Revija SRP 121/122

Ciril Gale

 

OSAMOSVOJITVENA VOJNA V OCHEH STRIPA

 

V osemdesetih letih preteklega stoletja so postali interesi posameznih republik nekdanje Jugoslavije tako razlichni, da je bilo vechini njihovih prebivalcev vse bolj jasno, da bo prej ali slej prishlo do razpada skupne drzhave. Zvezna oblast je seveda nasprotovala osamosvojitvenim tezhnjam republik in je grozila »z uporabo vseh razpolozhljivih sredstev«, vendar  to republishkih vodstev ni odvrnilo od odlochitev za samostojne poti, ki so imele svoj vrstni red. Ko je predsednik slovenskega predsedstva Milan Kuchan izjavil, da se bo Slovenija odcepila in dne 25. junija 1991 postala samostojna drzhava, je tudi takratni hrvashki predsednik Franjo Tudjman pohitel z izjavo: »Che gre Slovenija iz Jugoslavije, bo istega dne odshla tudi Hrvashka …« Nadaljnja zgodovina je znana: sledile so »republishke vojne«, slovenska se je zachela zhe naslednjega dne, 26. junija 1991, in je na srecho vsaj uradno trajala le deset dni, na Hrvashkem in v BiH pa vech let. Prichujochi zapis zheli v osnovnih potezah nakazati, kako se je na to prelomno zgodovinsko dogajanje odzval likovno-literarni medij stripa v sosednjih osamosvojitvenih pionirjih – v Sloveniji in Hrvashki. Strip iz teh dveh okolij se namrech glede te tematike zdi najbolj zanimiv.

Slovenski in hrvashki »osamosvojitveni strip« (vzemimo pogojno to skovanko) imata marsikaj skupnega in hkrati tudi razlichnega. Glede na dolochene vzporednice v ozadju in glede na razlichno trajanje obeh vojn je to pach povsem razumljivo.

Znachilno je, da so slovenski avtorji ustvarjali »osamosvojitvene« stripe v glavnem samostojno in neodvisno drug od drugega. Najprej je treba omeniti Tomazha Lavricha in njegovo, zdaj zhe legendarno, Diarejo, kot je naslov stripa in hkrati ime glavnega (edinega) junaka. Lavrich je s tem svojim preprosto karikiranim junakom zhe dobro desetletje pred slovensko osamosvojitvijo satirichno komentiral druzhbena dogajanja, ki so v posledicah privedla do razpada nekdanje skupne drzhave in do novih balkanskih vojn.

Posebno poglavje sodobne slovenske »devete umetnosti« pomeni Lavricheva serija realistichnih stripov s skupnim naslovom Evropa, ki jo sestavljajo trije »albumi«: Prihodi, Obhodi in Povratki. Avtor jih je narisal za francoskega zalozhnika Jacquesa Glenata, v nadaljevanjih pa je ta strip izhajal v tedniku Mladina. Glavni junak je »…Zhile, bivshi vojak, kriminalec, begunec s pogorishcha povojnega Balkana. Preganja ga policija, SDV in tudi duhovi njegove preteklosti …« (povzeto iz spremne besede na ovitku celotnega stripa v zalozhbi Aleksandra Buha). Evropa vsekakor sodi med najpomembnejsha slovenska stripska dela po letu 1945. Kakovost Lavrichevih risb je sploshno znana, priznana z evropskimi nagradami, vsebina stripa Evropa pa je she posebno tehtna. Skozi vse tri dele Zhileta preganjajo more, ki so posledice grozot osamosvojitvenih bojev na prostoru ex-YU. Mojster stripske pripovedi in virtuoz risbe je tokrat prishel she posebej do izraza. Lavrich je prikazal vidik vojne na povsem osebni ravni junakov, kjer okolishchine povzrochijo shtevilne tragedije »navadnih« drzhavljanov.

Tudi Lavrichev album Rdechi alarm je do neke mere »osamosvojitveni« strip. Glavni protagonisti so osebe iz urbane soseshchine, ki so jih dogodki pahnili v vojne razmere. Strip je sicer bolj ali manj realistichen z rahlim karikiranjem situacij in likov, vendar preprichljivo prikazuje dileme vsakdanjika povprechnih drzhavljanov tako v nekdanji skupni drzhavi kot tudi v samostojni Sloveniji. Zdi se, da se junaki na koncu sprijaznijo z usodo, ki je za ene bolj kruta kot za druge.

Nich manj pomembna niso dela scenarista in risarja Zorana Smiljanicha (psevdonim: Vittorio de la Croce), prevsem njegovi stripi: 1943 (Mladina, 1995/1996), 1945 (Katedra, 1986/1987), Zadnja vojna (Mladina, 1999/2000), 1991 (ponatis v reviji Strip bumerang, 2010). Zhe po naslovih je videti, da gre za stripe o vojnah na nashih tleh, po vsebinski plati pa kazhe opozoriti na dvoje. Vsi omenjeni stripi obravnavajo spopade, ki so se resnichno zhe zgodili, le Zadnja vojna je domishljijska, za katero pa bralci lahko le upajo, da do nje ne bo prishlo. Risarska stran spominja na francoskega umetnika Jeana Girauda (risar znamenitega evro-vesterna Porochnik Blueberry), vsebinsko pa so vsa nashteta dela  tako rekoch »partizanski vesterni« z veliko akcije, kakrshne se ne bi sramoval niti legendarni Sergio Leone. V razliko glede obichajnih partizanskih stripov so glavni junaki negativci, predvsem ustashi in chetniki. Vojna za samostojno Slovenijo v stripu z naslovom 1991 pa ima drugachen poudarek. Ne gre za epopejo kakshnih neustrashnih junakov, temvech za navadne ljudi, ki niso imeli druge mozhnosti kot prijeti za orozhje in se postaviti po robu tuji  oborozheni vojski: posamezniki, ki so se znashli na dolochenem kraju in bili prisiljeni v oborozheni spopad. Cheprav se zdi, da avtor ponekod pretirava s prikazovanjem grozot, ni odvech, da se prikazhe tudi najbolj chrna stran vojne.

Ker je na Hrvashkem precej vech avtorjev stripa kakor v Sloveniji, je tudi hrvashkih stripov na temo osamosvojitvene vojne, ki jo tam imenujejo »domovinski rat«, znatno vech kot slovenskih. Hrvashki avtorji stripa so ustvarjali dela s to tematiko tako v chasu vojne kot tudi po njej. S tem je ves chas povezano tudi razmeroma dinamichno organizacijsko dogajanje: objave v periodiki, razstave, konchno pa tudi tematski natechaj in posebna shtevilka Strip revije, ki jo izdaja zagrebshko drushtvo Stripforum, z naslovom Domovinski rat  (julij 2014) ter monografija Domovinski rat u stripu (sozalozhba Stripforuma in dnevnika Vechernji list), ki je po svoje tudi dopolnitev nekaj prej izdane sorodne monografije Hrvatski antifashistichki strip, posvechene NOB. Urednik Strip revije, predsednik Stripforuma in organizator tematskega projekta Mladen Novakovich, agilen ljubitelj stripa, cheprav je sicer doktor fizike, je zapisal, da je shlo predvsem za poudarek na obichajnih ljudeh, ki jih je zajela vojna, brez izkljuchevanj v smislu nacionalizmov ipd. 

V omenjenem gradivu je vech avtorskih dosezhkov vrednih posebne omembe. V glavnem gre za spomine na osamosvojitveno vojno, prikaz trpljenja in nemoch posameznikov v iztirjenih okolishchinah. Milan Tomas, ugledni ilustrator in scenarist, je v svojem stripu Chetvorica prikazal usodo shtirih mladenichev, ki so padli za Hrvashko, a konec je vseeno optimistichen: zhivljenje teche naprej. Vukovar Hash scenarista in risarja Nenada Barinicha je pogovor med ochetom in sinom, ki se je pravkar prebil iz obkoljenega Vukovarja; avtor je strip posvetil padlemu prijatelju iz svoje mladosti: mrachna atmosfera, pogovor o vojnih grozotah, zlochinih in trpljenju prebivalstva – vse uchinkuje preprichljivo. Znachilno je tudi delo Savjest (Vest) Brajena Dragichevicha (besedilo) in Gorana Sudzhuke (risbe) o vojaku, ki mu vest ne dovoli, da bi ubil nedolzhnega chloveka, pa je zaradi tega sam ubit. Minimalistichno zgovoren je enotablojski strip Balkanska novogodishnja rapsodija Edvina Biukovicha: skoz polnochno  silvestrsko zvonjenje odmevajo eksplozije granat in min kot groteskna vsakdanja »praznichna glasba«. Smisao rata scenarista Zheljka Gashicha in risarja Miodraga Ivanovicha Mikice obsega petnajst tablojev, a so vsi brez besed. Za ta strip torej velja kitajski izrek: »Ena slika je vredna vech kot tisoch besed.« Zgolj eksplozije bomb in granat, streli iz najrazlichnejshega orozhja, mrtvi, ranjeni, prezhiveli, z razvidnim sporochilom: delirichno klanje, katerega smisel je »onkraj obzorja«.