Revija SRP 121/122

Ivo Antich

 

 

RIBICH V RIBNICI

(»Drama« Preshernove erotike)

 

Eden kljuchnih problemov literarne zgodovine (in seveda, kolikor je mozhno razmejevanje med temi strokami, tudi literarne teorije in kritike) je personalno-tekstualno razmerje med avtorjem kot zgodovinsko osebo in njegovim delom kot posameznim tekstom ali z vidika celotnega opusa. V izhodishchu gre za »temeljni pozitivizem«, ki identificira faktichno umeshchenost avtorja in njegovega delovanja v dolochenem prostoru in chasu; tudi v dobi vsakrshnih modno-modernistichnih (kvazi)libertarnih in virtualistichnih ekshibicij namrech vloga tradicionalnih »newtonovskih« faktov ostaja nujna in praktichno nespodbitna. V slovenski literaturi so tri osebnosti, ki to literaturo kot pisno (vpisno, zapisno, skripturalno, tekstualno) ubesedeni megakorpus dolochene etnoidentitete zaznamujejo tako odlochilno in po svoje usodno v specifichnih presechishchih, da gre za izredno izrazit primer (simbolnega) fenomena »trikrat-enkrat-za-vselej«; se pravi, da jim noben avtor, ki sledi zadnjemu od te trojice, ne more – ne glede na kvaliteto, vrsto in obseg svojega dela – sechi blizu do te mere, da bi v esencialnih potezah zasenchil kljuchnost njihovih pozicij ali celo »nadomestil« katero od njih. (Podobne trojice je mogoche dolochiti tudi v drugih nacionalnih literaturah, vendar komaj v kateri s tako zanesljivo razvidnostjo.) Te tri osebnosti so, kot je zhe za bolj povrshinsko poznavanje slovenske literature ochitno tako rekoch samo po sebi, Primozh Trubar, France Presheren in Ivan Cankar. Nikakrshna »radikalno kritichna« inovativnost ali posteriorna nonshalansa ne more v jedru dezavuirati za dani socialni kontekst epohalno markantne veljave teh treh imen: Trubar kot postrenesanchni (ideoloshki, protestantski) zachetnik literarnega jezika in knjizhne produkcije, Presheren na valu sicer jecljave mikroprovincialne romantike kot globalni unikum izbruha pesmotvorne jezikovne elegance, Cankar kot prva velika in vsestranska (vse zvrsti zajemajocha) avtorsko profesionalna in virtuozna zrelost na prelomnici moderne. Seveda pa ta aksiomska definitivnost v interesu strokovne refleksije dialektichno vkljuchuje tudi zmeraj odprto mozhnost za posamezne dodatne poskuse razlag, pogledov, informacij, korekcij, deziluzij, saj za avtentichno znanost ni mitologiziranih tabujev, ob katerih bi bili apriorno nemogochi kakrshni koli kritichni pridrzhki ali pomisleki. Ta imanentna kritichna odprtost velja tudi za t. i. komparativo, she posebno za primerjave med literaturami velikih in malih narodov, ki naj bi bile v smislu vsestranske (neo)demokratichnosti »povsem enakovredne«, chesh saj sploh ni »velikih« ali »malih« literatur. Ochitki o (samo)podcenjevanju, shibkem patriotizmu in podobnih kompleksih so brezpredmetni ob ugotavljanju »sine ira et studio« objektivnih dejstev o neukinljivih razlikah med geohistorichnimi socialnimi konteksti in fenomeni znotraj njih; primerjava bio-bibliografskih faktov in globalne odmevnosti npr. med trojicama Trubar-Presheren-Cankar in Luther-Goethe-Mann (Thomas) pach kazhe razlichnost kalibrov. Prichujochi zapis nakazuje skico za prispevek k tovrstni (post)analizi personalno-tekstualnega fenomena Presheren, ki je v zadevni trojici sredishchni ne le formalno, temvech tudi v smislu kulminacije in kumulacije glede na oba »soseda«, tako da v bistvenih potezah lahko on sam pomeni simbolichno uteleshenje »sukusa« slovenske literature.

Tukaj seveda ne gre za pregled celotnega preshernoslovja, namen je le izpostaviti nekaj za obravnavano temo simptomalnih tochk. Okoli 1850 sta Franc Malavashich in Janez Trdina she nihala med Preshernom in Koseskim (po Trdini naj bi bil Koseski sonchni orel, Presheren otozhni labod). Inavguracijo Presherna v t. i. nacionalni konstitutivni mit so zacheli mladi intelektualci »dvajset let pozneje« ob zrelosti nove generacije; v drugi izdaji Preshernovih Poezij (1866, ob 20-letnici prvega izida) je Stritar »skoz dvojno optiko« v dveh poglavjih uvoda (Preshirnovo zhivljenje; Preshirnova poezija) postavil to knjizhico na vrh nacionalnega Olimpa kot fokus etnoidentitete. Chetudi je Stritarjev uvod ochitno napisan namensko za shirshi krog in se danes bere kot nekakshno navodilo za osnovnosholski poduk (poudarjanje Preshernovega preprostega, narodnega in hkrati vzvishenega izraza, iskrenosti, srchne krvi chustev, domovinske ljubezni, navezanosti na ljudsko pesem, hkrati citira iz Petrarkovih sonetov, enega navede v celoti kot ilustracijo podobnosti s sonetom Je od vesel'ga chasa; citira dvostishje s konca Goethejevega Fausta o vechni zhenskosti; ljubezen do Julije je »le poetishka fikcija«, simbol hrepenenja po nedosezhnem idealu; zaplete z Ano in drugimi zhenskami zamolchi; vse v luchi svetobolne disharmonije med idealom in svetom itd.), je pomemben zlasti po prelomnih posledicah. Vsekakor je dosegel svoj namen, predvsem med liberalnimi mladoslovenci, medtem ko je konservativna klerikalna stran ostala nachelno rezervirana do Presherna. Levstik je Stritarjev uvod oznachil kot »epoho v nashem slovstvu«; to po svoje drzhi, vendar je ta spis v bistvu bolj kompenzacijsko »dejanje obupa« zaradi pomanjkanja konstitutivnih identifikacijskih simbolov v inhibiranem etnokolektivu (manko t. i. kritichne mase) kot pa dokaz njegove avtentichne in vsestransko veljavne geohistorichno-kulturne mochi. Znachilen je stavek na koncu biografskega poglavja, ker obenem s »poistovetenjem« preusmeri tezhishche od avtorja na njegovo delo: »Pravo Preshernovo zhivljenje pa so njegove pesmi.«

O Preshernu je poljudno (t. i. biografski esej) pisal Fran Levec, ki je opravil tudi obsezhno pionirsko zbiranje biografskega gradiva (npr. Prilogi k Preshirnovem zhivotopisu, LZ 1880, sht. 1, 2). Pesnikova nezakonska hchi Ernestina Jelovshek v knjizhici Spomini na Presherna (napisano desetletja prej na Dunaju; prevod iz nem., Ljubljana 1903) o ochetu pove le malo tehtneje relevantnega. Nesrechno zaznamovana, do osebnih in etnosocialnih korenin razdvojena, preprosta, a nedvomno bistra in samorastnishko razgledana zhenska, ki je bila, kot je razvidno iz besedila, brez pravega stika oche-hchi in ji je Presheren v bistvu ostal tuj, med svojimi meditacijami podaja prgishche drobcev, ki nakazujejo protislovno in izjemno problematichno pesnikovo osebnost. V zachetku pravi, da je bil njegov obraz »zdravo rudech in nekoliko od sonca zagorel« (cit.), na drugem mestu, da je bil zhe v 30. letu zelo bolan (vodenica); nabuhlo kritichno govori o pesmi Zhenska zvestoba in o Preshernovi skrajni nezaupljivosti do zhensk, ki jih je kar vse zanicheval; omenja, da ni hotel krstiti otrok, ki jih je imel z Ano Jelovshek (kot nezakonski brez krsta bi bili tedaj dodatno stigmatizirani); zavrachal je cerkveno spoved; nagnal je Ano iz polne stolnice na veliki petek 1839; z njo je govoril le nemshko in jo kot chrnolasko primerjal s ciganko; zavrnil je ponudbo za sluzhbo knjizhnicharja v Moskvi; njegova ljubezen do Julije je zgolj »pesnishka«, o praktichni ljubezni pa naj bi ga pouchil hlapec … Ernestina je izjemno zadrzhana in kritichna do matere, a jo imenuje tudi »ubogi otrok« ob veliko starejshem Preshernu. Nacheloma se, kljub priznavanju t. i. chloveshkih napak, trudi za ohranitev chim bolj plemenite podobe Presherna kot chloveka, kot pesnik pa je absolutna svetinja.  

Na Jelovshkovo se naslanja pozornosti vredni esej Josipa Tominshka O Preshernovi ljubezni (LZ 1905, sht. 9), zanimivo realistichno razmishljanje o relaciji pesnikova biografija-poezija. Ustrezno je opozoril na protislovja v Stritarjevi razlagi Preshernove »idealne« ljubezni in poudaril, da je Presheren nedvomno ljubil dve zhenski, vsako po svoje: Julijo in Ano (prvo resda »idealno«, a ne v smislu abstraktnega literarnega ideala, drugo pa povsem konkretno z obichajnimi bioloshkimi posledicami).

Kritichni pogledi na Presherna s tedanje eksplicitno katolishke strani so v zadevnem kontekstu logichni in dosledno argumentirani, le chashchenje Koseskega, svojevrstne karikature pesnika, je zaradi ochitne deplasiranosti naposled morala opustiti; neuspeshni so bili tudi poskusi, da bi identifikacijski manko zapolnil skromni Vodnik. Tukaj le omemba treh piscev, vidnih kulturnishkih aktivistov, sicer duhovnikov. Luka Jeran je v svojem pisanju kritiziral Preshernovo ljubezensko poezijo in povzdigoval Koseskega; zhe za zhivljenja je bil pravi pojem dogmatichno trdega neposluha zlasti za posvetno ljubezensko pesnishtvo (npr. zhe po naslovih znachilni njegovi razpravi Nechedno pisarstvo in Babezhevavsko slovstvo, obj. Danica, 1855 in 1859). Josip Marn je v publikaciji Jezichnik (1880) pod motom iz Koseskega (Kdo je mar?) v treh razpravah pretezhno bibliografsko korektno pisal o Kopitarju, Chopu in Preshernu, s tehtnim opozorilom: »Osebe naj se v knjizhevni zgodovini opisujejo le, kolikor je potrebno in koristno v njeno pojasnjevanje.« (cit. str. 1). Povzetek zadevne strani je podal Anton Mahnich, ki je Presherna oznachil kot v greshni ljubezni izgubljenega obupanca; v knjigi Dvanajst vecherov (Gorica 1887) je kritiziral Stritarjev uvod k Poezijam, priznal Preshernu prvo mesto med slovenskimi pesniki in jezikovno-oblikovno nesporno mojstrstvo ter zarezal ostro lochnico glede na vsebino: »Preshiren nam v zlati, umeteljno izdelani posodi podaja strup pregreshne strasti.« (cit. Deseti vecher, str. 155).

Z novim stoletjem sledi velika chetverica utemeljiteljev znanstvene, v glavnem pozitivistichne slovenistike in preshernoslovja: Murko, Prijatelj, Kidrich, Slodnjak (prvi trije, bolj liberalno usmerjeni, so se izpopolnjevali v Rusiji, Slodnjak kot blizhji katolishki tradiciji pa v Krakovu). »Patriarh« Matija Murko, ki je tudi zachetnik komparative in etnologije, ostal pa je dokaj na stranskem tiru (deloval le v tujini, umrl v Pragi star 91 let, deloma naklonjen neoilirizmu), je avtor tehtne razprave Misli k Preshernovemu zhivljenjepisu (LZ 1901, sht. 2), s katero je v glavnih potezah zachrtal preshernoslovje. Na zachetku tega spisa postavi Presherna kot najvechjega pesnika, tako lirika kot epika, »na celem slovanskem jugu«, se chudi nekdanji tekmi Presheren-Koseski in Levstikovemu mladostnemu »popravljanju« Preshernovega jezika ter poudari: »Pred vsem pa je treba pesnikov nastop in znachaj tolmachiti v zvezi z njegovo dobo.« – Omenja she Preshernovo izjavo, da je tendenca njegovih pesmi kultiviranje materinskega jezika, ter nakazhe njegovo razmerje med etnonimi: »Domovina je bila Preshernu kranjska dezhela in materinski jezik seveda kranjsko narechje. Zaradi tega rabi tudi njemu navadno izraz Kranjec za Slovenec, Slovenci pa so mu drugi Slovani.« (podobno Stritar v uvodu).

Ivan Prijatelj je v razpravi Drama Preshernovega dushevnega zhivljenja (NZ 1905) stilistichno blesteche, pa tudi nekoliko preciozno podal svoj pogled na Presherna v specifichnem presechishchu liberalno-idealistichne filozofije, pozitivistichne biografike in tekstualne analize. Zachne z visoko tezo o chloveshkem umu, ki je kot »kralj stvarstva sam zase celoten kozmos«, v vsakem chloveku sta kot v Goethejevem Faustu dve dushi, to je drama slehernega chloveka, she posebno pa Presherna kot velikega chloveka. Julijo razlozhi kot na realnem bitju utemeljeno poimenovanje nedosegljivega pesnishkega ideala, ki ga je Presheren namenoma ohranjal v dolocheni distanci od realnosti. Osrednji tekst opusa je pesem Pevcu.

France Kidrich je avtor monumentalnega prispevka k preshernoslovju kot zgled klasichnega pozitivizma brez vsiljevanja bolj ali manj samovoljnih »filozofskih nadgradenj«; ogromno in minuciozno zbrano gradivo je skushal osvetljevati, kolikor je omogochalo samo po sebi v omejenem razmerju do literarnih tekstov. Tukaj gre predvsem za razpravo Preshernove Lavre (LZ 1934; Izb. spisi, III, 1978): na zachetku omenja presenetljivo opombo nekega znanca, »da mu je skoraj nemogoche spraviti ljubezenske Preshernove pesmi v logichno medsebojno zvezo.« (cit.). Kljuchno izhodishche za nadaljnjo raziskavo zhensk, ki so na Presherna naredile tako ali drugache zaznaven vtis, pa kazhe naslednji citat (ibid.): »Bivanje pri ribnishkem uchitelju 1810-12 je pustilo v Preshernu muchen spomin, ker je pesnik she na smrtni postelji vzkliknil: "Zame bi bilo bolje, da nisem nikdar v Ribnici bil" (LZ 1881, 16). Toda podoba je, da se ta muchni spomin ne tiche seksualne sfere. Morebiti je bil ribnishki uchitelj, pri katerem je bil dechek na hrani in stanovanju, alkoholik in je seznanjal z vinom tudi svojega gojenca.« – Nato Kidrich citira Ernestinine Spomine, kjer pravi, da je Presherna, ko je bil star shestnajst let, »veliki hlapec … pouchil prijazno o razliki med obema spoloma in o medsebojnih razmerah«. – V nadaljnjem besedilu Kidrich polemichno do drugachnih mnenj vztraja pri svoji ugotovitvi, da je edino realistichno zanesti se na sonet Je od vesel'ga chasa, v katerem je Presheren dolochil dan, ko se je zaljubil v Julijo: 6. aprila 1833.

Anton Slodnjak je o Preshernu izchrpno pisal kot znanstvenik in kot literat (biografska monografija in roman); tudi njegov preshernoslovski opus ima danes klasichno veljavo, vmes pa so seveda tudi kakshne manj zanesljive podrobnosti. Svojevrsten unikum je izdaja Preshernovih Poezij iz leta 1946 (ob 100-letnici prve izdaje, ki ima sicer letnico 1847) v Slodnjakovi ureditvi in z njegovim komentarjem, ki je nedvomno pouchen, mestoma pa tudi grotesken poskus, kako vzpostaviti zvezo med (bidermajersko in tudi lastno) meshchansko tradicijo in novo oblastnishko ideologijo socializma ter Presherna priblizhati »shirokim ljudskim mnozhicam«, kot se je tedaj reklo. V dolochenem smislu gre za »novo verzijo« Stritarjevega pedagoshkega dushebrizhnishtva; skoraj ob vsaki drugi besedi v Preshernovih pesmih je shtevilchna kazalka za razlago v fusnoti, vse farmacevtsko prirejeno t. i. materialistichnemu duhu novega chasa. Tukaj v ilustracijo le citat prve opombe k pesmi Ribich: »Mlad ribich = France Presheren. Ker se je po domache reklo njegovi rojstni hishi Pri ribichu, je bil France "mladi Ribich".« (Resolutnost te »razlage« postavlja pod vprashaj zhe dejstvo, da gre za tretjeosebno balado z avtorsko distanco do samega sebe.)

Janko Kos v knjigi Neznani Presheren (1994) osvetljuje razlichna pesnikova protislovja. V prvem poglavju za izhodishche svoje razlage problema njegove erotike postavi »Preshernov ribnishki dozhivljaj« (cit.), s kritichnim pridrzhkom do Kidricha (v ozadju alkoholizem) in Slodnjaka (nejasno suponirana mladostna spolna zabloda). Kos meni, »da je shlo skoraj gotovo« (cit.) za dozhivljaj erotike, mozhne pa so tri razlage: da je dechka zapeljala zhenska, da je bil »zhrtev homoseksualnega zapeljevanja in zlorabe« (cit.), najverjetnejsha »pa je seveda mladostna spolna razvada v obliki samozadovoljevanja« (cit.), ki je izvir vse poznejshe pesnikove erotichne travmatiziranosti. – V zvezi s tem tukaj nekaj pripomb: V sodobni psihologiji in seksologiji samozadovoljevanje ni le »mladostna spolna razvada«, ker ni omejena ne s starostjo ne s spolom in ne s partnersko-zakonskim statusom, dogaja se v vsakrshnih, tudi skrajno bizarnih okolishchinah (konclagerji) ter ne velja za tako kataklizmichno anomalijo, da bi bila preprichljiva kot nevropatska travma »she na smrtni postelji«; v luchi legendarnega Preshernovega »pijanstva« Kidricheva domneva o alkoholistichni iniciaciji ni povsem neustrezna; zapeljanost od zhenske bi bila bolj ali manj »normalna« in zato tudi premalo travmatichna; dolgorochno usodnejshe, na podezhelju nikakor ne povsem nemogoche dozhivetje bi bil homoseksualni akt, ki se zdi (tudi z nekaterih dodatnih vidikov: sled pedofilije v Preshernovi afiniteti do mladoletnic, izredna navezanost vsaj na Chopa) skorajda najbolj verjeten; Ernestinina zgodba o »velikem hlapcu« je brezpredmetna, saj je kmechkim otrokom v stiku z zhivljenjem zhivali zhe v predsholski dobi »vse jasno«; vendar pa so vse to zgolj spekulacije in konstrukcije na osnovi govoric brez trdnejshe dokumentacije in brez razvidnejshih odmevov v pesnikovem delu.

V povzetku je mogoche rechi, da je »fenomen Presheren« nedvomno poln vsakovrstnih protislovij tako v njegovem pesnishkem delu kot v podobi njegove osebnosti, kolikor jo je sploh mogoche zaznati iz »parazitsko« nabranega biografskega ozadja, ter tudi v razmerju med obojim. Radikalna pozicija bralca kljub informacijskim poplavam in tehnichnim modernizacijam ostaja: sam s Preshernovo knjigo v roki, ne da bi bil pri tem dolzhan vedeti in uposhtevati kar koli zunaj nje. Tedaj od vsega »biografskega ozadja« glede vprashanja Preshernove erotike kot edini zapis v pesemskem tekstu preostane le akrostih: Primicovi Julji (posebna vrednost »tvojega imena«, ponavljane sintagme na zachetku cikla Gazele: bleshchecha / bozhanska iniciacija; etim. Julija iz lat. Iulus, Iulius, Iuvilius; die Primiz – nem. primicija, nova masha, iz lat. primitiae). V ozhje tekstualnem smislu je na prvem mestu Preshernovo epohalno mojstrstvo izraza, med danes vechinoma deplasirano vsebino (zlasti provincialna poulichna »erotika pogledov« ipd.) pa je nekaj pesmi nedvomno najvishje veljave.