Revija SRP 121/122

Lev Detela

 

1914 / MORDA JE BILO POPOLNOMA DRUGACHE

 

Nekje med bosanskimi hribi morda she stoji skromna kamnita hisha z nizko streho, che je ni sto let po dogodkih, ki so popolnoma spremenili svet in ljudi, podrl neprizanesljivi chas.V njej je zhivel suh mladenich v temni obleki. Reven shtudent s temnimi mislimi. Na ta nachin si je gospa Ilich predstavljala anarhista, ki se je med ljudmi namenoma obnashal popolnoma obichajno in nevsiljivo, da ne bi izdal svojih daljnosezhnih nachrtov.

Nekateri pravijo, da je bil nachitan in nadarjen, toda oster in nestrpen. V aktovko je skril bombo, si ogrnil dolgo chrno pelerino in stopil v dezh na cesti. V napetosti usodnega razpolozhenja ni pravzaprav videl nichesar. Ne dreves in oblakov, niti dezhevnih kapljic na grmichevju v parku. V njegovi glavi je kot sikajoch plamen gorela le ena sama misel. Usodna misel na atentat. Nihche od tepcev, ki so stali ob cesti, ga ni opazil. Saj je bil vesel dan. Z udarnimi korachnicami in slovesno godbo: »Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo...«. Krasno in trara. Ob udarcih na boben so cesarjevi vojaki korakali navzdol ob reki.

Morda pa je bilo popolnoma drugache. Morda ni dezhevalo. Morda je bilo sijajno poletno vreme. Kot v pravljici. Das Kaiserwetter. V odrochni kavarnici ob Miljacki so morda sedeli trije ali shtirje mladenichi. Zarotnishko tiho so se vznemirjeno pogovarjali in ves chas nestrpno opazovali staro turshko – slovansko mesto, ki je onstran rechice she nekoliko zasanjano in zaspano dremalo v mladi dan. Za drevesi in grmovjem nisi mogel videti razen majhne mosheje nichesar. Toda v mladenichih je kljub dopoldanskemu miru pokala razburjenost.

»Tu je orozhje. Pohiteti moramo. Prekleti Habsburzhan je zhe pri mostu!«

»Kaj? Prestolonaslednik je zhe prishel? In kje tichi Princip?«

Suhi mladenich je medtem hitel kot v mori dalje. Kdaj naj ukrepa? Zaslishal je mochno eksplozijo, nato she hrup in krike. Za trenutek se je ustavil, vendar ni hotel pogledati nazaj. Misel na atentat je spremenila njegovo glavo v velikanski ognjeni zubelj. Napetost je postala neznosna. Z roko je segel pod plashch in otipal rochno granato. Hitro se je z granato v roki sklonil naprej in jo zagnal proti avtomobilu.

Zdaj ni vech mogel hiteti dalje. Zemlja se je zatresla pod njegovimi nogami. Stisnilo ga je nekam navzdol. Gorelo je. Neznosno je gorelo v njegovi glavi. Zhgalo ga je globoko v drobu. Vse v ognju. Nepopisno mochna bolechina!

Mogoche sploh ni bila bomba, temvech strel iz revolverja. In mrtvi je bil morda sam cesar, morda njegov prestolonaslednik ali pa kak neumni kralj.

Je zdaj pomislil, da mu je uspelo? Da se mu je posrechila usmrtitev tirana? Je bil razocharan? Prazen in utrujen, ker tiran morda ni umrl?

V sekundah usodnega dejanja se je kljub vsemu chutil popolnoma svobodnega. Za kratek trenutek je bil mochan in slaven, gospodar sveta. V njem je za bezhno sekundo zagorela strast mochi. Hotel je biti vechji kot vsi drugi. V slavi je zhelel prezhiveti vse ostale. Se preko smrti drugih povzpeti v vechno zhivljenje.

So ga pozneje pomilostili? Je morda umrl v zaporu, pozabljen in bolan? Nekateri trdijo, da je na stara leta zhivel popolnoma zapushchen v veliki revshchini, tiho, samotno in izgubljeno, staromodno in smeshno.

 

Profesor je radovedno pogledal Heleno.

»Veste, najslabshe pri ukvarjanju s temi politichnimi primeri je brezskrbnost in ohlapnost. Tudi tako imenovani strokovnjaki prevechkrat uganjajo norchije z zhrtvami in storilci. V zgodovinskih dejanjih tichi veliko pasti. Znanost je uboga greshnica. Marsikaj, kar se danes kazhe kot resnichno, bo morda zhe jutri problem.«

Iz zhepa je potegnil cigareto in jo pomaknil k ustom.

»Kaj ne kadite?« je vprashal nekoliko obotavljajoche, ker ga je shtudentka oplazila z ostrim pogledom.

»Oprostite prosim. Potem tu sploh ne bomo kadili,« je rekel kratko in odlochno.

»Hvala.«

»Hochem vam le povedati, da ne smete od zgodovine prevech prichakovati. Vash prihod je bil verjetno popolnoma brez smisla. Kako vam naj dopovem, da nash primer dokazuje, da ni mogoche nichesar dokazati.«

»Ja? In?«

»Nesmiselno. Vse je nesmiselno. Nichesar ni mogoche razlozhiti ali pojasniti in dokazati.«

 

»Storilca bi vendar morali pravochasno opaziti,« je rekel eden od cesarskih chastnikov. »Ampak seveda je zadeva, kot vedno, popolnoma jasna. Nichesar niso opazili in odkrili. Ker nikoli nich ne opazijo. Drugache njegovo cesarsko visochanstvo zdaj ne bi bilo mrtvo.«

»Ja, udari, navali. Krogla za morilca je pripravljena. Rabelj zhe drzhi zanko v rokah,« se je zarezhal drugi chastnik.

»Baraba she ni polnoletna. Ni ga mogoche ubiti.«

»Kaj chvekash? Zaboga? Ali res ne?«

»Ja, taka so pravna dolochila. Avstrija je urejena dezhela. In amen. Takrat pri zajetju bi ga morali dotolchi do smrti.«

»Bomo zhe nashli kakshno mozhnost. Tak malopridnezh nima pravice, da bi zhivel.«

»Kot sem zhe povedal, je zdaj prepozno. Barabi ne moremo odrezati glave.«

»Ah, kaj... Ta nas bo zdaj shele prav spoznal!«

 

»Morda je bilo popolnoma drugache,« si misli shtudentka v samoti pred hisho, v kateri je baje nekoch zhivel atentator.

Majhno, polomljeno, grozljivo se ji zazdi vse to po tolikih letih in desetletjih. Po tolikih usodnih pretresih, nevihtah, rumenih zorah, rdechih vecherih, narodnoprebudnih navdushenjih, upanjih, strahovih, sanjah o novem boljshem chloveku. Vse zaman? Ali pa mogoche vendarle ne? Kdo lahko she zanika dejstvo, da je mladi anarhist s svojim dejanjem pahnil svet v veliko vojno, ki je spremenila vse in vsakogar?

 

»Sarajevo? To je vendar svinjarija, uperjena proti ustroju avstroogrske monarhije!«

V chetrtek, 23. julija 1914 ob shesti uri popoldne izrochi cesarsko – kraljevi veleposlanik baron Giesl v Beogradu uradno noto vladi kraljevine Srbije. Ta je ostra, ker brez dlake na jeziku ugotavlja, da je srbska vlada sokriva za zlochin v Sarajevu. Avstroogrska nalaga Srbiji tezhke pogoje, ki jih ta ne more sprejeti.

 

»Ja, anarhistovo dejanje je bilo v nekem smislu pomembno. Zlochin je spremenil svet,« meni Helena pred Principovo rojstno hisho v bosanskem Obljaju.

Toda kamnita hishica sarajevskega atentatorja se ji nenadoma zazdi prazna in uboga. Vse uchinkuje naenkrat popolnoma drugache. Hishica izgleda razbito, kot da je pohabljena in zapushchena. Sivorumeno in chrnorjavo polzi v zimski vecher. Celo oblaki so neusmiljeni. Mechejo temne sence na pokrajino. Nekaj chudnega se premika skozi mrzli zrak, zhvizhga kot bomba skozi poltemo, ogrozha hribe in doline.

Shtudentka zachuti, da se svet premika v napachni smeri. Vse se vrti v norem krogu na begu pred samim seboj in se grize v lastni rep... Zaradi sploshne krize je svet konchno popolnoma bankrot.

Res je mrzlo. Svetovna zima!

Kaj je res potrebno, da se vsi prehladimo?

Pozimi namrech odpro vsa okna. V odpetih srajcah se sprehajajo v parku, ja, in bosi stopajo po snegu v veliki slabi svet, ki ni shiroko polje, ki te vodi v svobodo.

In jutri bo zopet vihar. Siv in mrzel bo novi dan.

 

Po daljshem chasu Helena spet obishche neprijetnega profesorja. Pove mu, da je odkrila hisho, v kateri je zhivel Gavrilo Princip.

»Res? Njegovo rojstno hisho?« se profesor zachudi. »Me veseli. Vendar morate biti kljub temu previdni. Zelo hitro se lahko zmotimo.«

»Kako to mislite?« mu skochi mlada zhenska takoj v besedo.

»Zgodovinska znanost bi rada podala objektivno podobo dogajanja. Pa je to sploh mogoche? Ne. To ni mogoche. V resnici ni mozhen odgovor, ki bi natanchno in objektivno opisal in pojasnil dogodke...«

»Zakaj?«

»Celotna zgodovinska znanost je pravzaprav navadna zmes pripovedk in domnev,« reche profesor brez oklevanja. »Tako imenovana objektivnost ni objektivna... Zgodovinski dokumenti so velikokrat navadni ponaredki... Zgodovinske publikacije so napolnjene z lazhmi... Ja, prosim vas, povejte mi, kaj je sploh objektivno?«

Profesor je nekoliko negotov. Mlada zhenska ga vznemirja. Zakaj mu skusha ugovarjati?

Pogled mu obvisi na njenih lepih nogah. Krozhi po njeni polni postavi z zheljo, da bi se sprostil, vendar se ne more sprostiti. Zato postane otozhen in zamishljen. Prevech lepih zhensk je na tem presnetem svetu! Prevech lepote, prevech mladega polnega mesa izziva in moti notranji mir, ki je nujno potreben za znanstveno delovanje!

»Vas smem klicati po imenu,« motovili v zadregi z besedami. »Vam smem rechi Helena? Saj vam je tako ime. Prav bi bilo, da sva si bolj domacha. Najin dosedanji pogovor je tako tog.«

»Z veseljem,« reche mlada zhenska ne prevech veselo.

»Recite mi kar Karl«, reche profesor z navdushenim naglasom. »Pozabite, da sem predstojnik univerzitetnega zgodovinskega oddelka doktor Karl Hensel...«

»Kot zhelite...«

»Recite mi samo Karl – in nich drugega.«

»Ja.«

Po smrti zhene pravzaprav ne zna vech prav zhiveti. Zato to hrepenenje po mladih zhenskah. Po teh zapeljivih princesinjah iz Tisoch in ene nochi.

Na vse nachine poskusha shtudentki ugajati. Z razgretim obrazom ropota z besedami in stresa iz rokava polresnice o Bogu in svetu. Vendar sploh ni zadovoljen s samim seboj. Sramuje se svoje slabosti.

Helena chuti napetost v profesorjevem vedenju. Povesha pogled, cheprav se trudi, da ne bi pokazala svojega nelagodja.

»Helena, poglejte na primer natanchneje zadevo, s katero se ukvarjate, ta atentat na prestolonaslednika, vse je zelo chudno,« reche profesor v zhelji, da bi prishel na druge misli. »Kaj sploh vemo o tem dogodku? Kdo je spodbujal k atentatu srbske oziroma bosanske anarhiste, ki veljajo pri Srbih za narodne junake? Kdo je podpiral Gavrila Principa in oba druga glavna storilca Nedeljka Chabrinovicha in Trifka Grabezha? Verjetno res tajna sluzhba srbske vojske pod vodstvom shrljivega polkovnika Apisa. To je bil chlovek, o katerem so krozhile najrazlichnejshe govorice. Ni se dalo pogledati v njegovo psiho. Leta 1903 je vodil puch proti tedanjemu Avstriji naklonjenemu srbskemu kralju Aleksandru Obrenovichu in sodeloval pri zverinskem umoru kralja in kraljice. V chasu prve svetovne vojne je baje pripravljal umor tedanjega srbskega prestolonaslednika in poznejshega jugoslovanskega kralja Aleksandra Karadjordjevicha, zaradi chesar so ga leta 1917 usmrtili v Solunu. Zelo verjetno je, da je tak tip nachrtoval tudi atentat na Franca Ferdinanda.«

Zapre ochi. Zazdi se mu, da mlada shtudentka erotichno vznemirjeno sledi njegovim znanstvenim izvajanjem. Globoko zavzdihne, zheli bozhati in ljubkovati mlado toplo telo, ki sedi pred njim. Pochuti se kot v sedmih nebesih, ko jo prime za roko in potegne k sebi... Zdaj ali nikoli...

Oster, trd glas ga zbudi iz sanj.

»Kaj je z vami narobe, profesor?«

Helena je zelo glasna.

»Ste bolni? Ja, kaj je to?«

Profesor Karl je zelo zmeden.

»Morate mi oprostiti... Prevech dela... Utrujen... Te nemogoche znanstvene analize... Ampak kje sva se pravzaprav ustavila...«

»Ja?«

»Veste... Vse je bilo neurejeno... Shibko... Gnilo... Votlo... Monarhija je bila obsojena na propad... Umorjeni prestolonaslednik ni bil priljubljen. Cesar mu ni bil posebno naklonjen. Imel je namrech zelo tezhaven znachaj. Razburljiv kolerik. In ta njegova bolestna sla po streljanju in ubijanju. Vechni lovec. Pomislite na tisoche ubogih zhivali, ki jih je postrelil... Zelo svojevrsten, chuden, zapovedujoch znachaj. Na krovu parnika Cesarica Elizabeta, s katerim je podvzel svojo znamenito svetovno potovanje v Egipt, Indijo in Ameriko, je obzhaloval, da mu ni uspelo z ladijskim topom pobiti vechje shtevilo kitov. Lahko bi rekel, da je bil agresivni ubijalec zhivali. Slabo nagnjenje, ne posebno koristno za bodochega vladarja mogochnega imperija. Poleg tega je v chasu velike prenove umetnosti in kulture s svojimi konservativnimi pogledi na najrazlichnejshe nachine kljuboval modernim pojavom in zaviral kulturni razvoj. V primeri z liberalnim, zelo inteligentnim, vendar tragichno umrlim sinom Franca Jozhefa, kronskim princem Rudolfom, je bil prevech neizobrazhen... Kulturni ignorant... Nova umetnost ga sploh ni zanimala... Bila mu je odvratna... Ampak v njegovo opravichilo kljub vsemu vsaj to... Saj v mladih letih ni vedel, da bo moral prevzeti tezhko nalogo cesarskega prestolonaslednika. Zato se je moral pozneje po Rudolfovem samomoru na hitro tako rekoch v vechernih techajih izobraziti... Vendar je bil po drugi strani zelo discipliniran, delaven, mochan pri nujnih odlochitvah. Za svoje vojake je imel vedno chas. Po drugi strani je bil pravi druzhinski chlovek, ki je nadvse ljubil svojo zheno in otroke. Toda, kar se umetnostni tiche, popolen tepec. Vztrajen nasprotnik modernih pojavov. Moderna umetnost je bila zanj trn v peti. Ga sploh ni zanimala... Zagrizeno se je boril proti slikarju Klimtu. O Plechnikovi dunajski zhelezobetonski cerkvi je nejevoljno menil, da ga spominja na konjski hlev... Vprashanje je, kako bi tak chlovek lahko izvedel nujno potrebne drzhavne reforme... Ampak kdo ve... Morda bi se kot monarh izkazal. Ni bil nasprotnik Slovanov... A kaj. Za Avstrijo je od nekdaj znachilno, da ostane vse nedokonchano... Gavrilo Princip je pach po svoje izkoristil politichno godljo, da bi dokonchno podrl trhlo neurejenost drzhave med sabo skreganih prepirajochih se narodov.«

Helena vstane. Jezno pokima z glavo. Ta arogantni chvekach in zhenskar, ki izkorishcha svoj nadrejeni polozhaj v popolnoma sebichne namene.

»Ja, mogoche imate prav,« reche hladno in odide.

Presneta monarhija!

 

Stari cesar se slabo pochuti. Sedi kot vedno s sklonjeno glavo pri pisalni mizi v Schönbrunnu. Najvishji velichastno okronani apostolski uradnik habsburshke veledrzhave osamljeno sedi v senci dramatichnih dogodkov. Sklanja se nad uradne spise, ki jih mora chim prej natanchno pregledati. Je prevech utrujen, da bi politichni polozhaj she enkrat urejeno pretehtal. Prevech uradnega papirja se je nagrmadilo na njegovi pisalni mizi in prevech dogodkov je obremenilo svet. Toda zadeva s Srbijo mora biti nepreklicno in hitro urejena prav tako kot vsi drugi dokumenti, ki se prerivajo tu na mizi. Vse mora biti urejeno preden umre. Vse, chisto vse mora biti urejeno...

Pravzaprav ne ve, da je zhe preshibak za vladanje. Ne ve, da bodo odlochili verjetno drugi, cheprav je preprichan, da she vedno odlocha vse in o vsem, kar odlochijo za njegovim hrbtom. Sedi nekje v svoji delovni sobi utrujen, gluh in slep, in ne ve, kako bi se she dalo vojno v zadnjem trenutku preprechiti.

Dan ugasne. Mesec vzide in prekrije mesto in svet s svojo srebrno svetlobo. Pozneje ponochi, ko cesar zhe spi, se plazijo vlazhni oblaki nad cestami, cerkvami in hishami velikega mesta. Cesar sanja, da sredi najvechje teme bozha trdo volkovo glavo. A potem, ko nenadoma prekrije mesechina veliko streho schönbrunnskega gradu, vidi, da ljubkuje glavo svojega dragega lovskega psa, toda pes je mrtev. Prestrasheno vzdihuje v spanju in sanja, da se je izgubil v gozdu. Sanja, da je na lovu, cheprav ni nikjer ne lovcev in ne divjachine, temvech so okoli njega na vseh straneh samo drevesa, drevesa, drevesa in veter, veter, divji veter...

 

V naslednjih mesecih se Helena le s tezhavo prebija v temne dogodke atentatu sledeche velike vojne, ko izbruhne nova vojna na podrochju razpadajoche Titove Jugoslavije. Kot strela hudobnih demonov treshchi jeza prepirajochih se narodov na Sarajevo.

Medtem, ko skusha napisati diplomsko nalogo, jo ves chas spremlja neprijetni obchutek, da se je znashla v neverjetnem stoletju. To je zhe od zachetka za chloveka pogubno in unichujoche in smrtno nevarno tudi ob svojem nesrechnem koncu.

Spet so tu dnevi, meseci in leta sovrashtva in nestrpnosti med ljudmi. V razmejevanja med narode in njihove voditelje so se vrinile pogubne razpoke. Zdi se, da krvava zgodovina z obema svetovnima vojnama ni nikogar izuchila.

Cheprav Srbi, Hrvati in bosanski muslimani podobno kot mogochnezhi v letu 1914 in njihovi nasledniki v letu 1939 ves chas poudarjajo, da hochejo mir, je vojna zhe tu. Vse dneve razsaja ogrozhajoche bobnenje vojnih letal nekdanje jugoslovanske ljudske armade, te grozljive megabombe v srbskih rokah. Nek general divja v televizijski oddaji kot Hitler v drugi svetovni vojni, ki je, kot vemo, izbruhnila zaradi nerazreshenih problemov prve svetovne vojne. General vpije, da bo, che ne sprejmejo njegovih pogojev, zachel obstreljevati glavne sarajevske mestne predele.

Tudi atentatorjeva kamnita hishica, ki jo je shtudentka pred dvema letoma odkrila v samotni vasici Obljaj pri Grahovem, bo kmalu porushena. Bosanska prijateljica ji bo v naslednjih dneh povedala, da je ob nochnem napadu hrvashkih upornikov zgorela do tal.

Dopoldne lebdijo tezhki oblaki nad pokrajino. Megle bezhe chez gozd, mechejo sence na grmovje ob bregu. Zemlja joka, gora stoka v mrazu in vetru, kmalu bo dezhevalo.

 

V nevarnem poletju 1914 se pri zheleznishki postaji Pöchlarn v Nizhji Avstriji v siju bakel sposhtjivo svetijo kovinski gumbi na uniformah veteranskih zdruzhenj, ki pred tiri chakajo na cesarsko kraljevski pogrebni vlak. Vzadaj v gozdovih onkraj velike reke je temno. Zhivali, ki jih je prestolonaslednik vse zhivljenje divje zasledoval, imajo konchno mir. Gozdovi so ponochi skoraj chrni. Vasi so pogreznjene v temo.

Je grozljivo tiho. Neznosno soparno. Brez najmanjshe sapice. Napetost strashi skozi noch. Toda nad hribom se zhe kopichijo oblaki. Iznenada zapiha topel veter, ki omami in izbrishe vsako misel. Vlazhen in zatohel vrshi chez chrna polja v zagrenjeno in nestrpno mnozhico chakajochih pred postajo.

Oddelki garnizije, meshchanskih zdruzhenj in zhalujochih chastilcev chakajo zhe vech ur na nochni vlak z Dunaja. Ljudje so nemirni, ker se je vreme poslabshalo. Vsi so nenavadno utrujeni. V glavah chakajochih shkripa sopara nenavadne nochi. Mozhgani razdrazheno utripajo. Glave mnozhice pred postajo so zaradi chakanja razgrete do onemoglosti. Slaba usoda se noro pozibava v nestrpno razgretih glavah. Zdi se, da se bo chas v naslednji sekundi kruto razpochil kot nekaj dni prej bombe in streli v Sarajevu.

Ravno v trenutku, ko pogrebni vlak konchno privozi na postajo v Pöchlarnu, se veter sprevrzhe v vihar. Nevihta zagospoduje nad pogrebnim vlakom in zhalnimi odposlanstvi. Ljudje so v trenutku premocheni do kozhe skupaj s krstama prestolonaslednika in njegove zhene. Dezh lije na krizhe, vence, rozhe in zastave, se zliva na chakajocho mnozhico.

»Sam dobri Bog je pripravil prestolonasledniku chastni salut, ki mu ga je dvor odrekel,« se kislo zarezhi neki chastnik, ko nad postajo divje zagrmi in se trikrat zabliska.

 

Zhe nekaj ur prej je tudi na Dunaju vse narobe.

»To vreme ne obeta nich dobrega!«

»Vreme, ja... Kaj je zhe vreme! Vreme je pri vsem tem she najmanjshe zlo... Veste... Le kako vam naj povem... Danes pokopavajo celotno plemstvo nashe stare Avstrije,« reche stotnik Rosenberg v somraku pozne ure.

»Ah, kaj blebetate,« reche drugi chastnik skoraj jezno. »Nashe cesarstvo je vechno.«

Rosenbergu je neprijetno. Mrmra nerazumljive stavke.

»Nich ni vechno! Vse razpade! To bi vendarle lahko vedeli!«

»Ne! Zdaj bomo vsemu svetu pokazali nasho avstrijsko zhelezno pest. Pred srbskimi faloti ne bomo nikoli kapitulirali.«

»Ja, ja...«

»Manjsha vojna ni pravzaprav nich slabega... Prinese dushevni in tehnichni vzpon...«

»Res?«

»Dobri postanejo v vojni she boljshi in slabi so nenadoma dobri. Vojna ochisti. Vojna je pravzaprav, kljub bolechim izgubam, ki jih prinese, moralna dragocenost.«

»Ja, prijazna smrt, predolgo se ne mudi...«

Svetloba blizhnje cestne svetilke se pomesha s chrnimi chevlji in temnimi oblekami zhalujochih v temne madezhe na kamnitih tleh pred velikim poslopjem.

Generaliteta je svechano zbrana na prednji strani dunajskega Juzhnega kolodvora. Zraven, kot vedno, knez Starhemberg skupaj s priblizhno sto odlichniki iz najvishjega plemstva. Vse mochno in odlochno. Redoljubno. Svechano oblecheno v stara chastljiva oblachila.

Chakash in gospodujesh. Toda chas brezbrizhno bezhi mimo glav plemenitih mogochnikov, kot da ne sposhtuje visokega pogreba.

»Baje cesar ob novici, da so umorili prestolonaslednika, sploh ni rekel niti besedice. Baje je, ko so mu sporochili grozno novico, obstal, kot da ga je zadela strela. Grof Paar mi je rekel, da je samo zaprl ochi in molchal... Cesarsko velichanstvo je prebledelo in premikalo ustnice, kot da moli... Strashno...«

»Jaz pa sem slishal, da je cesar rekel: Strashno! Vsemogochni se ne pusti izzivati, je rekel. Vishja sila je spet vzpostavila red, ki ga sam nisem mogel uveljaviti...«

»Ne, meni so povedali, da je cesar sprva samo rekel: To je grozno! Ubogi otroci... In nich drugega... Ampak kakorkoli zhe, velichanstvo je bilo najgloblje prizadeto...«

»Cesarja pa danes ni tu...«

»Velichanstvo se ne pochuti dobro... Slovesnosti se odvijajo le v najozhjem zasebnem prestolonaslednikovem krogu... Brez vsakega odvechnega blishcha...«

»Ja, saj vemo, da cesar s prestolonaslednikom ni bil posebno zadovoljen... Saj veste, kako razburljiv znachaj je imel Franc Ferdinand... In oprostite mi pripombo... Navrh she tista nechastna poroka z nizhjo cheshko grofico, kar se za bodochega cesarja sploh ne spodobi...«

»Ja, ja, ampak povem vam, nashemu mrtvemu prestolonasledniku nochejo izkazati niti tiste zadnje chasti, ki jo priznajo celo najnavadnejshemu vojaku – prostaku... Cheprav se je do zadnjega zhrtvoval za svojo armado, ki jo je najgloblje in iz vsega srca ljubil... Ja, taki so zdaj ti chasi... Kot kakega psa ga hochejo pokopati... Z nochnim vlakom ga poshiljajo v tista zakotja pri zadnjih vaseh, kjer si lisice voshchijo lahko noch...«

»Ja, in vse to samo zaradi te nesrechne grofice Chotek, ki jo je po mnenju cesarskega velichanstva nadvojvoda Franc Ferdinand protipostavno porochil... Prekrshil je hishni habsburshki zakon... Nizko stojeche grofice, pa cheprav je bila njegova najvechja ljubezen, ne bi smel nikoli porochiti kot bodochi cesar Avstrije... Po mnenju cesarja Bog te nepravilne poroke ni odobril in dovolil... In zdaj je Bog v Sarajevu poskrbel za red in ponovno uveljavil stari zakon...«

»Ah, ja, ja, od kod imate vse to... Prestolonaslednikove otroke cesar nadvse ljubi...«

»Otroci, ja... Otroci so zdaj zares ubogi.«

 

Ponochi spet neumne sanje. Tema. Svet brez zvezd. Nekje za steno ropot, zmerjanje, grozhnje, poki, prevrachanje pohishtva. Nekaj se premika po revni sobi. V kotu so prizhgane tri sveche. Skozi modrikasto meglo sanj poskakujejo velikanske chrne sence. Chez majavo mizo se sklanjajo glave mladih sarajevskih atentatorjev. Helena zagleda neposredno pred seboj Principa, Chabrinovicha in Grabezha. V spanju jo preshine obchutek, da sicer sanja, vendar te sanje sploh niso sanje, temvech neverjetno nerazlozhljivo srechanje.

Vidi, da je Gavrilo Princip oblechen v sive raztrgane hlache. Takoj mu mora kupiti nove lepe hlache. Mladi bledi atentator se ji nenadoma zazdi na nek nachin lep. Rada bi prishla k njemu, vendar se na poshevnih tleh spotakne na grdih rumenih kamnih. Na mah jo obda neznosna vlaga, mraz je vedno hujshi. Vendar hoche k njemu! K dragemu, junashkemu Gavrilu, ki pa je sploh ne opazi.

V njeni glavi se majejo nore sanje. Ne. V njeni glavi se maje velik svinchnik, ki ga Princip takoj zagrabi in resno reche:« Najprej moramo razchistiti principielno vprashanje!«

V tem trenutku se nad Bosno zasveti rezka mesechina. Nekje lajajo psi.

Anarhisti so she vedno tu. Eden reche zelo glasno: »Zdaj sledi obrachun z avstrijsko cesarsko svojatjo! Za vechstoletno zatiranje narodov bodo plachali krvavi davek!«

Helena kljub hudim besedam zachuti neverjetno blizhino mladih moshkih, ki bodo vsak trenutek dvignili roko proti starodavnemu cesarstvu. Sanje so mochne kot resnichnost. Specha se nemirno premika v sanjah. Fanatichni obrazi anarhistov so se ji nevarno priblizhali. Nochna svetovna zarota je na vishku.

Princip in Grabezh se plazita z vrechama, v katere sta skrila bombe in revolverje, skozi temo po razritih odrochnih bosanskih kolovozih mimo zanemarjenih razpadajochih hish. Jutro bo modro in mrzlo. Chuti se, da je zarota uperjena proti avstrijskemu nadvojvodi in prestolonasledniku Francu Ferdinandu, ki bo izgubil zhivljenje.

 

V sarajevskem zaporu Princip nima veliko chasa za sanje. Zhe zelo zgodaj ga privedejo pred preiskovalnega sodnika Lea Pfefferja.

»No, sedi,« nagovori ta bledega suhega storilca s kislim nasmeshkom. »Vesh, vsi Srbi niso taki kot ti. Vash metropolit je v pravoslavni sarajevski katedrali vcheraj zelo ostro obsodil vashe anarhistichne zlochine... Jasno in odlochno je zaprosil vsemogochnega Boga, naj vas pogubi, ker je vash princip unichenje sveta. Unichi jih, ker prezirajo sveti evangelij, je rekel. Je tudi rekel: Ti vsemogochni vechni Bog si dolochil, da knezi, ki se jih hudodelci boje in jih sposhtujejo dobri, gospodujejo ljudstvom.«

»Ja, in kaj ima to opraviti z menoj?«

»Se ne zavedash, da si storil najhujshi zlochin? Se nich ne bojish? Se ne bojish pravichne bozhje kazni?«

»Zakaj bi se bal. Ne verujem v Boga. Bojim se samo krivichne chloveshke druzhbe.«

»Tako, tako,« reche preiskovalni sodnik. »Ti torej ne verujesh v Boga?«

»To je zares smeshno vprashanje, gospod sodnik. Sem ateist. Verujem v ubogo in lachno bosansko ljudstvo. Verujem v Srbijo! Prestolonaslednik Franc Ferdinand je bil sovrazhnik Slovanov!«

»Kakshna neumnost. Prestolonaslednik je veljal za odreshitelja Slovanov. Vsem slovanskim narodom v Avstriji je hotel ponuditi velichastno bodochnost, trializem, samouresnichenje...«

»Ah, kaj govorite... Mi v Bosni in Srbiji prichakujemo izboljshanje samo tako, da se osvobodimo habsburshkega jarma...«

Leo Pfeffer se ne pochuti dobro. Z odgovori mladega anarhista ni zadovoljen. V nekem smislu se mu mladi chlovek, ki sedi na stolu pred njim, zasmili. Che bi bila visoka avstrijska politika drugachna, zdaj mogoche ne bi imeli tega problema in bi mogli preprechiti najhujshe. Zhal je za vse prepozno. Saj se sploh vech ne splacha razmishljati, zakaj vse to in kako naprej.

Zapre ochi. Molchi.

Izkushnja mu govori, da je mladi storilec izgubljen. Odpisan iz druzhbe. Prej ali slej bo v okolishchinah, ki zdaj prevladujejo, mrtev. Celo njegovih dvestodvanajst kosti bo razpadlo v prah, toda saj ni zdravnik in v resnici sploh ne ve, koliko kosti ima chloveshko telo in kaj od atentatorjevega okostja se bo v naslednjih desetletjih sploh she ohranilo.

Sodnik je utrujen. Kmalu bo poldne. Odpre okno. Citronchek prifrfota v sobo, v kateri poteka zaslishanje. Metulj leze chez omaro, razteza krila, miruje kratko dolgo sekundo.

»Ja, to je prekleto slabo poletje,« zamrmra preizkovalni sodnik kot v spanju in povesi glavo.

 

Celo pozlachena orla visoko nad vhodnimi vrati v Schönbrunn se skoraj sto let po zlomu cesarstva she vedno svetita v soncu, ko Helena v dunajskih ilustriranih revijah prebira nekdanja porochila o povratku cesarja Franca Jozhefa s poletnega oddiha v Bad Ischlu nazaj na Dunaj. Shtudentka se chudi nekdanjemu naivnemu svetu in nesposobnosti tedanjih oblastnikov, ki niso znali politichne krize razreshiti na miren nachin. Toda ali je zdaj res kaj bolje?

Tezhko si predstavlja, kako je bilo, ko se je velika kochija priblizhala grajskemu vhodu. Toda ko zapre ochi v zhelji, da bi vse to, kar se je dogajalo, bolje dozhivela in premislila, se spet takoj znajde sredi nekdanjih dogodkov. Jasno vidi, kako stari cesar prijazno pozdravlja mimoidoche, medtem ko chastna strazha dvigne pushke v pozdrav.

Chutiti je sicer napetost in nevarnost, ki se poleti 1914 blizha cesarstvu kot temna nevihta, toda Franc Jozhef je podobno kot skoraj vsi Habsburzhani vdan v usodo. Tudi zdaj sredi krize zaupa pri daljnorochnih odlochitvah podobno kot umorjeni prestolonaslednik v bozhjo pomoch. Iz danashnjega zornega kota je tako obnashanje tezhko razumljivo. Toda Franc Jozhef neizpodbitno verjame v bozhjo Previdnost. Njegova monarhija je utemeljena v veri, da je Bog izvolil prav Habsburzhane za nalogo, da vladajo mnogim evropskim narodom. On, cesar, je edini vladar na celotnem svetu, ki mu pripada chastni in zahtevni naziv apostolsko velichanstvo. Zaveda se, da je zaradi tega naslova svetovljanski brat papezha v Rimu in v vsem popolnoma odvisen od bozhje milosti in usmiljenja. Toda zdaj mu neprestano govorijo, da njegovi narodi ne hodijo vech radi v cerkev. Pravijo mu, da hochejo ustanoviti svoje samostojne narodne drzhave. Stari cesar vsega tega sploh ne razume. Svojemu zvestemu sluzhabniku Ketterlu pove, da niti vrabec ne pade s strehe brez bozhje volje, kot je zapisano v Svetem pismu. In tako je tudi z njegovim cesarstvom. Njegova usoda je v bozhjih rokah.

Cesar se ne boji bodochnosti. Bog bo odlochil, kaj se bo zgodilo. Skushal je vladati po svojih najboljshih mocheh, trezno in odgovorno. Zhivel je za cesarstvo, za svoje narode, za dinastijo, za vero in katolishko cerkev, za ljubezen do svoje posebne in chudno nesrechne soproge Sisi. Skushal je vladati odgovorno in pravichno. Ne razume kritikov, ki mu ochitajo, da vlada drzhavi brez pravega namena in smisla. Govorijo, da upravlja dvoumen drzhavni stvor z zdolgochasenimi uradniki in nesposobnim vojashtvom. Trdijo, da po vsej veliki Avstriji poka v zidovih drzhavne stavbe, cheprav ves chas opazha prav nasprotno, drzhavno trdnost in vsesploshno zaupanje v vladarske sposobnosti njegove dinastije. Ve, da ga ljudstvo ljubi in brezpogojno podpira. V dolgem zhivljenju, ki mu ga je dobri Bog namenil, je bilo vsega na pretek. Hrepenenje in zaupanje se je prelivalo v bolechino, v razocharanje in praznino, toda kljub vsemu je she vedno trdno preprichan, da celotni svetovni ustroj vodi vsemogochna bozhja Previdnost in je on le izvajalec tistega, kar pochiva v bozhjih rokah. Bog bo zato odlochil, kaj se bo zgodilo z njim in z Avstroogrsko monarhijo. Prav vse na tem svetu je v bozhjih rokah.

 

Nenadoma se zazdi, da se svet vrti v napachni smeri. Vsi dogodki, upanja in odlochitve krozhijo okrog samega sebe, se grizejo kot strupena kacha v lastni rep... Svet dozhivlja moralni in politichni zlom.

 

Stari cesar odlozhi uradne papirje. Vstane in se ozre po skrbno urejeni delovni sobi v dunajskem Hofburgu. Zamishljeno pogleda skozi okno, zapazi bliskavico na nebu glavnega in rezidenchnega mesta. Nova nevihta ga preseneti.

»Nich mi ni prihranjeno!«

Nekje dalech, na drugi strani Donave, divje grmi in se bliska.

»To Sarajevo bo she moja smrt,« reche cesar utrujeno, ko se vrne nazaj k vechnemu delu pri pisalni mizi.

 

Kraj zlochina Sarajevo. Bosna in Hercegovina 1914. Helena se skloni nad stare chasopise, skusha razumeti tisti chas, ki je zhe zdavnaj odtekel. Zagleda dva avstroogrska oficirja v skromni bosanski pivnici.

»Chehi, Slovenci in Hrvati verujejo v bodochnost Avstroogrske,« reche polkovnik Jovich in oshine z nemirnim pogledom svojega robatega tovarisha. »Vendar si zhelijo lastno upravno avtonomijo...«

»Bedarija. Kakshno avtonomijo?« ga zavrne stotnik Beck. »Nashe veliko cesarstvo potrebuje mochno osrednjo vlado. Drugache bo vse razpadlo...«

»Ne, sploh ne. Slovani so osrednja opora celotne Avstrije... Brez njih je vsak napor rachun brez krchmarja!«

»Ja, kar sanjaj lepo naprej. Vashe bedaste nacionalistichne iluzije vas bodo she pogubile!«

Oba chastnika blodita z besedami sem in tja v zacharanem krogu in se ne moreta umiriti in zediniti. Ta svet je nesrechna nepregledna goshchava, reshitve za nastale probleme ochitno ni na vidiku.

Z besedami begamo sem in tja, kashljamo, se prenapenjamo, jezimo, toda svet je mogochen, svet je nenavaden, ljudje pa nezanesljivi, politika je gnila, vlade so lene in koruptne.

Polkovnik in stotnik sedita v majhni vashki gostilni. Roke polkovnika Jovicha drgetajo, ko pomakne cigareto k ustnicam ali prime skodelico kave. Je zelo razburjen. Sploh ne ve, kako bi svojemu vojashkemu sotovarishu predochil tezhavnost nastalega polozhaja.

»Streli so padli,« pove pochasi, z utishanim glasom. »In kaj zdaj? Kaj pochne Avstrija?«

»Vojska bo naredila kratek proces. Srbijo je potrebno zbrisati s politichnega zemljevida...«

»Ah, pojdi, pojdi... Igra z ognjem ne bo prinesla nichesar...«

»Ja, in kaj potem?«

»Nich... Pustiti vse pri miru... Piti turshko kavo... Chakati na ugodno vreme.«

Za hribi grmijo predpriprave za napad. Izvidnice brezglavo blodijo skozi goshchavo, gozd je velik, gozd je gnil in votel, svet je pokvarjen in len.

 

Zemlja joka, streli padajo, sivi veter nima usmiljenja z ubogim chloveshtvom. Vojaki se stiskajo v umazanem zhivinskem vagonu. Peljejo se poshevno v nich. Nihche ne ve, kaj se bo zgodilo. Dezhuje. V vagonu je mnozhica rok in nog. Glave in hrbti so nakopicheni kot sardine v konzervi. Nekateri pijano pojejo. Ljudje v uniformah cesarsko – kraljeve vojske so hrana za topove, cheprav se ves chas uradno gobezda o skorajshnji veliki zmagi.

»O ti srechna Avstrija!«

»Je cesar zhe podpisal vojno napoved?«

»Preklete svinje!«

»Vso pasjo zalego pobiti!«

»Tiho!«

»Sluga pokoren!«

»To presega vse mere!«

»Srbe na vrbe!«

Nekateri pojejo, drugi preklinjajo.

Chrni oblaki visijo tik nad hribom. Smrdi po ognju in dinamitu. Vechina je vsega sita. Eden od vojakov se pijan bozhjastno trese na tleh. Stoka in se smeje, kot da bi bil blazen.

Z vlaka se zdi mimobezhecha pokrajina v dezhju topa in hladna. Kot da je okamenela v grozi prihajajoche vojne. Srecha se je skrila za oblake in mesec. Mrachi se. Nichesar ne moresh vech videti.

Vlak ropota skozi gozd. Je zhe skoraj noch.

Gozd vrshi. Veter zhvizhga. Noch je brez zvezd. To je noch s stotinami chrnih lukenj, v katere shchijejo garjavi psi.

Dezhuje kot za stavo.

Vse, kar zhivi, je zhe od vsega zachetka pripravljeno za smrt.

 

 

Uvodni del avtorjevega daljshega proznega teksta o Sarajevu 1914 in prvi svetovni vojni, ki nastaja v dveh samostojnih paralelnih variantah v slovenshchini in v nemshchini.