Revija SRP 121/122

Damir Globochnik

 

PRVE PRESHERNOVE RAZGLEDNICE

 

Prva dopisnica oziroma razglednica naj bi bila poslana po poshti okrog leta 1840 v Angliji. Leta 1869 je bila v Avstro-Ogrski izdana prva dopisnica, ki jo je podprla Dunajska poshtna uprava. S tem je sporochanje z dopisnicami dobilo uraden status in se hitro razshirilo po vsem svetu. Dopisnice so sprva imenovali »listnice« (nem. Correspondenz-Karte). Za dopisnice s slikovno opremo se je schasoma zachel uporabljati izraz razglednica.

Razglednice so se razvile iz dopisnic. Na razglednicah je bil predstavljen nek kraj oziroma »razgled«, kakrshne so zhe pred uvedbo dopisnic tiskali na pisemske glave. Poleg razglednic z upodobitvami krajev, gostiln, hotelov, planinskih koch idr. so se uveljavile tudi »ilustrirane« dopisnice in razglednice z razlichno motiviko. Razglednice so se iz Nemchije razshirile v Shvico, Avstrijo in druge drzhave. Konec 19. stoletja se je izdajanje razglednic uveljavilo tudi na Slovenskem, na kar sta vplivala razmah turizma in razvoj tiskarske tehnike.

Leta 1899 so bralci lista s podobami za leposlovje in znanost Dom in svet lahko prebrali naslednje besede: »Kakor 'lista in trave' je prishlo v najnovejshem chasu razglednic na povrshje. Pred tremi leti so bile she redke take dopisnice, ki so imele na drugi strani natisnjeno kako pokrajinsko ali arhitekturno sliko. A v poslednjih treh letih so preplavili podjetniki tudi nasho domovino z razglednicami. She nedavno so nekateri nabirali take razglednice: a danes, ko jih je neizmerno veliko, mislimo, bo za nabiravca zhetev le prebogata, da bi se dala spraviti v kak predalchek. Cheprav je ta stvar nekak chasovni sport, vendar ni brez pomena za nasho domovino. Lepe razglednice, ki zahajajo v razne kraje, kazhejo tudi nasho domovino tujcem. A tudi v gmotnem oziru ni to delo slabo za nashe narodne trgovce. Le to naj bi jim bilo na srcu, da bi slovenski jezik v slovenskih napisih in pozdravih bil zastopan chastno, ne pa prav nich ali pa nechastno. Ako je kaj slovenskega na razglednici, ne bo je kupec zato zavrgel, ako jo sploh namerja kupiti. Torej nujno svetujemo podjetnikom v tem oziru vech ponosa in narodne zavednosti.«1

 

V chlanku »Korak za korakom naprej!«, ob I. slovenski umetnishki razstavi, prirejeni leta 1900 v Ljubljani, objavljenem v kranjskem liberalnem listu Gorenjec, je pisec, skrit za psevdonimom »Fr. Selski«, dobrohotno svetoval novoustanovljenemu Slovenskemu umetnishkemu drushtvu, naj se poloti tudi izdajanja razglednic z umetnishkimi narodnimi slikami domachih umetnikov, saj jih bodo ljudje radi kupovali, che jim bodo seveda na voljo po nizkih cenah. Izvirnike slik pa bi si lahko privoshchili premozhnejshi posamezniki in razna narodna drushtva. Pisec je predlagal, naj bi natisnili tudi vechje podobe narodnih mozh.2

 

Poleg razglednic s pozdravi iz slovenskih krajev naj bi torej razglednice in slike z upodobitvami zasluzhnih slovenskih mozh izprichevale in budile narodno zavednost. Slovenci so na ta nachin tekmovali z razglednicami, ki so jih mnozhichno izdajali Nemci. Med slovenskimi so okrog leta 1900 izstopale razglednice, posvechene pesniku dr. Francetu Preshernu. Slovenci so se namrech odlochili, da bodo tudi z drobnimi razglednicami pochastili stoletnico pesnikovega rojstva. Zalozhniki razglednic so bili narodnozavedni posamezniki, podjetni trgovci, knjigotrzhci, umetniki, drushtva ali ljubitelji Preshernove poezije.

 

Eno prvih Preshernovih razglednic je leta 1897 v tehniki litografije ali kamnotiska natisnil Th. Böhm v Novem mestu na Moravskem. Prvi znani Preshernov portret, t. i. Wagnerjeva litografija iz prve posmrtne izdaje Poezij leta 1866, je postavljen v rokokojsko razgiban okvir, okrashen s planikami in angelchkom. Krashenje razglednic in drugih tiskov z rastlinskimi, figuralnimi in dekorativnimi motivi je bilo v tem chasu pogosto. Preshernov portret spremljata pogleda na Blejski otok in pesnikovo rojstno hisho v Vrbi.

Zalozhnik in knjigotrzhec Lavoslav Schwentner (1865–1952) je leta 1899 zalozhil serijo »Preshernovih umetnishkih razglednic«. Osnutke zanje sta pripravila slikarja Ivan Vavpotich (1877–1943) in Matija Jama (1872–1947). Vavpotich je narisal nekaj ilustracij Preshernovih pesmi, ki ga poleg Janeza in Jurija Shubica, Simona Ogrina, Adolfa Karpellusa in Ivana Groharja uvrshchajo med prve Preshernove ilustratorje.3 Jama je na razglednici zdruzhil Preshernov portret, rojstno hisho v Vrbi, nagrobni spomenik v Kranju in pesnikov spomenik, ki so ga nameravali postaviti pred Narodnim domom v Ljubljani (najbrzh z Ganglovim kipom). Jamova risba Preshernove rojstne hishe v Vrbi je bila leta 1899 objavljena v Domu in svetu, Vavpoticheve ilustracije pa naslednje leto v Preshernovem albumu, ki ga je z vinjetami okrasila prva pomembna slovenska slikarka Ivana Kobilca (1861–1926). Preshernov album je predstavil javnosti tudi Goldensteinov portret Presherna (to je bila prva objava Goldensteinovega portreta) in fotografijo Preshernove rojstne hishe v Vrbi, ki jo je izdelal blejski fotograf Benedikt Lergetporer, ter fotografiji hishe v Kranju, kjer je pesnik umrl, ter spomenika na njegovem grobu, ki ga je fotografiral kranjski fotograf Ivan Jagodic. Tudi Preshernov nagrobni spomenik in spomenik na Bledu sta bila reproducirana na razglednicah in v revijah.

Lavoslav Schwentner je leta 1899 izdal eno najbolj nenavadnih Preshernovih razglednic. Na razglednici je reproducirana fotografija »zhive slike« z naslovom »Slava Preshernu«.4 Presherna predstavlja rezhiser in igralec cheshkega rodu Rudolf Inemann, genija (prispodobo slavljencheve izjemne duhovne ustvarjalnosti) pa Marica Vencajznova.5

 

Na vabilu na Preshernovo proslavo na Dunaju leta 1900 je bilo upodobljeno Preshernovo poprsje kiparja Alojzija Repicha, ki je skupaj s Preshernovim portretom slikarja Petra Markovicha (1858–1929) krasilo dvorano, v kateri se je odvijala dunajska Preshernova slovesnost. Markovich je narisal tudi Preshernov portret za razglednico, ki jo je ob stoletnici pesnikovega rojstva zalozhilo akademsko drushtvo »Slovenija«. Razglednico je pripravljalni odbor obenem s 50 razglednicami parchka v gorenjski noshi v pokrajini pod Triglavom prodajal na dunajski slovesnosti.6 Slednje razglednice je podaril zalozhnik Ivan Bonach iz Ljubljane, ki je izdelal tudi platnice za Preshernov album.7 Razglednice so bile tedaj sorazmerno drage, izkupichek prodaje nekaterih Preshernovih razglednic so namenili postavitvi Preshernovega spomenika v Ljubljani.

Tiskarna sv. Cirila v Mariboru je vechkrat natisnila razglednico s Slovenko v narodni noshi, okrasheni s trakom v slovenskih narodnih barvah in slovensko trobojnico v eni in lovorovim vencem v drugi roki. Razlichice razglednice so bile opremljene s prilozhnostnimi napisi, na razglednici iz leta 1900 srechamo npr. napis »Zhivio nash slovenski pesnik Dr. France Presheren« in droben Preshernov portret v dekorativno okrashenem tondu.

Zanimiva je tudi razglednica z upodobitvami Vodnika, Presherna in Simona Gregorchicha, ki je delo istega litografa kot razglednica z upodobitvijo Presherna, Vrbe in Bleda in naj bi bila prav tako natisnjena na Moravskem. Na razglednici je upodobljena cvetocha lipova vejica. Portreti pesnikov so postavljeni v lipove liste. Spremljajo jih Gregorchichevi verzi iz pesmi »Bratje, v kolo se vstopimo!«.

Okraski iz lipovih vejic in cvetja na vrsti razglednic iz okrog 1900 so zgovorno prichali o njihovem slovenskem poreklu. Slovenci so se spomnili na starodavna zborovanja pod lipo (stare vashke lipe naj bi bile »pechat slovenstva nashih vasi«)8 in si za simbol izbrali lipov list (podobno vlogo je za Nemce opravljal hrastov list, ki ga prav tako srechamo na razglednicah). Lipove liste je npr. na vinjeti »Olepshaj se, Ljubljana!« za Dom in svet leta 1896 narisal Matija Jama. Duhovnik in zgodovinar Josip Lavtizhar (1851–1943) poudarja: »Lipa je bila starim Slovencem priljubljeno, rekel bi sveto drevo. Kakor chisla Nemec hrast, Grk oljko, Arabec palmo, Indijec smokvo, tako chisla Slovan lipo, saj je lipa domá v Rusiji. Iz Rusije, kjer je she dandanes veliko lipovih gozdov, do prinesli slovanski rodovi lipovo seme tudi v nashe kraje. Pod okriljem prijetno dishechega lipovega cvetja se je vrshilo od otroshkih pa do poznih let veselo in zhalostno zhivljenje starih slovanskih ochancev. Vsaka stara lipa bi nam lahko veliko povedala, che bi mogla govoriti o zgodovini nashe davno pretekle dobe.«9

 

Leta 1904 je izdal ljubljanski trgovec Jernej Bahovec razglednico, na kateri je bila reproducirana slika oziroma ilustracija Sashe Shantla (1883–1945) z naslovom »Presheren na Vrbi« (ilustracija soneta »O Vrba! srechna, draga vas domacha«). Dobichek od prodaje razglednice, ki je bila natisnjena v tribarvnem tisku, je shel v fond za Preshernov spomenik.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ilustracije Matije Jama na razglednici iz leta 1899

 

 

 

 

1 »Razglednice«, Dom in svet, 1899, str. 639.

2 Po: Fr. Selski, »Korak za korakom naprej! / Dobrohoten nasvet 'Slovenskemu umetnishkemu drushtvu'«, Gorenjec, 1900, sht. 38.

3 Glej tudi: D. Globochnik, »'Lex Heintze' v Novem mestu«, Rast, 2001, sht. 5, oktober 2001, str. 445–451.

4 Zhive slike: prizori, v katerih se gledalci ne gibljejo in ne govorijo (nem. lebende Bilder, fr. tableau vivant).

5 Po: France Kidrich, Preshernov album (z uporabo Kidrichevega gradiva dokonchala Alfonz Gspan in Mirko Rupel), Ljubljana 1949, str. 326.

6 Po: Svito Repouzh, »Preshernova slavnost na Dunaju«, Slovenski narod, 1900, sht. 59.

7 Po: »Preshernov album 1800–1900«, Slovenski narod, 1900, sht. 276.

8 Po: Fredo Kochevar, »Narodopisne slike iz nashega naroda / II. Slovenska vas«, Slovenski narod, 1869, sht. 12.

Slovenci so v 19. stoletju sadili lipe tudi v pochastitev raznih dogodkov ali obletnic in zato, da bi dokazovali svoj patriotizem, npr. »cesarska lipa«, ki so jo leta 1879 posadili v Mengshu v chast cesarjeve srebrne poroke, »Rudolfova lipa« v Shenchurju pri Kranju itd. (po: Slovenski narod, 1883, sht. 167, Slovenec, 1883, sht. 91).

9 Josip Lavtizhar, »Junashka doba Slovencev / Pod vashko lipo«, Gorenjec, 1935, sht. 1.