Revija SRP 121/122

Damir Globochnik

 

DRAGOTIN DEZHMAN / KAREL DESCHMANN – BIOGRAFSKA SKICA

 

»Kranjskega slovenskega naroda uganka«1 Dragotin Dezhman oziroma Karel Deschmann2 je bil ena najpomembnejshih osebnosti politichnega in kulturnega zhivljenja na Kranjskem v 19. stoletju. Rojen je bil v Idriji leta 1821. Zgodaj je izgubil ocheta, sodnega aktuarja v Idriji. Za njegovo druzhino je skrbel stric Mihael Dezhman, bogat ljubljanski trgovec, chastilec metelchice in Metelka (na njegovem nagrobniku je bil napis: »perjatel homeopatii in slovenshchini«), ki ga je navdushil za slovenstvo. Dezhmana je sprva nameraval vzgojiti za kmetovalca ter mu kupiti posestvo na Brdih pri Radovljici, odkoder naj bi izviral Dezhmanov rod. Med letoma 1831 in 1834 je Dragotin Dezhman z bratom Andrejem shtudiral v kolegiju Rupertinu v Salzbur­gu. Po strichevi smrti se je vrnil v Ljubljano, kjer je leta 1839 dokonchal gimnazijo in licej. Na Dunaju se je posvetil shtudiju medicine in po daljshi bolezni pravu ter se ukvarjal z naravoslovnimi shtudijami. Marchna revolucija mu je preprechila, da bi zakljuchil shtudij prava. Leta 1849 se je kot doktorand vrnil v Ljubljano, poucheval na gimnaziji naravoslovne predmete (1851–1852) in uvedel z Jozhefom Orlom kmetijski pouk za uchiteljske in duhovnishke pripravnike v slovenskem jeziku. »V zhivem spominu nam je zmeraj njegov prelepi govor, s kterim je bil zachel razlago sadjoreje leta 1849 v tedanji kmetijski sholi v slovenskem milozvochnem jeziku. Serce se je shirilo, oko veselja solzilo, ko je njegova uneta beseda prerokovala Slovencem lepsho prihodnost s katedra, kjer je poprej le sama nemshchina kraljevala.«3 Leta 1852 je postal kustos ljubljanskega Dezhelnega muzeja za Kranjsko, ki ga je vodil do smrti leta 1889.4 »Dné 17. novembra 1852. bil je izvoljen za varuha dezhelnemu muzeju, kateri se je pod njegovim shestintridesetletnim spretnim in pozhrtvovalnim vodstvom zlasti zadnja leta izpremenil v velichasten zavod, katerega redkim in bogatim zbirkam se po pravici chudi znanstveni svet.«5

 

Dezhman je sprva veljal za enega najzavednejshih Sloven­cev. Leta 1839 je bil med dijaki, ki so nosili Korytkovo krsto.6 Leta 1848 naj bi celo vihtel sabljo, »ki je imela napis 'udri nemshkutarje!', ter se z njo neizmerno ponashal«.7 S sloven­skimi pesmimi in chlanki je sodeloval v Bleiweisovih Novi­cah (od 1844 do 1847, bil je eden prvih narochnikov, zaradi Bleiweisove odsotnosti jih je nekaj chasa tudi urejal), v Sloveniji (1848–1849) in v Bleiweisovem koledarchku (1854–1856). Leta 1848 je bil med podpisniki adrese dunajskih Slovencev kranjskim stanovom, sestavil je poziv dunajskega drushtva Slovenija. Govor na »besedi« ljubljanskega Slovenskega drushtva »Slava Slavjanam!« 1. januarja 1849 (dan pozneje je bil objavljen v Sloveniji) prekipeva od slovenskega in slovanskega narodnega navdushenja, ki se priblizhuje celo patetiki Koseskega, ki pa – kot meni Ivan Prijatelj – ni samo bobnecha, ampak vsebuje toploto srca.8 Dezhmanove pesmi (predvsem »She Slovenija ni zgubljena« in »Proklete grablje«) so bile razumljene kot pravcate domovinske hvalnice in jih velja »prishtevati formalno in vsebinsko k boljshim onega chasa, kazi jih le malo koseskizmov«.9 Dezhman je hkrati pisal tudi nemshke pesmi.

Nekaj chasa je urejal Novice in Slovenijo, pomagal Bleiweisu pri sestavljanju beril, ocenjeval slovensko knjizhevnost (porochila o Kranjski Chbelici, Mikloshichu in staroslovenskem jezikoslovju, Auerspergovem prevodu slovenskih narodnih pesmi, v rokopisu je ostalo porochilo o Levstikovih pesmih), opisal je Notranjske gore in Cerknishko jezero, napisal Vodnikov zhivljenjepis, sestavil naravoslovno terminologijo za nemshko-slovenski del Wolfovega slovarja, sodeloval pri prevajanju obchnega drzhavnega zakonika itd.

Imel je velik vpliv na slovensko mladino, ki ga je imela za svojega voditelja. Tudi Dezhmanovo politichno delovanje je imelo v tem chasu slovenski znachaj. Leta 1848 ga najdemo med podpisniki adrese dunajskih Slovencev kranjskim stanovom, sestavil je poziv dunajskega drushtva Slovenije in pozival pokrajinsko razcepljene Slovence k skupnemu delu za Slovenstvo in Slovanstvo (Slava Slavjanom!, 1849). V Ljubljani je postal tajnik Slovenskega drushtva. Intenzivno je deloval v muzejskem in zgodovinskem drushtvu, v slednjem pa je prishel v nasprotje z dr. Etbinom Henrikom Costo in Davorinom Trstenjakom.

»V Dezhmanovem zhivljenji in javnem delovanji moramo razlochevati dve dobi: v prvi do 1861. leta se nam kazhe domoljubnega Slovenca, v drugi navdushenega – Kranjca. Strjic njegov Mihael bil je domoljub z dusho in telesom; prijatelj Metelkov, pravijo, da je zalozhil celó njegovo znamenito slovnico. Hisho svojo v Shpitalskih ulicah (zdaj Sosovo) je okrasil s svetimi reki v metelchici; nekatere take napise she zdaj lehko beresh nad vrati. V domorodnem duhi je vzgajal tudi netjaka svojega.«10

 

Dezhman se je sredi petdesetih let zachel postopoma odmikati od slovenstva. Njegovi dvomi so bili znani samo nekaterim rodoljubom, mdr. Bleiweisu, Levstiku in ljubljanskim gimna­zijcem, ki so mu leta 1860 predlagali, da bi zachel izdajati slovenski lepos­lovni list. Dezhman, ki je dijake navdusheval za lepoto slovenskih narodnih pesmi in »jih je tudi uchil ceniti Presherna, chigar velik chastilec je ostal tudi she po svojem odpadu od slovenstva«,11 jim je to sprva obljubil, a se nato premislil. Bril, Erjavec, Jenko, Mandelc, Tushek in Zarnik so zato sami zacheli pripravljati znamenite Vaje.

Dezhman je na zachetku leta 1861 Valentinu Zarniku, ki ga je v imenu slovenskih visokosholcev na Dunaju prosil, da bi vodil akcijo za osnovanje novega slovenskega poli­tichnega chasnika, napisal zgovorno odklonilno pismo, ki je pozneje sluzhilo za dobrodoshel pripomochek pri osvetlitvi Dezhmanove nazorske orientacije. »Vi in slavno slovensko drushtvo na Dunaju mislite, da je politichni chasnik za Slovence neobhodno potreben. Jaz pa Vam rechem, da Slovenci in avstrijski Slovani sploh v sedanji dobi najbolj 'pasijonskih bukvic', kakor jih je znani franchishkanski oche a Portu Mauritio [op. franchishkanski pridigar in pisec Sv. Leonard iz Porto Mauricio, 1676–1751] o Kristusovem trpljenju zlozhil,« Zarniku v pismu odgovarja oziroma ga pregovarja Dezhman. »Chudna se bo Vam moja misel zdela? Pa le dalje posljushajte! Kakor so Judje Kristusa na krizh razpeli, ravno tako so tudi avstrijski Slovani leta 1848 'sveto svobodo', katera je v nashe dezhele pribegnila, zverizhili, kot mrho na glavi bili in tako dolgo trpinchili, da je uboga reva ochi zatisnila in za 11 let srechno v Bogu zaspala. To zhalostno legendo najdete natanko popisano v vseh slovenskih chasnikih tiste dobe. Tachas so nashi chasnikarji le od narodnosti in slovanskega jezika blebetali, svobodo pa so kot deseto hchi preganjali. Komaj zachnemo zdaj nekoliko prostejshi sopsti, komaj je vlada z verigami, ki so nas skozi 11 let zvezane drzhale, nekoliko odjenjala, se zopet chujejo ravno tisti ostudni glasovi o narod­nosti in jeziku. Mi hochemo politizirati, pa smo she otroci v vseh drzhavnih zadevah, smo gluhi za ojstre stvaritve zgodovine, smo neobchutni za krvave rane, ki so nam jih zadnja leta vsekala, in zares zasluzhimo, da nas tiranska vlada zopet v zasluzheno suzhenjstvo telebi. Nasha vest se mora najprej zbuditi. Pri taistih stacionih, kjer so Slovani l. 1848 muchenico svobodo posebno po trinoshko trpinchili, naj postojmo, naj se skesamo, naj si na prsi bijemo, rekoch: 'Sveta svoboda, odpusti nam in nebeshka luch omike razsvetli nashe mozhgane! Che bomo na ta nachin sami sebe spoznali, che se bomo spokorili, che se bomo zavedli, da ne nemshchina, temvech nasha lenoba, nasha farshka potuhnjenost in pohlepnost, nashe chrtenje vsake zdrave in pravichne kritke, zaljubljenost v jerhaste hlache, v kranjske oshtarije in v pijanchevanje, nasha apatija za javne rechi, nasha tesnosrchnost, nasha prazna baharija, nasha pozheljivost po ravsanju in kavsanju, nasha surovost so poglavitni vzroki, da ne napredujemo; che bomo k temu spoznanju enkrat prishli, takrat bomo shele v resnici svobodni postali. Do tiste dobe pa po svetlo­bi hrepenechemu Slovencu le nemshka omika pravo pot napredovanja pokazati more. Ruski profesor Gregorovich, ki je bil zadnjikrat v Ljubljani je rekel, da na Ruskem imajo sledechi pregovor: 'Kdor hoche chlovek postati, mora francoski jezik znati.' Ravno tako je pri nas z nemshchino. Velikane slovenskega duha, Kopitarja, Dolinarja, Vego, Cojza je nemshka omika na visoko stopnjo pripeljala. Najkrepkejshi mozhje slovenskega naroda, vrli Gorenjci, nemshchino visoko cenijo in svoje sinove na Gorotan poshiljajo, da se nemshko nauche, in kdo bi rekel, da so Gorenjci polutani? da so zvrzhenci? Poprashajte Tushka, kaj je nauposhteni Shest v bohinjskih planinah o nemshchini govoril. On je celo na zgornji Shtajer s svojim fantom romal, da ga je tam v sluzhbo spravil, kjer bi fant se nemshki nauchil. Profesor Petruzzi je meni mnogokrat rekel, da uchenci, ki so v slovenshchini prvaki bili, kakor Levstik, Valjavec i.t.d., so se tudi v nemshki prozi najbolj odlikovali. Slovenskim farjem od chasov reformacije sem nobeden ni branil, da so se v verskih zadevah slovenshchine posluzhevali, nemshchina se v to rech ni nikakor vtikala. In kaj so oni ta dolgi chas na dan spravili? Kvechjemu molitvine bukvice, ki so kot mushice proti velikanskim knjigam, katere so reformatorji Slovencem podarili. Bohorich, uchenec slav­nega Melanchtona,12 Trubar in Dalmatin so na nemshkih uchilishih pri virih modrosti in uchenosti svoje zhejne dushe napajali. Vrnili so se domov s krepostjo nemshke vrednosti, prvi so Slovencem pisali in s podporo nemshkih knezov slovenske knjige na svitlo djali. Torej glejte, kako neumno je blebetanje zoper nemshchino, po kateri smo vendar edino luch v temnih chasih dobivali. Ako se nemshchini popolnoma odpovemo, bomo kmalu obskurantizmu in ultramontanizmu zapadli.«13

 

Dezhman je bil leta 1861 v Idriji izvol­jen za poslanca v kranjski dezhelni zbor, ta pa ga je poslal v dunajski drzhavni zbor. V zahvali je poudaril, da se bo vedno potegoval za nachela svobode in prava, za svoje za vodilo pa si je izbral nachelo: In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.14

Slovenski drzhavnozborski poslanci so se na Dunaj podali s peticijo, namenjeno drzhavnemu ministru Schmerlingu, ki jo je podpisalo 19.368 podpisnikov. Peticija je zahtevala vpeljavo izkljuchno slovenskih ljudskih shol, zagotovitev enakopravnosti slovenskega jezika na srednjih in visokih sholah, enakopravnost slovenskega jezika v uradih in zakonodaji, uvedbo uradnega slovenskega chasnika, prevode drzhavnega zakonika in postavitev vseh slovenskih pokrajin pod skupno poglavarstvo (zdruzhenje vseh slovenskih dezhel). Ob prihodu so jih na juzhnem kolodvoru slovesno sprejeli chlani dunajske »Sloven­ije«. Dunajski dijaki so jih pochastili z dvema »komerzoma«, na katerih sta govorila »oba zraven Bleiweisa najbolj chislana narodnjaka«15 dr. Lovro Toman in Dezhman, ki »je rotil slovenske akademike, naj si jemljó edino pristne Slovenke v zakon«. Dijaki so she zlasti chastili Tomana, saj je ta malo prej v kranjskem dezhelnem zboru »z efektno zgovornostjo« zahteval, naj bo opravilni jezik slovenski.

8. junija Dezhman ni podpisal Tomanove interpelacije glede slovenskega uchnega jezika v vishjih razredih gimnazije. Interpelacijo so podpisali Chehi in Poljaki, izmed slovenskih poslancev pa samo gorishki poslanec Anton Cherne (1813–1891).16 »Tukaj ni dopushchen nikak izgovor, marvech veljá popolnoma: kdor ni z nami ta je proti nam; ta nam je protivnik. S tem, da nashim poslancem za spolnitev gori omenjenega ukaza vselej nich mar ni bilo, so ochitno pokazali svojo misel, da se v slovenskih gimnazijah ne sme nobena rech, tudi slovenski jezik in kershchanski nauk ne, in kaj she le zgodovina ali zemjlopis po slovensko uchiti!!«17

27. junija je Dezhman v dunajskem drzhavnem zboru izrazil nestrinjanje z govoroma Antona Cherneta in cheshkega poslanca dr. Václava Zelena (Zeleny). Dezhman je Chernetovo izjavo (»Med vsemi, tukaj zastopanimi narodi, Slovenec je, s kterimi se she zmirom ravná, ko da je Paria (pankert), cheravno se shteje Slovencov 11 milij. dush.«)18 ovrgel z naslednjimi besedami: »Gosp. predsednik, mi nismo nikaki Parija! Jaz sem Slovenec, sem zastopnik dezhele, ki ima z vechino slovenske prebivavce; pa takoshni zasmeh nashe narodnosti na vso moch odbijam.« Nemshka levica je med Dezhmanovim govorom vzklikala: »Bravo!« »Gospod predsednik, narod, ki je izredil sto in sto mozh, ki je mnogozasluzhni za znanstva in cerkev, ni narod Parije; verjemite mi, da nam je dovolj mar za poshtenje; in da imamo serchnost, da se krepko upremo vsakemu, ki bi nas hotel za helote, za Parijo imeti.« Dezhmanov komentar izjave cheshkega poslanca dr. Zelena, da je cheshka knjizhevnost uspeshno vplivala na juzhne Slovane, je na nemshki levici naletel na she glasnejshe vzklike »Bravo!«. »Jaz sem juzhnoslavenskega plemena, zhivim za svoj narod, udelezhujem se zhivo njegovega dushnega napredka, pa moram gosp. dr. Zeleny-a zagotoviti, da mi ni znano, da bi bila dozdaj cheshka literatura s kakim vidnim uspehom delovala na slovensko; naproti morem, gospod predsednik, poterditi, da vsaki v najborneji kmechki kochi povedati zná, kako vazhno pomembo, kako veliko moch ima nemshka kultura za nashe telesno blagostanje, in za nash dushni napredek! (Pravo! na levi). Mi zhivimo z Nemci v bratovski slogi, in naj nas Bog varuje, da bi se kadaj seme prepira in sovrazhtva med nas zasejalo (Pravo! na levi). Moja gospôda, ne bodimo malodushni; tudi jaz hochem, da naj se narodu vse pravice podelijo; da je v ljudski sholi narodni jezik sredstvo, po kterem se ljudstvo izobrazhuje; al kjer gré za vishjo dushevno povzdigo, tam bi jaz ne poznal prave koristi, ako bi besedo poprijel za odpravo nemshkega jezika in nemshke kulture. Kar se tiche vprashanja o kompetencii, menim, da avstrijskemu derzhavnemu svetovavstvu pripada zastopovanje vsega, kar je avstrijanskim dezhelam koristno, pa dushevne koristi ne cenim manj od telesnih. Toraj menim, da derzhavno svetovavstvo prav storí, ako izreche, da je oblasten, da uredbo nauka in znanstva v svojo roko vzame (Pravo, pravo! na levi). Priporocham tedaj, da naj se odborov nachert poterdi brez premene. (Pravo! na levi!).«19

Dunajska Die Presse (1848–1896) je naslednjega dne Dezhmanu podelila chastni naziv »der deutsche Krainer«.20 Trzhich in Idrija sta mu poslala zahvalno pismo.21 Nemci so bili Dezhmanove »spreobrnitve« veseli. Po Kranjskem so nabirali podpise za zaupnico Dezhmanu (uspeli so zbrati zgolj skromnih 500 podpisov). V Idriji in pozneje tudi v Trzhichu in Kochevju so ga izvolili za chastnega meshchana.

64 shtudentov je v dunajskem nemshko pisanem politichnem chasniku za slovanske interese Ost und West (1861–1865) »moshko« protestiralo proti Dezhmanovemu govoru v drzhavnem zboru.22 Slovenski shtudenti so Dezhmana dvakrat pozvali na dvoboj. Novice so objavljale dopise ogorchenih rodoljubov.

 

Dezhman, »bojevnik Slovencev v pisavi, besedi in dejanju«,23 se je odkrito odpovedal solidarnosti s Slovani, zlasti s cheshkimi federalisti. Znashel se je na nemshko-nemshkutarski strani oziroma med nemshkimi liberalci. Nekdanji panslavistichni slovenski pisatelj in slovenski pesnik Dezhman je postal glasnik nemshke kulture in voditelj ljubljanskih liberalnih Nemcev – »zdaj v narodnih slovanskih recheh hudoben nihilist, protivnik slovenshchine, jezika svoje matere, na zhivljenje in smrt«, kot je zapisal Josip Jurchich.24

Pridruzhil se je kranjskim Nemcem, postal je vodja nemshke ustavo­verne stranke. Dezhman je bil agilen, delaven, nadarjen in vesten politik,25 glavni nemshki govornik v kranjskem dezhelnem zboru in nadvse sposoben organizator. Sodeloval je pri ustanovitvi chasnikov Laibacher Tagblatt in Laibacher Wochenblatt ter bil soustanovitelj in predsednik kranjske sekcije nemshko-avstrijskega alpskega drushtva in odseka nemshkega sholskega drushtva (Schulverein), ustanovil je drushtvo Kranjski sholski penez (Krainisches Schulpfennig). Turnarsko drushtvo so ljubljanski Nemci ustanovili na izletu v Dezhmanov rojstni kraj. Kot dezhelni poslanec in dezhelni odbornik je bil aktiven v raznih odsekih. Do 1879 je bil poslanec v drzhavnem zboru, tudi tu je deloval v raznih odsekih. Med letoma 1861 in 1883 je bil chlan ljubljanskega mestnega sveta, od 1871 do 1873 ljubljanski zhupan.

Zastopal je naprednejsha liberalna stalishcha kot slovenska stranka, na primer glede vpliva duhovshchine na javno zhivljenje in glede vprashanja razveljavitve zakonskega dovoljenja. Nasprotoval je slovenski univerzi in uveljavitvi slovenshchine v ljudskih in srednjih sholah, v drzhavni upravi in gledalishchu. Kot ustavoverec (pristash decembrske ustave) je pri debati o adresi, oktobrski diplomi, februarski ustavi in drugih prilozhnostih nastopal proti federalizmu in zahtevi po Zedinjeni Sloveniji ter Slovencem ochital pansalvizem.26

 

Dezhmanov prestop v nemshki tabor si lahko razlagamo na razlichne nachine: s pozitivnim odnosom do nemshke kulture in njenega zgodovinskega poslanstva, s pripadnostjo meshchanstva nemshkemu jeziku in kulturi, z zavestjo dezhelne pripadnosti, z odporom do konservativnosti oficialnega vodstva slovenske politike (zagovarjanje konkordata) z njegovo radikalizacijo slovenskega narodnega gibanja, s proslovansko orientacijo slovenske politike (posnemanje Chehov, rusofilstvo), s karierizmom in prerachunljivostjo.

Fran Shuklje (1849–1935) kot vzroke navaja »zhaljeno samoljubje in malenkostno ljubosumnost na bolj popolarnega dr. Tomana« ter »Bleiweisov rustikalni konservatizem in Jeranovo tesnosrchnost«.27 Mishljeno je Dezhmanovo svetovnonazorsko nestrinjanje s konservativnimi slovenskimi voditelji oziroma Dezhmanova privrzhenost svobodomiselstvu, prav tako tudi njegovo nestrinjanje s prohrvashko oziroma jugoslovansko in slovansko usmeritvijo slovenskega vodstva.28 Vmes je bil morda tudi znanstveni spor z »nemshkim uchenjakom«29 (»nemshko odgojenim sinom germanizovanega Italijana«)30 dr. Etbinom Henrikom Costo ter z Davorinom Trstenjakom, chigar delo je bilo za Dezhmana opozorilo na psevdostrokovnost slovenskih voditeljev. Ivan Hribar je bil preprichan, da se je Dezhman pridruzhil Nemcem in postal »praktichni Kranjec« iz koristoljubja (»zaradi gmotnih koristi – tedaj iz zhelodchnega ugodja«).31 Ivan Prijatelj omenja tudi Dezhmanov obup nad bodochnostjo Slovencev. »Njemu je bilo vech za svobodo kakor za narodnost, nad katero je glede Slovencev obupal.«32

Fran Shuklje je poudaril: »Do dushe sem uverjen, da je Deschmann istinito ljubil dezhelo in narod, toda prezhet z modernimi idejami, gorech za razshirjanje omike in prosvetljenosti je obupal nad mozhnostjo, da bi pod takim vodstvom nash narod mogel dosechi vse cilje, koje je on stavil svojemu ljudstvu. Tragika Deschmannova izvira odtod, ker ni razumel, da mora politik delati 'auf lange Sicht', na dolge roke, da ni spoznal, koliko je vredna v politiki – potrpezhljivost. ... Vbil si je v glavo, da more slovenski narod napredovati zgolj v tesni zvezi, v ozkem prijateljstvu z naravni­mi svojimi prijatelji, z Nemci, in na tej fundamentalni napaki se je unichil ta izredni mozh. Podal se je na poshevno ploshcho in ko je zachel iti navzdol, ni bilo vech mochi, da bi se ustavil. Celo njegovo delovanje je postalo nekakshen paradokson: ker je v istini ljubil slovenski narod, je postal njegov zakleti sovrazhnik! Mozh ne zasluzhi nashega sovrashtva, marvech globoko nashe milovanje!«33

 

Vzroki za narodno odpadnishtvo (apostazia) so razlichni: preprichanje, prerachunljivost, razocharanje, uzhaljenost, negativna izkushnja z lastnim jezikovnim in kulturnim okoljem. Odpadnik poskusha svoj odpad pred samim seboj in drugimi opravichevati, zato je do pripadnikov svojega izvirnega rodu vedno bolj napadalen in se v tem vse bolj povezuje z najbolj napadalnimi pripadniki tistega naroda, s katerim se skusha na novo identificirati. Tako odpadnik postane nasprotnik, v hujshih primerih sovrazhnik in izdajalec lastnega naroda.34

 

Za vechino Slovencev na Kranjskem je bilo pozitivno narodnjashtvo oziroma slov­enstvo, negativno pa odpadnishtvo. Niso si prevech belili glave zaradi konservativnosti politichnih vodij. Za Dezhmana je bil negativen konservativizem in pozitivna visoka (nemshka) kultura ter svobodomiselne, napredne/liberalne ideje, ki so prevladovale med kranjskimi Nemci. Slovenski liberalci so shele s pojavom mladoslovencev postali pomemben politichni dejavnik. Dezhmana je prezhemal strah pred federalistichno nastrojenimi Slovani, ki so jih povechini vodili konservativni fevdalci (Chehi).

V omenjenem pismu Zarniku iz januarja 1861 je Dezhman poudaril, da so njegove politichne zamisli »sedanjim terjatvam slovenskih kolovodij diametralno nasprotne«. Odklonil je zedinjenje z brati Hrvati, ker so bili ti od nekdaj rablji absolutizma. »Tudi dokler so bili sami svoji, njih slavna (!!!) zgodovina le o umorih in enakih grozovitostih pripoveduje. Kaj mislijo kranjske branjevke o Hrvatih? Komaj se po mestih zachuje, da 'reshitelji Avstrije' primarshirajo, vsi peki vrata svojih pekarij zalopnejo in branjevke svoje shtante spraznujejo. Kaj pravi dr. Hrytl na Dunaju o Hrvatih? On reche: Ta drhal, ki je pod Jelachichem l. 1848. na Dunaj privihrala, mi je iz vseh posod, kjer sem anatomichne preparate imel, shpirit popila. – Le prenapeti Slovenci pravijo: Slovenski narod mora 'mit Sack und Pack' v hrvashko taborishche pobegniti, sicer ga bo nemshchina popolnoma okuzhila. Tako malo torej sebe in svoj narod cenijo, da ne premislijo, da se celó kranjske branjevke njihovim zvelichavnim idejam posmehujejo. Edini Presheren vech velja kot cela hrvashka literatura, in kam bo lepa slovenshchina prishla, ako jo hrvashkemu barbarstvu izrochimo? Brali ste morebiti borni spis Macuna v zadnjih 'Novicah', mozha, ki je luch iz hrvashkih Aten v Ljubljano prinesel [op. Ivan Macun (1821–1883), sholnik in slovstveni zgodovinar, uchitelj na gimnaziji v Zagrebu, najbrzh njegov spis »Kaj je narodnost sploh in kaj posebno narodnost slovenska«, Novice, 1861, sht. 1]. Tam, kjer je prava omika, kjer je prava svoboda, bo tudi za Slovence najbolje. Ne bodemo se sicer toliko bahati mogli, kakor bratje Hrvatje, pa tudi v zvezi z omikanimi narodi se nam ne bo treba bati, da bo drugi narod nash jezik in nash narod zatrl.«35

Dezhman je v slovenskih pismih Bleiweisu maja 1861 izrazil nasprotovanje slovenski podpori cheshki politiki: »Chehi le hochejo svojo cheshko krono, oni hochejo to delati, kar pri Madjarih izvedeno vidimo«, zadovoljni bi bili, che bi se cesar preselil v Prago in bi Clam-Martinic postal minister, pa cheprav bi potem zavladal najhujshi absolutizem.36 Po Dezhmanovem mnenju je Rieger absolutni vladar cheshke stranke, pri kateri ne gre za svobodno gibanje, ampak za drugo obliko absolutizma. »Zares shkoda, da 'Slovani' zgodovine leta 1848 si nochejo v poduk vzeti. Ravno tako se tudi zdaj snuje pogin svobode. Namesto, da bi vsa ljudstva z obema rokama po zlatih jabolkih svobode segla, bodo she zoper svobodo protestirati zacheli, mislech, da bi to njih 'avtonomiji' shkodovati moglo.«37

 

»Odpadenec« Dezhman38 je postal eden najnevarnejshih slovenskih narodnih nasprotnikov in »prototip grdega renegata«.39 Med vsemi renegati (odpadniki), narodnimi izdajalci, nemshkutarji, nemchurji, »nemchoni«, ponemchenci, kranjskimi Nemci, »liberaluhi« ipd. so njega Slovenci najbolj sovrazhili in zanichevali.

Valentin Zarnik je kot odgovor na anonimno broshuro Eine Thierfabel aus Krain (Dunaj,1861, avtor je najbrzh F. Keesbacher), ki je smeshila prvake in slovenske narodne zahteve, napisal satiro na Dezhmanovo narodno odpadnishtvo Don Quixotte della Blatna vas (1862), v kateri je Dezhmana obtozhil odpadnishtva iz koristoljubja in chastihlepnosti. Dezhmanu so pripisovali tudi avtorstvo broshure Das Deutschtum in Kranj (1862), v kateri je avtor dokazoval da je Kranjska, cheravno vechinsko slovenska dezhela, nemshko kulturno podrochje. Na broshuro se je odzval Fran Malavashich, ki je v svoji broshuri Krain und das Deutschtum iz istega leta argumentirano zavrnil trditve neznanega avtorja.40

Pisatelj Janez Trdina (1830–1905) je Dezhmana v pismu Pavlu Turnarju oznachil za »najgrjega lopova in nashega najnevarnejshega nasprotnika in hudodelca«, za »najgnusnejshega izmed vseh sinov, koje je rodila mati Slovenija, njenega chrnega izdajalca in morilca, pravega naslednika Jude Ishkarijota«.41

 

Dezhmanovo mladostno narodnozavedno preprichanje ni bilo pozabljeno. Nanj so ga opominjali s pomochjo humoristichne pripovedne pesmi (verzificirane pripovedke) »Proklete grablje«, ki jo je Dezhman objavil v Bleiweisovem Koledarchku slovenskem za leto 1855. Snov za pesem, v kateri je »ochitno razodel ljubezen do slovenshchine in domovine slovenske«,42 je nashel v Majarjevih koroshkih pripovedkah. Dezhmanova prepesnitev anekdote o »prokletih grabljah« govori o domishljavem abiturientu ljubljanske gimnazije Anzhetu iz Rovt, ki po opravljeni maturi ni vech hotel znati slovenshchine. »Slovensh'ne toraj kar ni hotel rabit' / Zares! Prav naglo jo je znal pozabit'.« Chebljal je v klavrni nemshchini in za vsako stvar povprasheval, kako se imenuje po slovensko. Ko je ponevedoma stopil na grablje, ki so ga lopnile po ustih, je pozabil na pridobljeno znanje polomljene nemshchine in zaklel v slovenskem jeziku: »Proklete grablje!« Nauk pesmi je v zadnji kitici: »Naj bodi tistim v prid letá povest, / Ki gerdit' le domachi jezik znajo, / In druz'ga nich, kot kruh domachi jest', / Che glas slovensk' le slish'jo – godernjajo. / Gotovo ni za tak nesramne zhnablje / Mazila boljshega na svet' kot – grablje?«43

Dezhman naj v pesmi ne bi opisoval le izmishljene anekdote, temvech naj bi tudi opozarjal na dejanske razmere. Josip Zhvegel (Josef vitez Schwegel) iz Zg. Gorij pri Bledu, ki je kot dijak gimnazije nekaj chasa stanoval pri Dezhmanu (!), v spominih na zachetek sholanja omenja: »V jeseni 1843 me je oche skupaj s sestro Mino odpeljal v Beljak, kjer sem se vpisal v prvi razred, pri chemer nisem razumel niti besedice nemshko, toda zhe v sholskem letu 1834/44 sem se je toliko nauchil, da sem ob koncu leta dobil nagrado za trud in dobro vedenje ter bil tretji v razredu. Materinshchino sem v tem letu tako zelo pozabil, da se poleti, ko sem prishel na pochitnice, z mamo prve dni nisem mogel sporazumevati.«44

 

Pesem »Proklete grablje«, »zelo srechna in dotipna satira na slovenske renegate, ki se izprevrzhejo v zanichevalce materinega jezika«,45 velja za Dezhmanovo »zadnje priznanje slovenstva, zadnji bojni klic proti nemshkutarstvu«.46 Po zaslugi te satirichne pesmi so grablje po letu 1861 postale Dezhmanov grb47 oziroma satirichni atribut ter nasploh razpoznavni znak renegastva in nemshkutarstva na Kranjskem,48 ki ga je Levstik poimenoval »pohlevna dezhela 'prokletih grabelj'«.49 Aleshovec, ki je spesnil parodijo na Dezhmanovo domovinsko hvalnico, je za Dezhmana uvedel vrsto posmehljivih vzdevkov, na primer »gosp. Regenmozh«, »Ocha Grabljan«, »Dezhman il. Grabljevich«, »vitez srebernih grabelj« idr.

 

V Brenclju je Dezhman veljal za »naj bolj interesantno osebo«,50 saj se njegova karikirana figura pojavlja v vseh letnikih satirichnega lista, vselej z grabljami v rokah. »Za oshabne tvoje zhnable / So nalashch proklete grablje,« je zapisal Jakob Aleshovec v persiflazhi Dezhmanove pesmi.51 »Iz rajnc'ga Slovenca / Postal renegat; / So 'grablje' mu senca, / A postelja 'Blatt'.«52

Tudi v politichnih polemikah so grablje veljale za znamenje slovenskega odpadnishtva in nemshkutarstva. Matjazh Kmecl pishe, da so Dezhmanu v kranjskem dezhelnem zboru med njegovimi govori in nastopi zoper Slovence z galerije radi pokazali grablje ali pa mu zaklicali: »Preklete grablje!«, slovensko opredeljeni del zbora pa se je pri tem demonstrativno rezhal.53

Pesem »Proklete grablje« so izvajali tudi na chitalnishkih »bésedah« (npr. dijaki na slovesni »bésedi« celjske chitalnice v Mozirju avgusta 1863). Na sokolski mashkaradi v dvorani ljubljanske chitalnice na pustni torek 1870 so bile med maskami tudi »Dezhman«, »Keesbaher« (ljubljanski zdravnik dr. Friedrich Keesbacher), »Kromer« (sodni svetnik Franz Kromer, poleg Dezhmana najodlochnejshi nemshki govornik v kranjskem dezhelnem zboru) in »Laibacher Tagblatt«.54

 

Dezhman, ki se je iz slovenskega liberalnega narodnjaka prelevil v glasnika nemshke politichne in kulturne ideologije na Kranjskem, je bil zaposlen kot kustos in ravnatelj kranjskega dezhelnega muzeja. Leta 1855 je ozhivil muzejsko drushtvo, prirejal je mesechna predavanja in sestanke ter uredil njegove publikacije. Vodil je pripravljalna dela za gradnjo muzejske stavbe (danashnjega Narodnega muzeja) v Ljubljani.

Odlikoval se je s shirokim, polihistorskim znanjem. Sprva je deloval predvsem kot botanik, zoolog, mineralog, geolog in meteorolog Kranjske. Velik odmev so imela Dezhmanova arheoloshka izkopavanja in objave o najdbah (neolitichna mostishcha na ljubljanskem barju, grobishcha iz Hallstatske dobe idr.). Objavljal je v porochilih geoloshkega drzhavnega zavoda, dunajske akademije, dunajskega antropoloshkega drushtva, planinskega drushtva, drushtva za ohranitev starih stavbnih spomenikov in v raznih nemshkih chasopisih, ki so izhajali na Kranjskem.

Fran Levec je poudaril: »Sploh ni bilo umetnostnega ali znanstvenega, dezhele Kranjske se tikajochega predmeta, za katerega bi se Dezhman ne bil zhivo zani­mal, in lahko rechemo, da od Valvasorja sem ni bilo mozha, ki bi bil zgodovino, starine in prirodnine svoje rojstvene dezhele poznal tako, kakor jih je poznal Dezhman, ki bi bil Kranjsko dezhelo ljubil tako, kakor jo je ljubil Dezhman. Dezhman je bil zhiva encikopedija Kranjske! Dasi na videz malobeseden in ohol, bila ga je sama prijaznost in ljubeznivost, kadar si prishel k njemu v njegovo pisarno ter ga prosil njegove pomochi v znanstvene namene. Tu ti je bilo vse na razpolaganje: zbirke, knjige, listine in pred vsem – bogato znanje Dezhmanovo, s katerim ni skoparil, ampak ne gledé na osebnost in politichno mishljenje pojasnil vse, chesar si zhelel. Marsikdo poreche, da hvalimo in slavimo politichnega nasprotnika, in kar je she huje, narodnega uskoka. Res je! Toda bodimo pravichni in priznavajmo odkrito in brez pridrzhka, tudi resnichne zasluge tega v Slovencih toli grajanega mozha. Politika je bila nesrecha nasha – in njegova!«55

 

Bleiweis je Dezhmana, ki je sprva veljal za »najvechjo potenco slovenskega razumnishtva«, imenoval »nash visoko ucheni in v slovenskem slovstvu obshirno izvedeni rodoljub«. Dragotin Lonchar nashteva, da je bil Dezhman »umetnik (pesnik, knjizhevni kritik in glasbenik), znanstvenik (fizik in astronom, botanik in zoolog, mineralog in geolog, metereolog, etnograf in numizmatik, arheolog in prehistorik, chasnikar in politik, pravnik in strokovnjak v kmetijstvu«.56

 

Ljubljanski Nemci slovenskih dvomov niso poznali. Cenili so Dezhmanove sposobnosti ter politichno, ogranizacijsko in strokovno delovanje. Dezhmanov politichni somishljenik, poslanec, ljubljanski mestni svetnik, tajnik Ustavovernega drushtva in eden izmed voditeljev nemshke stranke na Kranjskem Adolf Schaffer (1840–1905) je poudaril: »V Deschmannu je prevladoval chustveni chlovek, imel je dar humora in satire; druge njegove izredne lastnosti so bile spomin, opazovalnost in delavnost, a druzhaben ni bil v navadnem pomenu besede, kjer gre za prazne oblike, dasi se ni izogibal druzhbe, v kateri se je znal uveljavljati z duhovitostjo svojih opazk. Bil je pesnishko nav­dahnjen, nagibal se je k umetnosti, posebno je bil vnet za glasbo; ljubil je resnico, strpnost, skromnost, zlasti je nesebichno pospesheval znanost nasproti vsakemu, ki se je v tem oziru obrnil nanj, dasi redko iz domovine, kakor je mnogokrat tozhil. V vsem svojem dejanju in nehanju je bil chlovek obchutja: kak zunanji povod, kakshna malenkost ga je lahko spravila iz enakotezhja, da je postal otozhen in nejevoljen, a isti tako lahko se je zopet razvedril.«57

 

Na karikaturi »V Blatni Vasi« iz 16. sht. Brenclja v letu 1869 biricha silita Brenclja-Aleshovca in njegovega sinchka, »Mladega Brenclja«, da bi se odkrila pred nemshkutarskimi grabljami, na katere je obeshen nemshkutarski cilinder. Biricha: »Gôlt, ferdaman guncvet! Tukaj bosh vzel slamnik iz glave! Vidish, kako se vklanja tam Käsmacher in prof. Heureich! [morda Anton Heinrich (1830–1888), germanist in stenograf, profesor na ljubljanski gimnaziji, avtor vech razprav in uchbenikov, popularizator in reformator Gabelsbergove stenografije, hud nasprotnik slovenskega narodnega gibanja]. To znamenje je edino, ktero zdaj v Ljubljani gospoduje. Marsh na Zhabjek!« Brencelj-Aleshovec: »Ne bosh, Jaka!«

 

Na karikaturi »Ljubljana in Dezhman« v 8. sht. Brenclja iz leta 1871 Dezhman nastopa v vlogi Don Kihota, ki si prizadeva reshiti »devico Ljubljano«. Karikatura je nastala ob Dezhmanovi izvolitvi za ljubljanskega zhupana. Na karikaturi »Prazno delo« v 23. sht. Brenclja iz istega leta Dezhman poskusha ochrniti slovenske narodne kandidate na volitvah.

 

Zanimivo je, da je karikirana predstavitev Dezhmana kot renegata prevladala nad drugimi portretnimi upodobitvami (Dezhmanov slikani portret, fotografije in spomenik v Narodnem muzeju).

 

 

 

 

 

Karel Dezhman

 

 

 

 

 

 

»Proklete grablje«, Brencelj, 1871, sht. 2

 

 

 

 

 

 

»Prazno delo«, Brencelj, 1871, sht. 23

 

 

 

 

 

Viri

1»-r-.« (Fran Levstik), »Iz Ljubljane. (Izv. dopis)«, Slovenski narod, 1868, sht. 94.

2 Do sredine petdesetih let se je podpisoval tudi kot Dragotin Dezhman (Dezhmann, Deshmann), kasneje pa izkljuchno kot Karl Deschmann (po: Dragotin Lonchar, »Dragotin Dezhman in slovenstvo / Boj za slovenski narodno-politichni program«, Razprave V–VI (Znanstveno drushtvo za humanistichne vede), Ljubljana 1930, str. 306).

3 »S Cerknice 4. julija«, Novice, 1861, sht. 28.

4 Po: Fran Levec, »Karl Deschmann +«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 254.

5 Po: Fran Levec, prav tam.

6 Po: »Panslavistishki renegat Dezhman«, Slovenski narod, 1879, sht. 147.

7 Jadranska Zarja, 1870, sht. 4.

8 Po: Ivan Prijatelj, »Slovenske kulturnopolitichne zahteve in pridobitve v tem obdobju«, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina, II. del, Obdobje okorelega konservativizma 1860–1868, Ljubljana 1956, str. 63–64.

9 Po: Avgust Pirjevec, »Dezhman Karel«, Slovenski biografski leksi­kon, I. zvezek, Ljubljana 1925, str. 131.

10 Po: Fran Levec, »Karl Deschmann«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 254.

11 Miroslav Gorshe, Doktor Valentin Zarnik, Ljubljana 1940, str. 29.

12 Adam Bohorich (ok. 1520–1598), prvi slovenski protestant, sholnik in slovnichar. Philipp Melanchton (1497–1560), nemshki verski reformator, teolog in filozof, profesor na univerzi v Wittenbergu, Luthrov sodelavec.

13 Dezhmanovo pismo Valentinu Zarniku z dne 9. januarja 1861, po: »Iz politichne korespondence dr. Janeza Bleiweisa« (Priobchuje dr. Dragotin Lonchar), Nashi zapiski, 1909, str. 11–13.

obskurantizem: mrachnjashtvo, sovrazhen odnos do napredka, svobode in kritichnega mishljenja, zhelja drzhati ljudstvo v mraku neznanja

ultramontizem: strogi dosledni katolicizem, ki skusha chimbolj okrepiti moch papezha

14 Po: Dragotin Lonchar, »Dragotin Dezhman in slovenstvo / Boj za slovenski narodno-politichni program«, Razprave V–VI (Znanstveno drushtvo za humanistichne vede), Ljubljana 1930, str. 321.

In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus autem caritas: lat. V nujnih recheh (je potrebna) sloga, v dvomljivih svobodna odlochitev, v vseh pa ljubezen (dobrohotno potrpljenje).

15 Po: Josip Voshnjak, »V Ljubljani 1861. l.«, Spomini, Ljubljana 1982, str. 75.

16 Po: »y«, »Na Dunaji 9. junija«, Novice, 1861, sht. 24.

17 Prav tam.

18 »Govor gosp. Cherne-ta, poslanca gorishkega v zbornici poslancev 27. junija«, Novice, 1861, sht. 28.

parija: v juzhni Indiji pripadnik najnizhje kaste ali chlovek zunaj kast, tj. brez pravic, fig. preziran, brezpraven, zatiran chlovek.

19 »Govor gosp. Dezhman-a, poslanca kranjskega, v zbornici poslancev 27. junija«, Novice, 1861, sht. 28.

20 Po: »+«, »Na Dunaji 30. junija«, Novice, 1861, sht. 27.

21 Po: Ivan Prijatelj, »Slovenske kulturnopolitichne zahteve in pridobitve v tem obdobju, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina 1848–1895, Druga knjiga: Obdobje okorelega konservativizma 1860–1868, Ljubljana 1956, str. 75.

22 Po: »Na Dunaji 5. julija«, Novice, 1861, sht. 28.

23 Po: Dragotin Lonchar, »Dragotin Dezhman in slovenstvo / Boj za slovenski narodno-politichni program«, Razprave V–VI (Znanstveno drushtvo za humanistichne vede), Ljubljana 1930, str. 321.

24 Po: Josip Jurchich, »Karel Dezhman«, Slovenski narod, 1874, sht. 81.

25 Po: »Nesrecha naroda«, Jutro 1912, sht. 6.

26 Po: Avgust Pirjevec, »Dezhman Karel«, Slovenski biografski leksi­kon, I. zvezek, Ljubljana 1925, str. 133.

27 Po: Fran Shuklje, Iz mojih spominov, I. del, Ljubljana 1988, str. 35–36.

28 Glej tudi: Janez Cvirn, »Kdor te srecha, naj te sune, che ti more, v zobe plune«, Zgodovina za vse, 2007, sht. 2, str. 38–56.

29 Fran Levstik, »Pavlihi 'Slovenski Narod' ochita …«, Pavliha 1870, sht. 7.

30 Po: »Tiskovna pravda 'Slov. Naroda'«, Slovenski narod, 1869, sht. 13.

31 Po: Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str. 488–489.

32 Ivan Prijatelj, »Slovenske kulturnopolitichne zahteve in pridobitve v tem obdobju«, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina, Druga knjiga, Obdobje okorelega konservativizma 1860–1868, Ljubljana 1956, str. 82.

33 Fran Shuklje, Iz mojih spominov, I. del, Ljubljana 1988, str. 35–36.

34 Po: Vinko Oshlak, »Vzroki in razlogi narodnega odpadnishtva in jezikovne asimilacije«, Bodi, kar si! / O verskih in filozofskih nagibih za rast in vztrajanje v svoji narodnosti in jeziku, Celovec, 2001, str. 69–70.

35 Dezhmanovo pismo Valentinu Zarniku z dne 9. januarja 1861, po: »Iz politichne korespondence dr. Janeza Bleiweisa« (Priobchuje dr. Dragotin Lonchar), Nashi zapiski, 1909, str. 13.

36 Dezhmanovo pismo Janezu Bleiweisu z dne 13. maja 1861, po: »Iz politichne korespondence dr. Janeza Bleiweisa« (Priobchuje dr. Dragotin Lonchar), Nashi zapiski, 1909, str. 35.

37 Dezhmanovo pismo Janezu Bleiweisu z dne 30. maja 1861, po: »Iz politichne korespondence dr. Janeza Bleiweisa« (Priobchuje dr. Dragotin Lonchar), Nashi zapiski, 1909, str. 36–37.

38 Po: »-A.« (Fran Levstik), »Iz Ljubljane, 23. septembra«, Slovenski narod, 1868, sht. 75.

39 Po: Josip Voshnjak, »V Ljubljani 1861. l. / 1. Moj prihod«, Spomini, Ljubljana 1982, str. 75.

40 Po: Janez Cvirn, »Kdor te srecha, naj te sune, che ti more, v zobe plune«, Zgodovina za vse, 2007, sht. 2, str. 42

41 Aleksander Hudovernik, Spomini na Janeza Trdino, III. Iz Trdinove korespondence, 1. Pisma Pavlu Turnarju – pismo z dne 26. julija 1889, Ljubljanski zvon, 1913, str. 353.

42 »y«, »Na Dunaji 9. junija«, Novice, 1861, sht. 24.

43 Dragotin Dezhman, »Proklete grablje«, Slovenski narod, 1879, sht. 147.

44 Josef Schwegel, »Sholanje«, Na cesarjev ukaz, Ljubljana 2004, str. 42.

45 Po: Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str. 488–489.

46 Avgust Pirjevec, »Dezhman Karel«, Slovenski biografski leksikon, I. zvezek, Ljubljana 1925, str. 132. Od tu je vechina biografskih podatkov o Dezhmanu.

47 Po: Anton Slodnjak, opombe k: Fran Levstik, Zbrano delo, Chetrta knjiga, Pripovedni in satirichni spisi / Mladinski spisi / Prevodi / Dodatek, Ljubljana 1954, str. 523.

48 Vech o Dezhmanovih karikaturah: D. Globochnik, »Vitez prokletih grabelj«, 12 jeznih mozh, Radovljica 1997, str. 31–56.

49 Fran Levstik, »Epilog«, Slovenski narod, 1868, sht. 31.

50 Po: »Shod nemshkutarjev v Celji«, Slovenski narod, 1869, sht. 93.

51 Jakob Aleshovec, »Proklete grablje (Stara pesem, po D. Dezhmanu ponarejena)«, Brencelj, 1871, sht. 3.

52 »Koreljnu«, Brencelj, 1870, sht. 2.

Blat: Laibacher Tagblatt, chasnik nemshke ustavoverne stranke na Kranjskem.

53 Matjazh Kmecl, »Zelo kratek pogled na humor v slovenski knjizhevnosti«, Satira Multi: satira, humor – multimedialno, Celje 1995, str. 61.

54 Po: »Iz Ljubljane 5. marca (Izv. dop.)«, Slovenski narod, 1870, sht. 28.

55 Po: Fran Levec, »Karl Deschmann«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 255–256.

56 Po: Dimitrij Rupel, »Fran Levstik«, Svobodne besede od Presherna do Cankarja, Koper 1976, str. 200/201.

57 Adolf Schaffer, »Karl Deschmann«, Laibacher Wochenblatt, 6. 4. 1889, po: Dragotin Lonchar, »Dragotin Dezhman in slovenstvo / Boj za slovenski narodno-politichni program«, Razprave V–VI (Znanstveno drushtvo za humanistichne vede), Ljubljana 1930, str. 315.