Revija SRP 121/122

Guido Zavanone 

 

KRONIKA IZ GROBA 

 

LAZAR

 

Glej, od mrtvih sem te obudil.

Kako zgubljeno strmish, Lazar,

kako po grobu dishish!

V ocheh ohranjash she vedno

belino nagrobnih kamnov,

tvoj obraz je kot maska,

zazrta v prazno. Krpe,

v katere so te povili,

posmehljiv spomin na otroshtvo,

zhal, brez iger, brez upanja.

Sem te mar zmotil,

mili Pierrot, moj brat?

Chemel si pritajeno v grobu,

konchno na varnem

pred chloveshkimi nezgodami.

Odpusti mi, da sem te

obsodil na ponovno zhivljenje,

na ponovni s solzami zaliti pokop.

 

 

 

KRONIKA IZ GROBA

 

Iz te poslushalne tochke

slishim, kako trava raste,

kako se poljsko cvetje razpira,

kako minljivo zhivljenje

vabljivo kliche in shelesti.

 

Bolijo me sklepi kosti,

v temi mi besede prazno

zvenijo, kot nemi

odmevi se zdijo spomini.

V zemlji, ki me pokriva, so

poletne plohe odprle vrzel.

Ne chutim sovrashtva in niti

ljubezni, tu spodaj vechnost

le po trohnobi dehti.

 

 

 

TI SI

 

Che izpraznim morje

do zadnjega vala,

ta neskonchna praznina

si Ti.

 

Che izpraznim nebo

z vsemi zvezdami,

spricho ugasle svetlobe sveta

ta temna praznina

si Ti.

 

Che svoj razum izpraznim

vseh misli,

zvena vsake besede,

ta neizrekljiva praznina

si Ti.

 

 

 

PRAVICA

 

V tem chasu

nas nich bolj ne prepricha

od zmagovite krivice.

Posvechena je v svetishchih, napisana

v zakonikih, kot doma na sodishchih,

upravlja nasho miselnost,

pomirja nas z videzom tega,

kar je bilo od nekdaj,

kar je sploshno znano

in vzbuja sposhtovanje.

Je pa nasprotje

pravice, ki se bori,

vpije in krichi na strehah

ter spravlja ob zhivce tiste,

ki jo slishijo

in prelivajo svojo kri

ter med ljudmi kazhejo

svoj unicheni in objokani obraz.

 

 

 

OBCHINSKI VRTOVI

 

V obchinskih vrtovih

ukazujejo psi

z njihovimi lastniki na vrvici.

Ne manjkajo kajpak klosharji,

ki spijo na klopcah

in sanjajo daljne dezhele.

Njihove sanje se gubijo

sredi zelenja, drekcev

in lajezha psov.

 

 

 

CHLOVEK

 

Klechi

pod arkadami

z iztegnjeno roko,

podoba, ki se nam vsiljuje

o bedni vdaji.

 

Gledati stran,

se ga izogniti,

hliniti, da ni nich,

nismo mi v tistem

lazhnivem zrcalu,

v tistih zmedenih ocheh,

v tistem zapushchenem starcu,

ki chisto nich ne shteje.

 

 

 

OCHE NASH

 

»O Bog, ne bodi tiho,

ne molchi in ne miruj, o Bog.«

(Psalmi, 83)

 

Oche nash in pobitih iz Ruande,

otrok iz Bagdada in Gaze, ljudstev,

ki blodijo po svetu

brez domovine in upanja,

Oche, ki si v nebesih, in na zemlji

se vse to dogaja,

bodi posvecheno tvoje ime,

a ne tistih,

ki so vedno to pochenjali, pobozhnih

zatiralcev ljudstev, z goljufijo

obogatelih shpekulantov, in niti tistih,

ki njih in tebe blagoslavljajo, Oche, in te

posvechujejo le z besedami. Pridi k nam

tvoje kraljestvo in naj zavlada mir, naj

se vrne plashna golobica

k skrinji zaveze.

Daj nam

danes nash vsakdanji kruh. Ti, ki

hranish ptice na nebu, ne pozabi

na blede mnozhice tvojih otrok,

ki bezhijo pred zhejo in lakoto.

In odpusti nam

nashe dolge, a chisto vsega

tu spodaj ne bo mogoche odpustiti.

Oche,

nasha skushnjava je, da bi se odreshili

samih sebe, se znebili Zla.

 

 

 

PREDNOSTI

 

Ko sem se rodil jaz,

si bila ti shele zametek

v bozhjem umu.

Chuvaj se, lepo te prosim.

Moja dolzhnost je, da grem pred

tabo na oni svet, da ti v temi,

spotikaje se, utrem pot.

Smehljaje mi odvrnesh,

da onostranstvo ne obstaja

in da ne sprejmesh moje

sumljive radodarnosti.

Vztrajam: to je vendar naravni

zakon, ti si na vrsti, moja draga,

da bosh vzdihovala po meni in dolgo

obzhalovala mojo »prerano« smrt.

 

 

 

PALCHEK

 

Da bi spet nashel Ochetov dom,

sem svojo pot posul z besedami,

ampak veter jih je

odnesel in she vedno ishchem

stezo, ki pelje do bozhjega praga.

 

 

 

CHRICHEK

 

Po poljih se sprehajam, chrichek

na kamnu me premeri in zaustavi:

»Se potepamo, kaj?« mi reche in se mi

domache prikupno nasmehne. »Kaj pa ti

pochenjash?« mu odvrnem enako prijazno.

»Na skrivaj zlagam pesmi. Pôjem jih,

kot vem in znam, nihche me jih namrech ni

nauchil, naj ti eno zapojem?« Nagonsko

se umaknem, nato pa pomislim,

kako si pesniki zhelijo, da jih kdo

poslusha (in kako trpijo zavoljo nabito

polnih shportnih igrishch, na njihovih

vecherih pa le peshchica bralcev!).

»Rade volje,« odgovorim

in on opogumljen vstane

na svojih chvrstih nozhicah in se postavi,

mislim, da iz sramezhljivosti, za shopom trave.

V usodo vdan, vendar sposhtljivo

poslusham zhalostno chirikanje soneta.

Ni mogoche objeti chrichka,

drugache bi ga prav gotovo.

Obljubil sem mu eno od svojih zbirk

(ki sem jo nashel v nekem remainderju,

she nedotaknjeno.)

 

 

 

LASTOVKA

 

Prishla je zima.

»Bézhi pred mrazom!« je listich

 zashepetal lastovki drhte.

»Zima mora stran,«

mu je trmasto odvrnila. In medtem,

ko je zapoznela lastovka to trdila,

je skoraj otrdela od mraza.

Opazil jo je dobri Bog, in ves ganjen,

kot je samo v pravljicah: »Chimprej odpotuj!«

je padel njegov ukaz. Komaj slishno

je dahnila: »Ne jaz, prosim te, zapôdi zimo!«

Bog se je tedaj popraskal

po glavi, da so zvezde vztrepetale.

»Ta je pa lepa; bom vprashal Tomazha,

ker je dognal, da zhivim in obstajam,

bo pach reshil tudi to vprashanje.«

Zagledal je pesnika, ki je mimo hitel:

»Zhe spet kakshna pesnishka potegavshchina!«

Izrekel je in zhe snoval mashchevanje.

Zaprhutala so krila, iz ljubezni do umetnosti

je uporna lastovka konchno le odfrlela.

 

 

 

SRCE

 

Daj mi

kljuch svojega srca,

da stopim vanj,

ne da bi vdiral,

in vsaj za hip si ogledam

skrite zaklade in

skrivnosti tvojih ekstaz.

 

V njem bom

pustil listek

le s svojim imenom;

dodal mu bom

nedolzhno risbico

s sulico predrtega srca.

 

 

 

 

 

 

O pesniku

Italijanski pesnik Guido Zavanone se je rodil leta 1927 v mestu Asti, po poklicu je bil chastni republishki pravdnik pri Kasacijskem sodishchu v Genovi, kjer zhivi in dela.

Izdal je vech pesnishkih zbirk, med njimi: La terra spenta (Ugasla zemlja), 1962; Arteria (Arterija), 1983 – prejela nagradi »Val di Comino« in »Elimo«; La vita affievolita (Pojemajoche zhivljenje), 1986 – nagrada »Libero de Libero«; Il viaggio (Potovanje), 1991 – nagrada »Città di Cariati«; Qualcosa (Nekaj), 1994 – nagrada »Massarosa«; Se restaurare la casa degli avi (Naj obnovimo hisho prednikov),1994; L'albero della conoscenza (Drevo spoznanja), 2004; Il viaggio stellare (Zvezdnato potovanje), 2009; Tempo nuovo (Novi chas), 2013 – nagrada »Cesare Pavese«.

Objavlja v shtevilnih literarnih revijah v Italiji in po svetu, pri nas v Reviji SRP, v Primorskih srechanjih, v reviji 2000 in v istrski Fontani. Je urednik revije Satura, sourednik revije Nuovo Contrappunto in za ligurskega zalozhnika De Ferrarija ureja poeziji namenjeno knjizhno zbirko Chiaro-Scuro.

Prevedene pesmi so iz njegove zadnje zbirke Novi chas, ki je izshla v Genovi pri zalozhbi De Ferrari.

 

 

Prevedla in napisala zapis o avtorju Jolka Milich