Revija SRP 121/122

Jolka Milich

 

ODPRTO PISMO DAVIDU BANDLJU, GORISHKEMU PESNIKU IN SHE MARSIKAJ

 

Cinca Marinca, ta zhe ni ta prav,

za poedinca ne delamo ustav,

pardon, sprav, oziroma spravnih

ponovitev. 

 

Predragi David,

ne zameri mi, da se shele danes, 3. decembra 2014 odzivam na tvoje Prispevke za narodno spravo, ki si jih objavil v Primorskem dnevniku v rubriki Zharishche zhe 21. novembra, to se pravi zhe pred trinajstimi dnevi in mi od takrat delajo druzhbo tu na delovni mizi. Nisem se oglasila takoj, ker sem dala – zaradi vishje sile – prednost drugim, bolj nujnim, da ne rechem neodlozhljivim opravkom. Popravljala sem namrech tretje krtachne odtise dvojezichne pesnishke antologije na – pishi in beri – 500 straneh, izshla bo predvidoma januarja prihodnje leto, in se v mislih mamila, komu vse naj naslovim proshnjo, da mi kot mikeni sponzorji – po 50 ali 100 evrov »na bot« pomagajo kriti zadnjih 500 evrov, ki jih she potrebujemo, da krijemo vse tiskarske stroshke. Brzh ko sem te zagledala na fotki v Primorcu, sem si rekla: Davida bom prosila, saj je fant od fare, pravshen, da mi pomaga poiskati kakega radodarnezha. Spomnila sem se na tvoje pismo s konca septembra letos, kjer si mi povedal, da me bosh predlagal za Preshernovo nagrado iz sklada in me obenem prosil, naj ti poshljem seznam vseh mojih doslej prevedenih knjig, – odgovor na pamet: priblizhno 70 – da utemeljish svoj nagrajevalski predlog. Odpisala sem ti, da se ne ukvarjaj s takimi – v bistvu nichevostmi iz kategorije nechimrnost chez nechimrnost, vse je nechimrnost; tebi sem ta bibljiski izrek iz Koheleta ali Pridigarja ali Ekleziasta (1, 2) napisala po latinsko (vanitas vanitatum et omnia vanitas). No, ker ochitno se ti ne bi smilil chas, ki bi ga zabil, da me predlagash za nagrado in pledirash zame, te tokrat prav na kolenih prosim, da ga zabijesh – in najbrzh tudi zgubish – z iskanjem kakshnega ... tezhko ulovljivega sponzorchka, ker pri nas Slovencih je zhe pregovorno, da se pri denarju vse neha, a vseeno potrkaj na moshnjichek kakshnega domnevnega petichnezha ali nesebichnezha na vashem koncu in z vso sapo navijaj za antologijo. Reci mu: kdorkoli poshlje sponzorski obolus, alias stotak ali petdesetak in she manj, v Sezhano za antologijo, bo dobil ob izidu v dar en izvod knjige in njegova velikodushnost bo delezhna mojega ne samo vechnega, marvech prav vekotrajnega spomina, ker sem notorichno hvalezhne sorte. Prosim te tudi, da poizvesh za naslov tistega super radodarnega podjetnika in mecena iz Gorishkih brd – Nedjana Bratashevca, ki je tudi chastni konzul za republiko Poljsko v Sloveniji, da mu nemudoma poshljem proshnjo, da antologijo sponzorsko podpre, recimo s ... stotakom ali samo z dvajsetakom – pod geslom: mal polozhim dar na stranski pesnishki oltar Jolkine dvojezichne antologije. Brez strahu, da ga zavrnem in s tem osramotim, marvech nasprotno, da mu nekako povrnem prvotni sijaj, ki mu ga je okrnila, da ne rechem totalno ochrnila, najbrzh po pomoti in iz skrajne nevednosti, letoshnja Jenkova nagrajenka pesnica Anja Golob, ki je – kot je povedela – iz »higienichnih razlogov« zavrnila denarno nagrado. Ker se ni doslej, kolikor je meni znano, dovolj konkretno opredelila, kaj ji je pravzaprav branilo sprejeti denarni del nagrade – ne pa obratno, odkloniti – po mnenju nekaternikov zelo vprashljivo diplomo in skoraj nich sporni denar – saj se je ogradila precej nedorecheno in megleno z dokaj neoprijemljivo formulo, sklicujoch se na zgolj osebne »nachelne razloge osnovne higiene«, jo imam nekako na sumu, da se ji je zdelo 3.500 evrov za smrkavo (si dice per dire) zbirchico iz 30 pesmic v prosti verzifikaciji – ki so sicer tudi meni, z njo vred, she kar vshech, v kot perce lahki in kot zhafran dragi nakladici Mladinske knjige – 250 izvodov, 1 izvod 25 evrov, minus 6 centov – odlochno prevech v teh kriznih chasih, ko veliko ljudi tu pri nas v matichni domovini in tudi izven nje tako visoko – in vechkrat tudi prepadno nizko vsoto v primerjavi z mesechnimi prejemki parlamentarcev in posebnih usluzhbencev slabih bank, da se omejim le na dve bolj vidni kategoriji – dobi za ... 8 ali 9 ali celo 10 mesecev dela. Ali kot celoletno pokojnino. In naj novodobni siromaki zhivijo, che morejo – in morajo! – s to peshchico drobizha in kar jim da za ubogo ime Rdechi krizh ali Karitas. Bravo, Anja, che je bil zlasti ta motiv za zavrnitev »umazanega« denarja. Ne pa kaj drugega ... zdalech bolj zakompleksiranega in poniglavega, iz katerega so cajtengi napihnili shkandal, o chemer bi pa bilo treba javno spregovoriti in nedvoumno diskutirati in si priti do zadnje pichice na jasno.

Ti, David, ki s svojimi prispevki za narodno spravo – hochesh nochesh – kazhesh nekakshno veselje ali nagnjenost do mediatorstva – bi se lahko shel she prej za posrednika in moderatorja pri tej kochljivi literarni aferi v zvezi z Jenkovo nagrado. Verjetno si bral v Primorskem dnevniku z dne 25. oktobra 2014 chlanchich v zvezi z letoshnjo dobitnico te nagrade. Kot iztochnico bi si lahko vzel njeno trditev, kaj sploh razume kot osnovno higieno, ker po njenem ...

»preprichanju stanovske nagrade za dosezhke na podrochju kulture ne morejo biti financirane iz zasebnih sredstev.« Moja opomba: Zakaj ne? »Ni denarja?« nadaljuje pesnica in pristavi: »Chast mi je dovolj.« In nato pove za navrh: »Gre za shirshi problem koncepta kulture kot nechesa, kar je prepushcheno benevolenci privatnih sponzorjev. Seveda je umazan ves denar. Je pa treba nekje potegniti mejo.«

Moj nasvet: Skrajni chas je, da potegnemo omenjeno mejo in razvozlamo nesporazum. Ne zamudi te enkratne prilozhnosti in s kakshno kolegico ali kolegom z univerze pripravite simpozij ali okroglo mizo na to she kako pekocho in (ne)hvalezhno temo, kjer bosh prav gotovo naletel na elemente ... sprave in nesprave, na vernike, dvomljivce, cinike in protestante, in ne bo samo dveh razlichnih chrno-belih pogledov ali struj, marvech jih bo cel niz, in prav pisanih, da o (ne)predvidljivih zasukih in zapletih niti ne govorim. A gre navsezadnje za tematiko iz najinega oz. nashega ozhjega podrochja, ki bi jo lahko, vsaj v glavnem bolj konkretno definirali, jo skratka enkrat za vselej tudi srechno izpeljali do konca in izchrpali. Jo tako rekoch opremili z repom in glavo, z elementoma, ki ju pri nas velikokrat prav krvavo pogresham. Ker vsak svojo trobi, ne da bi drug drugemu prisluhnili. Da bi potlej tochno vedeli – tudi v zvezi z denarnimi nagradami – kdo in kdaj, pa kako in kam in zakaj tako in ne ali nich drugache. Kot cheshnjico na torti bi potem, spokornishko posuti s pepelom, lahko shli ali poslali malo delegacijo k po nemarnem oklevetanemu mecenu v Gorishka brda in se mu za vse chasnikarske chenche in kikse, pesnishke napachne domneve in insinuacije pa nerodnosti in ... vchasih tudi za odvechne zagovednosti ... oprostili, kot se spodobi. Se ti ne zdi, da nam literatom s kulturniki vred od chasa do chasa ne bi shkodila mrvica samokritichne ponizhnosti? Zazhelen je odgovor. Premisli in mi sporochi. Mislish zagrabiti bika za roge ali kakor noj udobno vtakniti glavo v pesek in mizhe vzklikniti: nich ne vidim in ne vem, naj gre kdo drug namesto mene po kostanj v zherjavico. Jaz stokrat rajshi na glas premlevam staro in zhe dokaj prezhvecheno vizho o narodni sprtosti in spravi in ponujam slovenski srenji – zhe spet? ja, zhe spet! – malce zhe postane ali skoraj svezhe prispevke, kako jo slednjich srechno udejanjiti in se poslej imeti – ringa ringa raja – brez vsakrshnega zadrzhka neizmerno radi. Aleluja. Dosechi pach ... enoumje (zhe spet?) narodne lepo polikane in poshtirkane, pa na precho pochesane in ... poSPRAVljeNE ljubezni. Raj na zemlji. Pa she brez kache in usodnega jabolka, ki bi nam meshala in mrshila shtreno. Le z dobrohotno brado gospoda boga (z malo zachetnico za nevernike) in Boga (z majuskulo za vernike), in smo ... nespravno zhe spet tam, samopashni in svojeglavi, kot smo, da se vsak hip spoprimemo in drug drugemu s kolom v roki dokazhemo, katera oblika je edino prava in zvelichavna in katera samo zgreshena. Drugache bo aufbiks, chreva na plot!

Naj poklichem na tvojo pomoch dobrodushnega samooklicanega in silno prizadevnega ... nashega nacionalnega spravnezha ali spravitelja, zhal, zhe odhajajochega amerishkega ambasadorja Josepha Mussomelija – tistega, ki je celo na svoje stroshke (to, to! Incredibile ma vero!) pritrdil spravno tablo na ograjo amerishkega veleposlanishtva v Ljubljani, ne da bi nas sploh vprashal, ali smo za ali proti, chisto nedemokratichno in izrazito kolonialistichno, kot da bi bili kakshno afrishko culukafrsko pleme izpred 100–200 let. Jaz bi vseeno, preden odide, zelo natanchno pregledala vsak njegov nam izstavljeni rachun, da nam ni stroshkov tiste zhe znamenite table le zarachunal z obrestmi vred. Na tem svetu je vse mogoche. Ziher je ziher. Ali se bosh sam zatekel kar k njegovemu nasledniku, kariernemu amerishkemu diplomatu, veleposlaniku Brentu Robertu Hartleyu, ki bo prevzel od predhodnika shtafetno palico, da nas do zadnjega ... po-eno-umi, skratka nas en bloc spreobrne v edino pravo politichno vero, do obisti naklonjeno oz. kar zagledano v ZDA, drugache povedano: brez rozhnatih ochal na nosu jih ne bomo smeli vech gledati, kaj shele na glas ocenjevati, ochitno ne sodi med zagovornike svobodnega mishljenja in govora, marvech med pristashe eno–ne–um–ne ideologije, ki zahteva: drzhavljani na sonchni strani Alp, jezik za zobe, sicer bo joj! Povedano she bolj transparentno in prosto po novinarju Aliju Zherdinu (Delo, sob. priloga, 22. nov. 2014): vplival bo za izboljshanje javne podobe ZDA v slovenskih javnih glasilih. Moj komentar: se ne bo pa – spravno nadahnjen – sploh vtikal, che se bodo nashi odnosi, recimo z Rusijo in podobnimi negativci, poslabshali ali celo do srzhi skazili. Vsak zase naj moli svojega boga in skrbi za svoj imidzh. Adijo opevana zahodna demokracija z neomejenim shtevilom svoboshchin, vkljuchno z onimi govornimi. Le na papirju je doma ta izrazito retorichna kreacija, ki se sesuje v prah ob najrahlejshem stiku z realnostjo. Mogochniki – ne glede, kaj zares mislijo in kaj menijo o svetu in drug o drugem – she najrajshi vse tisto, kar jim ni po volji, zbrcajo s poti, in vse tiste, ki jim po mochi niso kos, (s)tlachijo iz ... enega enoumja v drugo, ti pa pleshi, kot oni godejo ali se pa zhivciraj in se, che se ti da, vnaprejshnji zgubach, ruvaj z njimi. A povrniva se k tvoji malce zapozneli spravi, ki nam jo v prispevkih dokaj prostodushno predlagash.

Glej, David, da smo se Slovenci uradno in javno narodno spravili zhe 8. julija 1990, beri in pishi pred 24 leti, ko si bil ti star, che se ne motim, 12 let in si she trgal hlache na osnovnosholskih klopeh in o kakshnih narodnih razprtijah, ki nas razdvajajo, se ti najbrzh ni niti od dalech sanjalo. Morda si kaj slishal o njih, zamahnil z najstnishko rochico in si zabrundal: marnje odraslih, ki se le njih tichejo, mene ne. Storie dei padri – smo pravili tudi mi, nekaj generacij starejshi od tebe, in jo kam popihali, brzh ko so nashi ochetje in sorodniki zacheli pripovedovati o grozotah prve svetovne vojne. Tiste vojne, ki smo se je shele po sto letih zares primerno spomnili, pochastili mrtve na tej in oni strani, naredili velikanski mednarodni shov in rompompom, she novega papezha smo povabili na slovesnost, in tako dalje in tako naprej, eccetera et caetera – in jo ... slednjich srechno absolvirali z vsemi potrebnimi chastmi in skoraj neoporechnim cerimonialom. Mrtvi so z nami vred dodobra potesheni, zdaj lahko v miru pochivajo, zbogani z usodo, in chakajo na sodni dan ali pa nich ne chakajo, ker niso bili verni, in so se zhe davno, kot so nam radi razlagali, spremenili v plodno prst, spojeni z domacho zemljico, kjer so jih zagrebli, ali oblezhali pod tujo enako varno ali ne-varno rusho. Ni vech strahu, da bi nas prishel kdo strashit kot do malo prej, ko jih nismo she spravili med sabo, in kakshen ravs in kavs, che bi med njimi nastal, ne bi bil nich nenavadnega, prej predvidljivega. Ponovim, eno stoletje je trajalo, da smo vse mrtve – zhrtve in klavce – ki so si vloge kar naprej izmenjavali – enkrat so klali, drugich so bili zaklani, in spet v obratni smeri so klavci postali zhrtve in zhrtve klavci in bili kmalu nato ubiti, spet in spet in kar nonstop izmenichno so se shli tisti malo bolj prizadevni, kot bi dandanes rekli, vojne zlochince in narodne heroje itd. do konca vojne. Zdesetkani zmagovalci so bili zdalech bolj glasni od zdesetkanih porazhencev, a tudi porazheni so svoje povedali, cheprav bolj »in sordina« in z vidno zamudo. Zgodovine se rade ponavljajo. Vsaj meni se zdi, da je tako. Najvechja razlika med prvo in drugo svetovno vojno, povedano simplificirano in gledano le z enega zornega kota, je bila pravzaprav v tem, da sta si bili chasovno preblizu, tako rekoch brez prave distance med sabo, in da so o drugi, ker je bila bolj svezha in s shtevilnimi mladimi zhivimi protagonisti in prichevalci, ki so veliko bolj govorili, se junachili in postavljali, vchasih tudi gobezdali o njej, kot pa zhe malce postarani veterani iz prve o svoji epopeji. Nekateri iz prve so se izkazali tudi v drugi, pa so se rajshi o drugi bolj na shiroko razgovorili. Tudi zato, ker so bili v drugi zmagovalci, v prvi pa premaganci, in nato she postavljeni na milost in nemilost fashistov, vsi tisti vsaj, ki so zhiveli v nashih krajih. Povedano bolj na kratko in poenostavljeno, borci druge svetovne vojne so pach preglasili one iz prve. In prvi svetovni vojni se je zgodilo to, le v obratni chasovni smeri, kar je doletelo nekega mrlicha iz pesnishke zbirke Razglednice od mrtvih (Cartoline dai morti) italijanskega pesnika Franca Arminia, ki je izshla pri zalozhbi Nottetempo v Rimu leta 2010. Gre za kratke pesmice, kjer mrlichi malobesedno in jedrnato povejo, kako so umrli. Zelo zanimiva in bridka zbirka z rahlo obeshenjashkim humorjem. David, da bosh razumel, za kaj sploh gre, ti bom nekaj najkrajshih pesmic prepisala vodoravno, da ne bodo zavzele prevech prostora, in shele nato dodala ono v zvezi s prvo svetovno vojno. Prisluhni:

 

* Umrl sem ob sedmih zjutraj. Eden od nachinov pach kako zacheti dan.

* Obolel sem za sladkorno. Najprej mi je pozhrla stopalo in potem vse ostalo.

* Stanovala sem v Zürigu. V osmrtnico so napisali, da sem poletela v hisho

ochetovo. Resnica pa je, da sem se vrgla iz petega nadstropja.

* Umrl sem pet minut kasneje, kot so me zakopali.

* Jaz sicer nisem she umrl, vendar sem si vseeno dal na nagrobni kamen

fotografijo zraven zhenine.

* Moj mozh me je vrgel v shtirno. Pobesnel je in me zagrabil s tako mochjo, o

kateri dotlej nisem niti vedela. Krichala sem, ko me je vlekel, a ni bilo nikogar,

samo lastovke so se spreletavale gor pa dol, ko so si pletle gnezdo pod streho

najine hishe.

* Pred mano je umrlo zhe osemdeset milijard oseb.

 

No, zdaj pa she obljubljeno pesmico, ki je v tesni zvezi s prvo svetovno vojno, saj je bila tudi ona nesrechne sorte, le pri njej je chasovno vrstni red obrnjen na glavo:

 

Bil sem vedno chlovek nesrechne sorte. Na dan

mojega pogreba so se pogovarjali o pogrebu

lekarnarjeve hchere, ki je umrla dan poprej.

 

Druga svetovna vojna je sicer metaforichno umrla oziroma konchala dan kasneje od prve, in ker je bila bolj svezha, so se na njenem pogrebu pogovarjali le o njej, saj je spomin na prvo za marsikoga malce zhe zbledel. Zgubashev se vrh tega redko kdo (rad) spominja. Se rajshi pridruzhi zmagovalcem.

Po sto letih potrpezhljivega chakanja je prva svetovna vojna tudi pri nas le dozhivela svojo apoteozo in s tem satisfakcijo, da so se o njej konchno na dolgo in shiroko le razpisali. V stilu: chi più ne ha, più ne metta. Tudi nakladanje je dobrodoshlo. In zgodilo se je brez metanja v fris temu ali onemu, da je bil bolj krvolochen, bolj zverinski, bolj zlochinski ali bolj svet in zasluzhen od onih drugih. Sami angelchki. Chisto miroljubno in spravno, David. Tako, kot je tebi najbrzh vshech.

O klavcih bolj malo govora, in dokaj posploshenega, skoraj abstraktnega, neopredeljivega. Veliko besed o klavnici, ki prej kot ljudi, ki koljejo in one za zakol, prikliche v nasho zavest samo ubogo klavno zhivino, ki brez vsake krivde in alternativne mozhnosti koncha pod ... izuchenim in spretnim mesarjevim nozhem in nato v mesnice kot slastno meso za mesojede kupce.

Nobene zahteve, da se, recimo, v Italiji – kot nedavno pri nas Titova, Kardeljeva, Kidricheva in she druge – preimenujejo vse ulice Cadorna, Diaz itd. in podobno vse ostale enako sporne drugje, nobene zahteve, da med najvechje krivce proglasijo tudi ... Franca Jozhefa, in naj se – krvoloka, ki je za namechek s to krvavo vojno spravil na kant tudi cesarstvo – zlepa ali zgrda vrzhe ven iz kapucinske grobnice, kjer sladko pochivajo njegovi posmrtni ostanki ob ljubljeni zheni Elizabeti (imenovani ljubkovalno Sissi), tik zraven sina Rudolfa, in vsi trije uzhivajo v blazhenem miru samo cesarske in vrhunske chasti, zhiv krst se ne zgrazha nad pokojnim Habsburzhanom, in mu ne ochita: Ti si zlasti kriv! Brez tvoje zaslepljenosti, nerazsodnosti, mashchevalnosti in prenagljene komande velike vojne sploh ne bi bilo, in niti milijona mrtvakov ... Nobene omembe z negativnim predznakom ali prizvokom, kdo so bili she ostali dejanski krivci in povzrochitelji te grozotne in chisto nesmiselne morije, le nashtevanje njihovih visokih funkcij in zvenechih imen in pogostno navajanje strashljivo visokega shtevila mrlichev, ranjencev, pohabljencev. Ko da bi shlo za naravno ujmo in katastrofo, ki je zhiv chlovek ni zagreshil. Padla je tako rekoch z neba kot strela z jasnega in razdejala zlasti srednjo Evropo. Tudi ti se verjetno kot jaz spominjash pokojnega avstro-ogrskega cesarja bolj v zvezi z ljubezensko zgodbo z mlado zheno in nadvse zhivahno nevesto, kot je bila Sissi prikazana v posladkanem filmu – kot pa, da bi videl v njem glavnega in najbolj odgovornega povzrochitelja nesreche brez primere, imenovane prva svetovna vojna, ki je hochesh nochesh pogojevala in posledichno povzrochila tudi drugo.

Konec digresije, to je odmika od glavne teme, da se lahko povrneva k spravi, ki ti je ochitno tako prirasla k srcu, da si jo s svojimi prispevki tudi nam predlagal, mi pa smo jo, kot zhe recheno zgoraj – najbrzh ne da bi ti vedel za ta dogodek – zhe celebrirali pred skoraj chetrt stoletja. In ne nameravamo – vsaj jaz ne – stopiti spet k spravnemu kamnu in se iti ponovni krst ali birmo. Oziroma ... ne mislim spravno premiero razveljaviti na diktat tega ali onega in jo zamenjati s kakshno na novo zrezhirano in prirejeno reprizo kot v teatru samo zato, ker se je nekaternikom, bolj zahtevnim ali kapricioznim ali bolj nadutim in veljavnim kot pa spravnim, zdel tisti obred pomanjkljiv, nezadosten, defekten, premalo po njihovi meri, skratka neveljaven. Ali ker jim je sprava le vechni izgovor, da kalijo medsebojne odnose in napeljujejo vodo le na svoj mlin. Saj poznash znani izrek Napoleona Bonaparta, v katerem bom jaz na zachetku spremenila le prvo besedo: Marsikdo (namesto ljudje) se za svoje koristi bojuje veliko bolj zagrizeno kot za svoje pravice. (Da o tujih pravicah, za katere se redkokdo poteguje, niti ne govorimo.) No, jaz med Napoleonove »ljudi« ne sodim, zato se z narodnimi spravami po tem ali onem novem ritualu, predpisanem narochilu in okusu ne mislim vech ubadati. Niti s tvojimi simpatichnimi prispevki z nekoliko naivnimi recepti, kako to gre najlazhje od rok in kako naj poskusim ta novi instant spravni postopek. Osebno sem opravila ta obred zhe takoj po konchani vojni, ker po mojem mnenju nas je premalo, da bi si lahko privoshchili luksus vechnih nasprotnikov tudi v mirnem chasu, kolektivno pa pred slabimi 25 leti, ko je bila spravna slovesnost v Kochevskem Rogu v navzochnosti nadshkofa in metropolita Alojzija Shushtarja pa Milana Kuchana in drugih takratnih znanih politikov in kulturnikov in kar velikanskega shtevila ljudi. Nadvse velichastna manifestacija v naravi. Pa she vreme je bilo zlato. In zhidano. Prelestno. Ko utegnesh, si oglej vse dokumentarce, ki so pri nas prav gotovo kje na razpolago, ne bo ti zhal ne chasa ne truda.

Ti pa se pojdi rajshi – che lahko tudi jaz kaj malega svetujem – navijacha od tu naprej. Predlagaj – konkretno, brez vsake retorike – kakshen spodoben spominski kraj in obelezhje, lahko v mnozhini – za nepokopane mrtvece, vkljuchno z mojim stricem Marijem, veteranom iz Galicije v prvi svetovni vojni, ki so ga Nemci med drugo svetovno vojno nekega dne, po ovadbi domachina, aretirali doma v Senozhechah, menda samo zato, ker je bil porochen z Rusinjo, teto Ano, in ni navijal za Hitlerja, rekla bi prej za nasprotno stran, a ne ravno pretirano, odpeljali so ga, ne vemo tochno, kam, vemo le, da so ga potem skurili v enem od njihovih shtevilnih lagerskih pechi in da se ni vrnil nikoli vech nazaj, niti kot pepel. Ti, ki si trenutno, che se ne motim, she vedno brez redne sluzhbe na univerzi, zachni kar tu doma, da se izognesh pretiranim potnim in drugim stroshkom, moj stric lahko pochaka, njemu se pach ne mudi, da pride na vrsto. Ti pa se lahko ogrejesh z mano vred – ni obvezno – za sugestijo arhitekta Janeza Suhadolca, ki je nadvse stvarno zhe predlagal spomenik v zvezi z rovom Barbara, to je s Hudo jamo, v neki sobotni prilogi Dela, meni se je zdel in se she vedno zdi chudovit nachrt, zelo primeren za izvedbo tudi v dandanashnjih chasih, imenovanih kriznih, in je vreden ne samo resnega in treznega premisleka, pach pa tudi chimprejshnje obdelave in izvedbe. Svetujem ti, da si ga vzamesh za iztochnico, menda so se zanj ogrevali tudi drugi in nekateri predlagali celo muzej, – che odkrijesh kaj boljshega, stroshkovno bolj prikladnega za narodne zhepe, se zavzemi za tisto boljshe in cenejshe, samo po sebi umevno, saj se s Suhadolcem et co nisi porochil in jim nisi obljubil vechne zvestobe – in z njo (sva spet pri iztochnici) skushaj premakniti z mrtve tochke vse tiste she ne spravljene dezhurne mogochnezhe, najrazlichnejshe politichne provenience, ki se radi oklicujejo za odlochujoche faktorje, in prevechkrat tudi so, jih je pa she bolj pogosto skoraj nemogoche premakniti z zasedenega mesta, imenovanega po domache mrtvilo, za marsikatero zdravo pobudo, vkljuchno s post-spravnimi dolzhnostmi in ukrepi, ker se jim za marsikaj she najbolj splacha imobilizem in status quo ali celo umetno poglabljanje spravnih razdorov ali problematiziranje in podiranje zhe davno dosezhenih sprav. Skratka, kaljenje narodnih odnosov za lastne interese ali za uveljavitev novega enoumja z zamenjavo starih in zhe prezhivetih vlog. Skratka, zavihaj rokave, in che nisi she spravljen, recimo z – domobranci ali s partizani ali celo z obojimi – se pach spravi, kaj she chakash. Che mislish, da si enemu ali drugemu ali obema naredil kakshno grdobijo, pojdi najpoprej v Kanoso po odpushchanje in shele nato v kamnolom po primeren kamen za pozabljene, razzhaljene, ubite, dostojno she ne pokopane. Sam presodi, kaj si jim dolzhan, in pravzaprav komu vsem. Potem ti bomo dali eno roko vsi tisti, ki ne chakamo od narodnih sprav novega, le drugache obarvanega enoumja. Anti se ne bosh shel prav ti za na vrh misijonarja in od mene terjal, da zachnem misliti kot ti, saj jaz od tebe ne zahtevam, da sva enakih mislih. Nasprotno, me sploh ne motijo mishljenjske divergence, zdi se mi pravzaprav nekaj naravnega, da nismo vsi enih in istih misli. Prej smo vsak po drugachnem, recimo kar neserijskem – skoraj enkratnem butichnem kopitu. Vendar ne zameri mi, David, a niti che si na nos nataknem naochnike in v roke vzamem za namechek she povechevalno steklo, ne vidim, kar menda vidish ti, in sicer, navajam te skrajshano in prosto, da so idejne in ideoloshke razmere in zamere, do katerih smo v slovenski druzhbi prishli, postale naravnost nevzdrzhne.

Najpoprej mi povej, kaj pomeni zate: nevzdrzhne razmere? In kaj je po tvojem mnenju tako nevzdrzhnega v zvezi – recheno poenostavljeno – z domobranci in partizani oziroma med njimi in njihovimi somishljeniki? Se mar med sabo tepejo in koljejo? Si mechejo polena pod noge ali kako drugache nagajajo in shkodujejo? Veliko bolj – che sploh – kot se nepartizanski in nedomobranski sosedi med sabo? Da kar izstopajo po ... nevzdrzhnem obnashanju in manirah? Ali samo tu pa tam zhivahno med sabo polemizirajo, ko nanese prilozhnost? Jaz zhivim v Sezhani in nisem opazila, da bi ... kaj posebno izpadali iz norme, imam prej obchutek, kot da jih ni. Kaj je z njimi tako narobe na Gorishkem, da se mladenichu tvojih let (36) »vchasih zdi, ko(t) bi zhivel petdeset let nazaj.« Moja opomba: Kaj pa ti vesh, kako so ljudje zhiveli 14 let pred tvojim rojstvom, da se nanje tako suvereno sklicujesh ali se nad njimi skoraj znashash z minus predznakom? Redno prebiram nashe (matichno) in vashe (zamejsko) chasopisje, s chrno kroniko vred. Kar nekaj jih je shlo te dni na oni svet. Med njimi je bila prav gotovo kakshna zamera, a niti zdalech ne partizanska ali domobranska, le tako rekoch neideoloshke narave, a zdi se, da so take zamere zate »vzdrzhne«, saj nad njimi ne povzdigujesh glasu. In nikogar ne vabish k narodni spravi, ne nas ne nashih italijanskih sosedov. Brala sem med drugim, da je 33-letni, baje neuravnovesheni sin ubil pred leti mater in zdaj she ocheta, pa da so si dijaki neke mariborske srednje shole, skupaj z ljubljanskim rumenim tiskom tako pobalinsko privoshchili sholskega ravnatelja, da se je ta od sramote v stiski usamomoril. Tudi pri vas si je nekdo, brez vsake sumnje in na sploshno zelo priljubljen, vzel zhivljenje, ko je postalo ochito neko njegovo dolgo le zamolchano in prikrito, vse prej kot chastno dejanje. Shlo je brzhkone za spozabo in zlorabo – kdor je brez greha, naj prvi vrzhe kamen! A je z njo veliko lazhje, se zdi, shajal, ko sta vedela o njej le on, predmet zlorabe in njegov bog, tako rekoch trije domnevni mutci. Shele ko je shel glas o tem skozi vas, mu je postalo nevzdrzhno. Zaradi izgube ugleda? Iz strahu, da bo odslej manj priljubljen? Da se ga bodo izogibali? Da bo ob kariero in poklic? Iz silnega obzhalovanja, da je nekoga, pa cheprav nekoch davno, gnan od sle, prizadel? Pot ugibanj je neskonchna in razvejana, a brez odgovora, saj pri golih ugibanjih bo tudi ostalo. She najbolje je, da obrnemo stran, prezheti s sochustvovanjem, da se je zaradi mladostne spozabe tako zhalostno konchalo eno zhivljenje, drugo pa nich krivo, le neizbrisno zaznamovano od prvega, bilo dodatno in ponovno otezheno. Brala sem tudi o neki zhenski srednjih let, ki jo je skupina malopridnezhev ugrabila in tako nechloveshko premikastila, da bi jim povedala, kam je njen partner skril ukradeni denar, da je podlegla batinam. Odvrgli so jo v neki vasi kot kup odpadkov in odshli, preprichani, da jih ne bodo nashli. Precej grozljivo in nevzdrzhno, a niti besedice, da bi shlo za kakshen partizansko-domobranski obrachun. Brala sem tudi o davchni utaji v Sesljanu, pa o morilcu taksista Giraldija, in o mladenichu, ki je povozil dekle in je pobegnil s kraja nesreche, dekle pa je chez chas umrlo. Televizijske in chasnikarske govorance o korupcijah po svetu in doma niti ne omenjam, ker so nasha zhe vsakdanja hrana. Z njo nas prav bashejo do presitosti vsepovsod; da pa bi jo dejansko, ne le verbalno in leporechno, skushali odpraviti, jim ne pride niti na misel. Same zoprne in zares nevzdrzhne zadeve, ki pa tebe posebno ne vznemirjajo, kaj shele ganejo, se zdi, saj se nad njimi ne pritozhujesh, kaj shele da bi se shel paladina in spreobrachevalca koruptivnih osebkov, ker si se morda prevech zagrizel in osredotochil na od pretezhne vechine napol pozabljene zgodovinske vojne peripetije. Tu pri nas se bolj hishni sosedi prepirajo in spopadajo med sabo kot recimo partizani z domobranci, cufajo se bolj sorodniki s sorodniki, zakonci med sabo, sestre z brati, najbolj pogosto zavoljo kakshne dedishchine, she sodni mediatorji jih ne morejo pomiriti, kaj shele spraviti med sabo in razdeliti tisto vchasih prav bedno imovino, od katere imajo she najvech odvetniki.

Tu bi bil prav idealen teren za koga, ki ga kot tebe preveva tezhnja po spravnem posrednishtvu in bi rad chimprej vzpostavil med skreganimi rojaki blazheno harmonijo. Neki moj znanec, zhe vech kot osem let v primezhu sodishcha v zvezi z dedishchinsko razpravo, cenilcev, sodnih mediatorjev in naravnost nepomirljive sestre, ki hoche vse in ne pristane na nobeno delitev, ne tako ne drugachno ... bi te bogato nagradil, che bi se zavzel zanj in razreshil njegov problem, zavozlan s stotimi druzhinskimi zamerami, vechkrat se zdi prav nerazvezljive narave.

Med pisanjem te zgodbe o jari kachi in steklem polzhu, tok tok tok, se je oglasila poshtar'ca in mi med drugim izrochila dopisnico, kjer mi znanka iz Kopra daje na izbiro dve knjigi kot bozhichno darilo, in sicer, naj ji sporochim, katero od obeh si zhelim: Pesmi in zapise Alojza Kocjanchicha, ki so izshli zhe lani v Kubedu ob 100-letnici rojstva avtorja, ali zvezek spominov primorskega duhovnika Dushana Jakomina Od petrolejke do iPada, ki jih je nedavno izdala zalozhba Ognjishche v Kopru. Izberi. Odpisala sem ji poshtnoobratno: Ker Kocjanchicha zhe imam, poshlji mi Jakomina, ti pa dobish od mene shele januarja, ker prej ne bo izshla, dvojezichno pesnishko antologijo, in za navrh she dve drobceni knjizhici kot globo in plachilo zamudnih obresti.

In ker teche beseda o dveh sorodnih piscih in istrskih duhovnikih, se sprashujem, David, ali vesh, kaj je napisal zhe napol trzhashki Jakomin v zgoraj omenjeno Kocjanchichevo kubejsko knjigo? Naj ti prepishem in osvezhim spomin?

»Chim bolj se chasovno oddaljujemo od njega, tem bolj blesti, se kristalizirajo njegova osebnost, pomen, bogastvo njegove dushe. Lahko ga sprejmemo kot edinstven in svojevrsten primer slovenske istrske zemlje. Svetla tochka za istrskega chloveka, na katero se bo naslanjal tudi v prihodnjih generacijah.«

Zdaj pa she eno »spravno« proshnjo oziroma cenen nasvetek. Drugi in zadnji iz mojih ust – ki nerada delijo komurkoli nasvete, jih rajshi shparajo zase, da jim ne zmanjkajo v sili in potrebi – in po mojem mnenju najtezhje dosegljiva spravna misija. Bolj tezhkega kalibra od narodne sprave, a z njo nekako v zhlahti, nekakshen njen daljni sorodnik.

Verjetno ti je znano, da so Istrani pred leti na pobudo pisatelja Marjana Tomshicha ustanovili nagrado Alojza Kocjanchicha. Podeljujejo jo tri obchine – Piran, Izola in Koper – za posebne dosezhke pri oblikovanju podobe slovenske Istre. Do leta 2007 so jih podelili zhe desetim zasluzhnikom, med drugimi tudi Jakominu (oglej si na spletu stran koprskega Kulturnega kluba, kateremu menda she vedno predseduje zelo prizadevni Ladislav Jelen). Leta 2010 jo je prejela tudi ljubljanska igralka in pesnica Sasha Pavchek, cheprav ni Istranka, vendar ker je kot igralka v Tomshichevi enodejanki Buzhec on, bushca jaz, pa v Krchmarici Mirandolini in v Gospe ministrici, nato v svojem lastnem delu Al' en al' dva nadvse uspeshno promovirala podobo Slovenske Istre. Nato leta 2011 nagrajen Shtudijski krozhek Beseda Slovenske Istre. Vse manjkajoche podatke o nagrajencih za leto 2008, 2009, 2012, 2013 in 2014 pa si bosh moral poiskati sam, se mi zdi, da niso povsem azhurirani, tudi zato, ker dvema dobitnikoma, ne kandidatoma za nagrado, in sicer publicistu Milanu Gregorichu in nato pesniku in pisatelju Bertu Pribcu je niso iz brzhchas politichnih motivov in morda she drugih bolj zastrtih razlogov dovolili podeliti. Brez vsake argumentirane, beri zares utemeljene obrazlozhitve, le zaradi (smo brali v chasopisju) za lase privlechenih ... obchinsko obarvanih izgovorov, v stilu (primer navajam prosto): dokler bom jaz lahko odlochal, je prvi dobitnik ne bo dobil nikoli. Drugi pa – nich kriv in nich dolzhen, le zelo zasluzhen, dodajam jaz, bo nastradal zaradi zamere med prvim in odlochujochim obchinarjem. Pa she Alojz Kocjanchich, po katerem nosi ime nekoch slovita nagrada, bo kar nonstop na nekakshni natezalnici (temu ja, onemu ne, ker ne sodi v nasho stajo). Nich kaj zavidljiva situacija ... v zvezi z lepimi soseskimi odnosi. In skoraj vsa kulturna Istra z repkom med nogami le molchi. Ni za, ni proti, ne zavzema stalishcha; kdor je zadevshchino zapletel, naj jo she razplete in nato pove, kako naprej, nam je vseeno, ne vmeshavamo se v tuje »fate« (zadeve). Bravo!

David, ne prosim te, da spravish nespravljivce, ker so povechinoma tezhji od svinca (Jolka dixit!), ti pa bolj nezhne konstitucije, neprimeren za take podvige, saj bi dobil she kilo, tudi mozhgansko. Prosim te le, da kulturnike pobarash (ti bom poslala seznam) z dopisnico (povrnila ti bom poshtne stroshke), meni nacheloma ne odgovarjajo, nimajo namrech nobenega tehtnega izgovora, vejo pa, da me s puhlicami ne odpravijo!) naslednje: Koliko chasa she mislijo nekaterniki v Istri drzhati v karanteni ali »agli arresti domiciliari« v zvezi z Gregorichem in Pribcem Kocjanchicha alias njegovo nagrado? Za vse vechne chase? So si mar dolochili rok? In po chigavi komandi? Kdo pravzaprav vihti dirigentsko palico v Istri? Je upanje, da za nagrado oropana ali prikrajshana avtorja jo bosta prejela ... za zhiva? Ali se bo to zgodilo shele post mortem, v blamazho tudi molcheche vechine istrskih literatov, prosvetarjev in kulturnikov, ki pohlevno pristajajo na to nezaslishano obliko enoumja in jo s svojim abstiniranjem celo omogochajo? Zazhelen je kot vedno odgovor. A tudi molk bo zelo zgovoren.

Prisrchno te pozdravlja

 

jolka (milich)

 

Shele v nedeljo, 14. decembra 2014, ko je tej dolgi epistoli postavila zadnjo piko.