Revija SRP 121/122

Ivan Goran Kovachich

 

BELI MOST 

(Pesmi v verzih in prozi)

 

BELI MOST

 

Preskochil je reko,
V hrptu se je svil,
Bel ko chisto mleko
I velo od vil.


To so dva se vala
Slila vu jen tren;
Slika je ostala
Od njihove pen.


Srebrna se riba
K njemu pripelja,
Voda se zaziba:
On se v nje smehlja.


Kada riba projde,
On tiho zaspi –
Kochijica dojde,
Pa ga probudi;


Strese se od sreche
Da ne more jach;
Popevko okreche
Kochijin kotach:


Beli beli beli most
Ko slonova kost!

 

(1938)

 

 

 

MARTINOVA BRADA

 

Stari ocha Martin

Bil je veseljak,

Do sto let je zhivel

Vavek zdrav i jak.

Z brado se je gizdal,

Belo ko oblak.

 

Bash o stotem letu

Ochi je zaprl,

Na postelj se prozhil,

Z brado se prostrl

– Ko z belem pokrovom –

I tiho je vmrl.

 

Potlje sake nochi,

Dok misec sveti,

Na grobu je svetlo

Pod kem Martin spi:

Velido da brada

To mu se beli.

 

(1938)

 

 

 

RODNI KRAJ

 

Okolo sela breg do brega

Visoke hrptov, chvrste, jake;

I divlje zveri sakojake

Se javljajo iz grla sega.

 

Tu shume rastó za seljake,

Im hisho dajó, pljug, postèljo,

Kantredo, ormar i zibèljo –

I trdo trugo za grobne mrake.

 

V dolu lezhi, ko na stolu,

Hiljade zlate lebov kruha,

Hiljade bele metrov ruha,

Hrane konju, gazde, volu.

 

Po prisoje so grozdi zlati,

Rumeni, plavi, zhoti – slatki:

I dani gredó, dugi, kratki –

Ko pogrebi i kudi svati!

 

(1938)

 

 

 

SAMEMU SEBI

 

Mar naj se samo nagibash

nad nebeshki akvarij,

da bi z nevidnim trnkom

ujel ribico zlato?

Mar naj samo gledash sadovnjake

in s slepili varash chutila:

poslushajoch zelene vodomete

sadnih dreves in drhtech ob mrzlem shumu

slapa vrbe zhalujke?

Mar naj rechesh: Naj teche chas,

zaprl sem ochi, in slishim

samo tisto, kar prichara sen,

vidim samo okrogle griche,

kjer se zmeraj jagenjchki pasejo;

nasmeh prichakuje topli objem otozhnosti,

zhalost pa se bleshchi s svetlimi solzami;

ker vem: srecha je kakor srce,

ne moresh je razcepiti na dvoje.

 

Ampak che otrpnesh in zajochesh

zaradi tuje nesreche, mar ni tudi tvoja?

Che pobesnish in zakrichish

zaradi tujega ponizhanja, mar ni tudi tvoje?

Che zavpijesh zaradi tuje nemochi

ohladiti si jezo, mar ni mashchevanje tvoje?

Che je tujemu otroku zaklana mati

in obeshen oche, mar ne bosh v obup poniknil?

Mar ne bosh kriknil?

Ali lahko zapresh ochi, kadar teche chas

kot krvava reka?

 

Che vchasih vendar prevarash chutila,

sanjaj le mashchevalni mech,

ki sije kot sonce!

 

(prva objava 1947)

 

 

 

SHKRJANCHEVA ZHALOSTINKA

 

Vashki zvon zvoni Zdravamarijo! Tihi trepet zvona se oglasha v gozdichu. Nedalech v grmu ga spremlja otozhna vecherna pesem shkrjanca. Umolknil je pobozhni zvok zvona, shkrjanec pa poje in poje zhalostno, neutolazhljivo, bolestno! Temna je noch. Vse je mrtvo, otrplo, le nekaj zaprhuta poleg mene in izgine v temni nochi. Ni vech nisem slishal shkrjanchevega petja …

 

Radoveden grem zjutraj v gozd. Razgrnem mladike grma, iz katerega odleti prav tisti zhalostni shkrjanec. Zakorachim blizhe, pogledam na tla … Zastal mi je dih. Na tleh je lezhalo gnezdo, naokrog pa majhni poklani ptichki. Zdaj sem razumel zhalostno pesem shkrjanca …

 

(Omladina, nov. 1929, let. XIII, sht. 3; srednjesholski list, Zagreb)

 

 

 

TISHINA

 

Velikansko gnezdo sestavljajo planine in globok dol. V njem lezhi tishina kot mrtvo morje, ki vanj se potone z otrplimi udi in s tezhkimi vekami. Strah in ugodje kot pred globinami umiranja.

 

Prek dola, pochasi, plavajoch s krili neslishno od kraja do kraja, preleti velika ptica. Kot sen.

 

Zdi se mi: s prestreljenim srcem lezhim v dolinah Dagestana.

 

(iz rokopisov)

 

 

 

NEVIHTNA NOCH

 

Ponochi je nastala nevihta, ki kot da je iz mene preshla v naravo in z besnenjem lajshala moje nemire.

 

Zjutraj sem stopil pod nash hrast. Stal sem kot vkopan: strela je udarila v kroshnjo in razcepila drevo, ko ga je vzhgala.

 

Pochutil sem se lahkotno in vedro. Vzel sem z gromom odcepljeno trsko in odnesel sem jo domov kot kos sebe samega, pozabljenega, daljnega, unichenega …

 

(iz rokopisov)

 

 

 

 

 

OPOMBA O AVTORJU

 

Ivan Goran Kovachich (1913, Lukovdol, Gorski kotar – 1943, Vrbnica, BiH), hrvashki pesnik, novelist, kritik, esejist, enigmatik (Goran je nadimek/avtonim, 1935). Rojen v vasi na hrvashki strani Kolpe, oche Ivan (1983-1923; katolik, trgovec, ranjen v prsi med 1. sv. v. na fronti ob Piavi, umrl za tbc), mati Rozalija-Ruzha (r. Klein v Cluju v Transilvaniji, madzharska Judinja). Goran konchal osnovno sholo v Lukovdolu, po ochetovi smrti v revshchini na realki v Karlovcu in Zagrebu, po maturi shtudij slavistike, poklicni chasnikar, sprva simpatizer jugoslovanstva, nato Radicheve »kmechke« opozicije, prek Krlezhe vse bolj levichar, NDH ga imenuje za upravnika poshte v Fochi, konec 1942 z Nazorjem odshel v partizane (dalmatinska in chrnogorska brigada), bolnega na pljuchih ujeli in ubili chetniki v vasi Vrbnica pri Fochi na meji BiH-CHG, grob neznan (kot napovedal v pesmi Moj grob, 1937); chetnishki kapetan chrnogorskega porekla, ki ga je (menda) ustrelil, 30 let po vojni ubit kot viden emigrant v Bruslju.

Objavljal od 1929; leta 1932 je kot soavtor z dvema kolegoma izdal zbirko pesmi Lirika 1932 (istega leta je Kocho Racin, mak. pesnik s podobno usodo, ubit kot partizan 1943, v trojnem soavtorstvu v Skopju objavil zbirko z naslovom 1932). Leta 1936 izide Goranova zbirka novel Dnevi jeze (Dani gnjeva); vse poznejshe knjizhne izdaje njegovih del so posmrtne. V desetletju pred vojno je uspeshno nastopal v vseh literarnih zvrsteh (z izjemo dramatike), vendar nikjer ni presegel svojevrstnega »briljantnega povprechja«, znotraj katerega je v okviru ideostilskega tradicionalizma (neoromantichno-realistichni, delno ekspresionistichni levokritichni socialni angazhma) sicer ustvaril nekaj antologijskih primerov lirike in novelistike. V liriki je »dvojezichen« (kot Krlezha): pesmi v kajkavskem narechju rodnega kraja so vedrejshe, deloma »idilichne« (unikatni Beli most), a tudi v njih zazvenijo temnejshi, grozechi toni (nachrtoval zbirko s kontrastnim naslovom Ognji i rozhe), pesmi v knjizhni shtokavshchini so tezhje, s tragichno-upornishkimi vizijami in slutnjami (Moj grob, Mrachno doba, Leshevi putuju). Kvaliteta novelistike, v kateri je slikovito predstavil Gorski kotar z njegovo lepoto, divjino (boji kmetov z volkovi) in socialnimi problemi (npr. prefinjeno humorna simbolika dveh kontrastnih, napol izobchenih vashkih posebnezhev, rahlochutnega »tepchka« Shafrana, govorechega v pomanjshevalnicah, in krpansko silashkega drvarja Brdarja, govorechega v povechevalnicah, v »mrachno-svetli« zgodbi Mrak na svetlih stezah), je poleg dveh nekonchanih romanov dopushchala dvom glede Goranovega avtorskega »jedra«: je bolj pesnik ali pisatelj (ali morda kritik-esejist: njegovi tovrstni spisi so dokaj populistichni, polni okornega citiranja obravnavanih avtorjev, a tudi izjemno lucidnih ugotovitev). Dvoma je bilo konec, ko je po vojni zaslovela njegova leta 1943 napisana lirsko-epska pesnitev Jama. Emil Shtampar je v spremni besedi k slovenskemu prevodu (Jama in drugi spisi, 1966) opozoril na dolocheno zvezo med Goranovo Jamo in sto let starejshim Mazhuranichevim epom Smrt Smail-age Chengicha (prva ideja 1843, prvi izid 1846). Med obema avtorjema je sploh vech vzporednic: isto osebno ime (»tretji epik Ivan«: Gundulich z epom Osman iz 17. stol.), podobnost imena rojstnega kraja na neshtokavskem obrobju (kajkavski Lukovdol – chakavski Vinodol), po dolgoletnem skromnejshem »pripravljalnem« delu z virtuoznim obvladovanjem shtokavshchine (Goranovi nadvse spretni prevodi poezije iz angleshchine, slovenshchine in drugih jezikov; tudi »partizanske popevke« v chast kompartije, Lenina, Stalina itd.) v priblizhno istem letu starosti (ok. 30 let) »nenaden izbruh« v obliki krajshega, monumentalno intenzivnega epa (epilija) kot epohalnega literarnega unikuma, kateremu je sledil molk. »Gorjanec«, ki se je napotil na goro poezije, je spoznal, da domovina ni le (Mazhuranicheva) mitska »Chrna gora«, temvech je tudi chrna mora ali chrna luknja, klavska jama, iz katere se je kljub balkanski jezikovni aporiji dvignil njegov suvereno v shtokavshchini oblikovani testamentarni bivanjski krik, ki sklepa tematski krog (univerzalna groza pokola) s prozno pesmijo Shkrjancheva zhalostinka, prvim objavljenim besedilom (1929; iz leta 1930 pa je chrtica Zhidovska hizha o votlini blizu Lukovdola, kamor so se pred Turki skrivali premozhni Judi). V luchi esencialnega vprashanja »samemu sebi« o odgovornosti literata pred strahotami realnosti se Goranova onto-poetichna situiranost v geohistorichnem kontekstu razpenja kot bleshchechi »beli most« v »mrachni dobi« med dvema vojnama od mejne Kolpe do mejne Drine …

Tukajshnja predstavitev: tri pesmi v metrichno-rimanih verzih (v izvirnem gor/j/anskem narechju), »prehodna« prostoverzna pesem in tri pesmi v prozi; prevodi le iz knjizhne (ijekavske) shtokavshchine, saj je t. i. kajkavshchina v marsichem blizhja slovenshchini.

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich