Revija SRP 121/122

Albin Prepeluh

 

DEMOKRACIJA, DIKTATURA, SOCIALIZEM

 

DEMOKRACIJA

 

D e m o k r a c i j a ! – je pri nas postala beseda, ki se zdi, nima vech tiste vere in privlachnosti kot nekdaj. In mnogi hochejo biti razocharani, ker niso v uveljavljajochi se demokraciji nashli tega, kar so od nje prichakovali: enostranskega zastopnika njihovih interesov in njihovih umstvenih dokazov. Srednji stanovi in burzhoazija so z demokracijo in njeno politishko vlado – kjer ta sploh zhe eksistira – ravno tako nezadovoljni, kakor skrajni druzhabni radikalci, teoretski anarhisti in delavski sindikalci. Torej nazaj – k aristokraciji, vsekakor moderni aristokraciji nekaterih novih inteligenchnih stanov.

In vendar so demokratichni druzhabni ideali gonilna sila modernega zhivljenja. Demokracija nashih dni ima lepe vzore she iz starega veka, kjer so antishke mestne drzhavice skoraj dosegle politishko enakost. Antika je posodila nashemu chasu politishki besednjak in sijajne vzglede individualne dushevne elegance in mochi. Pozneje je krshchanstvo s svojo temeljno etishko mislijo, da je sin bozhji trpel za vse, v drugi, she bolj silni in privlachni obliki serviralo chloveshtvu demokratishko misel. Neprestano se je zopet pojavljala ta misel, osvezhena posebno po raznih krshchansko-verskih komunistichnih sektah. In uporni kmetje srednjega veka, sklicujochi se na nepopacheni evangelij, so jo prvich, po padcu antike, zanesli med shiroko, bedno in tlacheno maso. Dali so ji druzhabni revolucionarni sijaj, kakrshnega ji je moglo dati le prvotno krshchanstvo. Pozneje si je francoska revolucija, ki je sprejela dushevne predpogoje in umstveno utemeljitev od francoskih enciklopedistov (Rousseau, Voltaire, Diderot im dr.), nadela nalogo, izvesti demokracijo konsekventno do kraja. V narodu, s prebivalstvom z razlichnimi socialnimi koreninami in z zgodovinsko utrjeno razpredelbo druzhabnih razredov, je moralo provzrochiti nachelo demokracije v resnici pravo in grozovito revolucijo. Najstarejshe in najrazvitejshe tradicije so se morale podreti in s tem so se demokratishki i d e a l i izpremenili hipoma v sirov materialni mehanizem, ki ni mogel poznati nobenih ozirov in sentimentalnosti. Ko so se naposled najvechji besedniki novih, demokratishkih idealov izkazali kot ljudje s prirojenim individualnim egoizmom, ki so koncem konca iskati le sebe samega in lastnih koristi, je moral ugled ideje pasti. To pa samo za toliko chasa, dokler se ni zopet oddaljila socialna in politishka podstava druzhabnega reda od dozdevne in zheljene pravichnosti in naravnosti. Iznova se je tedaj oglasila kritika, katere pozitivna tochka je vedno zopet temeljila v idealih demokracije.

Zgodovinski razvoj demokratishke misli potrjuje, da je ta misel ozko zvezana s chloveshkim rodom. Nadalje dokazuje, da se je ta misel sama na sebi in v sebi paralelno s chloveshko druzhbo razvijala in izpreminjala. Poraz demokratishke misli ni le dokazoval, da so zunanji pritiski bili mochnejshi, temvech da je ideja dostikrat trpela na svojih lastnih slabostih in momentani neizvedljivosti. Vsak poraz demokratishkih idealov je nujno rodil novo korekturo demokratishke misli. Che se v nashi dobi zopet pojavlja nezadovoljnost z demokratishkimi ideali, pomenja to, da v praktishko in vsakdanje zhivljenje uvedeni demokratishki principi niso rodili zazheljenih prichakovanih uspehov.

Demokracija nashe dobe se je v glavnem opirala na dva mochna in silna zaveznika, ki ju ne gre podcenjevati: 1. n a n a r o d n o p r e b u d o in 2. n a s o c i a l n o v p r a sh a n j e.

Vsako narodno gibanje preteklega in sedanjega stoletja je bilo nachelno demokratishko. Narodna enakopravnost nujno temelji na demokratishki misli o enakovrednosti vseh, brez vsakih klavzul. Narodna gibanja in narodni boji so mogli dosegati uspehe samo s pomochjo najliberalnejshe demokracije, ki je razvila v masah nove dushevne mochi in dajala vsemu gibanju pechat vsaj zunanje, navidezne enotnosti. Kakor je bila demokracija silna in neprecenljiva funkcija pri ustvarjanju Enotne Nemchije in Zedinjene Italije, prav tako so demokratishki ideali zvesti zavezniki napredujochemu federalizmu v habsburshki monarhiji.

Vsako podjetje za narodno samoupravo, za napredek in razvoj narodno zavedne misli mora temeljiti v demokraciji v najidealnejshem pomenu besede.

Iz tega spoznanja povzemamo tudi misel, da mora tudi vsako narodno-obrambno delo sloneti na principih demokracije, to je po mozhnosti se opirati na vse stanove, ki tvorijo narod. To spoznanje nas vede she dalje, do preprichanja, da narodno vzgojevalno ali pa marodno-obrambno delo ne sme biti privilegij kakshne posamezne politishke stranke, ali pa kakshnega posameznega druzhabnega sloja. To pa zato, ker se narodno vzgojevalno ali pa narodnoobrambno delo ne more opirati le na idealistishko nacionalno navdushenje, temvech predvsem na spoznavanje socialnih temeljev zhivljenja narodne mase.

Poznavanje socialnega polozhaja ljudskih mas vede do preprichanja, da ljudstvu ne zadoshcha demokracija, ki temelji le na formalni, zunanji enakosti. Ob tem spoznanju se je demokracija poglobila, ko je nashla drugega in mochnejshega zaveznika: S o c i a l n o v p r a sh a n j e k a p i t a l i s t i ch n e d o b e. Iz dosledno zamishljene demokratishke tendence se je rodila misel, da pristoji ljudstvu tudi primeren del na gmotnih dobrinah zhivljenja. Demokracija je danes temelj, na katerem slone socialne zahteve delavskega ljudstva, ki ga nacionalno-zavedni kapitalistishki sistem ubija in slabi. Na slovenski narodno-obrambni razstavi, katero so priredili in uredili letos slovenski dijaki, se je nashel poduchen diagram, ki kazhe vishino posameznih narodov v Avstriji pod in nad drzhavnim poprechjem.

Ta diagram nam dokazuje, da je izseljevanje med nami silno narastlo in da so najkrepkejshe mochi, v starosti od 20 – 40 let, z doma, v tujini, kjer jih izsesa tuj kapital in nam jih kot brezmochne, bedne starce v starosti od 50 – 60 let, kot neporabljiv material, zopet vrne. Ta diagram nam jasno dokazhe (chetudi v postranskih posameznostih morda ne odgovarja, vsled nesigurne statistike, resnichnemu polozhaju), da je materialna sila zhivljenja, ki nas tudi v narodnem pogledu slabi in unichuje. Narodno propadamo in nazadujemo, ne le vsled tega, ker smo maloshtevilni, ampak zato, k e r s m o s o c i a l n o s l a b i. R a z r e sh i t e v n a sh e g a n a r o d n e g a p r o b l e m a l e zh i v s p o z n a n j u s o c i a l n e g a p o l o zh a j a n a sh e g a d e l a v s k e g a l j u d s t v a i n v p r a v i, n e p r i k r i t i o b r a m b i n j e g o v i h s o c i a l n i h p o s t u l a t o v.

Vsekakor to spoznanje zhe danes ni vech novo; ampak neprestano ponavljanje tega spoznanja faktichne realnosti je nasha zhivljenska nujnost.

Shele sedaj, ko smo nalozhili svoje socialne terjatve demokraciji na hrbet, je le tá zadobila za nas tudi etichno vsebino. Iz te je sedaj chrpati odpor proti kapitalistishkemu nasilju.

To kapitalistishko organizirano nasilje je zgolj materielno, ki se ne more opirati na nobeno etichno vsebino. Ta etichna vsebina, ki si jo moram poiskati, nam v zvezi z demokratishkimi ideali prenovi dusho shirokih mnozhic in pripravi dushevne temelje za novo razpredelbo tudi materielnih mochi v smislu demokracije. Demokracija sama na sebi je bistvena, nachelna nasprotna sila socialni krivici.

 

*

 

Spoznanje, da je socialni polozhaj delavskega ljudstva nevzdrzhljiv, nas sili, razmishljati o potih, po katerih nam je hoditi.

Che smo povdarjali, da so nachela demokracije tisti temelj, na katerega se moramo brezpogojno postaviti, moramo nehote misliti tudi na to, kaj so demokratishki ideali v svojih logichnih posledicah rodili. Che demokracija ni zmogla v svojem dosedanjem razvoju premagati celokupnosti in se vsepovsod dosledno uveljaviti, pa je imela tem vechje uspehe pri posamezniku. Posameznika je osvobodila nekdanjih druzhabnih in verskih spon. Dala mu je svobodo. To je bil liberalizem.

Liberalizem ni nobeno stalno in gotovo svetovno naziranje. Tudi liberalizem ni povsod enak. Liberalizem poznamo od najrazlichnejshih strani. On je povsod doma, najbolj v gospodarskem zhivljenju, kjer daje lice vsemu modernemu zhivljenju. Liberalizem je skupina svobodomiselnih tendenc, ki se nanashajo na dushevno, versko, politishko, gospodarsko zhivljenje, ki hochejo vse skupaj biti elementi svetovnega nazora, v resnici pa so postale, vsled zgodovinskega razvoja, odkar so padli ideali demokracije velike francoske revolucije kot zhivljenja nezmozhni surogati, le dogme, zastopajoche interese velikomeshchanskega sloja. Liberalizem stremi po svobodnem chloveku, navezanem le na sebe samega, ki izkorishcha svojo dushevno in gmotno last, brez ozira na kogarkoli, v svoj osebni prid. On je torej nachelni nasprotnik vsakega omejevanja v kateremkoli pogledu. Prost gospodarski, dushevni, politishki in verski razvitek posameznega individija – je vrhovno nachelo liberalizma. Drzhava in njen organizem nimata po nachelih liberalizma nobene vazhnejshe naloge, kakor shchititi posameznika in posameznikovo lastnino. To nachelo je rodilo premoch gmotnosti nad chlovekom. Liberalizem je razvil silne mochi: Produktivnost dela se je neizmerno povishala, trgovina se je razpasla, mednarodni promet je dvignil neizmerna, zakopana bogastva, s pomochjo tehnichnih ved je nastala najraznovrstnejsha industrija, in dushevne mochi ljudstva so se razvile do neprichakovanih vishin. In vendar je vse to sluzhilo le enemu sloju, ki je izkorishchal s svojo gmotno premochjo celotno ljudstvo kot svojega mezdnega delavca, ali pa kot gospodarskega podlozhnika. Za socialna vprashanja, ki jih je rodil novi in neprichakovani gospodarski razvitek, se liberalizem ni brigal. Pohlepnost in nevednost sta bili v tem pogledu glavni napaki liberalizma. Liberalizem ni zapopadel, da njegovi gospodarski ideali ne morejo soglashati z interesi delavnega ljudstva; kakor ni imel nobenega smisla za religiozna vprashanja in je ostal indiferenten, prav tako ni imel nobenega smisla za socialna vprashanja moderne dobe. Gibanje, ki ga je med ljudstvom zapochel, je kmalu ugasnilo, zakaj rodili so se problemi, ki so med mnozhico morali zatemniti individualistishko svobodomiselne tendence liberalizma. Ti novi problemi, ki so izshli iz shiroke mnozhice, so imeli radikalno socialne tendence, ki se niso vech krile z ideali in ubranostjo, s katerimi je konchalo 18. stoletje.

 

*

 

In demokracija je nashla zopet samo sebe, ko je prevzela socialne terjatve celotnega ljudstva na svoj hrbet. Iz demokratishke zavesti se je porodila socialistishka, ki je zastopala dobrobit celokupnosti, ne zgolj posameznika v smislu prosvitljenega liberalizma.

Program liberalizma je bil nepopolen in pomanjkljiv in zato ga je bilo treba popolniti. Kar je zachel liberalizem v zvezi z demokracijo pri individiju, je zachel socialistishki demokratizem pri celoti. Izhod iz tega pa vodi preko mrtvega nachela, da sta posest in imetek svobodna, ki imata sluzhiti zgolj posameznemu kapitalistu.

Spoznanje, da so socialne razmere ljudstva nevzdrzhljive in v svojem bistvu neetichne, je revolucionarno. Revolucionarna misel pa vodi do dejanj in nadalnjega spoznanja, da se mora s to nezadovoljno mislijo, ki jo neprenehoma osvezhuje kapitalistishka uredba nashe druzhbe, seznaniti shiroka mnozhica in da se morajo zbuditi njene speche dushevne sile.

V tem aktivnem stanju se zopet uveljavlja demokracija nekdanjih dni in njeni ideali zadobivajo zopet nekdanjo jasnost. Politishko enakopravnost naj dokazhe sploshna in enaka volilna pravica, s katero je mogoche dosegati tudi izvenpolitishke uspehe. Sploshna in enaka volilna pravica je le del demokratishke ustave, je priznanje upravichenosti principov demokracije. Njeni uspehi vchasih razocharajo shiroko mnozhico, ker ne odgovarjajo tezhkemu prichakovanju. Tendenca te demokratishke ustanove mnogokrat izgubi svojo ost ob odporu realnih druzhabnih ustanov in zgodovinskih dejstev. Mnogokrat bi tudi v danashnji »demokratishki« dobi konsekventna izpeljava demokratishkega ideala izzvala takojshnjo nasilno materielno in dushevno revolucijo. Demokracija je revolucionaren element.

She bolj kot demokratishko izvedene politishke pravice morajo na demokratishkih idealih sloneche socialne zahteve delavskega ljudstva, v kapitalistishki druzhbi, ustvarjati razkol med posedujochim in revnim ljudstvom. Poznanje kapitalistishkega izsesavanja, z vsemi ostalimi vsporednimi prikaznimi, more nezadovoljni in revolucionarni ideji dati le novega podzhiga. Poljudno razlozhena Marxova teorija o nadvrednosti je silno sredstvo socialistishke propagande; ta teorija, popularizirana, pripravi trdni temelj dushevni revoluciji med mnozhico in utrdi med njo preprichanje o pravilnosti in upravichenosti demokracije.

Ko demokracija konchno zmaga nad posameznim individijem in nad celoto, ustvari pogoje za novo svetovno nachelo. Lassalle je to nachelo prav lepo razlozhil tako-le (Hermann Oncken: Lassalle):

Novi svetovni princip mora imeti moch 1.) iz sebe ustvariti novo druzhbo, 2.) politishko obliko smatrati le kot njegovo formalno konsekvenco in 3.) dati temelj novi etiki.

Nujni in neobhodni princip modernega chloveshtva, osvezhen po spoznanju faktichne realnosti od nezadovoljnosti, je demokracija, glavni steber v stavbi bodoche druzhbe.

 

Nashi zapiski (socialna revija), v Gorici, 1912, leto IX., sht. 11

 

 

DEMOKRACIJA ALI DIKTATURA?

 

Tako zvani »znanstveno dognani« socializem, ki se je zachel z Marxom in Engelsom, je vedno poudarjal potrebo in princip demokracije. Na demokratichnih principih je vedno slonelo tudi politichno in organizatorichno delo socialne demokracije. Do svetovne vojne je shel politichni boj proletarskega sloja za ciljem, da se dosezhejo demokratichno urejene in upravljane drzhave, razen v Rusiji. Tam organiziran in javen politichni boj delavskega razreda ni bil mogoch zaradi brezobzirnega caristichnega absolutizma. Te drzhave kapitalistichna burzhoazija ni nikoli vladala samostojno in samolastno kakor nekatere druge zapadne drzhave, n. pr. Francosko in Angleshko. V Rusiji je vladala absolutno rodbina Romanov s svojimi generali, plemichi-veleposestniki, birokrati in z armado. Car edini je vladal; vsi drugi so bili njegovi hlapci. Kapitalistichna burzhoazija je pod tem absolutistichnim sistemom imela po l. 1861. zgolj svobodo zbirati v svojih rokah kapital pod pogoji, ki jih je dolochevala sama. Zato je bila vzgoja ljudstva v demokraciji nemogocha. Odpor proti temu absolutistichnemu sistemu v drzhavi ni mogel biti drugachen nego zarotnishki, teroristichen in nasilen. Neomejena in brezobzirna diktatura od zgoraj je morala izvajati misel na diktaturo od spodaj. Vprashanje je bilo torej stavljeno tako-le: Ali bo vladala diktatorichno rodbina Romanov, ali burzhoazija, ali proletariat? V takshnem materialnem in dushevnem razpolozhenju je demokracija odvech, ker nima nobene prave realne vrednosti.

Demokratichna drzhava pa je tista, kjer se oblast naslanja izkljuchno le na socialne sile in je vsaka nasilna razporedba drzhavne oblasti – n. pr. s pomochjo armade – izkljuchena. V demokratichni drzhavi soodlochajo pri odobritvi oblasti vse socialne skupine. O razporedbi vpliva na drzhavno vodstvo in upravo odlocha vsakdo svobodno ob volitvah v zakonodajne in upravne korporacije. Tu gre predvsem za shtevilo. Chim shtevilnejshi je sloj, ki se bojuje za oblast v drzhavi, tem bolj je vpliven. Poleg shtevila slojnih pripadnikov se uposhteva zlasti she organizacija in njena notranja moch in zmozhnost. Nadaljni socialni faktorji so tudi: moch bojujochega se sloja v gospodarskem zhivljenju in vpliv na produkcijo v obche; politichni interes in bojna gibchnost; stanje civilizacije in kulture; atrakcijska zmozhnost ideologije itd. Moch proletarskega sloja v kapitalistichno organizirani druzhbi raste neprestano. Kapitalistichni razvoj povechuje shtevilo proletarcev, sili jih k organizatorichnemu delu, budi njihovo razredno zavest, dviga jih kulturno. Kjer je proletarski sloj v manjshini, tam demokratichna drzhava sluzhi posedujochemu sloju. V tem primeru je politichen sistem rneshchansko-demokratichen. Mogoch je tudi kmetski demokratizem, ako se zbude in politichno ter gospodarsko organizirajo kmetske mnozhice. Che pa je delavski sloj shtevilchno najmochnejshi, je dobro organiziran in dushevno dovolj jak, postane demokracija instrument delavskega ljudstva. V tem primeru zavlada v drzhavi proletarska demokracija. Demokracija torej v politichnem zhivljenju menjuje svojo obliko po socialnih faktorjih, ki prevladujejo. Vsak sloj, ki prihaja do politichne mochi, uporablja demokracijo v svoj prid, v svoje socialne namene. V drzhavah, kjer je na krmilu meshchanska demokracija, se radi kapitalistichnega razvoja druzhbe, ki jo njeni notranji gospodarski zakoni nujno zhenejo do dozorelosti, pripravljajo tla proletarski demokraciji.

Vsaka drzhava se vzdrzhuje z nasiljem, to je z armado. Toda v demokratichnih drzhavah se armada porablja zgolj za to, da shchiti drzhavljanske zakone, ki so nastali po volji socialnih faktorjev v drzhavi. Ta pot razvoja vodi koncem konca do odprave razredov sploh, torej v resnichno socialistichno druzhbo.

V vseh drugih drzhavah sluzhi armada vsem drugim ciljem, navadno zgolj vladajochemu sloju, ne glede na to, je li ta sloj prebivalstva vechina ali pa manjshina. Predvsem v monarhichnih drzhavah je armada tudi orodje posameznih vladarskih rodbin. Tudi sovjetska diktatura se mora naslanjati na dovolj mochno armado, ki je orodje enega samega sloja, v tem primeru proletariata. Z nasilstvom oborozhene mochi uveljavlja v drzhavi en sam sloj svojo voljo, ne glede na to, ali je v vechini ali ne. Takshna, na oborozheni mochi slonecha slojna drzhavna oblast, pa bodi to v absolutnih monarhijah, kapitalistichnih republikah ali v proletarskih diktaturah, je pa vedno odvisna od dejanskih socialnih sil druzhbe, njihovih gospodarskih razporedbah, njihovega razpolozhenja in njihove zmozhnosti za uveljavljanje.

Socialne sile druzhbe se z oborozheno mochjo sicer lahko mimogrede tudi podjarmijo, ako se radi tega ne izzovejo prevelika nasprotja med pravno in druzhabno razdelitvijo mochi v drzhavi. V Rusiji se je mogla slojna diktatura proletariata uveljaviti le tako, da je izzvala meshchansko vojno, v kateri je bila burzhoazija, ekonomsko in shtevilchno slaba, porazhena. Druga socialna sila, to je kmetsko ljudstvo, stoji kulturno tako nizko, da se ne more upreti diktaturi. Nasprotstvo med pravno in druzhabno razdelitvijo mochi v drzhavnem vodstvu ni takshno, da bi se ta slojna diktatura ne mogla vzdrzhati za dogledno dobo. Le che se enkrat dvigne kulturni nivo ruskega kmetskega ljudstva, se utegnejo zbuditi tudi nove socialne mochi, ki bodo odstranile sedanjo slojno diktaturo.

Marxistichni socializem se je vedno opiral na demokracijo. Potom nje je hotel dosechi oblast v drzhavi. Zato so se socialistichne stranke potegovale za sploshno in enako volilno pravico in se je polagala takshna velika vazhnost na volitve v zakonodajne in upravne korporacije. Socialistichne stranke streme she danes po tej d i k t a t u r i d e m o k r a c i je. Ta diktatura pa se mochno razlikuje od tako zvane boljshevishke diktature, ki se sicer imenuje tudi diktatura proletariata, toda to dejansko ni. Ruski socializem, kakor ga danes spoznavamo, je d e s p o t i ch n i

s o c i a l i z e m, ki ni nastal radi naravnega razvoja druzhbe, iz dozorelosti kapitalizma, temvech chisto sluchajno, iz poloma Rusije v svetovni vojni. Oslanja se na mochno armado. Manjkajo mu pa ekonomski predpogoji, zato je sedaj v dezheli zavladala velika gmotna beda namesto ljudskega bogastva.

Ne gre za zunanjo obliko proletarske diktature, temvech za njeno s o c i a l n o v s e b i n o. Diktatura kot trajna oblika slojnega gospodstva proletariata je sicer politichna moch; ne more pa z nasilstvom in papirnatimi dekreti v gospodarskem zhivljenju ustvariti tistih nujnih predpogojev, ki so potrebni za trdno druzhabno organizacijo. Ta politichna moch se lahko zrushi, zlasti ako armada razpade ali pa se upre. V tem sluchaju bivshi slojni diktaturi ne more slediti nich drugega kot diktatura ali burzhoazije, ali kmetov, ali kakshne vladarske rodbine. Taki druzhabno-politichni sistemi so mogochi tudi le v kulturno in ekonomsko zaostalejshih dezhelah ali drzhavah, niso pa mogochi v dezhelah, kjer je ekonomsko zhivljenje razvitejshe in torej tudi neprimerno bolj komplicirano. Zato srednja in zapadna Evropa odklanja ruski despotichni socializem ter se oprijemlje demokratichnega socializma. Letá stremi vzporedno z ekonomskim razvojem kapitalistichne druzhbe po takshni druzhabni organizaciji, ki bo potrebna vsem ali vsaj vechini, ki torej ne bo potrebovala niti armade niti njenega nasilja.

 

Nashi zapiski (socialistichna revija), XII. letnik, 1920, sht. 4-5-6 (izd. Slovenska Socialna Matica, Ljubljana)

 

 

ALBIN PREPELUH (Ljubljana, 1881-1937), politik, publicist, zalozhnik, objavljal pod vech psevdonimi (Abditus, Pavel Mihalek, A. P. Rushich); v zachetku tudi zanimiv pisatelj socialnokritichne, realistichno-naturalistichne smeri (zbirka kratke proze Iz nizhin zhivljenja, 1903; roman Mina, 1910). Slov. in nem. ljudska shola in shola za lesno obrt v Ljubljani, nato uradnik na sodishchu. Zhe kot sholar se je pridruzhil socialdemokratskemu gibanju in je eden od ustanoviteljev revije Nashi zapiski (1902-1922). Kot socialist blizu masarikovstva, pristash Bernsteinovega revizionizma, ministerializma, nasprotnik radikalizma (komunizma); posebej se zavzemal za polozhaj slovenskih kmetov (deloma po zgledu Radicheve hrv. kmechke stranke) in za avtonomno Slovenijo v svoji zamisli federativne Jugoslavije. Poleg shtevilnih objav v periodiki objavil tudi vech knjig o kljuchnih socialno-politichnih problemih; v njegovi publicistiki je nemalo pogledov, ki so she danes ne le retrospektivno, temvech znova (v danashnji »prevratni dobi«) neposredno aktualni in zato vredni ponovne pozornosti, kot nakazujejo zhe knjizhni naslovi: Socialni problemi (1912), Problemi malega naroda (1918), Idejni predhodniki danashnjega socializma in komunizma (1925), V boju za zemljo in drzhavo (1928), Pripombe k nashi prevratni dobi (1938). Znachilno je tudi, da je prevedel Machiavellijevega Vladarja in zraven prispeval zgodovinski uvod (1920).

 

Izbor in opomba Ivo Antich