumnega obraza do novih chevljev, rokavic in palice s srebrno kljuko? Kako umerjene so kretnje njegove trenirane, ozke roke, kako primerno spremljajo te kretnje njegovo duhovito besedovanje, kako podchrtavajo vse, kar povdarja!

In o chem razpravljata, razpravljava? O gospodarskih problemih, o psihologiji mase, o umetnosti, o znanosti? Sedaj, na blatni cesti, v curljajochem dezhju, peshec v koloni, sedaj si se srechal s tem skrbno pochesanim, izbrano obutim in orokavichenim gospodom, da govorita o tisoch in eni lepoti tvojega preteklega zhivljenja, ki je bilo, predno so te vtaknili v sive gamashe, sivi plashch, ti dali pushko in bodalo in te poslali na pot v smeri proti gromu. Zakaj ni ta elegantni gospod poshkropljen z blatom, zakaj nima ovratnika privihnjenega, zakaj ne lezhi pod apnom in ilovico, da bi tudi njemu, negibnemu, kapljala voda za vrat?

Je to Dolef? Fuimus Troes?

Ne, to ni Dolef. To je slovenski inteligent, ki se je zanimal za znanstveno pojmovanje svojega naroda, vseh njegovih prilik in neprilik, ki je chital in izdajal revije in gorel za vse, »kar srce si lepega obeta«, in ki je iskal utehe v kulturi, v kultiviranju.

Alter Ego nas vseh je to, s katerim sva se srechala na tej blatni poti, samo da on, genijalni aforist in izgubljeni shtudent ni vech »raztrgan ves in razcapan«, marvech skrbno oblechen, ne vech zapit, nego marljiv delavec v uradu in doma, modern chlovek, ki najde med delom odmore slastnega uzhitka, – Alter Ego nas vseh me je srechal sredi te ceste, ki nas ne vodi nikamor, od nikoder, me nagovoril in mi iznova vzbudil vprashanje: Kedaj? Kedaj? Kedaj?

Blatna se vijuga ilovnata cesta pred nami. Drobno curlja dezh, drobne kaplje rose s shchitka na lice, pod mokro chapko se klanja glava in tope ochi se upirajo v premikanje prednikovih pet, v njegovo pushkino kopito. Za vrat curlja, izpod noge brizgne, troblja zapoje zategli signal tra-ti-ta-taa! in kolona krene na desno, da se umakne v bobnechem diru blizhajochi se vrsti vozov, vozechih nam hrano na mesto, kjer bomo taborili sredi razmochenih travnikov.

Séde li tudi oni z nami s skodelo vojashke konserve, oni, mimo chegar doma smo stopali, oni, ki lezhi pod apnom in ilovico in si ne more zavihati ovratnika pred dezhevnimi curki?

Se li vrne k svojemu domu?

In Alter Ego?

Kedaj, kedaj, kedaj ?

 

Ljubljanski zvon, 1916, sht. 8 (pod psevd.: Dr. Zober)

 

 

 

FRAN VALENCHICH IN DRUGI

 

Nad hribom 144 se je zvecherilo. Nad Valonskim grichevjem so shiroke in neprodirne megle kazale nekaj jasnejshega soja; – dalech zadaj za njimi so nekje pokrajine, kjer sije solnce in vlada mir. Tu pa je vcheraj z nochjo tezhak in moker oblak zavil mucheno zemljo med Vrhom in Fajtim hribom z usmiljeno kopreno, da ne vidi moritve narodov, da ne slishi tuleche poshasti, ki bruha grozo in pogin nad tem koshchkom zemlje, kjer so . . .

. . . pred davnim, davnim chasom, – ali je to pravljica? – pastirchki ukali za dimko, jagodo in lisko. Kje je tisti kraj, ki je bil tu nekoch, pokojno dihajocha idila?

Tu je bruhala vcheraj tocha zhelezja. Pokalo je, grmelo, tulilo in zhvizhgalo in sikalo in prasketalo, kakor da se lomi svet. Zasule so se kaverne, izginili globoki jarki, betonirani podstavki so se razprshili, potrgale se zhice, zazijale so razpoke, drevesa so se razletela v trske, in skale so pokazale rudasto drobovje, ob katerem so se plazili belozholti in sivi strupeni plini, kakor sapa tisocherih pobesnelih zmajev.

Zvecher je zaroselo iz nizkih oblakov, kakor da plache priroda nad slepoto chloveshtva, ki se kolje in unichuje nesmrtne vrednosti za nekaj, kar bo preshlo; za to, kar bo stopilo za njim na piano, se bodo klali narodi bodochnosti z najnovejshimi izumi tehnike, a z istim srdom, kakor so se klali nekoch praochetje na barju s kamenitim bodalom in lipovim kijem.

Zaroselo je in shumecha voda je namochila kotanje. Umazani potochki so pricheli curljati preko groblja in namakati pochrnela trupla, napol zarita v prah in zemljo, pokrita z ostanki kritij, orozhja in zhice, raztrgana in krvava.

V groblju se pomikajo chrne sence. Od chasa do chasa zazvenchi lopata, chujejo se pritajena povelja. Razdrapane postojanke popravljajo.

Potem zasveti curek jarke luchi po pritajenih postavah in izgine. Zasveti in izgine vnovich. Napet molk.

Med shumenjem dezhja udari na uho drug shum, pochasi se blizhajoch. Nekdo se plazi, nekaj diha v tej tmini pred nami. Nekaj shklokotne, nekje zatrklja kamenchek, z levo ostro reskne jekleni pushkin zaklop.

Potem bruhne peklo she enkrat. Nad nami razpochi nenadno solnce, da se za tri hipe okopljejo v prejasnem svitu robovi, ostanki zhice in plazechi se Lahi. Tak-tak taktaktak zaprasketajo strojne pushke, nad glavami zatulijo zmaji in planejo nekam pred nas, nesochi grozo in pogin. Nekaj krikov iz mozga, do mozga. Potem se peklo zapre nenadno, kakor se je bilo odprlo.

V zopetno chrno tishino zro odprte, podplute, steklene ochi. Brezizrazno. Mrtve, zhive. Razlike ni.

Lopate zvenche iznova. Jutri bo tu nov jarek, nova zhica. Isto peklo in prokletstvo, isto mrtvashko kolo.

Le pochrnelih teles bo nekaj vech. V mochi ali na solncu, v groblju ali na skali bo chrnelo njihovo meso in se belile kosti; kjer jih je ravno doletela sploshna, enaka in direktna usoda, demokrat Smrt, veliki pomirjevalec zhivih, ki so »nadaljevali politiko miru z drugimi sredstvi«.

S tega vrha smrti se ti shiroko odpira razgled celo do Svete gore. Tam nekje je nasha Gorica.

Nasha!

Bledi narednik, ki stoji vzravnan nad zhichevjem in gre z izgubljenim pogledom tja, se je nekoch, ko ni bil narednik, sprehajal pod kostanji na Korzu, hodil v pisarno in ... in chakal sreche. Sedaj stoji nad zhico. Ne slishi chetovodje, ki lezhi na trebuhu v jarku pod njim in ga nujno svari, naj se zakrije vsaj za zaslon.

– Tam! Tam sem chakal sreche. Tam ... od Jamelj do Krna me je nosil poklic. Ob Sochi in Vipavi, v pisarni in pred sodnim stolom sem iskal sreche, iskal dusho, ki chuti in razume; iskal uspeha, iskal druzhice, iskal ljubezni in prijateljstva tudi she, ko sem skoraj obupal nad njima; in poslushal petje shkrjanchka in shumenje nashih rek, gledal nasha polja, nashe solnce, nashe nebo, govoril nash jezik, trden in sladak, in vchasih so zazvenele strune ...

Samo njemu in nekaterim. Ne vech vsem, kakor pred leti v »Zvonu«. Zakladi so se kopichili, chakali, da pride chas, ko bodo dvignjeni. Dozorevali so. Samo enkrat sva s pokojnim dr. Dermoto imela priliko, da nama je Fran Valenchich chital nekatere svojih sonetov, krepkih kakor Kettejevi, a dovrshenejshih vsebinsko.

Potem? Kroglja je bedak; gre, kamor hoche. Drobec ene je nashel pot v chelo tihega misleca, prikritega pesnika, stojechega v kroju narednika nad zhichno oviro, zrochega v izgubljeni raj. V preteklost, v bodochnost, – morda s prezirnim nasmehom na vajenih ustih.

Zvecher so se zopet priplazile sence, zazvenele so lopate. Lemuri kopljejo grob Faustu, predno je dovrshil, kar je nameraval v dushi.

Shirne poljane Prikarpatja, temna Bukovina med rudecho Galicijo, Polesjem in Volinjem, sibinjska brda, podonavska globel in srbsko gorovje, sivi Kras in snezhni Tiroli, kaj veste vi o nashem jadu, ko imate dovolj svojega?

Ali na vas, na vas mislijo srca nashih mater in zhena, in ko izgovarjajo njih usta vasha imena, se ne spomni nikdo narodov, ki zhive ali so zhiveli tam, nikdo na raznobarvno konfiguracijo teh dezhel v atlantu, nikdo na vasha polja, gozde, gore in modro nebo. Le na ona polja mislimo in brda, kjer padajo nashi sinovi, ochetje, bratje, prijatelji; kjer mochi lastno in tujo grudo kri nashega roda.

Srce, lobanja in drob njihov se bodo izpremenili v prah zemlje in gruda bo namochena, oplojena.

Onim pa, ki bodo ostali, bo zazvenelo z mogochnim bronom vprashanje:

 

»O bratje, bratje – kako je v vas?

So li vashe njive zorane?«

 

Mi vsi, ves narod se bo vprashal.

Predno pojdemo na delo, mi vsi, kar nas je orachev narodove njive in kovachev njegove bodochnosti, bomo pobozhno sklonili glave in se spomnili onih, ki so bili med nami in jih sedaj ni vech.

Pred dnevi je padel Fran Valenchich. Pred njim in za njim drugi. Vsa njihova moch preidi na nas, da bomo silni v delu in v osveti, ko pride nash dan!

 

Ljubljanski zvon, 1916, sht. 8 (pod psevd: V. K.)

 

 

 

VLADIMIR KNAFLICH (1888, Shmarje pri Jelshah – ?), publicist, pisatelj. Iz uchiteljske druzhine, gimnazija v Celju, shtudij prava v Gradcu in Pragi 1906-1912, promoviral 1915. Sluzhba v Gorici pri okrozhnem sodishchu (1912) in kot odvetnishki pripravnik pri Henriku Tumi (1913-1915), po vojashchini odvetn. prip. v Radechah pri Zidanem mostu (1917), od jan. 1918 slovenski urednik zagrebshkega Glasa Slovenaca, Hrvata i Srba, okt. 1918 do febr. 1919 tajnik slovenskega oddelka »Narodnega vijecha Slovencev, Hrvatov in Srbov« v Zagrebu in eden od njegovih 28 delegatov, ki so (brez soglasja hrv. sabora) izrochili t. i. »Adreso« o zdruzhitvi enomesechne »prve SHS« (nepriznana Drzhava Slov., Hrv., in Srbov) z »dvojno« kraljevino Srbijo-ChG srbskemu regentu Aleksandru v Bg.; nato v Lj. glavni urednik Slov. naroda (1919) in chlan urednishtva Jutra, leta 1923 odvetnishki izpit in samostojna pisarna. Med 2. sv. v. interniran v Italiji do ital. kapitulacije. Umrl neznano kdaj in kje, morda konec leta 1943 na otoku Visu; okrajno sodishche v Ljubljani je leta 1946 dolochilo datum smrti 16. maj 1946 (obstaja tudi podatek, da je umrl 1949).

Zhe pred 1. sv. v. je bil eden glavnih slovenskih socialdemokratskih publicistov, ki so v svojih spisih iskali naprednejsho »tretjo pot« iz tradicije klerikalno-liberalnega mochvirja; objavljal v glasilih: Nashi zapiski, Socha, Edinost, Slovenski narod, Ljub. zvon, celjski Narodni dnevnik idr. Njegove knjizhne izdaje: Socializem. Oris teorije (Gorica, 1911), to je nekak »kontrapost« t. i. krshchanskemu socializmu (Krek: Socijalizem, 1901; Ushenichnik: Sociologija, 1910), tu Knaflich poudarja, da med (znanstvenim) socializmom in narodnostjo ni nasprotja (»Narod daje zgodovinski okvir socializmu, ki je pri vsej svoji univerzalnosti – naroden.«); Vseuchilishche v Trst! Spomenica slovenski javnosti (Gorica, 1912), ta broshura je odsev koncentracije slovenske zgodovinske perspektive na Trst s strani socialdemokratskega in sploh delavskega gibanja od zach. 20. stol.; Jugoslovansko vprashanje. Politichna razmishljanja o priliki balkanske vojne (Ljubljana, 1912), tu je zavrnil dualizem in trializem kot ureditev Avstrije ter zahteval slovensko narodno avtonomijo in carinsko-politichno zvezo z »balkansko federacijo«. Sodeloval je pri zborniku T. G. Masaryk (Beograd-Praga, 1927), bil urednik »za politichno ekonomijo« revije Veda: dvomesechnik za znanost in kulturo (Gorica, 1911-5), kjer je objavljal svoje chlanke in razprave (Pozitivna narodnost, 1912/2, tu se kot masarikovec zavzema za »socialni realizem«, za razvoj slov. meshchanstva so potrebne »banke ... tovarne, pot do morja«; Nash nacionalizem, 1914/1-2, tu pravi: »Problem malega naroda je: Postati nacija.«) ter porochila iz sociologije in politike; urednik publikacij Socialne Matice (Gorica, 1913) ter urednik in izdajatelj glasila Njiva: revija za gospodarstvo, politiko in prosveto (Lj., 1921-1922), kjer je pomenljiv vrstni red razvojnih dejavnikov v podnaslovu.

Tukaj je predstavljen z dvema socioloshkima razpravama in z dvema leposlovnima chrticama; ti shtirje spisi zajemajo usodno obdobje slovenske (in evropske) zgodovine od prelomnega leta zachetka balkanskih vojn do frontne smrti pesnika Frana Valenchicha, Knaflichevega odvetnishkega kolega, ko sta oba sluzhbovala v Gorici. Razpravi sta primera Knaflicheve tehtne publicistike, polne v bistvu trajno in danes, v kontekstu »fevdalnega (neo)kapitalizma« in ob novi zaostritvi evropske »stoletne vojne«, znova vse bolj aktualnih pogledov na vprashanja (ne)pravichne druzhbeno-drzhavne ureditve, ekonomije, narodne identitete, nacionalizma itd. Chrtici pa sta primera njegove proze, ki jo je nekaj malega gojil le v mlajshih letih, a je nadvse zanimiva, saj po svoje, chetudi minimalistichno, anticipira prozni (neo)modernizem 20. stoletja; ponekod je duhovita ironizacija samozadovoljnega malomeshchanstva, pri tematizaciji (prve svetovne) vojne pa mu »obichajni realizem« skozi psiholoshki razcep osebe, pogojen s shokantnimi dozhivetji, prehaja v ekspresivno vizionarnost. V sklop predstavitve Knaflicha zaradi neposredne povezanosti sodi tudi dodana predstavitev pesnika Frana Valenchicha (oba pravnika sta »literarni torzo«, oba sta tragichno zaznamovana z vojno, vsak s »svojo« svetovno).

 

 

 

Fran Valenchich

 

LA BELLA VENEZIA

 

V.

 

Riva degli Schiavoni.

 

Kam zopet bezhite chrez morsko plan

neshteti valovi, nemirni?

O kdaj se zazibate v sladki san,

v nemoteno spanje ob uri vecherni?

 

Pochitek neznan,

vekovit je vash dan,

neutrudno hitite chrez morsko ravan.

 

»Neutrudno hitimo do severnih skal,

do juga cvetochih, razkoshnih obal.

Mi brzi vsi, lahkokrili

smo vztok in zapad poljubili.

 

Nash dom je brezmejno obzorje,

nash otec, nash otec – vihar.

In majka globoko je morje,

Neptun sivolasi nash car.«

 

Kot sladke sanje: opojni ste,

kot misli moje: brezbrojni ste,

kot moje srce: nepokojni ste.

 

Ej kmalu, kmalu vihar bo vstal,

ej to bo divji bahanal!

Pa vas bo bichal, pa vas bo gnal

daleko, daleko preko lagun

vash car, sivolasi Neptun! – 

 

 

VIII.

 

Vecher. Canal Grande.

 

Pozno je zhe, ej ti juzhna kri,

brez pokoja, brez prestanka!

V gondolo sediva, ti chrnolasa,

chrnooka Benechanka!

 

Daj, objemi me juga prelest,

name sladko se nasloni!

Glej, ah, krasoto vsepovsod,

cvetja so polni balkoni.

 

Glej, ah, ta jasni juga azur,

gori poglej te zvezdice zlate!

Daj, o slushaj to petje razkoshno

barkerole, mandolinate!

 

Kdo se ubrani ochi zmagujochih,

mehkih rochic zapeljivih siren?

Vse, ah vse plove v sladkih narochjih,

vse, ah vse klone kot cvet pokoshen!

 

Mandoline kipijo v zrak,

harmonije polnijo zrak.

Kmalu, dekle, te na vek zapustim.

Juzhna cvetka, ej Bog s teboj!

Samo nocoj sem ljubchek tvoj,

jutri na sever hitim ... 

 

 

IX.

 

Adijo.

 

V mehkem narochju morja stoletna oaza,

shepetajochih valov ti hcherka edina,

Adrije biser, zdravstvuj ti mesto mrtvashko,

sanje nebeshke, presladka ti ura spomina !

 

Zbogom ve gondole, tihi beneshki vecheri,

neme lagune, zbogom, stolpi kipechi ...

Vlak zhe drevi ... ah ... en pogled she nazaj:

mesto izginilo si v gladini penechi! ...

 

Proch bezhe – sladke sanje – .

Kje si, kje – valov shepetanje?

Tiho je, tiho – srca valovanje ...

 

Tiho? – O ne! Ej morje zhivljenja,

bolj si nemirno, she bolj valovito ...

Kdo te zazna, ti chudo prikrito? –

Kratek le hip: luchka ti sreche zasije ...

kratek le hip ... in – ni je ...

 

Ljubljanski zvon, 1905, sht. 8

 

 

 

 

 

 

 

 

 

FRAN VALENCHICH (1878, Trnovo pri Ilir. Bistrici – 1916, Doberdob), pesnik, sopotnik moderne. Oche Franc, posestnik in trgovec, mati Jozhefa (r. Lichan). Gimnazija v Gorici in Ljubljani (matura 1900), shtudij prava na Dunaju, vmes odsluzhil (za shtudente skrajshano) vojashchino, dobil chin narednika, nato absolviral in (brez doktorata) sluzhboval kot odvetnishki pripravnik v Gorici. V ljub. gimnaziji chlan Zadruge (1896/7), tajne dijashke literarno-politichne org., v njej prijatelj z Ivanom Cankarjem (1897 stanoval z njim pri dijashki gospodinji Meti Bozhich v Strelishki ul.; tudi Cankarjev brat Karlo in bratranec Izidor) in D. Kettejem. Pesmi objavljal v Ljub. zvonu, Slovanu, trzhashki Slovenki; prevedel libreto Rossinijeve opere Viljem Tell (uprizorjena 4. mar. 1902 v Lj.). V njegovi poeziji je opazen Kettejev vpliv (verjetno sorodnika; Kettejeva mati: Ana Valenchich), delno Murnov; pisal tudi razmeroma solidne sonete. Osrednji dosezhek je popotnishki ciklus oblikovno razlichnih pesmi La bella Venezia (I. – IX., LZ 1905); po 1905 ni vech objavljal, umaknil se je v zasebnost, v sluzhbi je bil natanchen in vesten, a menda je dozhivel krizo zaradi nesrechne ljubezni, Lojz Kraigher (ZD, k. 8, 1987) porocha, da se je petkrat ustrelil v glavo, vendar so ga reshili (?) ... Cankar je Valenchicha cenil kot pesnika, a je kmalu ugotovil, da ne napreduje; omenja ga v dveh chrticah v knjigi Podobe iz sanj (Sraka in lastovice; Konec) v zvezi s smrtjo: kot rez. shtabni narednik vojske A-O je padel 16. sept. 1916 v bojih ob Sochi pri Doberdobu (7. ital. soshka ofenziva). V glavnem gre za pozabljenega avtorja, v lit. zgodovinah je komajda zabelezhen (Jozha Mahnich meni, da je kljub Kettejevemu vplivu »slutiti samoniklo in pomembnejsho osebnost«, ZSS, V, 1964).

V leposlovju je spomin na Valenchicha najznatnejshi v chrtici Fran Valenchich in drugi, ki jo je ob pesnikovi smrti objavil Vladimir Knaflich v Ljub. zvonu (1916); na zachetku omeni koto 144, kjer je padel (nad Jamljami, blizu Trzhich/Monfalcone); sredi teksta s posebnim poudarkom omeni »nasho Gorico« (v predhodni 6. ofenzivi so jo Italijani zavzeli), nato je omenjen »bledi narednik« (tj. Valenchich) z retrospektivnim zasukom v chas miru, ko je hodil v sluzhbo »in chakal sreche«, nakar spregovori v prvi osebi kot iskalec ljubezni in prijateljstva, cheprav je skoraj obupal nad njima; drobec zablodele krogle ga smrtno zadene v chelo. Konchna poanta je sublimacija vojne tragedije v voluntaristichno kljubovalno invokacijo mochi padlih kot spodbude za delo in mashchevanje prezhivelih »ko pride nash dan«.

Valenchich je tukaj predstavljen s tremi pesmimi iz cikla La bella Venezia; te tri pesmi dajejo tej sicer pretezhno lahkotno uglasheni turistichni poeziji nekaj tehtnejshih podtonov v luchi samozavedanja hipne minljivosti in prividnosti charov toposa, ki je »Adrije biser« in hkrati »mesto mrtvashko«, kjer se pesniku na t. i. Obali Slovanov (Riva degli Schiavoni) nakazuje slutnja blizhnjega (vojnega) viharja, s »chrnooko Benechanko« pa je mozhna le avantura za eno noch, kajti njemu se mudi nazaj na sever ... Gre seveda za skromnejsho varianto tradicionalne severnjashke fasciancije z Benetkami, Italijo in sploh Mediteranom (danes tudi moda Afrike), kjer se je financhno dobro podprtim (plemishkim) obiskovalcem iz razlichnih »meglenih butal« razpirala »luch sveta«, nakar so to opevali v goethejevskih (Rimske elegije, Beneshki epigrami) in mannovskih (Smrt v Benetkah) svetovljanskih afektacijah, pri tem pa so v glavnem »spregledovali«, da so Benetke sonchna razpadajocha greznica, da je v darilnem paketu »juzhne sproshchenosti« tudi npr. morbus gallicus, nekateri (Shelley, Byron) pa so pod bleshchavo juzhnega sonca dozhiveli pravo »zadnjo klofuto«.

 

 

Izbor in zapis o avtorjih Ivo Antich