Revija SRP 119/120

Rudolf Golouh 

SATANICA

 

KAJN

 

Proslavljam te Kajn mogochni, uporni,

Kajn gladni, plugu in trudu obsojen,

Kajn preganjeni, zanichevan,

od matere lastne, od Boga zavrzhen!

 

Tebe in tvojih rod proslavljam!

Vsi, ki zemlji in okovom smo obsojeni,

helotje dela, zhivljenja nedelezhni,

ne blagoslova bozhjega ne ljubezni voljeni;

 

Vsi Kajni smo tlachani, zavrzheni ...

Mi orjemo ... Blagoslovljeni Abelov rod zhanje.

V temi in prokletstvu tavamo po zemlji brez doma ...

Proslavljen Kajn !... Sveto nam je tvoje mashchevanje!

 

NZ (Nashi zapiski), 1913, sht. 9-10

 

 

 

PRED MADONO

 

Naslikal te je izvrstno mojster Raffaelo ...

omamljen pijem lepoto tvojih ochi smelo.

 

Glorija tega obraza pesem mi poje iz raja,

da chustvo neizmerno dusho navdaja!

 

Kam mislil je mojster, ko tebe je slikal?

modela katerega pogled ga mikal?

 

Te ochi, te ustnice poljubil bi

ah, ne v misli mistichni!

 

NZ, 1913, sht. 11

 

 

 

MARIJI MAGDALENSKI

 

Poznal ni ljubezni, ne zhivljenja ...

In ti, lepa, si ga ljubila!

in she prosila si ga odpushchenja?

ne ti, on je greshil!

razpeti se je raje dal,

sebi v pogubo in drugim.

Zhivljenja, ljubezni ni poznal ...

In bil je lep in ljubezni vreden ...

Zakaj ga nisi poljubila?

 

NZ, 1913, sht. 11

 

»Nashe Zapiske« sht. 11 je drzhavno pravdnishtvo zaplenilo zaradi poezije Rudolfa Golouha: »Mariji Magdalenski«. Nashlo je na globoko filozofichni pesnitvi znake hudodelstva motenja vere. Ta zaplemba nas sili, da se ob prvi priliki pobavimo z verskim problemom. (opomba urednishtva na zadnji strani NZ, 1913, sht. 12)

 

 

 

SATANICA

 

Tvoja podoba mi ugaja,

tvoj pogled dvomljiv,

tvoj smeh prezirljiv,

tvoj zhvizhg rezhech!

 

V tvoji polni, Mefisto, sem posesti!

Le greh mi je she svet ...

Mumije na prestolih sedé,

satrapom je izrochena morala!

 

NZ, 1913, sht. 12

 

 

 

PROMETEJ

 

Veke vekom

na gori kameniti vklenjen

junak lezhish in prichakujesh!

 

Kljuje ti srce kragulj.

Krvavi vedno odprta rana ...

Pod teboj zemlja obozhevana,

nad teboj zharni solnca sijaj.

 

Kdaj goro kamenito zapustish,

kdaj tezhke verige izdrobish

junak dela in mochi?

 

Pogledal je v nebó Prometej

in je proklel!

 

NZ, 1914, sht. 1-2

 

 

 

SILI

 

Zemlje in zhivljenja si vstvariteljica!

V tvoji oblasti je priroda in chloveshtva roj;

Unichujesh, vstvarjash in prenavljash!

Delu, napredku in zmagi si pogoj.

 

V stvarstvu le tvoj velja zakon.

Na svetu ti edina gospodujesh;

v tvoji oblasti je ves preporod:

Usodo chloveshtva sama reshujesh.

 

NZ, 1914, sht. 3-4

 

 

 

NA MORJE!

 

Razpni jadra mornar!

Vesel po vrvih veter zhvizhga;

Zdaj pohod svoj valoviti

naznanja morski vihar.

 

Ven iz tesnega pristanishcha!...

Z bogom zemlja zazheljena,

ki nas vechne mornarje zavrachash,

ki nimash za nas zavetishcha!

 

K morju nas sili zgodovina!...

Mornarji na krov!

Zastavo na jambor!

V prostosti nam je domovina!

 

NZ, 1914, sht. 3-4

 

 

 

NARODU

 

Hochesh biti narod prost?

Svobode prave vreden?

Tvoje rodne zemlje gospodar,

zhivljenja, sreche delezhen?

 

Tiranstva krutega, jerobstva,

tisochletnega uboshtva te je sram?

Ne poklekaj vdano, ne trepechi:

zapusti nemega vzdihovanja mrtvi hram.

 

Ne moli, ne prichakuj!

zapoved novo chuj:

 

Nad teboj tiranstvo blagoslovljeno gospodari ...

hochesh biti prost? ne poklekaj; vstani in vdari!

 

NZ, 1914, sht. 5-6

 

 

 

V BODOCHNOST

 

Znamenje je shlo chez zemljo ... Narod na plan!

Kar jerobstva tisochletnega je sram,

kar rebelov je neupogljivih,

kar pred krizhem ne pokleka, na plan!

 

Pijonirji bodochnosti nastopili so cesto.

Zhe boben revolucije ropota;

zastave krvave oznanjajo vojno ...

Narod proletarcev, na svoje mesto!

 

NZ, 1914, sht. 5-6

 

 

 

KAJN (II)

 

Zakaj je padla tvoja tezhka roka,

Da ubil si brata materi preljubljenega?

Prokletstvo gre za teboj blodechim po zemlji

in grozni blesk orozhja okrvavljenega!

 

Oblezhala je nezhna zhrtev bratskega uboja;.

zhlahtne, mlade krvi se je zemlja napila:

ubil si Abela, izvoljenca materinega in bozhjega ...

Obstrmela je pravichnega Boga neizprosna sila!

 

Sul je strele silni vihar,

za teboj skoz noch in svet

bezhechim Glas z neba je hrul mogochno:

»Kajn, morilec brata, bodi proklet!«

 

NZ, 1914, sht. 9-10

 

 

 

SOKRAT

 

Zadnji vecher ... Atena spi ... Krog tebe

uchenci vneti ... Blizha se smrti ura rana.

Ne tvoje! Dobe chloveshke najpopolnejshe!

S teboj, nesmrtnik, Helenov slava je konchana!

 

Pij! Dosegel si svoj cilj: misli chloveshke preporod!

Duh tvoj ozhivljal bode novi rod.

 

NZ, 1914, sht. 9-10

 

 

 

TOLSTOJ

 

Tvoj duh nad nami mladimi kraljuje.

Dush nepoznanih bol in stremljenje –

zaklad chustva in junashtva si svetu razkril.

S teboj smo mladi stremeli, ki oznanjal si vstajenje!

 

Vstali smo! ... Zhe preko tvojih stremljenj gre nasha pot!

S teboj zhiveli smo dobe vstajenja prerokovane;

preko nadchloveshkih ciljev stremi mladina ...

Vsa misel za teboj, pevcem dushe nashe neugnane!

 

NZ, 1914, sht. 9-10

 

 

 

SAVONAROLA

 

Bled menih z umerjenim korakom

sredi kricheche tolpe stopa.

 

Sam je ... Na trgu grmada visoka ga chaka ...

Misel neutoljiva spremlja junaka.

 

Bo zaman dragoceno bitje pepel?

Li bo kedo oznanjeni nauk umel?

Plameni telo objemajo ... Tolpa razdivjana miruje;

She trenotek ... Glas zvenech iz mnozhice se chuje:

 

»Prijatelj, pogum!« Ochi junaka zhare radosti.

Ni sam ... Zhivel bode v vechnosti!

 

NZ, 1914, sht. 9-10

 

 

 

LA SEMAINE SANGLANTE

 

Padajo za zadnjimi barikadami

branitelji delavske komune ... Montmartre gori.

Versaljci so vdrli ... Krog pokopalishcha

zadnji trop rebelov pogumno se bori.

 

Ves srd je tod zmagovalcev razdivjanih.

Padajo zadnji branitelji za barikado visoko ...

Na njo stopi stari Delescluze

trikoloro krog pasu, zastavo rdecho v roki.

 

Strnejo se za njim zadnji komunardi ...

She trenotek ... she stoji, she vihra zastava!

Pushke pochijo ... Montmartre gori.

Padla je zastava ... Konchana komune slava!

 

Prosta pot vam meshchanom zmagovalcem!

Pobijajte prostituiranci Versalja!

Na delo junashki Galiffet,

vriskaj v krvi opojena kanalja!

 

Pobijte zadnje hrabre branitelje

komune delavske, svobodne, prave:

Pobijte njih zhené, otroke ...

armada je vredna take slave!

 

Pobijajte zmagoviti rabeljni,

Komuno delavsko zadushite v krvi!

Unichite rod teh puntarjev neupogljivih ...

Pobijajte ... Montmartre she gori!

 

NZ, 1914, sht. 9-10

 

 

 

PRED SOHO

 

Pred soho nadchloveshko, chudesno,

klechalo ljudstvo je trpeche.

Molila so vneto srca verna,

miljon srcá po srechi hrepenechih.

 

Miljon srcá je tisoch let molilo.

Goreche, verno je molilo ...

Podoba nadchloveshka, chudesna

Na mnozhico je zrla nema.

 

Do neba segala molitev je trpinov:

»O Bog, zhiveti daj, olajshaj nam gorjé!«

Nad mnozhico je nema stala soha,

v molitvi mnozhica je krvavela ...

 

Iz tolpe lochi se kovach orjashki:

»Zaman se valjate po tleh! Vstanite!«

Udaril je s kladivom ob tezhki bron ...

Svobodo oznanjal je silen zvon!

 

NZ, 1914, sht. 9-10

 

Rudolf Golouh, Trst – Pisatelj je samouk, ki se je slovenshchini priuchil shelej v druzhbi

slovenskih somishljenikov socijalne demokracije. (opomba urednishtva v NZ, 1914, sht. 9-10)

 

 

 

GUBEC

 

Kdo si kronanje to primerjati usoja? ...
Stopil si zavestno na prestol svoj ognjeni;
zhe krona zharecha na glavi ti bleshchi ...
Ta prestol, ta krona ti pristoja!

Tebe plamenov plashch danes ogreva ...
In ne zinesh ... Ure pomembne se zavedash!
Kmetje, sred plamenov je kronan vash car,
prestol njegov ogenj silni odeva!

 

Svoboda, 1920, sht. 1-2

 

 

 

SANSCULLOTES

 

Na ulico, plebejci brezpravni!
Raduj se, Elisej, zhlahtne gospode hram!
Za puntarje odprl je bastiljo –
poginu obsodil se je sam!

Pokonci, bichana kanalja!
To klic je nove zgodovine.
Chloveshtvu izvojuje pravo,
tirane spodi iz domovine!

Zhe misel prekucije dozoreva.
Vstajajo Robespierre, Marat, Danton,
Doli z bastiljo gospodujochih,
prost bodi narod tezhkih spon!

Naj deluje giljotina!
Svobode sovrazhnik ni vreden odpushchenja:
V prah gradove zlate, naj padajo glavé! ...
Sile neizprosne zahteve boj osvobojenja!

 

Svoboda, 1920, sht. 1-2

 

 

 

OBGLAVLJENJE

 

Sredi trga mnozhica razjarjena se zbira.
»Razsekajte glavo zlochincu-puntarju!«
Hrup narashcha ... Bleshchi se v zraku,
nad mnozhico razgreto, nabrushena sekira.

Raduje se mnozhica poshtena, vajena ropa,
lazhi in krvi; vriskaje prichakuje prizor izredni ...
Tishina zdaj nastala je nakrat:
s ponosnim korakom obsojenec stopa.

Ah, sijanje teh ochi smelo,
in odrez tega plemenitega obraza!
Shkrlatno rdeche so ustnice,
solnchno zhareche je chelo!

Ta pogled dusho mnozhice gloda ...
She minuto, in konec bo mladosti!
Izpod sekire glas donech se chuje;
»Prijatelji, pogum, zhivela svoboda!«

 

Svoboda, 1920, sht. 3

 

 

 

RABI

 

Zakaj si se dal razpeti, apostol bledi?
Iz odprtih ran she vedno teche kri;
tema she vedno na Golgoti kraljuje ...
Mati Marija pod tvojem krizhem krvavi.

Zhivechi simbol vechnega trpljenja neizvelichanih ...
Dush nesrechnih nebroj pri podobi sveti
tvoji klechi zdaj, obupu obsojenih, onemoglosti ...
Ah, v pogubo ljudstev, apostol bledi, si se dal razpeti!

 

Svoboda, 1920, sht. 3

 

 

 

RUDOLF GOLOUH (tudi: Rudolf Anton Golauch; 1887, Koper – 1982, Ljubljana), dramatik, pesnik, chasnikar, publicist, politik, eden najvidnejshih slovenskih socialdemokratov (poleg. E. Kristana, A. Prepeluha, I. Cankarja itd.). V Trstu, kjer tedaj ni bilo slovenskih shol, se je po dveh razredih ital. gimnazije izobrazheval sam (zlasti z branjem v trzhashki Mestni knjizhnici; kot privatist maturiral po prvi s. v. v Beogradu) ter se posvetil chasnikarstvu in politiki, tudi kot izvrsten govornik. Med 1905-1909 je v Trstu ustanovil vech listov v ital. jeziku, v katerih je shiril anarhorevolucionarnost po Bakuninu in Kropotkinu. Policija ga je aretirala in izgnala iz Trsta; v Milanu je sodeloval v socialistichnih publikacijah (med drugim prevajal v ital. Cankarja in Zhupanchicha) do preklica izgona 1910, ko se je vrnil v Trst in postal chlan JSDS (Jugoslovanska socialdemokratska stranka), v okviru katere je prijateljeval s Cankarjem, ki je prihajal predavat v Trst. Po zlomu A-O je vstopil v trzhashki odsek slov. Narodnega sveta, bil chlan poslanstva SHS na mirovni konferenci v Parizu in II. internacionale v Londonu, od 1919 v Ljubljani kot urednik glasila JSDS Naprej, 1920 po razkolu v JSDS ustanovil Delavsko socialistichno stranko (prva komunistichna org. v Sloveniji), vendar se je od te ostrejshe levice oddaljil in kot kandidat JSDS postal poslanec v skupshchini (Bgd); od 1923 zhivel v Mariboru, kjer je razvil shiroko socialdemokratsko dejavnost (legalno znotraj sistema, tudi kot podzhupan), po nemshki okupaciji se umaknil v Ljubljano, se vkljuchil v OF, po razpadu Italije so ga Nemci poslali v Dachau, po 1945 zhivel v Ljubljani in objavljal publicistiko s podrochja zgodovine delavskih gibanj. 1966 izdal avtobiogr. Pol stoletja spominov.

Golouh je markantna osebnost iz slovenskega primorskega konteksta tako z vidika politike kot tudi kulture (literature); morda je bila zanj usodna prav ta »dvotirnost«, ki je zaradi specifichnih kriznih razmer tako ali drugache zaznavna praktichno pri vseh vidnejshih Primorcih iz prve polovice XX. st. (tudi pri pesnikih, kot so Kosovel, Gruden, Gradnik), le da sta pri njem oba pola skoraj izenacheno izrazita ter verjetno prav zaradi tega tudi medsebojno ovirajocha glede dorechenosti. Njegova idejnopolitichna »krivulja«, sicer zmeraj v obzorju socialdemokracije, sega od zgodnjega anarhoidnega radikalizma prek krajshega stika s komunizmom do prevladujochega sistemsko sprejemljivega reformizma (v bistvu tudi po 1945, ko je bil v glavnem na upokojensko-memoarskem »stranskem tiru«). Njegov (dvojezichni) literarni razvojni lok, deloma v senci do konca navzoche publicistike, pa sega od prvih razredno-narodno poudarjenih pesmi, objavljenih v socialdem. reviji Nashi zapiski (1913) prek neposredno politichno-napredno angazhirane dramatike (Kriza, 1927; analiza krize v izrecno omenjeni »novi kraljevini SHS«) do njenih groteskno-fantastichno-ironichnih metaforichnih modifikacij (Krisalida, 1940; Veseli vecher tochaja bogov, 1966), s katerimi je po svoje predhodnik Gregorja Strnishe. Golouhova Krisalida s simptomalnim imenom, ki se navezuje na pojem krize in hkrati pomeni metuljevo bubo (lat. chrysallis, ital. crisálide, shpan. crisálida, fr. chrysalide, angl. chrysalis) je iluzija: »Vidish Krisalido? Senco vseh senc, char vseh charov, najvishjo skrivnost? Ujeta v lastna krila chaka, da jih razprostre in vzleti. /.../ Krisalida, to je metulj v zapredku.« (cit. I. dej.; omenjene tri Golouhove igre v knjigi: Od krize do groteske, 1976); v Strnishevi zgodnji slushni igri Mavrichna krila (1957) se iz velike bube (lat. pupa – deklica; shpan., angl. pupa – buba) v muzeju izlezhe dekle z mavrichnimi krili. Sporochilno jedro obeh avtorjev je pravzaprav isto: nerazreshljiva ujetost chloveka med realnost in (sanjsko) iluzijo. Tudi »revolucionarnost« Krize, cheprav so jo v ljubljanski Drami leta 1928 igrali chlani Delavskega odra (skojevci Kidrich, Kardelj idr.; rezh. Bratko Kreft), je v besedilu brez izrazitega izhoda zastrta s frazami o delu, borbi, osvoboditvi ipd. (vseeno jo je policija prepovedala). Vsekakor je osrednji dosezhek Golouhove dramatike Krisalida (o njej F. Koblar: »bleshchecha kontrapunktichna igra v igri /.../ izvirna po vsebini in obliki«); knjizhno izdana in uprizorjena v Mariboru (1940).

Golouh je v zgodovino slov. literature zapisan predvsem kot dramatik; njegove igre so solidno napisana dokazila avtentichnega literarno-dramskega daru in so she zmeraj vredne pozornosti, to velja celo za socreal-agitko Kriza (podnaslov: socialna drama v shestih slikah), saj je naslovni pojem danes spet skrajno aktualen. Za ilustracijo, kako v danashnji globalni krizi razmishljajo nekateri znani ljudje: »Mislim, da je nekaj neizbezhno in se bo zgodilo kmalu. Zgodila se bo velika svetovna revolucija, ki se bo zgledovala po francoski revoluciji in bo zdruzhila vse ljudi v boju za zrushitev vseh ekonomskih sistemov.« (cit. Rade Sherbedzhija, Delo, sob. pril. 24. 5. 2014). Golouh o francoski revoluciji v pesmi Sanscullotes; njegova Kriza je svojevrstno »nadaljevanje« ali »dopolnilo« Cankarjevih Hlapcev, v njej je npr. najti izjavo: »Zato smo narod hlapcev in policistov, ker se izmikamo in skrivamo.« (cit. III. slika).

Golouhova poezija je v lit. zgod. le mimogrede omenjena, vendar pozornejshemu branju tudi ta vidik njegove dejavnosti razkriva posebno pomenljivost, kljub vsebinskim simplifikacijam in jezikovno-izrazni okornosti (avtor je vsaj spochetka imel elementarne probleme s knjizhno slovenshchino; pesnishke zbirke ni izdal). Prvo pesem v slovenshchini je objavil v Nashih zapiskih – socialistichna revija, sht. 3-4 (1913), z naslovom Marks (prim. Trzhachan Karlo Kocjanchich: Himna marksistichnih bojevnikov, v reviji Pod lipo, 1925, sht. 5); v njej je prelomni pomen ideologa komunizma nakazan z ekstatichno poetichno-religiozno vizijo: »Kvishku stremeche ochi, prostrano nebo! / V gloriji nove luchi sence razprshujoch, / junak misli nadchloveshke prihaja / pot sekajoch, teme prodirajoch!« (cit. peta od shestih kvartin). V nadaljnjih shtevilkah NZ so sledile she druge sorodno ubrane Golouhove pesmi, tako da vse skupaj tvorijo ciklus, v katerem so posebno znachilne upesnitve dolochenih mitoloshko-zgodovinskih osebnosti, po katerih so tudi naslovljene. To so »heretichno« provokativni orientirji avtorjeve refleksije globalnega dogajanja chloveshke zgodovine; nadchasovna vrednost te refleksije je predvsem v njeni esencialni, preprichljivo eksplicirani, monumentalni dramatichnosti »sile neizprosne« (njena ideologiziranost ostaja »v oklepaju«). Med zadevnimi osebnostmi simbolichno izstopa Tolstoj kot eden od velike trojice »slovanskega anarhizma« – poleg Bakunina in Kropotkina. Bakunin se je zavzemal za »revolucionarni panslavizem« in za demokratichno federacijo slovanskih narodov, to pa je pod peto fashizma marsikateremu Primorcu zvenelo nadvse relevantno in ga je tudi pripeljalo v dramatichno rusofilsko-marksistichno soochenje z drugo »primorsko skrajnostjo«, ki jo na primer zastopajo trije ljubljanski shkofje primorskega izvora, zhe pred Hrenom ostri preganjalci luteranstva; to so Urban Textor, Konrad Glushich in Janez Tavchar, ki jih po svoje dopolnjuje Golouhov sodobnik, znan kot »lochevalec duhov«, Anton Mahnich.

V tukajshnji predstavitvi so vse Golouhove pesmi navedene natanko po prvem natisu, brez lektorskih posegov, le drugi pesmi istega naslova Kajn je dodana oznaka (II); naslov pesmi Sanscullotes je ohranjen v napachni obliki. Pesmi iz povojne revije Svoboda so bile v NZ 1914 cenzurno izbrisane (ob sar. atentatu in zachetku vojne poostrena kontrola).

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich