Revija SRP 121/122

Luka Hrovat

 

TIRNICE BREZUPA 

 

1.

 

V drdranju koles, ki peljejo po tirnicah

brezupa, se velike gmote zabojnikov, brez

oken in vrat, lomijo v dezhju in blatu, ko

sprevodnik zapelje na postajo teme.

Nasha telesa, vsa zgubana, pretrgana in

stlachena drugo ob drugo, ne zmorejo vech

vstati. Noge in roke, glave in trupi so

zaspali v svoji nemochi. Nich nas ne more

vech prebuditi: ne sonce in chebelji leti,

ne vonj pokoshenih trav in ne blodeche

sanje mladostnih spominov. Padamo kot

drevesa v povodnji, kjer nam odnasha

korenine in mlade veje ter listje in grozde,

ki naj bi jih nekoch imeli. V tem drsenju

in porivanju chloveshkih smeti se oprimem

mrtvega srca, ki si ga she prejshnjo noch

poljubila za srechno slovo.

 

 

 

2.

 

Na obrazu se ti zarisujejo steklene ochi,

ki stremijo po obalah brez valov in chakajo

ugodnega vetra, ki bi te odpeljal stran.

Tu, v reshetkah dvomov, porazov in izgub

trohnish, v presledkih chasa, za trenutek

molka, ko bi se tishina naslonila na tvoje

ustnice brez diha: kot poljubi in solze

slovesa, ki chakajo, da dvignesh pogled ...

Tam, v ozadju nochi me konchno zagledash

in ...: glava je nagnjena vstran, kot bi

bezhala s telesa, v noch pekla in pozabe, v

dneve brez zharkov in v tedne brez ognja

slasti. To so zadnji spomini na telo, ki te

je zhelelo zadrzhati v objemu topline, upanja

in ljubezni.

 

 

 

3.

 

Pohodi korakov odmevajo po ulicah, kot bi

kladiva udarjala po zadnjih ostankih

kamnitih kock. Udarci prezhemajo moje

telo, ki se vech ne brani. Vedno manjshe je

in skoraj nevidno. Mrtvi pretresi me zazibajo

v konchni spanec, kjer roke objemajo stopala.

Brez tresavice, brez izgube krvi se toplina

preliva v mirujoche srce. Solze se spustijo

na tla in v njihovem lesku se zrcali usihajochi

sonchni zharek spomina, ko se je jezik stkal

z vrochico tvoje nemirnosti. V obujanju

sklenjenih teles poljubi vznikajo na ozadju

elektrichnih nochi: nich jih ne more vech pozabiti,

niti nagrobni izreki enosmernih poti ne.

 

 

 

4.

 

Skozi meglo segam v pozabljeno morje nochi,

tistih temnih polnochi brez lune, ki so spominjale

na septichne jame izgubljenih zrkel, strmechih

v chetverokotno nebo. V iskanju znakov blizhine

ishchem razkosane ude tvojih delov telesa, ki so

mrtvo plavali po nebesu kot izgubljeni mornarji

sredi razbesnelega in valovitega morja. V dotikanju

prihajajo spomini dnevu skritih nochi ko se je

moje telo ovijalo tvojemu pozhirajochemu objemu.

Obglavljena jutra preobrazijo skriti obraz v

kameno pushchavo, kjer zhivljenje srka zadnje vzdihe

prihajajochega ugriza smrti, ki se prebudi in shavsne

piskajoche srce mojega bitja na tvoje ponochi

ugaslo telo.