Revija SRP 121/122

Tone Chufar

 

ZHELEZOBETON

(Pesmi v verzih in prozi)

 

 

NA PRAZNIK SMRTI

 

Chemu molitev, luchi, cvetje in solze,

zakaj ta grda hlimba ob grobovih?

Milijoni mrtvih nam prezhivo govore

s prerano smrtjo, z muchenishtvom svojim,

da je vse zgolj hinavshchina in lazh,

kar jim v spomin poklanjamo ljudje.

 

V ognju in krvi, v divjem sovrashtvu

igrali strahotno smo igro sveta,

izgubljali srce in dushe v prostashtvo,

blazneche drveli v objeme gorja,

teptali drug drugemu zadnje pravice,

svoje domove smo rushili v prah;

zdaj se bojimo grozne resnice,

lastnega dela nas je zdaj strah.

 

Chemu bojazen, zhalost in ves nash obup,

zakaj sramotna smeshnost praznovanja?

Maske snemimo, vrzimo se v hrup

demonske norchavosti z jakim pogumom;

prevpijmo bolest, veseli bodimo,

v pijacho poslednjo nalijmo si strup!

 

Svoboda, 1929, sht. 11 (1. novembra)

 

 

 

DELOZHACIJA

 

V hladen mrak jesenskega vechera

tiho zro ochi njegove,

trudne misli trudnega chloveka

trgajo in zhgo bolesti nove:

v hlad in mrak, na blatno cesto je postavljen,

z njim so vsi njegovi mrazu izrocheni,

vsi obupno zro v temo bodochega zhivljenja,

vsem je v srcih pretezhko,

saj nikamor ne vedo.

Osmim je le svod neba edina streha,

osmim se krivica je storila,

ko je oche zgubil delo,

ko ga je fabrishka krutost zapodila

iz tovarne, od pechi gorechih,

kjer je pushchal kri in moch najboljshih let,

kamor je zahajal dan za dnem trpet.

Ko so delo pri pecheh mu vzeli,

vzet mu bil je tudi dom v baraki,

za napor in dolgi trud, za vrochino,

ki mu zhgala je pri delu sleherni ud,

za razjedeno oblichje,

za ves plin, posrkan vase,

za trpljenje, delo zvesto,

je poplachan z blatno cesto.

 

Svoboda, 1931, sht. 11

 

 

 

BREZ ROK

 

She zdaj zhivi v njem grozotna ura,

she zdaj ga zhge spomin na tisto noch,

ko je nad strojem zgubil svojo moch.

Z njo zgubil je roke,

ki v stroju so ostale,

roke, roke, edin zaklad,

edini vir zhivljenja zanj,

za zheno in za male.

 

Ta strashna noch mu je usodo prelomila.

Poprej so ga ljubili, sposhtovali,

zdaj se ga vsakdo izogiba,

od vseh izlochen, vsem odvech,

se klati po cestah,

pozhira prah in gazi sneg,

pozna vse kraje, slednji breg,

predmestja, ulice zakotne,

najbolj pa glad in zhalosti popotne.

 

Pred to nochjo she ni okusil pravega gorja,

she ni spoznal globine zla in bolechin,

ki so jih tezhke rane dale.

Njegovega srca ni muchila bridkost,

njegovih misli ni obup zastrupljal.

Imel je zheno, dom, otroke,

imel je svoje pridne roke.

 

Zdaj je ubog, sam in brez rok.

Zheno bi rad objel, z otroki pokramljal,

z njimi na toplem spal

in jih po licih veselo pobozhal.

Pa nima rok,

ne zhene,

ne otrok.

 

Zheno objemajo tuji ljudje,

otrok pa nihche ne bozha.

Otroci trpe, ljudje jih tepo,

z njimi ravnajo brezsrchno, grobo,

a njega po cestah

in oglih pehajo.

 

Svoboda, 1932, sht. 1

 

 

 

ZHELEZOBETON

»Zhelezobeton« posvecham spominu znachajnega in kremenitega

jesenishkega kovinarja Antona Thalerja

 

Popotnik:

Chudo mogochno, chudo prelepo

razkriva se mojim ochem:

Iz razorane zemlje

je vstalo novo mesto.

Zravnani so grichi, zasute kotline,

po shirni ravnini speljane so ceste,

ob cestah shirokih so hishe visoke,

v hishah pa sonchni domovi ljudi.

Takoj si ogledam to chudo prelestno,

ki v sonchnem odsevu blesteche zhari.

 

Glas iz zbora:

Ne hodi, popotnik, naravnost v mesto!

Poglej: zajezili shiroko smo cesto.

 

 

Popotnik:

Kdo mi ubrani v mesto prostrano,

che vleche me tjakaj srce neugnano?

 

Zbor:

Mi, ki zgradili sonchno smo mesto,

s tlakom pokrili slehrno cesto,

mi ti zastavljamo svobodno pot.

 

Popotnik:

Od kod ste, vi mrki in chrni ljudje?

 

Zbor:

Iz krajev trpljenja.

Mi smo stvaritelji vse te lepote.

Zdaj pa odhajamo znova drugam,

da s trudom napornim, krvavimi zhulji,

preoblikujemo mrtve krajine

v zhive dokaze nashih stremljenj,

za potrdilo nashega dela,

smisla in vrednosti nashih zhivljenj.

 

Popotnik:

Chuden ponos in neznana prevzetnost

diha iz vashih besed.

Vi niste ustvarili vseh teh lepot!

Grda, zamazana, suzhenjsko sklonjena bitja

ne morejo charati sonchnih krasot.

 

Glas iz zbora:

Tvoja misel nas tepta in ponizhuje!

Ti ne sposhtujesh nashega dela

in ne razumesh, da je trpljenje

upognilo nasha telesa.

Vdajash se slepi nasladi svojih ochi!

 

Zbor:

Nas pa prezirash

in ne doumesh, da so nashe mochi

v soncu ozhgane, v znoju umite,

v delu tezhashkem mochno prekovane

in v mrazu kaljene sile sveta.

Vsa dela gredo skozi nas.

Mi smo priche spochetja

in rojstva vseh ustvaritev.

Spoznali smo nevarnost kamnolomov,

temo in muko rudnikov globokih,

hudo vrochino plavzharskih pechi.

 

Popotnik:

Iz kamnolomov je vstalo to mesto?

 

Zbor:

V njih smo izbrusili marmorne skale

in poiskali vsega, kar dali

so kamnolomi za kras teh palach.

 

Popotnik:

Kaj ste dobili v rovih pod zemljo?

Tam ni svetlobe in ne lepote,

ki jo razkrivajo hishe visoke.

 

Zbor:

V rovih so gnezda razlichnih kovin.

Premog iz temnih podzemskih krtin

greje udobne, razkoshne domove,

kuri visoke, sajaste plavzhe,

kjer se iz rude zhelezo tali,

snov in vsa sila mochnih traverz,

ogrodja, nosilci vseh velikih stavb.

Opore obokov, stolpov, kaminov,

prekopov in dolgih mostov.

Delo, le delo vse to zgradi,

kjer je pa delo, smo tudi mi.

Mi smo graditelji sonchnih krasot.

Nashe roke so zhivljenja pogon,

nashe stvaritve pa silen

in trden zhelezobeton.

 

Napisano pomladi 1. 1932.

 

Mladi plamen, 1934, sht. 5-7

 

 

 

SKOZI RESHETKE GLEDAM V SVET

 

Nad kronami dreves

je sinji svod nebes.

Tam avijon brni,

za njim ochi strme

in komaj ga vlove,

ga zhe nikjer vech ni.

 

Samo za bezhen hip

obchutil sem utrip

jeklenega srca.

Bil mi je pozdrav

prostranega sveta

v jetnishko celico,

kjer sem zdaj doma.

 

Nash dom z obzidjem je obdan,

vsak zase smo, a vsi vemo,

da skozi zrachni ocean

priplavajo she mnogi avijoni

preden odidemo tod stran.

 

Ne samo jaz, vsi blodimo z ochmi

skozi reshetke v shirni svet,

v vseh zhivo upanje gori,

da nam ne bo za vselej vzet,

da vrata nam v prostost odpro.

 

Vse pride, chisto vse!

Morda ni dalech niti dan,

ko avijoni prineso

nam ogenj, razdejanje, smrt,

ko plini nas razzhro

in slehrni zemljan bo strt.

 

V ozrachje gledam ves zavzet:

kaj vse she chaka nash planet?!

O, chlovek, ti se pnesh v nebo,

obvladash morja, vso zemljo;

zakaj naj vse zdrobi se v prah,

chemu ljudem ta blazni strah?

 

Modra ptica, 1937-1938, sht. 1

 

 

 

SONCHNA MOLITEV

 

V tovarni nas je vech tisoch ...

Vech tisoch zhivljenj preoblikuje trdo jeklo, se predaja tezhkemu delu v trpkih skrbeh in s trudom zhilavega napora kuje svoj kruh, svoj obstanek. Vech tisoch ljudi bije hud boj za deset, dvajset, morda trideset tisoch usod. Vech tisoch ljudi je k pechem prikovanih, v plavzharsko vrochino, v livarne in strojarne, k razkacheni zhici, v dim, saje in plin. Vech tisoch ljudi ustvarja in gradi, nosi na sebi tezho tvornishkih stavb in visokih kaminov, nudi svojo moch ognju in strojem, raztopljenemu in mrzlemu zhelezu.

Tovarna srka, pije, pozhira ...

Kri tisocherih zhivljenj, starih in mladih, mozh in zhena, se zlija v vrelo litino, shkropi strupen prah in rosi hlad mrzlega jekla.

Tovarna je nash dom in nasha jecha.

Chlovek v nji je ubogljiv, poraben stroj.

V tovarni je takih strojev vech tisoch.

Iz plavzhev se jim krohoche vrochina dveh tisoch stopinj. Iz elektrichnih pogonov strashi mochan tok. Transmisije pojo izzivajoche pesmi, ob hrumechih turbinah sta groza in mraz. Tovarna je umazana, strashna in zopet chudovito lepa. V njej se srechuje vsak dan tisochero zhivljenj s chrnimi obrazi, ranjenimi rokami in bremeni tezhkih misli. Nashe delo je muka in nevarnost, nasha oblichja so sajaste maske, a nasha srca plamenechi kristali. V njih je zheja po soncu, upanje nanj in vera vanj.

Moch nashe vere se je v ognju prekovala, ob jeklu zjeklenila.

Zhivi in krepi jo pa silna zavest:

Tudi mi smo ljudje.

 

Svoboda, 1931, sht. 5

 

 

 

V KACHJEM CESARSTVU

 

Vchasih se zgodi, da tudi njim privoshchi sonce svoj pozdrav. Skozi razpoke ter odprtine v strehi jih pogleda in razdrazhi. Za bozhajoch poljub mu vrnejo mrk pogled, kajti v delo so priklenjeni, k pechi ter strojem postavljeni, pa sami ne morejo kaj, che jim lep dan vzbuja tezhka obchutja in vabi trde besede na ustnice.

Mnogo jih je, vse zhge vrochina, vse dushi moreche ozrachje prostora, vsi so zmucheni, vsem se hoche oddiha, zato je zanje sonchen pozdrav drazhljaj, a ne blazhilo. K sebi jih kliche, sochnost vrtov in vedrost planin jim ponuja, vrisk veselja zheli izvabiti iz njih, toda stroji she smehljaja ne dovolijo nikomur. Vse delavce ob sebi zahtevajo z mislimi vred, z vsem srchnim bistvom. Veliko je njihovo gospostvo, vse si pokoré, nich jim ni svetega, a najmanj chlovek in njegovo zhivljenje. Z oholim hrupom, z oglushujochim ropotom razglashajo svojo jekleno voljo, tulijo v dan in v noch, kajti zanje ni prestanka. Ogromna turbina v podzemlju brni brez nehanja, srka in bruha strahotne mnozhine vode, goni stroje, a z njimi poganja znojne ljudi.

Vsi delajo.

Pech razgreva tezhke zhelezne kose, z vsakim kosom posebej se zachne romanje po zheleznih tleh, gladkih in nevarnih. Kleshche grabijo, roke stiskajo, dovodke prezhe, a valji tanjshajo in daljshajo zhelezo. Iz kratkega kosa se zvali rdecha kacha. Po toplih tleh se zvija, chrni krotilci jo popadajo, iz luknje v luknjo mora, naposled pa preleze vso dolgo pot in se zvije v klobchich. Takoj sledi druga, prav taka, enako strupena in rdecha. Kup ognjenih klobchichev se vecha, zhilave roke jih ne puste na miru, vlachijo jih, premetavajo in prekladajo.

V tem vedno enakem, morechem, zdravje pijochem pogonu mine dan, preide noch, usahne teden, se zgubita mesec in leto. Pech zhari, turbina brni, kach ne zmanjka, vroche gnezdo je vedno polno. Od ljudi pa, ki prebijejo dan in noch, teden, mesec in leto v boju z nevarno golaznijo, vedno kdo odide in se ne vrne. Izzhgan in zmuchen se poslovi, dal je, kar so mu zmogle mochi. Za njim prihajajo novi, svezhejshi, ter komaj vedo, da ne bo z njimi nich drugache. Le te sreche je vchasih kdo delezhen, da ga kachja zvitost ne ukani. Enkrat ali vechkrat vsakogar. Samo redki se izognejo bolechega spopada in pekochih ran. Le malo jih je, ki bi nikdar ne spoznali opekline in po njej povzrochenega trpljenja. Saj se tako pogosto primeri, da se zakadi razzharjena kacha z vso strupenostjo v delavca, ki jo kroti in chaka nanjo s kleshchami ob stroju. V zhivo meso chloveka se zagrize razbeljena zhica, ga prezhge in se zvija dalje. Kakor kacha tam zunaj, v skalovju in drugod, tako tudi tovarnishka najvechkrat pichi v nogo. V ropot in naglico dela se zagrize ranjenchev krik. Najblizhje sotrpine dosezhe in pretrese, ne prevpije pa obchega hrupa. In kot dokaz v mochi, ki jo kljub bedi delovni chlovek premore, se vchasih zgodi, da ranjenec sam s kleshchami kacho preseka in se s poslednjo, brez dvoma junashko silo oprosti njene nadlezhnosti. Vzlic vsej mochi pa ostane razzhgana rana; zhe zgolj v mislih tako huda in strashna, da jo brez izkustva ni mogoche pojmiti. Z njo ostanejo tudi druge opekline, vse pa spremlja nich jenjajocha bolechina.

Kadar pa je kachji pik tolikshen, da vrzhe delavca takoj ob tla, tedaj se opekline podvoje in potroje, takrat ni one mochi, s katero se nesrechnik sam reshuje. Kacha ga ovije in le pomoch sodrugov ga more oteti. Ta pa vchasih prav takoj niti mogocha ni. Prav takoj, zhe prvo sekundo, kajti vsak hip, vsak trenutek je vazhen in morda odlocha o zhivljenju in smrti v bolechine vrzhenega proletarca.

Pa tudi o zhivljenju drugih odlochajo take prilike. O zhivljenju onih, katerim nesrechnik z delom v kachjem carstvu sluzhi kruh in omogocha obstanek. Ocheta, mater, zheno in deco dosezhe nevarni strup. Borno zhivljenje jim otruja in skali she tisto mrvico veselja, ki se le malokdaj smehlja v delavskih domovih.

 

Svoboda, 1929, sht. 11

 

 

 

 

OPOMBA O AVTORJU

 

Tone Chufar (1905, Jesenice – 1942, Shentvid pri Lj.), pisatelj, pesnik, dramatik. Izshel iz proletarskih razmer, oche Anton s Tolminskega je bil tovarnishki mizar, mati Ana Kerstein (Tonetov psevdonim: A. Kershtan; prim. srbhrv. turcizem chufar iz arab. – nevernik, nemusliman; prim. danes v slov. chefur) je bila nezakonska hchi shivilje; Tone tretji od osmih otrok, pol jih je zgodaj pomrlo. Zhe v prvem razredu osnovne shole (1910-1911) izstopal z risarskim talentom; z vech sosholci je bil na slovesnosti drushtva Sokol; ker niso bili pri sochasnem nedeljskem verouku, jih je naslednjega dne kaplan najprej zaslisheval, nato pa pretepel; Tone se je zaradi tega za vselej oddaljil od cerkve. Shole zlasti med vojno ni obiskoval redno, zaradi slabotnosti (v druzhini tbc) sta ga starsha dala za pastirja; 1920 je zachel vajenishtvo pri mizarju, obenem obiskoval obrtno sholo KID (Kranjska industrijska druzhba) s poukom v slovenshchini in nemshchini (Nemci za strokovne predmete); aktiven tudi v mladinskih in delavskih drushtvih. Do 1931 mizar v jesenishki zhelezarni, obenem dozoreval kot knjizhevnik in politichni aktivist (1929 chlan SKOJ, 1931 chlan KPJ). Objavljal je pesmi, prozo in dramatiko v periodiki in tudi knjizhno; od 1931 je bil poklicni pisatelj (stanoval v Ljubljani na grajskih Osojah), od 1932 chlan Kluba slovenskih socialnih pisateljev. 1936 v Beogradu zaradi komunizma obsojen na leto dni zapora in na »pet let izgube chastnih pravic«. Kot izredni slushatelj ljub. univerze je spoznal chlanico KPJ Silviro Tomasini (r. Trst, 1913; oche nem. porekla, mati z Loshinja); ob prvem srechanju ji je rekel: »Ti bosh moja zhena!« – Ko se je po diplomi FF (nem. in franc.) vrnila v Maribor, se je z njo tja preselil tudi Tone (1939). Silvira je okt. 1940 odshla za profesorico na gimnazijo v Kosovski Mitrovici; tam jo je kot sekretarko partijske celice po muchenju, med katerim z Nemci ni hotela govoriti nemshko, ustrelil gestapo (13. avg. 1942; po vojni po njej ime gimn. v KM, ona narodni heroj 1953). Tone je po okupaciji iz Maribora odshel v Ljubljano, tu aktiven v OF; junija 1942 so ga Italijani zajeli (pod drugim imenom) v raciji in odpeljali v Gonars; mesec pozneje so ga v skupini nameravali predati Nemcem na mejnem prehodu pri Shentvidu, zvezanih rok je zachel bezhati in bil ustreljen (11. avg. 1942; skoraj istega dne kot Silvira; Tonetov brat Jozha padel kot partizan 1. maja 1942 na Mezhaklji). Zhe v Gonarsu je napisal poslovilni pismi starshem in Silviri; v pismu njej med drugim: »Nisem zhivel zaman. (...) Vchasih se zhivljenje zgosti v nekaj dramatichnih minutah. (…) Kljub vsemu je zhivljenje lepo. In che ne bo dano zhiveti nam, bodo zhiveli drugi. Vstaja nov slovenski rod, ki bo ostvaril Preshernovo Zdravljico.« (cit. Izbr. delo, II, 1976). Tone in Silvira sta gotovo najbolj osupljiv par v zgodovini slovenske literature.

Kot plodovit avtor z dolochenim ideotematskim profilom je imel Chufar soliden uspeh; objavljal je doma in tudi v slovenskih listih v ZDA; posamezni teksti so bili prevedeni v srbhrv. in nem., njegove igre so uspeshno igrali delavski odri, najpomembnejsha tridejanka Polom (1934; dobro zgrajena podoba tedanje »krize«, spretni dialogi); literarna kritika, ne le slovenska, je spremljala njegovo delo. S hrvashkim knjizhevnikom-chasnikarjem Ivanom Goranom Kovachichem sta bila osebna prijatelja (Chufar vechkrat pri njem v Zagrebu po vech dni, tam tudi pisal, npr. roman Ljudje iz kleti na hrbtno stran Goranovih rokopisov; podobna usoda obeh, Gorana ubili chetniki ob Drini jul. 1943). Kovachich, ki je pripadal Krlezhevemu levicharskemu krogu, je napisal o Chufarju pozdravni chlanek Pravi proletarski pesnik (zagr. revija Knjizhevnik, 1933, sht. 2), v katerem je poudaril Zhelezobeton kot njegovo najboljsho pesem (»polna bistrih in globokih misli, preprosta v izrazu in klena kot zhelezobeton«) in jo primerjal s podobno proletarsko pesnitvijo amer. pisca Michaela Golda Chudni pogreb v Braddocku, saj sta obe enako mochni (MG psevd., pr. i. Itzok Isaac Granich, 1894-1967, po poreklu balkanski Jud, do smrti dosleden komunist). Poglavitna znachilnost vsega Chufarjevega pisanja je zhivljenjska avtentichnost, vezana na proletarsko okolje in v luchi napredne socialne zavzetosti podana z realistichnim, jezikovno korektnim izrazom, ki je v dramatiki nakazoval razvoj h groteski in komediji. Njegovo pesnishtvo, sicer »v senci« proze in dramatike, vsebuje nekaj markantno ekspresivnih besedil, med katerimi sta Sonchna molitev in V kachjem cesarstvu mojstrsko oblikovani pesmi v prozi. (Vsi tukajshnji teksti po prvih natisih, brez popravkov; izjema sta le prvotna naslova: Solnchna molitev, V kachjem carstvu). Posvetilo Zhelezobetona se nanasha na kovinarja Antona Thalerja (1883-1931), ki je zaradi tbc umrl v jesenishki bolnishnici; univerzalna bivanjska razsezhnost te mini dramske pesnitve (»mimos«) je v eksplikaciji trpljenja kot prikritega ustvarjalca »vse te lepote«.

 

Izbor in opomba Ivo Antich