Revija SRP 121/122

Matjazh Jarc 

 

PSIHOPAT

(radijska igra)

 

(Vse osebe in vsi dogodki v tej igri so izmishljeni.)

 

VRVEZH SHTUDENTOV NA HODNIKU VELIKE FAKULTETE. SHTUDENTKA X PRITECHE V PREDAVALNICO, KJER ZHE POTEKA PREDAVANJE.

PROFESOR: ... kdor bi se vsaj malo pozanimal o tem, ne bi trdil v neki resoluciji drzhavnega zakonodajnega telesa, da je Piranski zaliv zhe tisoch let slovenski. Kje pa so bili Slovenci pred tisoch leti, vas vprasham.

(PREDAVA NAPREJ, A GA SLISHIMO LE IZ OZADJA, KER SHTUDENT IN SHTUDENTKA KLEPETATA. NE RAZLOCHIMO DOBRO TEHLE PROFESORJEVIH BESED: Vprashanje nastanka slovenskega naroda je v resnici dosti bolj zahtevno od vprashanja nastanka slovenske drzhave. Uposhtevati moramo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko sploh govorimo o neki skupnosti kot o narodu, zagotovo je med temi pogoji pomemben dejavnik – narodni jezik. So pred tisoch leti v Piranskem zalivu govorili slovensko?)

MEDTEM: SHTUDENTKA NAJDE PROSTOR.

SHTUDENT Y: Chau. Sem zhe mislil, da te ne bo.

SHTUDENTKA X: Ful sem mal spala. A je kej rekel, kdaj pishemo kolokvij?

SHTUDENT Y: Sej je on tud ravn prdriftov. Ma ni pet minut tega. Spet je pjan, jasno.

SHTUDENTKA X: A pol nisem nich zamudila?

SHTUDENT Y: Nisi.

SHTUDENTKA X: Kul.

PROFESOR (SPET BOLJ RAZLOCHNO): Slovenci, ki smo itak bolj zgodovinski fenomen kot kaj drugega, se zhe od nekdaj odlichno prilagajamo vplivom drugih kultur, rekel bi, da se danes ne globaliziramo, ampak asimiliramo v global. He he he ... Ja, to je dobro recheno. He he he ... Asimiliramo se Slovenci v global!

SHTUDENT Y: Ta je prtegnjen. Ne sfolga realnosti.

SHTUDENTKA X: Daj tih bod, k nich ne slishim.

PROFESOR: Tako vchasih pomislim, da je o Slovencih she najlazhje govorit zgodovinarjem. Vse, kar je kaj vredno, se je namrech zhe zgodilo, predvsem chisto na koncu prejshnjega stoletja, kajne. No, cheprav so o tem mnenja deljena. Nekateri kolegi trdijo, da lahko ishchemo vrhove slovenske samobitnosti zhe dosti prej. A za nas pravzaprav ni toliko pomembno, kdaj se je kaj zgodilo. Bistveno je, da se je ZHE zgodilo. Sedanjost in prihodnost slovenstva naj zato preuchujejo fenomenologi, ekonomisti in psihologi. Pa kvechjemu she kulturologi. Zgodovinarjev pri nas kmalu ne bo vech treba. Razen za morebitno pomoch arheologom pri izkopavanju kosti. He he he ...

SHTUDENT JOZHE: A lahko nekaj vprasham, gospod profesor? Kakshen smisel pa sploh imajo narodi? Ravno zaradi izkopavanja kosti vprasham. A ni vse to en sam blef? Meni se zdi, da gre v ozadju za chisto nekaj drugega; a niso narodi samo instrumenti, sredstva, orodja za neko chudno politiko?

PROFESOR: A tako mislite? No, veste, to pa niso tako enostavna vprashanja. Vas si bom pa zapomnil. Ker ste popolnoma zanemarili celo vrsto zgodovinskih procesov, ki so nas pripeljali v tele sijajne chase, ko cveti slovenski jezik in vihra slovenska zastava celo sredi Zdruzhenih drzhav Amerike pa na Kosovu in v Afganistanu ... No, tam je vsaj vshita v uniforme, che zhe vihra ne ... Res ne vem, che je to bilo zajeto v programu Zedinjene Slovenije. Pravzaprav vem, da ni bilo. Je pa zgodovinsko dejstvo, o tem ne gre dvomiti. Danes si ne moremo vech predstavljati niti Severnoatlantske vojashke zveze, ali politichne ali kako ji zhe rechejo, brez slovenskega naroda ... To ste pa res chudno vprashali ... No, cheprav je v vashem vprashanju tudi kanchek soli.

Sicer je pa itak ura zhe enajst. Hvala lepa, predavanje je konchano.

HRUM OB ODHODU SHTUDENTOV IZ PREDAVALNICE. MI SPREMLJAMO PROFESORJA, KI SE JE PO HODNIKU NAPOTIL V KABINET.

TAJNIK: Profesor Jurshich! Utegnete trenutek? Nekaj bi vas vprashal.

PROFESOR: Seveda utegnem, gospod tajnik. Kaj pa vas muchi? Stopite z mano v kabinet.

TAJNIK: Nich posebnega ni. Vprashal bi vas nekaj v zvezi z danashnjo sejo senata.

MEDTEM PRIDETA DO KABINETA.

PROFESOR: Seveda. Izvolite. Upam, da boste vprashali kaj takega, na kar vam bom lahko odgovoril, hochem rechi, vam bom znal odgovoriti.

ZAPRETA ZA SABO VRATA KABINETA.

TAJNIK: Vi poznate zgodovino nashe fakultete, jaz sem pa tukaj chisto nov. In zato dolochenih zadev ne razumem.

PROFESOR: Se strinjam, da je tu pri nas marsikaj povsem nerazumljivo. Vsaj meni in to zhe od nekdaj. Pa sem tukaj od leta 1974. In sem dal skoz zhe ... niti ne vem vech natanchno, koliko dekanov.

TAJNIK: Ochitno se kar dobro razumeva. Danes bodo na senatu volitve, to veva. In kdo je kandidat za dekana tudi.

PROFESOR: Ampak saj ni edini.

TAJNIK: Jaz se ne nameravam vmeshavati v to, ali bo she enkrat izvoljen ali ne, bi me pa zanimalo, kaj si mislite o njegovem prejshnjem mandatu. Eni menijo, da je psihopat.

PROFESOR: Ojej. A to se zhe tudi govori? Priznam, da nich ne vem o tem, cheprav sem ga enkrat hotel kar s sekiro po glavi.

TAJNIK: S chim pa vas je tako razjezil?

PROFESOR: Ne bom govoril o tem, ne mi zamerit. Jaz se tudi ne bi rad vmeshaval v te zadeve bolj kot je nujno potrebno, da se tega chloveka nekako zaustavi.

TAJNIK: No, potem sva oba na isti strani reke.

PROFESOR: Che je samo to vprashanje, potem sva res.

TAJNIK: Hvala, ne bom vam vech kradel chasa. Se potem vidiva na senatu. Rachunam na vasho pravilno presojo. Bi bilo res grozno, che bi bil sedanji dekan she enkrat izvoljen. Na svidenje!

TAJNIK STOPA PO HODNIKU. SRECHA KOLEGICO IZ UPRAVE.

KOLEGICA: Ta je nor, a veste kaj je prejle naredil?

TAJNIK: Kaj?

KOLEGICA: Odpustil je shefa rachunovodstva. A ni uprava vash resor, gospod tajnik? Chesa takega she ni bilo, kar sem jaz tukaj.

TAJNIK: Ne morem verjet!

KOLEGICA: V eni uri mu moramo pripravit sklep o prekinitvi delovnega razmerja. Ampak a vi sploh kaj veste o tem?

TAJNIK: Nimam pojma. Govoril bom z njim.

KOLEGICA: Dajte no, lepo vas prosim! Ne more kar takole odpustit chloveka!

TAJNIK: In sploh ne veste, zakaj?

KOLEGICA: Baje ga ni ubogal, ni hotel podpisat nakazila enemu od oddelkov, ker ni bilo sklepa upravnega odbora.

TAJNIK: Ochitno si gospod dekan kupuje glasove pri oddelkih. Ok, vas poklichem.

TAJNIK ODHITI PROTI DEKANATU. POTRKA. ODZNOTRAJ STRASTNI VZDIHI ZHENSKE IN MOSHKEGA. TAJNIK SHE ENKRAT POTRKA, GLASNEJE. ONADVA V PISARNI SE NE ZMENITA ZA TRKANJE, VZDIHI SE POSTOPOMA DVIGUJEJO K VRHUNCU.

TAJNIK (SAM ZASE): Bogve, a daje dol profesorico ali shtudentko ... Najbolje, da grem tachas pogledat v rachunovodstvo, kateremu oddelku je nakazal denar ...

MEDTEM DEKAN V SVOJI PISARNI UZHIVA V MLADI SHTUDENTKI SOCIOLOGIJE. RAVNOKAR DOZHIVLJA ORGAZEM.

DEKAN: Oghhhh ....

TUDI SHTUDENTKA ZVENI NA NEK NACHIN ZADOVOLJNO. NJUN AKT SE UMIRI.

DEKAN: No, vidish, da ni bilo nich hudega.

SHTUDENTKA X: Oh, gospod dekan ...

DEKAN: Bosh vsaj vedela, za kaj jo imash. Zdaj ti bo shel tudi shtudij lazhje v glavo, ko imash pospeshen krvni pretok.

SHTUDENTKA X: Saj mam res naslednji teden izpit pri vas ...

DEKAN: No, lepo! Lahko takrat ponoviva vajo!

SHTUDENTKA X: Oh ... Ampak niste mi povedal, che bo nasha shtudentska organizacija lahko obdrzhala bife ...

DEKAN: To pa ni odvisno samo od tebe in tvoje lepe ritke. Saj vesh, ni vseeno, kako boste danes glasovali shtudentski senatorji.

SHTUDENTKA X: Men se zdi, da so volitve dekana tajne. Kako boste pa vedel, kdo je glasoval za vas?

DEKAN: Za to pa ti nikar ne skrbi. Jaz zhe vem, kdo bo glasoval za koga. In bom tudi vedel, za koga ste glasovali shtudenti. Saj bi bili radi she naprej uspeshni pri izpitih, a ne?

SHTUDENTKA X: Ne vem. Se bom pogovorila z njimi. A bi potem sigurno lahko obdrzhal shtudentski bife? Jim lahko rechem, da ste dal besedo?

DEKAN: Ti kar reci, hehe. Se bomo zhe zmenili. Zdaj pa morash hitro oditi, imam sestanek. So zhe trkali. In ne pozabi hlachk! Hehe.

SPET TRKANJE.

DEKAN: Ja! takoj! (SHTUDENTKI: A si zhe?)

SHTUDENTKA X ODPRE VRATA, ZAMOMLJA POZDRAV TAJNIKU, KI JE TRKAL (Dober dan, gospod tajnik.) ODIDE. TAJNIK VSTOPI.

TAJNIK: Gospod dekan ...

DEKAN: Aha, tajnik! Ravno prav. Je za sejo vse pripravljeno? Pa za volitve. Kakshno je po vashem mnenju razmerje sil? A bomo she en mandat skupaj?

TAJNIK: Tega pa ne vem. Bolj me zanima odpoved Drushkovichu. Se vam ne zdi to malo prenagljena gesta?

DEKAN: Drushkovich ni uposhteval navodil, poleg tega je nesposoben.

TAJNIK: Chakajte malo, tako enostavno pa to ne gre ... Saj veste, da so delavci she vedno zashchiteni, poleg tega bi morala biti odpoved korektno izvedena, ne pa takole na horuk ....

DEKAN: Tajnik, a mi boste spet vi solili pamet? A ste sploh zhe naredili, kar smo vam narochili na kolegiju?

TAJNIK: Che nas bo Drushkovich tozhil, bo to visok stroshek za fakulteto.

DEKAN: Kdo je pa rekel, da bi dobil tozhbo? In tudi che bi jo, bodo medtem minila dolga leta.

TAJNIK: Nimamo argumentov, da bi mu prekinili delovno razmerje ...

DEKAN: Kolikor jaz vem, je podpisal kar nekaj nakazil, ki niso chista.

TAJNIK: Po mojem narochilu ne. Che ste pa to od njega zahtevali vi, ste prav tako odgovorni kot on. Ne pozabite, da boste mogoche takrat, ko bo izrechena sodba, vi dekan.

DEKAN: Vi pa v to dvomite? Da bom dekan?

TAJNIK: Nich ne rechem. Vse se lahko zgodi.

DEKAN: Lahko bi pokazali malo lojalnosti in mi pomagali pri volitvah. Ampak ne, prej bi verjel, da drzhite z mojimi nasprotniki.

TAJNIK: Che vam povem chisto po pravici, si ne zhelim she enega vashega mandata.

DEKAN: A tako?! Proti meni delate! Vam kar zdajle povem, da si lahko zhe naslednji dan po moji izvolitvi zachnete iskat drugo sluzhbo!

TAJNIK: No, upam, da boste pogoreli. Chas bi namrech zhe bil, da zachnemo delat po predpisih.

DEKAN: Zdaj me pa zhe obtozhujete! Chesa? Goljufije mogoche?

TAJNIK: Ne bom zdaj govoril o tem. Mogoche bo res enkrat zanimalo kakega sodnika. Vsa ta dvomljiva nakazila, neutemeljena odpushchanja in premeshchanja ljudi ... Mogoche tudi spolno zlorabljanje shtudentk!

DEKAN: Zlorabljanje shtudentk?? Vi pa ne veste, che shtudentkam to pashe? Che nimajo za tem svojih skritih rachunov? Kdo bi vam pa verjel?

TAJNIK: To se bo vse razchistilo, che bo treba. In to ob svojem chasu. Zdajle mi pa obrazlozhite, na podlagi chesa odpushchate Drushkovicha!

DEKAN: Vam, tajnik, nimam chesa razlagati. Po statutu lahko odpustim kogar koli. Tudi vas! Ne pozabite tega! Zdaj pa mi dajte mir in pojdite opravljat svoje delo. Zahtevam, da bodo volitve izvedene brez najmanjshe napake. Na svidenje!

TAJNIKU ZMANJKA BESED. ODIDE, NARAHLO ZALOPUTNE VRATA ZA SEBOJ. GRE V SVOJO PISARNO. VMES GA ZMOTI KOLEGICA IZ UPRAVE.

KOLEGICA: Gospod tajnik, a ste kaj uredili?

TAJNIK: Nich nisem uredil.

VSTOPI V SVOJO PISARNO. ZVONI TELEFON.

TAJNIK: Zhivjo. Si v redu? ... Ne she. ... Ne, ne prevech dobro. ... Ah, saj vesh, volitve imamo. Saj sem ti povedal, kdo kandidira. Pa she druge neumnosti se dogajajo. ... Tega si ne bi mogel niti zamislit, che se mi ne bi dogajalo. Ampak pustiva to, raje povej, kako si ... Ma ne, che ti rechem, da pusti to pri miru! Sluzhba pach! A se jaz vtikam v tvojo? ... Ne, nich ne povzdigujem glasu. Najbolje, da pozabish na ta klic. Adijo.

VRZHE SLUSHALKO DOL.

TAJNIK (SAM SEBI): Zdaj pa she to. Vse naenkrat. A ne more bit vsaj nekaj v redu?

TELEFON SPET POZVONI.

TAJNIK: Halo. Ja? Lahko vstopi.

POTRKA, VSTOPI PROFESORICA.

PROFESORICA: Dober dan, saj ne motim?

TAJNIK: Ne, kar izvolite.

PROFESORICA SEDE. (Hvala!)

TAJNIK: Povejte, gospa profesorica, kaj ste zheleli.

PROFESORICA: Rada bi se vam opravichila zaradi tega, kar bom storila. Veste, danes bom glasovala za dekana. Ne! Pochakajte, da vam razlozhim. ... Vem, da ni prav. Vem, kakshen je, kako ravna z ljudmi. Vem, da ni dobro za fakulteto. Ampak ne morem drugache. Che bi bil spet izvoljen, kljub temu, da ga jaz ne bi volila, bi posledice nosil moj oddelek. In moji kolegi na oddelku so odvisni od mene. Konchno nam je obljubljen dodatni kabinet. Saj veste, da se shtirje stiskamo v enem in tako ne gre vech. In ... dekan je pritisnil name. Res ne morem drugache. Ampak hochem, da vsaj vi veste, kako mi je. Vem, da ne ravnam prav ... Ah! Kar na jok mi gre ... Gospod tajnik, in sram me je!

TAJNIK: Saj razumem. Ne jokajte. Saj vem, kako se pochutite. Ampak pomislite ...

PROFESORICA: Nikar mi prosim ne otezhujte polozhaja! Ne preprichujte me v to, kar zhe tako sama vem, da bi morala, pa se ne da!

TAJNIK: Kaj pa, che ne bo drzhal besede? Saj vendar veste, da kar pozabi na to, kar je obljubil.

PROFESORICA: Vem samo to, da nam ne bi nikoli pozabil, che bi glasovali za drugega. Mashchevalen pa je, to veva oba!

TAJNIK: Res je mashchevalen.

PROFESORICA: In briga ga, che smo na upravnem odboru sklenili, da se nashemu oddelku dodeli dodatna soba. On gre gladko chez to!

TAJNIK: Res je. Zhal.

PROFESORICA: Mi smo rachunali na vas, da ga boste vsaj malo zaustavili, pa sami vidite, kako se pogovarja z vami na kolegijih! Ne razumem, kako lahko to sploh prenashate. A mislite, da ne vem, kako ste poskushali urejati ta problem v okviru univerze, pa ni bilo nobenega pravega odziva?

TAJNIK: Res sem poskushal v prazno. Vem to.

PROFESORICA: Meni je tako zhal za vas, ki ste poshteni. In vem, da hochete fakulteti dobro.

TAJNIK: Saj veste, da bo lahko ravno vash glas odlochilen.

PROFESORICA: Vem. Lahko pa, da bo ravno she eden premalo. In s kolegi ne moremo tvegati. Delamo v res nemogochih razmerah. Saj veste. Upam, da razumete. Samo to sem hotela povedati. Oprostite mi, prosim.

PROFESORICA V KOMAJ SLISHNEM JOKU ODIDE.

TAJNIK OSTANE SAM. TISHINA. SAMO PROMET S CESTE.

NATO SHE ENKRAT ZAZVONI TELEFON.

DEKAN (NA DRUGI STRANI): Prosim, da takoj pridete v mojo pisarno.

TAJNIK: Samo trenutek.

PRIDE K DEKANU, V SOSEDNJO PISARNO.

DEKAN: No, a ste prishli. Tule sva s predstojnikom inshtituta ravnokar govorila o vashi nesposobnosti. In o vashem netaktnem in protipravnem ravnanju v zvezi s prostorsko problematiko.

PREDSTOJNIK INSHTITUTA: Meni je zelo nerodno ...

DEKAN: Saj vemo, da ste vi krivi, ker ministrstvo ni odreagiralo, kot bi bilo treba. Che vas jaz ne bi ustavil, ko ste hoteli poslati tisti hudo vprashljivi dopis, bi pa lahko prishlo do katastrofalnih posledic za inshtitut, kajne.

TAJNIK: Nobenega dopisa niste zadrzhali! To je lazh!

DEKAN: Vidite, gospod predstojnik, kako se v dekanatu obmetavamo z zmerljivkami. Nekateri ne premorejo niti osnovne vljudnosti.

TAJNIK: Kako naj nam bo ministrstvo naklonjeno, che ste osebno ozmerjali drzhavnega sekretarja, ker ni kar takoj ugodil vsem vashim zheljam?

DEKAN: Tule imam papir, v katerem ste zapisali, da nekatere moje zamisli v zvezi z inshtitutom ... bom kar prebral ... »objektivno niso izvedljive in bi bile lahko celo shkodljive«. Saj ste prebrali to, kajne, gospod predstojnik.

PREDSTOJNIK: Jaz se ne bi rad vmesheval, che je tu zadaj kakshen spor, zadeve ne poznam v celoti ...

TAJNIK: Zakaj kazhete tukaj samo zadnjo stran? Takole sploh ni razvidno, da gre za vasho idejo o izlochitvi inshtituta iz okvirov fakultete, gospod dekan.

DEKAN: To je pa zhe prevech! Vam ni nich nerodno zavajati ugledne znanstvenike z izmishljotinami in ... in konstrukti? Prosim vas, da takoj odidete. Tega ne bom mogel vech dolgo tolerirati, to sem vam zhe povedal! Naj vedo tudi drugi! Na svidenje!

TAJNIK BREZ BESED ODIDE. DEKAN IN PREDSTOJNIK INSHTITUTA OSTANETA SAMA.

DEKAN: Res mi je nerodno, da morate biti pricha takshnim pogovorom. Boste pa vsaj dobili priblizhen vtis, kako tezhko se je boriti tule v dekanatu za kakrshen koli pozitiven premik.

PREDSTOJNIK: Priznam, da ne razumem chisto dobro ...

DEKAN: Vam bom razlozhil. Ni mu vech dovolj, da shiri o meni lazhi na fakulteti, zdaj je zachel pisati zhe neke vrste ovadbe na univerzo in na ministrstvo. In kot ste videli, je tam predlagal, da se ukine vash inshtitut.

PREDSTOJNIK: No, tega sicer nisem videl, tule pishe samo ...

DEKAN: Prva stran dopisa, kjer jasno pishe, na kaj se nanasha, je pa chez noch izginila z moje mize. In on ima dostop v mojo pisarno, kadar me ni. Kam pa smo prishli? Se bo zdaj treba zaklepat ali kaj?

PREDSTOJNIK: Tudi v moj predal je prejshnji mesec nekdo vlomil.

DEKAN: No, vidite! In kaj je storil tajnik? Je sploh kaj ukrenil?

PREDSTOJNIK: Saj ga niti nismo obvestili.

DEKAN: Ste zhe vedeli, da ga nima smisla obveshchati, ker mu je fakulteta zadnja skrb na svetu. Najbrzh pa tudi zhe dalj chasa veste, da ga vash inshtitut zelo moti. Che bi vi vedeli, kakshne nachrte snuje proti vam ... Che ne bi bilo mene, bi kolegij zhe zdavnaj predlagal spremembe statuta, o kakrshnih ne zhelite niti slishati.

PREDSTOJNIK: Jaz vem samo to, da se z dekanatom zadnji dve leti nikakor ne moremo dogovoriti ...

DEKAN: Ampak zdaj sva dogovorjena. V mojem naslednjem mandatu bo vasha problematika v celoti reshena.

PREDSTOJNIK: Che vi tako pravite. Vse skupaj je res chudno. ... Prav res. ... No, gospod dekan, ne bom vas vech nadlegoval. Chaka nas tezhka seja senata.

DEKAN: Brez skrbi. Moja beseda drzhi kot pribita.

PREDSTOJNIK: Hvala ... Na svidenje.

DEKAN: Lep pozdrav, gospod predstojnik.

PREDSTOJNIK ODIDE.

MEDTEM SE V ENI OD PISARN POGOVARJAJO NEKA DOCENTKA, ODSTAVLJENA ADMINISTRATIVNA DELAVKA IN TAJNIK.

DOCENTKA: Leta 1968 smo se borili za drugachno fakulteto! In kaj imamo zdaj? Kje je she kaj poguma? Poglejte, v kaj so se izrodile nashe sanje! Isti ljudje, ki so takrat postavili barikade, zdaj ravnajo tako, da me je sram! Ne samo za njih! Zase me je sram, da delam tukaj. Resnichno!

ADMINISTRATORKA: Jaz sem vsa pretresena. Na kraj pameti mi ne bi padlo, da je kaj takega sploh mogoche.

DOCENTKA: To so bili chasi! Zdaj pa vsak samo she za svojo rit skrbi. Poglej, Minka, kaj so naredili tebi: mene je groza, ko te gledam v tej luknji, ki nima niti oken. Pa si vech kot 30 let delala odgovorno in poshteno! Za vse dekane si bila dobra, potem pa pride tale ... da ne rechem besede ... in te zapre semle noter. In ti ne da nich za delat. Mene bi pobralo, jaz bi umrla. She srecha, gospod tajnik, da se vsaj vi zavzemate za Minko, vsi ostali so ji obrnili hrbet.

ADMINISTRATORKA: Saj mi kdo telefonira in me tolazhi, ampak k meni se pa skoraj nihche ne upa priti. Da ne bi zvedel dekan. Se ga bojijo kot hudicha. Samo vidva sploh prideta do mene.

TAJNIK: Mogoche ga pa danes ne bodo ponovno izvolili. Jaz namrech niti svojega dela ne morem vech opravljati. She zapisnikov kolegija mi ne podpishe vech, ker noche, da bi prishlo na plan, kar se dogaja na sejah. Minka, res mi je zhal za vas. Che bi vas vsaj premestil na neko konkretno delovno mesto in vam zagotovil osnovne pogoje za delo. Jaz bi ga na vashem mestu tozhil.

ADMINISTRATORKA: Ne morem, ne upam si. She nekaj let imam do penzije, rada bi zhivela v miru. Bom zhe nekako potrpela. In bog ve, kaj bi se zgodilo na sodishchu? Saj bi vsi verjeli njemu, ker je dekan, zame pa nihche ne bi rekel dobre besede. Vsi se ga bojijo in se tresejo za svoje sluzhbe. Ta chlovek je zmozhen vsega.

TAJNIK: Jaz bi prichal za vas, Minka.

ADMINISTRATORKA: Dvomim, da bi pomagalo, a vseeno prisrchna hvala.

DOCENTKA: Ja, to niso vech tisti chasi. Jaz te chisto razumem. Ampak che bi meni naredil kaj takega, ga ubijem!

ADMINISTRATORKA: Vsi dekani so me imeli radi! Tale me pa kar takole brcne v kot! Samo zato, ker sovrazhi bivshega dekana, ki je bil do mene tako prijazen! Oh!

DOCENTKA: In ker se boji, da bosh bivshemu dekanu kaj povedala, chesar ne bi smel izvedeti. Kako se danes upravlja s fakulteto! Potihem in zahrbtno! Cheprav bi morali to izvedeti vsi! Ker to je pa nezaslishano, kar se zdaj dogaja pri nas!

TAJNIK: Tako je, kot povsod drugje: chlovechnosti ni vech. Brezobzirno te odrinejo, samo zato, ker si pach prej delal pod vodstvom njihovih politichnih nasprotnikov. In menjajo ljudi, ki s politiko sploh nimajo neposredne zveze.

DOCENTKA: Ja, res je! In kakshne metode uporabljajo pri tem! Chloveka v organizaciji totalno izolirajo in vrshijo nad njim pritiske! Vsak dan mora po osem ur sedeti brez dela in razmishljati in biti pod stresom. Sluzhb pa nikjer nobenih! In chakajo, da bo izgubil zhivce in povedal, kar jim gre. Zato, da ga bodo potem lahko odpustili. Mene je groza! Kam smo prishli?

ADMINISTRATORKA: Jaz vse dneve samo jokam. Tudi doma! Oooooh! Moj ubogi oche, ki zhe tako trpi zaradi bolezni, zdaj trpi she zaradi mene! Joooj!

TAJNIK: Potolazhite se, Minka. Skushali vam bomo najti primernejshi prostor in kaj dela, da ne boste ves chas samo razmishljali o tem. Upajmo, da se bo danes veter obrnil. Chez pet minut se zachne seja senata. Saj zdaj zhe vechina ve, kaj se dogaja. Gotovo se bo vse obrnilo na bolje! – Moram oditi. Minka, drzhite se. Na svidenje.

OBE: Na svidenje. Vso srecho!

TAJNIK ODIDE. ONIDVE OSTANETA SAMI.

DOCENTKA: Vesh Minka, imam obchutek, da je tale nash tajnik chisto v redu chlovek, ampak ni realist. Razmishlja tako, kot smo razmishljali takrat, medtem pa se je vse spremenilo. To je chisto drugachen svet. Ne ve, chesa se loteva.

ADMINISTRATORKA: Ja, vem, zato mi je pa samo she bolj hudo!

DOCENTKA: Vesh, nekaj ti bom povedala. Dekan bo mogoche izvoljen prav zaradi tajnika! Zato ker ga lahko chrni pred vsemi senatorji. Krivi ga za vse svinjarije, ki jih dela sam, in lazhe tako preprichljivo, da mu marsikdo verjame. Nash tajnik je pa tako chista dusha, da se sploh ne zaveda, kako se bo vse skupaj obrnilo proti njemu. Vchasih smo take ljudi tako obchudovali! Danes pa jih imamo za naivne.

ADMINISTRATORKA: Res je. Naiven je. Ampak za take ljudi vchasih ni bilo prav nich drugache.

DOCENTKA: Ne bo mu uspelo.

ADMINISTRATORKA: Vem, da ne. Oooooh!

 

SEJNA SOBA. PROFESORJI IN SHTUDENTI, CHLANI SENATA FAKULTETE, SE POCHASI ZBIRAJO. NERAZLOCHNI VRVEZH BESED, SHKRIPANJE STOLOV, ODPIRANJE OKEN ... NEKDO PRESKUSHA MIKROFON.

DEKAN: Pozdravljam vse prisotne. Sposhtovani senatorji in senatorke, zachenjam letoshnjo chetrto sejo senata fakultete. Kot kazhe, smo sklepchni, tako je, 40 nas je, zato kar zachnimo. Pod prvo tochko je moje porochilo. Ima kdo she kakshen predlog?

OPONENT A.: Jaz! Menim, da lahko dekanovo porochilo izpustimo. Danes so namrech, kot vemo, volitve dekana in to porochilo bi izzvenelo kot predvolilni govor.

DEKAN: Moj predvolilni govor je uvrshchen pod drugo tochko, tako kot govor mojega protikandidata, profesorja Mehteta. Che nima nihche drug she kakshnega predloga, bi kar zachel. V zadnjih dveh letih je fakulteta dozhivela velike uspehe, za katere sem predvsem zasluzhen jaz ...

OPONENT B: Oprostite! Strinjam se s predlogom, da to tochko chrtamo z dnevnega reda! Nesprejemljivo bi bilo poslushati kar dva dekanova predvolilna govora!

OPONENTI (PRIBLIZHNO POLOVICA PRISOTNIH): Tako je! To ne gre! Nezaslishano! Chrtajmo to tochko! Preidimo k volitvam! Dovolj je bilo!

DEKAN: Kot sem dejal, sem zasluzhen jaz! Nekateri bi radi prav po nojevsko vtaknili glave v pesek in prezrli to neizpodbitno dejstvo.

OPONENTI: Naj se glasuje o tem predlogu! Ne morete ga kar ignorirati! Preidimo k volitvam! Dovolj je bilo! Chrtajmo to tochko! Je to kakshna demokracija? Kot da nas ni!

DEKAN PA KAR POVOZI VZKLIKE IN NADALJUJE SVOJ GOVOR.

DEKAN: Mir! Saj ne moremo delati! Obnashate se kot razred prvosholcev! Tishina! – Torej, kje sem ostal, aha: za vse to pa sem zasluzhen jaz. Ti veliki uspehi so nam prinesli mnoge ugodnosti, tako da she nikoli nismo razpolagali s toliko sredstvi kot letos.

OB BESEDI sredstva SO SE OPONENTI UMIRILI IN PRISLUHNILI.

DEKAN: Da, sredstva imamo! Sploh jih ni malo. Preskrbel sem jih od ministrstva in to predvsem za potrebe, ki jih zhe toliko chasa nismo mogli uresnichiti. Doslej to she ni uspelo nobenemu dekanu. Izdelal sem prioritetno listo prejemnikov teh sredstev, ki jo bomo potrdili na naslednji seji upravnega odbora. Na to listo sem uvrstil tiste kandidate, ki so najbolj tvorno prispevali k razvoju nashe fakultete. Zaenkrat skorajda ni kandidatov, ki bi ostali brez. Seveda pa she ni nich recheno. Lahko se izkazhe, da so med nami tudi nasprotniki razvoja, ki delujejo proti interesom tistih, ki smo ta sredstva zagotovili. Ima na tem mestu mogoche kdo kakshno pripombo?

SENAT SE JE MEDTEM POVSEM UMIRIL. VSI SENATORJI POSLUSHAJO MOLCHE.

DEKAN: Se mi je zdelo, da se bomo vsi strinjali.

TAJNIK: Jaz bi imel pripombo.

DEKAN: Vi pa nimate besede, tajnik. Tu govorimo samo senatorji.

OPONENT B: Mene pa zanima, kaj ima o tem povedati uprava.

TAJNIK: Seveda imam besedo, tako dolocha statut. Rad bi opozoril senatorje in senatorke, da je omenjenih sredstev dalech premalo za izpolnitev vseh prichakovanj. Vech kot polovica, mnogo vech kot polovica nashih nachrtov je neizvedljivih, ker ne bo denarja.

OPONENT B: Se mi je zdelo. Dajte nam shtevilke!

OPONENT C: Da niso to samo predvolilne dekanove obljube! Ko bi ga izvolili, bi pa zamenjal ploshcho!

OPONENT D: Ne bodimo naivni! Saj se vendar poznamo!

DEKAN: Mir! Sredstev je dovolj za vse! Tajnik, za te dezinformacije vas chaka disciplinski postopek! In resni ukrepi!

TAJNIK: Tule imam podatke, ki izhajajo iz analize nashe rachunovodske sluzhbe ...

DEKAN: Senatorji, ti podatki so ponarejeni! Ravno danes sem odpustil zaradi teh potvorb shefa rachunovodske sluzhbe! In kot kazhe, bo treba resno razmisliti she o kakshni odpovedi!

V DVORANI JE VSE BOLJ HRUPNO. SENATORJI VPIJEJO DRUG CHEZ DRUGEGA.

DEKAN: Mir! Tishina! Torej, od ministra sem zahteval vech sredstev in je seveda moral ugoditi vsem mojim zahtevam. Govorim o vech kot milijonu evrov dodatnega denarja. V naslednjem shtudijskem letu pa nameravam zagotoviti she dodatna sredstva, ki jih bom namenil za vashe nove kabinete, gospodje senatorji. Nachrtujem shtirideset novih kabinetov. Nachrtujem tudi zvishanje neto plach za 20 odstotkov.

SENATORJI: Bravo! To pa je nekaj! Saj je bil zhe chas!

TAJNIK: Ti nachrti so popolnoma neosnovani!

DEKAN: Ste slishali?! Nekateri se borijo proti temu! Moji nasprotniki hochejo, da se she naprej stiskate po shtirje v eni sobi! Ste slishali tajnika? On je skushal dosechi na univerzi, da nam oklestijo nachrte! Dobro razmislite o tem!

OPONENT: Jaz bi nekaj vprashal. Ali to pomeni, da bomo lahko tudi zmanjshali obvezno shtevilo ur za predavanja?

DEKAN: Seveda. Predavanj bo bistveno manj kot doslej.

OPONENT B: Kaj pa predavalnice? Ali bomo dobili kaj novih predavalnic? Saj vsi vemo, da so razmere trenutno nemogoche. Shtudenti prvih letnikov se sploh ne morejo nagnesti noter.

DEKAN: To sem reshil ravno danes. Rektor mi je prejle po telefonu obljubil dvanajst novih velikih predavalnic tamle chez cesto. Fakulteto, ki zdaj tam zaseda prostore, bodo na mojo zahtevo enostavno ukinili.

OPONENT C: Za to vam pa lahko chestitam, cheprav sem bil doslej vash nasprotnik.

TAJNIK: Opozarjam vas, da o tem, kar govori dekan, ni nobenih pisnih dokumentov. In nihche od nas ne more potrditi njegovih besed.

DEKAN: In pregledali bomo poslovanje uprave, ki jo vodi gospod tajnik tukajle, kajti zhe ob bezhnem preletu shtevilk sem lahko ugotovil, da so bila nekatera sredstva uporabljena v neznane namene.

OPONENT D: Gospod dekan! Morda je res, kar govorite, morda ni. To se bo izkazalo, osebno podpiram takshne preglede poslovanja. Vendar pa me moti, ker v svojem porochilu kar naprej govorite o nachrtih. Povejte raje, kaj ste zhe storili.

DEKAN: Zmanjshal sem shtevilo zaposlenih in s tem znizhal stroshke fakultete. Che vzamem to samo kot primer. Samo danes se je shtevilo zaposlenih v rachunovodstvu zmanjshalo za 25 odstotkov.

OPONENT: Res lepi dosezhki. To je treba priznati. Vendar pa vse ostalo she vedno visi v zraku. Nash kandidat, profesor Mehte, ima po preprichanju velike vechine dosti lepshe nachrte.

DEKAN: Dovolite, da vam povem nekaj o profesorju Mehtetu. Njegovi izrachuni so povsem napachni.

OPONENT B: To ne sodi v porochilo dekana! To so navadne diskvalifikacije!

OPONENTI: Dovolj je bilo! Preidimo k drugi tochki, volitve! Naj se konchno izkazhe, kdo bo dekan!

DEKAN: Prav. Che res nochemo dodatnih sredstev, novih prostorov, vishjih plach za manj dela, potem sem tudi jaz za to, da izvolimo profesorja Mehteta. In prehajam k drugi tochki ... Predstavitev programov obeh kandidatov. Najprej jaz.

PROF. MEHTE: Zdaj bom pa she jaz nekaj povedal. Konec koncev sem tudi jaz kandidat za dekana. Imam pravico, da povem. Ne more kar naprej govorit samo dekan!

DEKAN: Ah seveda! Profesor Mehte, dokazal bom, da znam biti tudi velikodushen in vam predajam prvo besedo.

PROF. MEHTE: Hvala! Sposhtovane senatorke in senatorji, chas je za spremembe. Pod mojim vodstvom bomo zacheli razmishljati o izboljshevanju pogojev dela ...

DEKAN: No, che bomo samo razmishljali, pa ne bo v redu.

PROF. MEHTE: Prosim, da mi ne skachete v besedo. Poiskali bomo najboljshe mozhne reshitve ...

DEKAN: ... ki jih pa profesor Mehte danes zhal she ne pozna ...

PROF. MEHTE: Res vas prosim, da mi dovolite v miru povedati moj govor!

DEKAN: Povedati zna vsak! Kdo zna pa tudi kaj narediti? Vam bom kar povedal – edino jaz!

PROF. MEHTE: Ne bom ponavljal za dekanom, kaj vse je treba storiti, ker to itak zhe vsi vemo.

DEKAN: Potem pa molchite, Mehte, che ne znate povedati nich svojega.

PROF. MEHTE: In ne bom se oziral na tele njegove necivilizirane izpade. Dejstvo je, da je zavozil fakulteto in nima vech dovolj podpore, da bi ga she enkrat izvolili.

DEKAN: Dejstvo je, da sem zrihtal denar, ki ga vi nimate. In ne veste, kje bi ga dobili.

PROF. MEHTE: Mogoche v tem trenutku tega res ne vem, bom pa zhe v prvem letu svojega mandata poskushal to izvedeti. Skupaj bomo nashli nove financhne vire! Povechali bomo shtevilo shtudentov in shtudijskih programov! In zacheli bomo razmishljati, kje se bodo diplomanti potem tudi zaposlili! Odpustili bomo she vech delavcev uprave! Preverili bomo delo gospoda tajnika, ali je res on kriv za katastrofalno stanje! V kabinetih ne bo vech gneche in ne bo vech treba predavati po dvakrat ali celo trikrat na teden!

TAJNIK: Dovolite gospod profesor, ali se vam ne zdi, da ste zashli v napachno smer? Delo uprave je bilo ves chas korektno! Zhe vash nasprotnik, dekan, je skushal name in na upravo prenesti vso odgovornost za nezavidljivo stanje, zdaj pa to pochnete she vi? Tega res ne morem podpreti! Oprostite, toda chesa takega she v sanjah ne bi prichakoval!

PROF. MEHTE: Kdo, vas vprasham, je odgovoren za slabo delo dekanata? Poglejte ga, tukaj se oglasha in nam preprechuje mirno delo. Kar naprej nas opozarja na toge predpise in uvaja birokracijo v utechene obichaje. Temu bom kot dekan naredil konec enkrat za vselej!

OPONENTI: Bravo! Tako se govori! Chestitam! To so besede! Odlichno!

DEKAN: Sposhtovani profesor Mehte, lepo ste povedali ...

PROF. MEHTE: Saj she zachel nisem.

DEKAN: Ne gre izgubljati chasa, pred nami so volitve, vi pa ste za mano ponovili zhe skoraj vse, kar je pomembnega. Skratka, razmishljali boste o denarju, posvetovali se boste o reshevanju resnih problemov, ugibali boste, kako zmanjshati stroshke, porabili boste skoraj ves mandat za to, da boste ugotovili, za kaj sploh gre ... Res odlichno, gospod profesor. Opisali ste nam, kaj se nikakor ne sme dogajati. Ne sme se izgubljati chasa, takoj je treba storiti korake, s sredstvi, ki jih imam jaz zhe na razpolago in jih skusha nash tajnik prikriti pred senatom! Vam se pa she sanja ne, kje so in koliko jih je! In namesto da prichakujete od senatorjev, naj vam dovolijo, da se skushate okoristiti na njihov rachun, bodite raje tiho! Priznajte, da nimate pojma o tem, kako se vodi fakulteta!

PROF. MEHTE: Nimam besed!

DEKAN: Odlichno. Torej prehajam kar k volitvam. Upam, da je uprava poskrbela za njihov nemoten potek.

SPROSTI SE HRUP. ZAROPOTAJO STOLI, MIZE. UPRAVNE DELAVKE PRIPRAVIJO VOLILNO SKRINJICO, SENATORJEM RAZDELIJO LISTKE. MEDTEM NA HODNIKU NEFORMALNO KLEPETANJE.

PROFESOR: Zdaj pa res ne vem vech, che smo podprli primernega protikandidata. Sploh ni nich spravil iz sebe.

OPONENT: Tezhko se je zoperstaviti dekanovi demagogiji.

PROFESOR: Hja, pa bi se bilo treba. In to uchinkovito. Ne pa takole.

OPONENT B: A mislita, da je dekan res zrihtal denar?

PROFESOR: Zgodovina nam pove, da vechina vseh predvolilnih obljub v demokratichnih sistemih sploh ni bila izpolnjena.

OPONENT: Saj tole ni demokracija, tole je samo fakulteta.

PROFESOR: Je pa chisto primerljiva situacija.

OPONENT B: Ne bom oponiral. Samo sprashujem se, koliko od tega, kar je dekan govoril, je res. In navsezadnje nimamo nobene garancije, da bi Mehte po izvolitvi za nas naredil kaj pametnega in koristnega.

OPONENT: Ne, tega pa res nimamo.

PROFESOR: Bati se je celo shkode, kar se je tudi zhe dogajalo. Marsikdo je prishel na oblast zato, ker so ljudje hoteli spremembe, pa se je vse skupaj potem spremenilo samo she na slabshe.

POGOVOR UTONE V HRUPU. V DRUGEM KOTU AVLE SE POGOVARJATA DVE SENATORKI.

SENATORKA 1: Ti, tale Mehte je pa ena mevzha, se ti ne zdi?

SENATORKA 2: Nich chudnega, che ima tako zheno. Saj si zhe slishala za Mehtetovko?

SENATORKA 1: Ne, nisem. Kaj pa?

SENATORKA 2: Baje ga ima dobro zdresiranega. Njej doma sploh ni treba nich delat. Vse naredi on. Kuha, pomiva, lika ... Ona pa medtem dela kariero v neki firmi. Se ve, na kakshen nachin.

SENATORKA 1: Ti, a res? Sem zhe nekaj slishala o tem. A nimata enega otroka?

SENATORKA 2: Ja, eno punco, ki je nasha shtudentka, baje jo prav tale nash dekan daje dol. Lepo te prosim. Cheprav kar pridno shtudira in je aktivna tudi v shtudentski organizaciji.

SENATORKA 1: Ti, a si preprichana? A kar dol jo daje?

SENATORKA 2: Punca ochitno ve, kaj hoche, ampak to pa ne gre, a vesh.

SENATORKA 1: Potem je pa bolj po mami? Od Mehteta chesa takega chlovek zhe ne bi mogel prichakovati.

SENATOTRKA 2: Saj se strinjam. Meni se zdi ful mehkuzhen tip.

SENATORKA 1: Ti, a ne da.

SENATORKA 2: Je pa zhe bolj preprichljiv tale nash sedanji petelin.

SENATORKA 1: Meni se zhe zdi.

SENATORKA 2: A ti nekaj povem?

SENATORKA 1: Povej!

SENATORKA 2: Ko si rekla, da daje dol Mehtetovo hchero. Zadnjich sem pa videla Frantarco, kako je vsa zardela in skushtrana priletela iz njegove pisarne. Zvecher ob sedmih!

SENATORKA 1: A Frantarca? Bi rada vishji naziv ali kaj? A ni vech zadovoljna kot docentka?

SENATORKA 2: Tega se pa res ne dela, lepo te prosim! Cheprav si najbrzh kaj dosti ni mogla pomagat ...

SENATORKA 1: Ti, a ti lahko nekaj zaupam? Jaz jo tudi chisto razumem. Ochitno se tip ne pusti zaustavit.

SENATORKA 2: Meni se tudi zdi, da ne. Sigurno ve, kaj hoche.

MEDTEM V TRETJEM KOTU KULOARJA.

SHTUDENTKA X: A si volil, Luka?

SHTUDENT Y: Ma valjda, da sem.

SHTUDENTKA X: Da nisi kaj zamutil?

SHTUDENT Y: Nisem nor. Cheprav bi ga najraj skenslou. Ampak bife je bife, mi pa rabmo kesh. Vcheraj nam ga je spet obljubil.

SHTUDENTKA X: Kaj pa ti, Jozhe?

JOZHE: Ja sej smo se zmenil, a se nismo.

SHTUDENTKA X: Pa ostali trije? Kje pa so?

SHTUDENT Y: Po moje so se shli zakajat.

SHTUDENTKA X: A so sploh shli volt?

JOZHE: A ni vseen? Kva te briga, che so shli. Sam da niso bli proti unmu tvojmu dekanarju.

IN V CHETRTEM KOTU:

OPONENT: No, Mehte, pa imash to za sabo. Sem ti rekel, da bo shlo.

PROF. MEHTE: Kaj se ti zdi? A sem bil dober? Sicer me ni hotel pustit do besede, ampak tako se ne dela. To pa res vsak ve.

OPONENT C: Ja no. Shkoda, ker se ga nisi lotil malo bolj odlochno. Nisi povedal, da vesh za njegovo razvratnishtvo. Na primer.

PROF. MEHTE: O tem se pred senatom ne spodobi govorit.

OPONENT C: Che mene vprashash, se ne spodobi govorit o polovici svinjarij, ki jih pochne sedanji dekan. Pa bi bilo treba rechi bobu bob. Nekdo bi to moral.

PROF. MEHTE: Pa ne jaz. Jaz sem ugleden profesor. Ne bom se spushchal na tako nizek nivo.

OPONENT C: Zakaj si pa potem kandidiral? A ne vesh, na katerem nivoju se vodi fakulteto, che hochesh, da te kdo sploh opazi?

PROF. MEHTE: Saj mi je zhe skoraj zhal. Vesh, che ti priznam, imam nekoliko slab obchutek. Mogoche si pa nismo uspeli zagotovit vechine. Zadeva je izpadla chisto drugache, kot sem si predstavljal.

OPONENT C: Nich she ni izgubljeno. Dokler ne razglasijo zmagovalca. Saj bo vsak hip prishla nazaj volilna komisija.

IN RES SE MEDTEM VRNE VOLILNA KOMISIJA, SENATORJI SE S HODNIKA ZDRENJAJO NAZAJ V DVORANO.

PREDSEDNIK VOLILNE KOMISIJE: Razglashamo rezultate volitev, volilo je 39 upravichencev, 35 glasovnic je bilo veljavnih, dosedanji dekan je dobil 28 glasov, prof. Mehte pa 7.

SENATORJI (ZAPLOSKAJO): Bravo!

DEKAN: Hvala! Hvala za zaupanje! S tem dnem so za fakulteto nastopili svetli chasi!

Zahvaljujem se vsem in s tem je danashnja seja zakljuchena.

SENAT SE RAZIDE.

 

PRI TAJNIKU DOMA

TAJNIKOVA ZHENA: Daj no, povej, kaj je narobe. Ne vem, zakaj ne pojesh vecherje.

TAJNIK: Nich ni narobe, draga. Bil je naporen dan, to je vse.

TAJNIKOVA ZHENA: Vesh kaj, nisi she prishel takle domov, odkar si tajnik na faksu.

TAJNIK: Danes so bile volitve. Dekan je izvoljen she za dve leti.

TAJNIKOVA ZHENA: Ojoj. To ti pa ni vshech. Meni tudi ni, po vsem tem, kar si mi povedal o njem. Ampak saj bosh nekako zvozil z njim. Che si lahko doslej, bosh pa she naprej. Ali si bosh pa poiskal novo sluzhbo.

TAJNIK: Saj si jo bom moral, ker mi je zagrozil z odpovedjo.

TAJNIKOVA ZHENA: Kaj? Na podlagi chesa pa? A nisi delal vsega, kot je treba? Kaj ti pa lahko ochita?

TAJNIK: Ta tip se nich ne trudi z iskanjem argumentov. V glavi ga nekaj pichi in tisto naredi. Mu je chisto vseeno za posledice. Samo da pade njemu v koncept.

TAJNIKOVA ZHENA: Tako nor pa spet ni! Saj vendar ve, da ga lahko tozhish?

TAJNIK: Tozhim lahko fakulteto, ne njega. Za fakulteto se pa ne sekira kaj dosti.

TAJNIKOVA ZHENA: Che bo morala fakulteta plachat, kar bosh iztozhil od nje, ga bo pa she prekleto brigalo.

TAJNIK: Preden se bo zadeva na sodishchu obrnila, bo izvoljen zhe tretjich.

TAJNIKOVA ZHENA: A mislish, da res lahko kdo tako razmishlja?

TAJNIK: Ne vprashaj.

TAJNIKOVA ZHENA: Ah, vesh kaj, pozabi na sluzhbo. Zhivljenje je samo eno. Bova zhe. Sploh se pa nobena juha ne poje tako vrocha, kot se skuha. Bosh videl, jutri bo spet vse v redu.

 

TAJNIKOVE SANJE:

ZHENA: Bo spet vse v redu! Lepo bo in prav!

SHTUDENTKA X: Ful bo seksi! Se bomo dol dajali v bifeju!

PROF. MEHTE: Bomo razmishljali! Razmishljali o novih, poshtenih in bogatih financhnih virih!

ADMINISTRATORKA: Si bomo okna izrezali v stene! In jokali bomo od sreche, joooj!

SHTUDENT Y: Bo kesha do neba, ko bomo tajnika skenslal!

DOCENTKA: Bomo zasedli fakulteto na prashko pomlad!

OPONENT: Ko zrushimo tirana, bo spet vse v redu.

OPONENT B: Si bo she prof. Mehte vzel kakshno shtudentko, da ga bo senat jemal bolj resno!

OPONENT C: Bo sredstev za vse dovolj, ko bo tajnik razreshen!

OPONENT D: A mislish, da je res, kar pravi dekan?

TAJNIKOVA ZHENA: Dragi, bova zhe nekako.

ADMINISTRATORKA: Joooj, dajte mi kaj za delat!

SENATORKA 1: A ni gajsten, tale nash dekanchek?

SENATORKA 2: Ti zhe vesh, prasica!

PROFESOR: Iz izkushenj vemo, da je bil za demokracijo vedno skrit vsaj en avtokrat!

SENATORKA 1: Zhelim si resnichnega avtokrata, vsaj enkrat v zhivljenju!

SENATORKA 2: Bodi moj avtokrat! Bodi moj!

DEKAN: Bova pa drugache zaorala, tajnik, che nochete po moje. Bova zaorala, zaorala, zaorala ...

DOCENTKA: O, kako smo zaorali med shtudentskimi demonstracijami!

SHTUDENTKA X: She! She! She!!!

SHTUDENTKA VEDNO GLASNEJE VZDIHUJE.

DEKAN: Takole te bom, tajnik! She te bom! In she te bom! In she!

TAJNIK ZAKRICHI V SPANJU.

 

DRUGO JUTRO NA FAKULTETI.

KOLEGICA POTRKA NA VRATA TAJNIKOVE PISARNE.

KOLEGICA: Dobro jutro, gospod tajnik. Vas smem za trenutek zmotit?

TAJNIK: Izvolite.

KOLEGICA: Ne vem, kako naj vam to povem.

TAJNIK: Tako, kot je res. A mi morate napisat odpoved?

KOLEGICA: Ja. Ne vem, kaj naj naredim. Najraje bi shla na bolnishko.

TAJNIK: Naredite tako, kot vam je narochil.

KOLEGICA: Ampak a res ni druge poti? Telefonirala sem prijatelju, ki je odvetnik, in mu vse povedala. In veste, kaj je rekel? – Da je nash dekan psihopat.

TAJNIK: Hm. Saj je menda res. In kaj vam je svetoval prijatelj?

KOLEGICA: Da naj se ga pazim. Che senat nich ne stori, kaj bom reva jaz?

TAJNIK: Res je. Tu ni pomochi. Senat je povedal svoje. Che hochejo psihopata, naj ga pa imajo.

KOLEGICA: Saj vem, da bom za vami jaz na vrsti. Vsi se ga zdaj bojimo in se tresemo, kaj mu bo padlo na pamet.

TAJNIK: In vestno izpolnjujete njegove ukaze. Samo kam bo chez nekaj chasa to pripeljalo fakulteto, se vprasham.

KOLEGICA: Mi ne boste zamerili? Ne morem se mu postavit po robu, doma imam druzhino. She pomislit si ne upam, da bi ostala brez sluzhbe. She devet let imam do upokojitve. Bom morala nekako zdrzhat.

TAJNIK: Pojdite raje v svojo pisarno, da vas ne bo nashel pri meni. To vam gotovo ne bi koristilo.

KOLEGICA: Ja, saj bi bilo res bolje, da grem. Zhal mi je, res mi je zhal, da se je takole konchalo. Moram iti. Vso srecho!

TAJNIK: Saj se she ni konchalo.

KOLEGICA ODIDE IZ PISARNE. TAJNIK TELEFONIRA.

TAJNIK: Halo, Primozh? Spet te rabim. ... Ja. ... A tiste kamere, ki ste nam jih prodali prejshnji mesec, mislish? Super delajo. Posnetki so prima. Samo zdaj bi jih bilo treba predvajat, pa nimamo dovolj dobrih projektorjev in platen. ... Ja ne, veliko sliko, kot v kinu, no, lahko je malo manjsha, samo rabimo osem kompletov, za vsako nadstropje po dva ... ja, vem, da ni tako poceni ... boste poslali predrachun, seveda ... a bosh ti poskrbel she za dva predrachuna ... aha, super. Daj, potem pa zrihtaj she osem varnostnikov, da ne bo kdo kaj sharil po projektorjih. ... Ja, jutri, od 8-ih zjutraj do 4-ih popoldan ... ja, neprekinjeno. ... Ok. Se lahko zanesem nate! ... Ja, takoj, poshlji po kurirju, ne po faksu, a je prav? ... Meni osebno. ... Kdaj? ... Ja. Samo da ga ne bo izrochil komu drugemu! ... V redu. Hvala. Zhivjo. ... Tudi ti.

TAKOJ, KO ODLOZHI SLUSHALKO, ZHE ZAZVONI TELEFON.

TAJNIK: Halo? ... Ja, seveda, gospod dekan. ... Takoj? Ne, chisto takoj pa zhal ne bo shlo ... No, boste zhe nashli chas ... Chez pol ure. ... Prepozno? Oh, bolje pozno, kot nikoli, kajne. ... No, se vidiva chez pol ure.

PREKINE ZVEZO IN ZHE SPET TELEFONIRA.

TAJNIK: Vesna? Zhivjo! ... Joj, res nisem utegnil, imel sem ful frko na fakulteti. ... Ja, seveda sem se spomnil. Vechkrat. ... Ja, prav, bova. ... Vesh da. ... No, ampak zdajle imam eno ful zanimivo zgodbo zate. A te zanima? ... A te? Ja, samo bi morala jutri zjutraj priletet z ekipo ... Ne, mi morash zaupat. ... Ne bom te ... Ne, a sem te zhe kdaj, saj vesh, da se lahko zanesesh name. ... Ja, seveda. ... A pridete? ... Super! Ob osmih. Ne bo ti zhal. ... Ja, pa greva jutri potem na vecherjo, ok? ... Obljubim! ... Chao! Se vidimo!

ODLOZHI SLUSHALKO, VZAME IZ MAPE LIST PAPIRJA IN ODHITI IZ PISARNE. MED POTJO NA HODNIKU SRECHA SENATORKO 1.

SENATORKA 1: O, gospod tajnik, dober dan, kako?

TAJNIK: Hvala, kar v redu. In vi?

SENATORKA 1: Ne prav prevech dobro, saj veste, po vcherajshnjih volitvah ...

TAJNIK: Kaj ni zmagal vash kandidat?

SENATORKA 1: Ne, saj veste, da sem bila jaz za spremembo ...

TAJNIK: A chisto zares?

SENATORKA 1: No, che sem iskrena, se mi profesor Mehte ni zdel prevech preprichljiv. Chudno, saj ga poznam zhe vech let, pa si prej nisem mislila, da je tako ... Kako naj rechem ... mehak.

TAJNIK: Saj niti do besede ni mogel priti.

SENATORKA 1: Ravno zato na koncu nisem glasovala zanj. Bom kar povedala. Upam, da niste zdaj jezni name. Che je res, kar se govori. Da ste zdaj zaradi takshnih, kot sem jaz, v tezhavah vi.

TAJNIK: Nich hudega ne bo, ne skrbite. Glasovali ste po svoji vesti in tako je prav.

Na svidenje, se mi mudi.

STECHE PO STOPNICAH V KLET. PRIDE V SHTUDENTSKI BIFE. TRDA GLASBA.

SHTUDENTKA X: O, poglej, poglej, kaj pa ta tukaj?

SHTUDENT Y: Mater, tajniku se je zrolal in je prdriftov v nash bife. Ne shtekam.

TAJNIK: Ste mi pa senatorji! Nochete vech bifeja!

SHTUDENTKA X: Kaj nochemo!? Zakaj pa mislish, da sem se she zalizala z uno gnusobo v dekanatu? Saj vem, da si me zasachil.

TAJNIK: Ti se zaradi mene zalizhi s komer koli hochesh. Samo tale bife bo shel k vragu, ker je tvoj partner vcheraj podpisal tale papir.

SHTUDENTKA X: Nich mi ni jasno, kaj govorish. Kakshen papir?

TAJNIK: Pa si ga preberi. In si oglej dekanov podpis in shtempiljko.

SHTUDENTKA X: »... odlocham, da se z dnem 15. 4. 2013 ukine shtudentski bife. Prostori se od tega datuma naprej uporabljajo za potrebe profesorjev oddelka za ...«.

A je tip znoru! Kva mi dela! Idiot!

TAJNIK: Malo te je izkoristil.

SHTUDENT Y: Kva pa je blo?

SHTUDENTKA X: Tipa sem tuki not, v seb, prenashala! Trikrat! Tisto njegovo mehko, sluzasto, polzhasto ... Da mi zdaj nardi tole! Da bo ukinu nash bife! O, fak! Shit!

SHTUDENT Y: Ne mi recht, da si bla z unim cepcem? Zarad tele zakajene lukne tuki? A se ti je zbledl al kaj?

SHTUDENTKA X: Nehi me tolcht! Si znoru!?

TAJNIK: Daj, pusti jo, no. Samo dobro je hotela. Pusti jo!

SHTUDENTKA X PADE V JOK, TAJNIK JO OBJAME IN TOLAZHI.

TAJNIK: Daj no, daj. Ne zdaj jokat. Ne bosh nich spremenila. Tip te je zajebal. Ni kaj.

SHTUDENTKA X: Saj bi lahko vedla, da me bo ...

TAJNIK: E, pa nisi. Zdaj pa ne bo najbolj fino zate.

SHTUDENTKA X: Saj tud ni fino! O, kakshn sranje.

TAJNIK: Poslushaj me. Tale pa res ne more bit dekan. A je lahko?

SHTUDENTKA X: Ja, a si slep? Kdo pa je bil izvoljen?

TAJNIK: Te volitve ne veljajo. In tudi tale pildek ne velja, che ga jaz zadrzhim v predalu.

SHTUDENTKA X: A ta sklep, da nam vzame bife, bosh skenslou?

TAJNIK: Lahko ga skenslam, che mi naredish uslugo.

SHTUDENTKA X: Kaj pa hochesh, da nardim?

TAJNIK: Napishi izjavo, da te je spolno zlorabljal pred izpitom, za pozitivno oceno. In da je izsilil od tebe in shtudentskih senatorjev glasove na volitvah, zaradi bifeja!

SHTUDENTKA X: Te izjave pa ne napishem, tud che gre bife u tri krasne.

TAJNIK: Premisli she enkrat, da ti ne bo zhal, ko bo zvedel tvoj foter.

SHTUDENTKA X: Ma, saj bo itak zvedel!

TAJNIK: Ne bo, che mu ne bom jaz povedal.

SHTUDENTKA X: Bo zvedel od drugih!

TAJNIK: Drugi ne bodo vedeli, che jim ...

SHTUDENTKA X: ... ti ne bosh povedal. Kdo bo pa sploh zvedel za izjavo?

TAJNIK: Samo she dekan.

SHTUDENTKA X: On pa zhe itak ve.

MOLK.

TAJNIK: A bosh napisala izjavo?

SHTUDENTKA X: Pojma nimam, zakaj ti zaupam. Cheprov vem, da ste vsi isti.

TAJNIK: Napishi.

SHTUDENTKA X: Ne bosh nobenemu povedal? Je ne bosh razkazoval?

TAJNIK: Obljubim.

SHTUDENTKA X: Daj mi ta dekanov sklep, da ga raztrgam, che mislish resno.

TAJNIK: Na. Strgaj ga, che zhelish.

SHTUDENTKA X STRGA PAPIR IN ZACHNE PISATI IZJAVO. TRDA MUZIKA V SHTUDENTSKEM BIFEJU PREGLASI ZVOKE KULIJA PO PAPIRJU.

 

MEDTEM V DEKANOVI PISARNI NAZDRAVLJANJE S SHAMPANJCEM. DEKAN SE JE ZHE MALO OPIL.

DEKAN: Dobro smo jih! Vchasih se vprasham, s kom se je lazhje poigravat, s shtudenti ali profesorji. Kaj mislish o tem, kolega prodekan?

PRODEKAN: So vam nashi kolegi kar verjeli na besedo, to drzhi.

PROFESORICA: Saj jo boste drzhali, kajne?

DEKAN: Te lahko kar takoj primem zanjo, gospodichna profesorica.

PROFESORICA: Mislila sem na besedo, ki ste nam jo dali. Da dobimo nov kabinet.

DEKAN: Kaj ti bo nov kabinet, saj lahko opraviva kar v moji pisarni, hehe.

PRODEKAN SE VLJUDNO ODKASHLJUJE.

PROFESORICA: To bom raje kar preslishala! Vas chisto razumem, da ste spili po zmagi na volitvah kozarchek prevech ... Cheprav sem malo presenechena nad vashim izrazhanjem.

DEKAN: Ti bosh zhe prav kmalu presenechena she nad mojim prijateljem, ki ga imam tule v hlachah, che ti je res kaj do tistega kabineta. Hoho!

PRODEKAN: Dekan se shali, draga kolegica, nikar mu ne zamerite, saj ne misli resno.

PROFESORICA: Ja, shali se. No, saj razumem. Cheprav ... Ampak ...

DEKAN: A ti bi bil rad she naprej prodekan?

PRODEKAN: Sem mislil, da sva zhe dogovorjena.

DEKAN: Menda sva res. Zakaj se pa potem vmeshavash v moja intimna razmerja?

PRODEKAN: Nich ne vem, da bi se kaj vmeshaval, hotel sem samo kolegici ...

DEKAN: Vem, kaj si ji hotel!

PRODEKAN: To bo najbrzh nesporazum.

DEKAN: Ne! Ampak to bo ena tvojih perverznih svinjarij! Napadati kolegice! Nich hudega sluteche revice!

PRODEKAN: Se opravichujem, ampak ...

DEKAN: Naj ti bo, za zdaj. Opravichilo sprejeto! Kajne, kolegica?

PROFESORICA: Zhal mi je, ampak jaz moram oditi. Mislim, da je zadnji chas.

DEKAN: Nikamor ne bosh shla! Tale bo shel! Prodekan, a si she tukaj?!

PRODEKAN: A jaz? Saj res! Moram iti, se mi zhe mudi. She enkrat chestitke za zmago na volitvah!

DEKAN: Vesh, kam si jih lahko vtaknesh.

PRODEKAN ODIDE (Na svidenje, se vidimo jutri.).

DEKAN: Zdaj sva pa sama. A ne bi raje sedla tjale na zofo?

PROFESORICA: Niti v sanjah! Jaz tudi grem. Na svidenje.

DEKAN: Hej! Kam pa?

PROFESORICA: Spustite me! Tega si ne dovolim! Roko stran! Kaj si drznete!

TEDAJ PA TAJNIK ODLOCHNO POTRKA IN VSTOPI, NE DA BI CHAKAL NA ODGOVOR.

TAJNIK: Hoteli ste govorit z mano.

DEKAN: Zdaj nimam chasa.

TAJNIK: Nich hudega. Saj imam jaz chas. Vidim, da se zabavate.

PROFESORICA: To ni nobena zabava. Meni je res nerodno! Chesa takega pa she ne!

DEKAN: No, ko ste pa zhe tukaj – tule je vasha odpoved in mi prosim podpishite, da ste jo prejeli.

TAJNIK: Smem pogledat? – Hvala. Vi si pa medtem oglejte kopijo izjave vashe priljubljene shtudentke o spolnem nadlegovanju. Izvolite.

DEKAN: Kaj pa je to? Je mogoche, da ste takshno lazhno izjavo izsilili iz nashe shtudentske senatorke? S chim ste ji pa zagrozili, da vam jo je napisala? Mislite, da bo temu skrpucalu kdo verjel? Kar takole, brez dokazov?

TAJNIK: Bom pach poskrbel she za dokaze.

PROFESORICA: Mogoche lahko she jaz napishem podobno izjavo, che bo potrebno!?

DEKAN: Molchi, komaj sem se te otresel, ko si prejle zachela kar plezat po meni!

PROFESORICA: Lazhnivec! Prevarant! Saj je bil prodekan pricha, kaj ste govoril!

DEKAN: A mislish, da bo prodekan kakshno zinil? Se prekleto motish! – Vi pa podpishite odpoved in se poberite iz moje pisarne!

TAJNIK: Ne vem, zakaj bi podpisoval kar nekaj. Bi si mogoche raje skupaj ogledali kak video, ki ga je posnela tistale kamera?

DEKAN: Katera kamera?

TAJNIK: Tistale, tamle v zgornjem kotu, ki tako lepo posname vse, kar se zadnje chase dogaja v vashi pisarni.

DEKAN: Kaj??? To ni res! Kakshna predrznost! Za tole boste leteli! Kaj ste mi podtaknili!!! Hinavec! Prevarant! Vi – psihopat!

DEKAN S STOLOM RAZBIJE KAMERO.

DEKAN: Kje so posnetki? Zahtevam, da mi takoj izrochite vse kasete!

TAJNIK: Saj nisem nor. Jih bom jutri raje predvajal na vseh hodnikih fakultete. Vabljeni so pa tudi mediji. Konchno vas bo gledala po TV cela drzhava. Saj je to vasha stara zhelja, a ni tako?

DEKAN: To ne more biti res. Prosim vas! Ne delajte mi tega! Povejte, kaj naj naredim!

TAJNIK: Mogoche bi se lahko kaj zmenila.

DEKAN: Povejte, kaj. Karkoli! Samo ne mi tega delat! Unichite posnetke!

TAJNIK: Kaj vem ... Mogoche bi podpisali tole izjavo. Gospa profesorica bi bila pa za pricho, saj bi bili, kajne?

PROFESORICA: Seveda bi bila. Tega si pa ne bi mogla nikoli misliti o njem! Podpishem, kar hochete!

DEKAN: Chakajte malo. Kakshno izjavo?

TAJNIK: Da nepreklicno odstopate kot dekan in ne morete prevzeti she enega mandata. Napisal sem, da iz zdravstvenih razlogov.

DEKAN: Tega pa ne bom podpisal. Nikoli.

TAJNIK: Kakor zhelite. Che jutri ob pol osmih zjutraj ne bo na moji mizi tegale papirja, in to opremljenega z vashim velichastnim podpisom, gre zadeva v medije. Prijetno razmishljanje vam zhelim. Che podpishete, pa vam lahko zagotovim diskreten umik.

DEKAN: Kaj pa vasha odpoved? Je ne boste podpisali?

TAJNIK: Chlovek, vam se pa res mesha. Grem. Prijetno tuhtanje!

PROFESORICA: Gospod tajnik, jaz grem z vami.

ODIDETA. DEKAN GLOBOKO ZAVZDIHNE IN GRDO ZAKOLNE.

 

ZJUTRAJ SHTUDENTI VSI ZASPANI PRIHAJAJO NA PREDAVANJA.

SHTUDENT Y: A mamo dons filmski festival al kaj? Poglej ta platna. Me prov zanima, kva bojo rolal.

SHTUDENTKA X: Ne shtekam nich.

SHTUDENT JOZHE: A vesta, da je televizija je zhe ob osmih prshla neki snemat. Gor so shli v dekanat. Mogoche bojo predvajal te posnetke. Al pa kakshno kriminalko.

SHTUDENTKA X: Horor! Najbrzh bo un bebec dal izjavo o svojih novih nachrtih. Prasec!

SHTUDENT Y: Zdej pa zhe pospravljajo projektorje. Ej, a ne boste nich predvajal?

SHTUDENT JOZHE: Sploh ne shljivijo. Kar odhajajo. Ludnica! She prshli niso.

SHTUDENT Y: Pazi, tajnik gre. Pa prov sem ga nese.

TAJNIK: Dobro jutro, kako kaj?

SHTUDENTKA X: Mene skrbi, kva je s tistim pildkom, ki sem ga vcheri napisala. Nisem mogla spat zarad njega.

SHTUDENT Y: Kakshnim pildkom pa?

SHTUDENTKA X: Tih bod ti. Te nich ne briga.

TAJNIK: Evo, ti ga vracham. Ne rabim ga vech. Niti nimam vech chasa za to, ker moram organizirat nove volitve. ... Aja, a she ne veste? – Dekan je odstopil.

SHTUDENTKA X: Kva?