Revija SRP 121/122

Matjazh Jarc 

 

TAJNOST IN SVOBODA 

 

Prejshnji teden mi je profesor s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Slavoj Zhizhek, z nekega angleshkega spletishcha namignil, naj ishchem svobodo v ljubezni. Ko je to storil, se seveda ni zavedal, da govori tudi meni. Namig je podchrtal z znachilnimi kretnjami: najprej si je s palcem in kazalcem pogladil shtrleche nosne kocine, hip zatem se je z drugo roko dodatno skushtral in se za piko na i she zelo na hitro obliznil od levega do desnega kotichka ustnic in nazaj. Uvidel sem, da bi bilo odslej moje iskanje svobode podvojeno, che ne bi – z vso srecho, ki mi jo daruje zhivljenje – ljubezni zhe nashel. Toda kako, kdaj in kje se je to zgodilo, o tem tule ne bom pisal. Ta tema je zaupne narave. Zakaj sem jo oznachil kot zaupno, pa je moja svobodna odlochitev.

S pojmi tajno, zaupno, strogo zaupno ... sem se obilno srecheval v svojem uradnishkem obdobju tik po osamosvojitvi Slovenije. Med njimi je zlasti prednjachil pojem interno, ki smo si ga birokrati shtempljali skoraj na vsak tretji spis, s chimer smo si dali vedeti, da smo locheni od navadnega sveta, saj smo vendar del vlade, v katero sleherniki nimajo vstopa. Upravljanje javnih zadev je bilo torej privilegij nas, izbrancev, zato smo si toliko javnih zadev preprosto prisvojili (jih tako rekoch internirali) in se pri tem pretvarjali, da se javnosti sploh ne tichejo.

Prvich pa sem resno pomislil, kaj pravzaprav ti pojmi pomenijo, ko me je neki nich hudega slutechi drzhavni sekretar iz zdruzhene liste komunistov vtaknil v komisijo za pripravo novega arhivskega zakona. Kot zelen svetovalec ministra za kulturo sem se seveda delal dosti pametnejshega, kot sem bil v resnici, zato so me pomembnejshi chlani kmalu vrgli iz komisije, povod pa je bil naslednji: predlagal sem, da naj bi bilo tudi gradivo z oznako tajnosti v arhivu dostopno takoj in ne shele po sedemdesetih letih od nastanka, kot je bilo predlagano v prvem osnutku zakona. Po domache povedano – bil sem za svoboden, prost dostop do arhivskega gradiva.

Kot nekdanji arhivist sem dobro vedel, da vechine drzhavljanov arhivi itak niti najmanj ne zanimajo. She najmanj pa v tistih delih, za katere se jim she sanja ne, da sploh obstajajo. V prejshnjih chasih takih dokumentov sploh ni bilo treba oznachevati, da so tajni, ker itak skoraj nihche, razen arhivarja, ni mogel priti do njih. No, jaz sem imel v osmi sobani svojega arhiva zlozhene dokumente, ki si jih je – razen mene – prishel ogledat samo she Matija Machek, pa she ta v vseh shtirih letih mojega arhiviranja samo enkrat. Spomnim se njegovega pogleda, ko me je mimogrede premeril, ali sem dovolj neumen in nepouchen za opravljanje te sluzhbe, torej ali sem vreden zaupanja. Ochitno je bil zadovoljen, kajti res sem bil krepko omejene pameti: she nedavno tega se mi je zdela oznaka strogo zaupno omejujocha, naravnana proti idejam svobode, mirú in prijetnega sozhitja med ljudmi.

Ah, navaden idealistichen pogled, bi zamahnil z roko kak star machek, preskushen v rokovanju z dragocenimi in potencialno usodnimi podatki.

Toda prejshnji teden se mi je vendarle posvetilo, kje ga lomim! Razsvetlil me je nash Slavoj, ko je z obema rokama zamahnil z zaslona proti meni, da sem kar vztrepetal, in tedaj mi je prishlo: tajnost je mati svobode. V socializmu smo zhiveli svobodno tudi zaradi neizmerne kolichine tajnih podatkov, ki niso prishli do nas. Svobodno smo zhiveli zato, ker smo se pochutili, da tako zhivimo, in kdor je samo malo podvomil v ustreznost takega pochutja, si je s tem zhe predochil podatek, za katerega bi bilo morda bolje, che bi ostal tajen. Vsaj z vidika dobrega pochutja. Nevednost je sestra modrosti: manj podatkov ko vesh, lazhje ti je na svetu in bolje se pochutish; bolje ko se pochutish, lepshe ti je, in lepshe ko ti je, bolj si svoboden. Svoboda je v lepoti bivanja, svoboda je v ljubezni. Hvala ti, Slavoj.

Toda to ni bilo she nich! Filozofovo vrtanje po nosu me je namrech hkrati s tem, ko mi je ponazorilo pomen nevednosti in nepouchenosti za obchutek svobode in z njim vsaj deloma tudi za svobodo sámo (kajti le poglej, koliko svobodnih in mirnih desetletij sta nevednost in nepouchenost ljudstev tudi skozi institut tajnosti podatkov prinesla v osrednji balkanski kotel!), napotilo naravnost na 65. chlen veljavnega arhivskega zakona. Nekaj v meni se je namrech podzavestno uprlo zhivchnemu kosmatincu, ki me je z ekrana navdusheval za ljubezen, ne da bi sploh vedel, da ga gledam in poslusham.

Kar sem videl, me je prestreslo do dna dushe:

 

65. chlen

(roki nedostopnosti arhivskega gradiva)

(1) Javno arhivsko gradivo v javnih arhivih, ki vsebuje tajne podatke po zakonu, ki ureja tajne podatke, ali davchne skrivnosti in katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko povzrochilo shkodljive posledice za varnost drzhave in drugih oseb ali za njihove pravne interese, postane dostopno za uporabo praviloma 40 let po nastanku ...

 

V tistem hipu me je namrech pretreslo spoznanje, da dolocheno javno gradivo ni javno in da je javnost lahko povsem zakonito prikrajshana za del aktualnih informacij, ki so nastale zanjo, v zvezi z njo, zaradi nje in/ali v njenem imenu. In da obstajajo predpisi, s katerimi smo ljudje v veliki vechini preprosto odrezani od pomembnega dela vednosti o lastnih zadevah, torej poneumljeni in osiromasheni za podatke, ki se nas pravzaprav globoko dotikajo. Iz tega sledi, da nas ima zakonodajalec za neumne in nevredne doslednega obveshchanja o nashih skupnih zadevah.

Zavedam se, da pishem o znanih stvareh, tudi sam sem vedel zanje zhe prej, toda pretresle so me prvich. Ko pa sem hip zatem pomislil she, da nas zakonodajalec, ki je nash predstavnik, nima samo za neumne, ampak nam tudi ne zaupa in se nas celo boji, ker meni, da ga ogrozhamo, in nam zato prikriva nashe lastne podatke, sem bil zhe toliko pretresen, da se zaradi tega sploh nisem vech vznemirjal, pach pa sem se odlochil najti luknjo v zakonu, ki utemeljuje tajnost podatkov.

She preden ga razgrnem v njegovem bistvu, pa bom povedal, da se mi vse to sploh ne zdi nenavadno. Na zakonodajalcu se preprosto odrazha narava chloveka posameznika z vso njegovo nezaupljivostjo, z vsemi strahovi in ogrozhenostjo, z nagnjenjem k prikrivanju in laganju, goljufanju, kradljivosti in kar je she podobnih pa she hujshih chlovekovih lastnosti. Pomislil sem na kosmatinca, ki se je med praskanjem za ushesi she maloprej pretvarjal, da ve, komu in kaj govori. Ochitno je mislil, da nihche ne vidi skozi zastor njegovega pretvarjanja, torej se je motil. Ko sem pogruntal to, sem bil do kraja pomirjen in vesel vsega tistega, chesar mi ni zaupal. Kakor bodi tudi ti bolj vesel tistega, chesar ti raje ne pishem, kot pa tega, kar tule relativno svobodno razgrinjam pred tabo.

Se pravi: zakon, ki dolocha, kakshne podatke sme organ (tako machistichno se pri nas, kot vsakdo ve, reche institucionaliziranemu chloveku ali skupini ljudi) razglasiti za tajne in kako lahko to stori pa kdo jih sme vendarle izvedeti in pod kakshnimi pogoji, je metafora za zakonito pretentavanje ljudstva, ki je s tem zakonom zreducirano na predmet manipulacij oziroma delovanja za njegovim hrbtom. Velja predpostavka, da je mogoche ljudstvo s prikrivanjem podatkov zashchititi pred veliko nevarnostjo, da bi prevech zvedelo o tem, kar se ga dotika.

Ljudstvo torej zheli, chlovek torej zheli, da mu drzhava v njegovem interesu prikriva najpomembnejshe informacije in na ta nachin varuje njegovo svobodo.

 

***

 

Takoj za tem zakonom pa se je pred mojimi ochmi pojavil she slovenski vohunski zakon, ki od vseh, kar jih je bilo doslej objavljenih pri nas (v prejshnji drzhavi so bili tajni uradni listi pogosta praksa, kako je s tem v nashi novi drzhavi, pa zaenkrat she ne moremo vedeti), skoraj zagotovo she najgloblje temelji na tajnosti informacij. Ker pa golo razpravljanje o zakonih ni dolgochasno samo za bralca, ampak tudi zame, sem vcheraj napisal nekoliko daljsho pesmico o aktualni epizodi iz slovenske pravno-vohunske prakse. Vmes jo bom tu in tam malo prekinil, samo toliko, da jo nekoliko pojasnim, toda obljubljam, da bo tega chim manj in da bom chim vech dodatnih obrazlozhitev zamolchal. Kajti tudi s tem je tako, kot s skrivanjem podatkov nasploh: chim vech ti jih prikrijejo, tem manj jih poznash in toliko bolj svobodno si jih lahko ponazorish sam. Che ne drugje, pa tam nekje na meji med pravom, poezijo in literaturo:

 

RDECHA SOVA

 

Na trhli veji Rdecha Sova

v tishini nochni prislushkuje

vsem potencialnim zhrtvam lova,

ki lovcev trop jih zasleduje.

 

Nihche ne ve, kaj opazuje,

kaj vse v temí z ochmi poslika

in kakshno moch ji podeljuje

dekret vrhovnega sodnika.

 

Ne skriva svojega namena,

da z lovci se je povezala

zato, da bi Zelenega jelena

s celotno chredo jim izdala.

 

Naj najprej povem, da se pesmica dogaja v gozdu med ogrozhenimi zhivalmi zato, da bi chim bolj jasno oznachila dosezheno civilizacijsko raven nashe druzhbe. Posebej opozarjam na vlogo sove: ta ponazarja varnostno-obveshchevalno agentko v sluzhbi gozdne skupnosti, ki jo tvorijo vladajochi lovci in sluzheche zhivali: slednje so lovcem neke vrste opozicija in naj bi imele pravico do nadzora nad delovanjem sove, torej tudi do vpogleda v tajno dokumentacijo, ki jo sova ustvarja na shirshi zhivalski javnosti prikrite nachine. Toda zhe sovino prvo ime, Rdecha, ponazarja njeno politichno pristranskost, she zlasti v razmerju do jelena, ki je Zelen, in mu pesmica zhe v tretji kitici napoveduje vlogo potencialne zhrtve anomalichnih (lahko beremo tudi animalichnih) dejavnosti sove ter njenih vladajochih gospodarjev. Institut dekreta vrhovnega sodnika je skoraj dobesedno prepisan iz slovenskega vohunskega zakona, ki dolocha, da posebne tajne ukrepe, prikrite pred prizadetimi posamezniki, na katere se ti ukrepi nanashajo, lahko odobri samo predsednik vrhovnega sodishcha.

 

Naslednje jutro pa se zbere

na sonchni jasi zbor zhivali,

med njimi tudi nekatere,

ki bi jih lovci pokonchali,

 

che vsaj posredne bi dokaze

lahko na silo skup stlachíli,

za nove skrili se obraze,

jelenov chredo “odstranili”.

 

V teh dveh kiticah je opisan demokratichni zhivalski zbor; sonchna jasa predstavlja neke vrste parlament, kar nam skupaj pove, da gre pri tej gozdni skupnosti za svojevrstno parlamentarno demokracijo, ki se sicer ne odvija v Plechnikovem parlamentu, bi se pa lahko, che v pesmici ne bi nastopale zhivali, ampak ljudje. Nato sta na hitro nakazani pravosodna in volilna praksa, znachilni za to skupnost, iz katere bi zheleli lovci z zvijachami in prikritimi metodami odstraniti oziroma kakor koli zhe izlochiti eno od interesnih skupin prebivalstva.

In zhivali zborujejo nekako takole:

 

“Ti, Sova, naj bi varovala

nash gozd pred tujimi krdeli!

Skrivaj bi jih opazovala,

da mi na varnem bi zhiveli.

 

In che bi te o tem vprashali,

bi nam z veseljem razlozhila,

kaj tujci so nachrtovali

in s chim grozi sovrazhna sila.

 

Tako pa, che se kdo zanima,

kaj si na prezhi opazila,

ochitno vech pravice nima,

da bi mu sploh odgovorila.”

 

S tem nagovorom zhelijo zhivali sovo opozoriti, da so jo pooblastile za nochno opazovanje in zbiranje informacij iz tujine, ne pa za vohunjenje v domachem gozdu. To opozorilo sloni na temeljnem razlikovanju med klasichno varnostno-obveshchevalno sluzhbo, kakrshno naj bi opravljala nasha sova in tajno politichno policijo, znachilno tudi za nasho prejshnjo drzhavo, ki je opravljala tako zunanje kot notranje vohunske in iz njih izvedene posle. Za slednjo je bilo znachilno tudi to, da za svoje delo nikakor ni odgovarjala ljudstvu, ki naj bi ga varovala (v veliki meri tudi pred samim seboj), ali njegovim predstavnikom, temvech nadrejenemu politichnemu organu, natanchneje Partiji, katere pravni nasledniki so si ohranili pomembno mesto v vechstrankarski paleti nashega danashnjega parlamentarnega sistema. Pesmica tudi sicer govori o parlamentarnem sistemu, a seveda na stopnji zhivalske skupnosti. V zadnji od teh treh kitic je zoper sovo naperjen pomemben ochitek, da ne omogocha drugim zhivalim parlamentarnega nadzora nad svojo dejavnostjo, kar naj bi bil osnovni standard za delovanje vohunskih sluzhb v razvitih demokracijah. Morda je samo zhalostno nakljuchje, da tudi v Sloveniji tak nadzor zhe od izvolitve novega parlamenta dalje, torej zhe kar nekaj dolgih mescev, ni zagotovljen. Kdo ve, kaj medtem pochne sova ...

 

“Ni te za to pooblastila

zhivalska skupnost, tu, na jasi,

da bi se proti nam borila,

ker danes so drugachni chasi,

 

ni vech sovrazhnikov med nami,

da bi jih ti doma iskala,

morda so res, tam, za mejami,

che bi tujina jih poslala ...

 

Zato razkrij nam vse skrivnosti!

Kdo si pri nas obeta plena?

Kdo bi lomastil po tej hosti,

ubil Zelenega jelena?

 

Pokazhi nam, kaj si odkrila,

opishi svoje nam prisluhe

kaj si pospravila pod krila,

predstavi svoje ovaduhe ...

 

Zeleni jelen bo pregledal

vse, kar si ugotovila,

ker mu zaupamo, da bo povedal,

che si nam zopet kaj prikrila.”

 

Kot sem skushal prikazati zhe v uvodu chlanka, je prikrivanje javnih informacij pred javnostjo dvorezen mech. Po eni strani osvobaja chloveka odvechne vednosti in mu s tem lajsha zhivljenje, po drugi pa ga postavlja v negotov polozhaj, saj pravzaprav ne more vedeti niti tega, kdaj se mu krati informacije o njem samem. In to she celo tiste, ki so bile pridobljene brez njegove vednosti prav pri njem oziroma v njegovem intimnem ali delovnem okolju, ne da bi on to vedel.

To dejstvo nasho zhivalsko skupnost mochno vznemirja, zato zhivali prichakujejo od sove, da bi jim porochala o svojih opazhanjih in jih preprichala, da ne deluje proti njim, ampak v njihovo korist, kar v atmosferi vsesploshnega nezaupanja seveda tudi za sovo ni enostavno. She posebej zato, ker je njena predhodnica iz prejshnje drzhave v svojih najslovitejshih akcijah delovala prav proti pripadnikom lastnih ljudstev. Tudi zaradi tega se polashcha zhivali sum, da je njihov legitimni predstavnik Zeleni jelen morda celo v zhivljenjski nevarnosti, saj se je od nekod pojavila govorica, da ga hochejo neznane politichne sile ubiti, kar bi bilo po njihovi oceni za zhivalsko demokracijo lahko pogubno, ker je prav on edini voditelj edine resne opozicijske politichne sile v gozdu. Njegov umor bi pomenil konec demokracije in absolutno prevlado lovcev v gozdu.

(Tu moram na hitro povedati, da je obravnavana pesmica pravzaprav komentar pesnitve LOVSKI GONJACH JERNEJ TRPINC IN ZELENI JELEN, avtorja Viktorja Vztrajnika, objavljene pred tremi dnevi na Facebook-u, ki karikira dolochen vidik v tem chasu razvpite afere Patria. Zdi se mi, da je v njej lovski gonjach Trpinc prispodoba drzhavnega tozhilca, kar seveda s tukajshnjo razlago moje pesmice nima nobene zveze.)

No, ampak ... che nadaljujem, kjer sem ostal ... Zhivali na jasi torej zahtevajo, da se nad delovanjem sove vzpostavi parlamentarni nadzor, za prvega nadzornika pa predlagajo prav Zelenega jelena in najbrzh ne vedo, da bi ta v primeru uspeshnega nadzora lahko odkril dejavnost, uperjeno proti njemu samemu.

Niti chloveku niti dovolj pragmatichni zhivali seveda she na misel ne bi prishlo, da bi predlagala za glavnega nadzornika prav glavnega nadzorovanca (tudi che jima ta podatek ne bi bil prikrit), toda tu smo na sonchni jasi, kjer vladajo iskreni, chisti nameni, svinjarije se pochnejo samo na skrivaj, zato se mi zdi, da je prijazno od nas, che to zhivalsko naivnost sprejmemo s prizanesljivostjo in jo dobrohotno podpremo.

 

Seveda je Rdecha Sova

dejavnost spet prikrila

ter od vrhovnega sodnika

prejela nova navodila:

 

“Vsi prebivalci nashe hoste,

med sabo neenaki,

odslej vech mislili ne boste,

ker ste samo bedaki.

 

Kaj se to pravi, da na jasi

ima zhe vsak pravico,

da kar svobodno nekaj kvási

in prazni si betico!?

 

 

 

Zeleni jelen, kar je znano,

ima pa to naravo,

da slej ko prej bo za prehrano

dobil en metek v glavo!

 

Da pa zato ne boste vztrajno

na jasi zborovali,

bomo pochistili to gmajno,

Zelenca pa izgnali.”

 

V tem delu pesmica pokazhe na sovo kot na spretno pripadnico izvrshne oblasti, ki se zna s politichnimi triki na videz podrediti vodilnemu predstavniku pravosodne veje in s tem vzbujati lazhni videz, da je politichno neodvisen in torej nepristranski. Tudi po veljavnem vohunskem zakonu je predsednik vrhovnega sodishcha tisti, ki dovoljuje izvajati vohunski agenciji prikrite ukrepe v konkretnih primerih in s tem morda vendarle dolocha neke okvire njenega ravnanja; vendar pa je agencija tista, ki si ukrepanje zamisli in jih zapisane na papirju postavlja pod sodnikovo pero.

Zato je nenavadno, da se v pesmici sodnik oglasha z navodili, kakor da bi si akcijo omislil on. Toda iz njegovih pogledov, ki jih javno razglasi, kaj hitro postane razvidno, da je pravosodna veja oblasti te gozdne skupnosti v shkripcih, saj njen shef ne verjame v ustavno nachelo enakosti (najbrzh pred zakoni, ampak ti se mu ochitno ne zdijo omembe vredni), poleg tega ima ljudi za bedake in je oster nasprotnik svobode izrazhanja kot temeljne sestavine demokratichnega parlamentarizma. Mozhak je pri tem tako predrzen, da pred zhivalskim zborom kar javno zagrozi izbranemu predstavniku ljudstva z metaforo iz staroreka (s tem je mishljena govorica iz prejshnje drzhave; natanchneje bi moral pravzaprav zapisati “... metak u chelo ...”).

In vrhovni sodnik na koncu svojega nastopa zagrozi z ukinitvijo parlamenta, smrtno kazen Zelenemu jelenu pa spremeni v kazen izgona iz drzhave. Gre pa seveda samo za njegovo nastopanje v javnosti, ki ga ne gre zamenjevati s kake vrste resnim pravnim postopkom.

Poleg tega je moja razlaga zhe skoraj literarna, tako da je bralcu ne priporocham jemati prevech dobesedno; ves chas bi se bilo pametno zavedati, da pesmica govori o neki primitivni zhivalski skupnosti in je torej kakrshna koli podobnost s slovensko drzhavo zgolj nakljuchna.

 

In res, takoj naslednji teden

se zberejo lisjaki,

nobeden ni nichesar vreden,

so sami uchenjaki.

 

Je chisto nemogoche skriti,

da so od lovske zveze,

ker zlezejo v ta prave riti,

povlechejo poteze,

 

v imenu protipravne “vede”,

s podpisom brez imena,

izzhenejo iz rodne chrede

Zelenega jelena.

 

Che sem she maloprej zatrdil, da pesmica ne opisuje realnih dogodkov, pa lahko zdajle povem, da zgornjih pet kitic govori o resnichnem dogodku, ki me je pretresel skoraj tako mochno kot 65. chlen arhivskega zakona. Skorajda sem obupal nad svetom, v katerem zhivim, popolnoma sem se zapustil, da mi je pognala dolga brada, las si nisem vech umival, tudi iz nosu so mi shtrlele kocine in mi shle tako zelo na zhivce, da sem si ga ves chas mel, kar naprej sem imel suha usta, da sem si moral neprestano oblizovati ustnice iz levega v desni kotichek in nazaj, ali pa bi se totalno zapil.

Opisano stanje me je prignalo tako dalech, da sem o tem dogodku na svojem blogu http://matjazh.wordpress.com/2014/08/09/delegati-2/

objavil naslednji zapis:

 

 

Delegati

 

Vcheraj so se poslanci drzhavnega zbora spoprijeli z vprashanjem, ali je lahko pravnomochno obsojeni zapornik hkrati tudi poslanec v drzhavnem zboru. Zakonodajno pravna sluzhba drzhavnega zbora je zhe prej argumentirano ugotovila, da se to glede na obstojecho pravno ureditev lahko zgodi. Kar nekaj zelo uglednih ustavnih pravnikov je zhe objavilo pritrdilna mnenja, dva ali trije pa so za medije zatrdili nasprotno.

Najprej se je izkazalo, da poslanci ne zaupajo lastni strokovni sluzhbi. Nekateri so celo zavzeli stalishche, da mora pripraviti drugachno mnenje. Ustavnega sodishcha raje ne bi vpletali, saj bi lahko njihove politichne cilje zameglilo z ustavnostjo. Eden je predlagal, da je treba ukrepati po zdravi pameti in moralnih principih, v skladu s politichno kulturo, ne pa v skladu s predpisi.*

Zhe s tem so dali vedeti, da bo v tem mandatu njihova zakonodajno pravna sluzhba nepotrebna, che ne celo motecha, da se bodo rajshi shli kar golo politiko brez prava. Zakonodaja bo torej v drzhavnem zakonodajnem telesu igrala stransko vlogo.

Takshno stalishche pa se je she potrdilo s sklepom, da bodo na pravnishkem trgu kupili dodatna mnenja t.i. neodvisnih pravnih strokovnjakov po izboru politichnih strank. Stroshki bodo najbrzh bremenili rachun drzhavnega zbora, njihova vishina pa bo skupaj s politichno voljo vsake stranke, ki bo med pravniki izbrala svojega strokovnjaka, vplivala na neodvisnost tako pridobljenih mnenj. Lahko predvidevam, da bodo vechinoma angazhirani tisti strokovnjaki, ki svoja mnenja drzhavnim institucijam tudi sicer prodajajo prek svojih zasebnih firm. Nashim poslancem se takshni kalibri zdijo bolj verodostojni od lastne zakonodajne sluzhbe, razen che bodo razlozhili veljavno zakonsko ureditev tega vprashanja v nasprotju z njihovo politichno voljo. Tega pa se ni treba bati, ker bodo vse stranke izbrale prave, nashe strokovnjake, nasprotno mislechega kandidata pa bo izbrala samo ena stranka, tista, katere poslanca je treba vrechi iz parlamenta.

Bedniki: delegati, ne pa poslanci. Che ne bo farse s kaznivim dejanjem, ki naj bi se zgodilo na neznanem kraju, ob neznanem chasu in na neznan komunikacijski nachin, na sodishchih kmalu konec, znajo prepustiti primer she mednarodni arbitrazhi, ki se bo zbrala po koncu njihovega mandata.

Se pravi, da imamo tri nedelujoche veje oblasti: pravosodno, ki odlochi, che odlochi, kadar odlochi, zakonodajno, ki ne zaupa lastni zakonodajno pravni sluzhbi in izvrshno, ki je ni. Volivci, treba se bo malo zamisliti nad sabo.

 

* To je bil poslanec Matjazh Hanzhek.

 

 

Zhivali na jasi so se seveda zamislile nad sabo, za razliko od slovenskega volilnega telesa, ki bi she kar naprej sililo v isto ogrado. Toda kaj, ko tudi zhivalim ni nich pomagalo: pet lisjakov je sprejelo sklep, ki jim ga je ponochi skicirala sova, njej pa bogvekdo, vrhovni sodnik gotovo ne; skupshchina na jasi se je s sklepom seznanila, potem pa so zacheli vrabci chivkati, da ga je sprejela ona in tako je v javnosti tudi obveljalo. Vidim, da je ta kitica ostala prikrita, s chimer pa nam je vsem omogochena povsem svobodna presoja.

Sem zhe rekel, da je tajnost pogoj za svobodo, ali nisem?

Zdaj pa samo she zakljuchek pesmice. Meni se zdi, da ga ne bo treba posebej razlagati. Dogajanje, ki ga obravnava, ima namrech tako globoke razsezhnosti, da ga lahko – poleg moshkih chlanov slovenskega ustavnega sodishcha in deloma doktor Sovdatove – doume samo she magister Matevzh Krivic.

 

A pet she vishjih razsodnikov

vrhovnega sodnika zdaj polula,

da mu znad felshastih zobnikov

pod nosom zraste gnojna bula.

 

Je pach tako, da pravna veda

se vchasih vendar rada izpostavi,

da tam nastane malo reda,

kjer je nered v prazni glavi.

 

Zato je hosta vsa vesela

Zelenega jelena sredi jase,

le Rdecha Sova se she ni vzhivela,

she vedno sili v stare chase.

 

A veja ji trohni pod rito,

nadzira jo izbrana komisija:

nich vech ne bo zhivalim skrito,

kar se za hrbti jim odvija.

 

No, nekaj malega razlage vendarle ne bi shkodilo, cheprav je neizpodbitno, da ima pesmica srechen konec. Brez sence dvoma so namrech zmagale dobre sile: parlamentarni nadzor nad tajno sluzhbo je zagotovljen, pravo se je osvobodilo politike, veja pod sovo se je zhe skoraj odlomila in zhivali so konchno obveshchene o vsem, kar ta nochna ptica odkrije. Demokracija na jasi je reshena. Vse je spet tako, kot bi moralo biti tudi v resnichnosti, cheprav je prodornemu bralcu hkrati povsem jasno, da je pesmica she vedno samo pesmica, vse, o chemer je govorila, pa je bila samo neslana shala.

 

***

 

 

Zdaj, ko sem prishel na konec pesmice, sem spet na zachetku chlanka. Nisem vech kosmat in zanemarjen, odleglo mi je. Zaradi vsega, kar sem doslej zvedel od nashega obveshchevalnega sistema (beri: iz medijev) o zgoraj opisanem dogajanju, she zlasti pa zaradi vsega tistega, chesar nisem zvedel in mi je ostalo prikrito, se pochutim bolj svobodnega kot prej.

Tajnost je strashljiva zato, ker je znotraj votla, okrog pa je nich ni, vsaj zame, navadnega drzhavljana. Toda ni ga chez obchutek svobode, ko mi ni treba brskati po arhivih in iskati podatkov o tem, kaj mi je bilo pred shtiridesetimi leti prikrito o meni samem. Kajti kar koli bi zhe zvedel o tem, za zadnjih shtirideset let ne bi zvedel nichesar. V vsakem primeru bi umrl prej, preden bi potekel rok prikrivanja zaupnega arhivskega gradiva o pomembnem delu mojega zhivljenja ali pa zhivljenja moje skupnosti, che bi me zhe res – bolj kot zase – skrbelo zanjo. Zato je tako zelo osvobajajoche spoznanje, da se je s takshnim sistemom nesmiselno ukvarjati.

Kako torej ne bi uposhteval Zhizhka, ko pravi, da je smiselno svobodo iskati v ljubezni?