Revija SRP 121/122

Lev Detela

 

ACHILLEION

 

 

ACHILLEION

 

Zhalovanje oholega marmorja.

Razpoke med kipi mislecev in polbogov.

Chutim nemir sredi boja elementov.

Kdo si, ti neverjetna skrivnost v etru?

 

Iz parka se priplazi chrna senca.

Strmi chez stebre in razprto zelenje

strmo navzdol.

»Moja dusha je vedno tu.«

 

Gleda v morje,

v valove, v obeliske,

v vodne vile in galebe,

bezhi k neznani obali.

 

Govori nenavadne besede.

Zvochne kot bukolichno petje.

Razumljive samo za zanamce.

»Spomnite se vseh mrtvih!«

 

Rdecha svetloba pada na kamenje.

Se preliva chez goro in gozd.

Pozno je zhe. Visoka gospa

she vedno stoji na bregu.

 

Na skali pod njenimi nogami

obupuje prelomljena pushchica.

Grozni demon, ne prisili me,

da ti povem zgodbo do konca.

 

 

Vilo v obliki elegantnega gradicha Achilleion (v novogrshchini Achillion) so zgradili v drugi polovici 19. stoletja na grshkem otoku Krf za avstrijsko cesarico Elizabeto, zheno cesarja Franca Jozhefa (primerjaj v pesmi dva namiga = »chrna senca«, po tragichni smrti edinega sina, kronskega princa in prestolonaslednika Rudolfa, je bila cesarica stalno oblechena v chrna zhalna oblachila; »Visoka gospa«) . Po Elizabetini tragichni smrti, leta 1898 jo je v shvicarski Zhenevi umoril italijanski anarhist Luigi Lucheni, je gradich kupil nemshki cesar Viljem II. Zdaj je stavba v starem pompejskem klasichnem stilu muzej.

»Na skali pod njenimi nogami obupuje prelomljena pushchica«: Verza se nanashata na ime stavbe Achilleion, ki jo je cesarica poimenovala po glavnem grshkem junaku bojev za Trojo Ahilu, znanem iz Homerjevega epa Iliada. Na vrtni terasi pred stavbo stojita dva Ahilova kipa. Prvi, ki ga je dala postaviti avstrijska cesarica, prikazuje umirajochega Ahila, ki ga je zadela bronasta konica pushchice v peto, edino tochko telesa, kjer je bil umrljiv. Drugi kip, ki ga je narochil popolnoma drugache vojashko usmerjeni nemshki cesar Viljem II., je deset metrov visok in slavi zmagoslavnega Ahila, ki premaga vse nasprotnike. Kljub temu je Viljem II. izgubil prvo svetovno vojno in moral oditi v nizozemski eksil.

(Op. L.D.)

 

 

 

DREVO OB OBALI

 

V vrochem dnevu

te je ujel v objem

razpenjeni val

tik ob obali.

 

Zachenja se

svechana ura

starih prerokb

in nenavadnih strasti.

 

Rad bi ostal buden,

toda tu je nekakshno charanje.

Chutim, da se spreminjam

v zeleno drevo.

 

 

 

POD OLJKAMI

 

Med plimo in oseko

joche voda. In joche veter.

Nemirno je morje.

 

Velika solza je morje,

ko chakajo mornarji na zarjo,

in chakajo na plimo

in chakajo na oseko,

bosh rekel.

 

Voda voda bosh rekel,

ko shumi zarja, ko shumi morje,

voda voda kot morje.

 

In voda teche

zelo hitro teche

voda voda bosh rekel,

teche med oljkami voda

shumi kot morje

shumi kot oljka

se ziblje v vetru

voda voda.

 

Teche chez morje voda

teche modra kot morje

shumi pod obzorje

in je vse modro

modro kot morje

modro kot solza

na morju

morje.

 

 

 

OLJKA JE PRICHA

 

Oljka je pricha:

Ob treh popoldne se odpre nebo.

Iz izsushenega studenca sredi strme gore

zazhubori zhiva voda.

Iz chebeljega panja pod skalo

se vsuje blagi sladki med.

Ob treh popoldne se dogodi chudezh.

 

Ob treh popoldne nastopi novo obdobje.

Uri odpadeta glavna kazalca.

Chas se ustavi sam od sebe.

Dobri Bog spregovori

s starogrshkim naglasom:

Tu sem »eis ton apanta hronon« (za vse chase).

 

Ob treh popoldne je vse drugache.

Okna v mestu so odprta na stezhaj.

Chez nebo se preliva vijolichasti sij.

Slishi se angelsko petje.

Vzadaj v gozdu so mrachine svetle.

Vse je popolnoma nenavadno:

Oljka je pricha.

 

 

 

SANJASH MORJE

 

danes je jutro mrezha iz belih chipk

je norost petelinjega petja in svetlobe

v tkivo iz vetra in sanj vdirajo blage besede poletja

med nama se prebuja nedosegljivo nebo

 

sanjash drobne kaplje neotipljivega

roso na travi

opoldne veliko kot morje

 

budno petje ti doni

skozi levo uho

sanjash besede

majhne kot mravlje

mogochne kot kres

 

sanjash skozi desno uho

petelin poje

njegov glas

se spreletava

chez morje

 

 

 

SENCE MRTVIH

 

sence mrtvih zhde med kamni

starega mesta

zvezda nad njim se ozira navzdol

z jeznimi zharki sita vechnih vojn in krvi

 

se spominja davnih stoletij

na vetrovnih otokih

nich ne pomeni ji chas

vi izgubljeni mrtvi norci

 

mlad je vechtisochletni fant

in nihche mu nich ne more

 

 

Kérkira (glavno mesto otoka Krf), 19. avgusta 2014

 

 

 

DVANAJST BOGOV

 

V taberni ob morju je gostilnichar

v beli kapitanski obleki glavni bog.

Enajstim bogovom pri petih mizah

prinasha vinsko srecho in veselje.

 

Vseh dvanajst bogov je pridno na delu.

Dogaja se veliki chudezh.

Dva bogova napovedujeta boljshi chas.

Dvanajst bogov vedezhuje.

Tretji bog pije rdeche vino.

Deveti bog uzhiva musako.

Enajsti bog je enonog.

Napoveduje vreme z onostranskim glasom.

 

Nedelja je. V vetru se zibljeta palma in cipresa.

Na blizhnjem hribu lebdi magichna tezha neba.

Zevs se skriva v oblakih.

Bogovi igrajo tarok.

Dan se vrti v norem ritmu.

Vino se spreminja v kri.

 

Sediva tik ob morju pri levi mizi.

V tvojih ocheh zablesti nezhen nasmeh.

Srce je skrivna cvetlica,

ki se radodarno razpne.

 

»Samo ljubezen zmaguje«,

trdi boginja,

skrita v globini gozda

ob studencu zhive vode.

 

 

Osnutek pesmi Dvanajst bogov je nastal 5. avgusta 2014 na grshkem otoku Krf v pivnici »12 Gods« ob obali Jonskega morja pri naselju Aharavi.

(Op. L. D.)

 

 

 

BUTRINT

 

Bodi previden.

Na nebu tri kache lebde.

Chuden je veliki svet.

V vetru se ziblje pozabljeni chas.

 

Sem je zashel Enej na begu

v Italijo iz porushene Troje.

Tolstega vola je daroval

v slavo chastitim bogovom.

 

Kraj je za vekomaj svet.

Asklepios njegov je vladar.

 

 

Saranda / Butrint (Albanija), 22. avgusta 2014

 

Narodni park (Parku Kombetar) Butrint pri obmorskem mestu Saranda v juzhni Albaniji v blizhini grshkega otoka Krf je znan zaradi enkratnih arheoloshkih najdbishch. Od leta 1992 je uvrshchen na seznam svetovne kulturne dedishchine organizacije UNESCO. Tu se je zhe v 6. stoletju pred Kristusom nahajalo veliko antichno svetishche, posvecheno bogu zdravilstva Asklepiosu. Ime kraja bi naj bilo etimoloshko in kulturnozgodovinsko povezano s klasichno mitologijo in Enejevim darovanjem »ranjenega vola« (= grshko Bouthroton; latinsko-rimsko Buthrotum) bogovom v svetishchu. Rimski pesnik Vergil porocha v «Eneidi«, da se je Enej na poti iz porushene Troje v Italijo ustavil v Butrintu. Tu se je mudil tudi Julij Cezar. Poleg tega je Butrint rojstni kraj deda razvpitega rimskega cesarja Nerona.

(Op. L. D.)

 

 

 

LIMONOVEC NA SMETISHCHU

 

Limonovec trmoglavo vztraja

ob cesti med staro sharo in odpadki.

Na razprtem cvetu lebdi rumen metulj.

Listje rdeche zhari v vechernem soncu.

 

Pod pocheno bencinsko kanto

ropota v ozhgani travi nezaslishano vprashanje:

Zakaj mora biti tako? Zakaj molchimo,

ko svet krvavi iz tisocherih ran?

 

Kljub nesnagi v travi limona opojno dishi.

Je narava mochnejsha kot strup?

Kaj se pravzaprav dogaja? Gre za seks?

Za prah? Za smeti? Za chrepinje v obcestnem jarku?

 

Nihche ne odgovori. Nihche se ne predrami.

Gora zamolklo grchi. Nebo je preplasheno.

Vzadaj za morjem so ljudstva na begu.

Elektrichno grmi. Trpko umira svet.

 

Vendar metulj she vedno utripa s krili,

se prelestno preletava od cveta na cvet

sredi bioritma zhivih stvari.

Prishel je trenutek odpora.

 

 

 

OLJCHNA BUTARICA

 

Reci eno samo besedo

Reci dve odreshilni besedi

Reci oljka oljka

Reci shtiri besede

Reci ljubim mir med oljkami

In reci oljka nas bo prezhivela

 

Reci oljka oljka

Reci gora je narejena iz oljk

Reci zemlja je oljka

Reci ta chlovek je oljka

 

Reci gozd iz oljk ima svojo moch

Reci chlovek kliche oljko na pomoch

Reci to so sanje stoterih oljk

Reci spletla nas je ljubezen tisocherih oljk

 

Reci oljka je konchno prevzela oblast

Reci mi smo oljke dokonchna last

Reci naj se oljka chez svet razpne

Reci oljka je mir in je zdravje

in si ti in je vse

 

 

Otok Krf je vodnat in zelen, vsepovsod porasel s stoletnimi oljchnimi gozdovi, ki se lesketajo v samosvoji sivozeleni barvi. Ponekod rastejo tudi pinije in smreke, ob obalah palme in drugo sredozemsko rastlinje. Olivno olje je takoj za turistichno ponudbo najvazhnejshi otoshki gospodarski produkt.

( Op. L.D.)