Revija SRP 121/122

Milenko Strashek

 

UJETNIKI SVOBODE

(haikuji in tanke)

 

 

HAIKU Ema

 

Stare zablode

sanjachev starih podob.

Ujetniki svobode.

 

Robustnost podob.

Prezgodnji grob glasu.

Prepir razsaja med ljudmi.

 

Hotel sem postati moch.

V jutrih odrekanj.

V vecherih pomot.

 

Tri palce nad prepadom

prosim za pomoch,

ko sonce vstaja.

 

V Kamjeku je mir sveta,

svetloba miru,

shepet trenutka.

 

V trenutkih odlochitve

ne slishish listja

ne pokanja vej.

 

Ob trobentici

marjetica zhdi,

regrat se klanja do tal.

 

Rad bi se priblizhal stvarem,

se zaupal ljudem,

odshel zravnano.

 

Svet kristalnih krogel

bezhi mimo mene

v privid veselja.

 

Zavist kot tocha

kot pest debela

pustoshi po dezheli.

 

Naivnost revnih

kolovrati po cestah

v chevljih robatih.

 

Za Bohorjem grmi,

nebo se sklepa v obroch,

temno je kot v rogu,

na zahodu sij rdechi

trtam muzhevnim grozi.

(tanka)

 

Iz trsja je prhnil fazan.

Zashumel je les.

Svinchena tocha.

 

Brez pribitka.

Tako prodaja,

tako kupuje zhivljenje.

 

Revolucija.

Svet postal bo zakotje.

Sebi nasprotje.

 

Skrivnost je v ptichjem letu.

Pri tleh se skrivash,

visoko stremish.

 

Vino se smeje

in krik odbija od sten.

Posmeh bleshchavi.

 

Golobi pod oboki

cerkvenih temin

k soncu hrepene,

vitrazhe razbijajo,

ujetniki svobode.

(tanka)

 

 

 

HAIKU Spoved

 

Zamudila bo.

Brezoblichen,chrn mrches

mi grize zhivce.

 

Lahkozhivec in cinik.

Karakteristika plus.

Odlichja vracham.

 

Zgubashka zgodba.

Varuh zlatega templja.

Zapushchen kozel.

 

Zlati tempelj tvoj obraz.

Pagoda sramu

mi brani poljub.

 

Mrtvoudna otrplost

zvija kosti

starega vrtichkarja.

 

Stoja na krogih.

Mravlje na pohodu v svet.

Razdrapan in bled.

 

Delam se, da razumem.

Da me zanima.

Da o tem vse vem.

 

V chasih milih zvokov pishchali,

na gmajni,

sem sonce bozhal.

 

Prihodnost sem zapravil,

ostal mi je slog.

Vriskam med trsi.

 

Saditi buche

pod slovensko lipo

je uteha mnogih.

 

Tujec med mojimi,

brat med raztrgano zhlahto,

sebi svojin.

 

Spravne daritve

na oltarju domovine

ne ganejo.

Na smetishchu norosti

se prepirajo zhivi.

 

Obala oceana chasa

je nevidna njim,

ki reke ljubijo.

 

Nad mano sonce,

poletja vznemirljivost

in duh po koshnji.

 

Kopice sena.

Ljudje v dolgih redeh

strmijo v nebo.