Revija SRP 119/120

Miroslav Krlezha

 

SVETILNICHARJEVA PESEM

(petkrat v verzih, petkrat v prozi)

 

NEME NOCHI

 

O, neme nochi, rjave,

ochi in zenice in veke

so polne zvezdne prevleke.

 

Zharijo nebesne tokave,

chlovekov obraz pa bledi

in kozha lic je zmeraj bolj bleda.

 

Pod zvezdami tako sledi

za pokojnim dedom deda

in nemo zre v nochi.

 

 

 

SVETILNICHARJEVA PESEM

 

Jaz sem chisto sam s svojo prazno sobo,

s svetilko v temi, s svetilko in grobom.

Jaz sem chisto sam s samim seboj.

 

Jaz sem chisto sam s svojim praznim domom,

s svojo ladjo in svojim brodolomom.

 

Svetlobe moje popotujejo v temi

in letijo kot rakete plamenechega signala.

Iz blata in megle, iz bedarij in kala,

spet je pesem kakor zvezda pala.

 

 

 

DIALOG V TROJE ALI LJUBEZEN BREZ STREHE

 

Jaz sem tebi dala sebe,

a zdaj me strah je tebe.

 

Tudi jaz sem tebi sebe dal,

a zdaj sem zloben, hladen, tuj postal.

 

V drobovju chlovek se premika zhe.

Nesrechen, srechen, kdo to ve?

 

 

 

KAKO JE ZHALOSTNA NOCH V MAJHNEM MESTU

 

Mimo nosijo zhene svoj ponos in skrivnosti zgubljene,

a moshkih srachja jata kraka skoz kavarnishka vrata.

 

O kako je tozhno in revno v majhnem mestu zhiveti,

v sivem tiho siveti, v kuzhnem gniti pohlevno.

 

Tu sikajo tolste intrige in dushe goltajo dolgovi,

zhivljenjski sahnejo tokovi v sivem mochvirju brige.

 

Tezhke so mastne glave, od vina in chrne kave,

zveni fijakarsko kopito, konchano vse je in zapito.

 

 

 

VECHERNA SMRT TRAVE

 

Zvecher umira trava.

Junijska modrina modro molchi,

a trave smrt je zvecher na travniku usodna drama.

 

O moja draga trava!

Kolikokrat sem svoje bolechine prinashal tebi, moja draga trava!

In temne sile in misli greshne in zholchne kletve,

vse sem nosil tebi, trava, na ranjeni dlani,

a ti si me v nemem pomenku zmeraj pomirila

in logika je tvoja tiha bila mi zdravilo.

Prihajal sem k tebi ves junij

kot ranjenec, ki mora nekam lechi,

ker dlani ga pekó in kri mu teche navzdol

po prebitih nogah.

Pa vendar v zahvalo za tvoja zdravila in blazhilo tishine,

za samaritanstvo tvojega okrilja,

sem sto tisoch tvojih nemih otrok,

ki stezali so roke k porodnici vseh ognjev,

sem sto tisoch tvojih otrok steptal,

jaz divji, blazni, ranjeni gigant!

 

Polomil sem chlenke otrokom tvojim in kolena in vratove in kosti

in stekla je tvoje dece kri,

v kateri sem jaz kot blazen Herod in demon spiral svoje zhalostne rane.

A ti si bila nema, dobra, tiha,

in sprejela si v narochje zlochinca,

kajti modrost je tvoja od zachetka,

a zachetek stoji nad virom dobrega in nad virom zla.

 

O draga trava, pôkoj vechni tvoji modrosti in slava.

Kelihi tvoji she niso izpiti

in padli she niso zadnji zvoki tvojih melodij

in zreli cvetni prah tvoj she milijarde hrani z rumeno moko rozh

in barve tvoje she so postelja mehka sonchnemu zharku,

ki sanja na njih od svitanja do nochi,

pa vendar, trava, rabeljsko se blizha

drevi tebi tvoja rana smrt!

 

Ti bila si vrhunec srebrne shkoljke,

iz katere je kak polzhji filozof srkal svoje plamteche poldne,

in rimska cesta bila si za pajke, ki kot meteorji

na mavrichnobarvni slini skoz svet potujejo.

In senchnat pragozd bila si

za lichinke, ki v zeleni temini

pod zemljo predejo sveto prhko tkivo,

a zdaj gre vsemu temna smrt!

 

Shumi zhe kose zamah in zveni zhelezen brus,

ki ga chlovek nosi v volovskem rogu,

in razlega se kot grmenje chrno

nad glavo trave tragichno nachelo.

 

Zvecher,

ko so vrbe chrne kot lise chrnega tusha na modrikasti svili,

tvoj dishechi finale joka tozhno, draga trava.

Pôkoj ti vechni, draga, pôkoj ti vechni!

 

 

 

MRTVI

 

Vecher je. Gori svetilka na mizi zasenchena, odbija ura, parket se sveti in porcelan po vitrinah. Chutiti je v zaprti sobi gibanje med predmeti. Neka muha brenchi in v shirokih valovih razliva spomin na sonchne, poldanske jase, s katerih so se odpirali veliki razgledi. To je trenutek vechera, ko se oglasha misel na mrtve. Pred nami so v tej sobi zhiveli, dihali, prichakovali dogodke, a danes jih ni vech. Za te iste kljuke so prijemali in ta isti parket je shkripal pod njihovo tezho, a danes jim obrazi ugashajo po fotografijah. Che so kje pustili sledove svinchnika na papirjih, ti znaki zdaj bledijo in ugashajo. Vse izginja. V chrni svili smo jih pokopali in vse tisto je blato, a tukaj stojé sobe, po katerih gnijejo mozhgani v poltemi in topo hrepenenje izhlapeva iz mozhganov, kot vonj kislega mleka iz nepokrite sklede. Tudi te mozhganske sklede se bodo razblinile in bodo izhlapele kot dim in kot ta zhalostna misel na mrtve, ki se oglasha in izginja. Nihche nima prevech razlogov za veselje.

 

 

 

NEMIR

 

Nemir je v chloveku. Glasovi. Dogodki. Barve. Prihajajo prikazni in prehajajo skoz chloveka v velikem gibanju, brnijo dogodki kot zvonjenje. Chlovek je vznemirjen trajno. In obstaja globoko nekje v nas slika, zakopana, potopljena, kot ikona srebrno okovana, v studencu. Ta slika je tiha kot svitanje na morju, kadar je vse sivo in kadar ni slishati nichesar razen klokotanja vode ponekod. To je chas molka, ko chlovek umiva s sebe nemir in se potaplja v tishino.

 

 

 

MONOLOG GNILEGA CHLOVEKA

 

Vecherni mrak je, jaz pa mislim o sebi, kako vse moje pomeni zmoto; zacheto pa nedokonchano delo. Pomeni obsedenost nizkostopenjsko, klobko neumnosti, ki se zapleta. In sedem let zhvechenja, in kepo bolechine v sapniku neprezhvecheno. Nevredno stanje tega vechera, kakor je bilo pred sedmimi leti, in kakor bo tudi po sedmih letih. Vecherni mrak je, jaz pa mislim o sebi in o tem, kako se bodo chez trideset tisoch vechernih somrakov svetilke v mestu prav tako prizhigale, kakor se prizhigajo ta vecher, in kako bo zhivljenje po teh ulicah shumelo, kakor shumi ta vecher, in nekdo bo prav tako potrt kakor jaz. In tudi njegovo zhivljenje bo neprezhvechena kepa bolechine in zmota in nedokonchano delo. Vsi nosimo zastave, toda najtezhji boji so v vechernem mraku, ko se skriti zakoni zhivljenja obchutijo kot svinec in ko je tezha tezhka kot grob.

 

 

 

HREPENENJE

 

Dogaja se to v jesenski nochi, ko padajo kostanji po asfaltu in ko je slishati pse v daljavi, in ko se tako neopisljivo oglasha hrepenenje po nekom, ki bi bil dober, nash, blizek, intimen, tovarish, in ki bi mu lahko pisali pismo. Izpovedali bi mu vse, kar lezhi na nas. Pismo bi mu pisali, a njega ni.

 

 

 

SAMOTA POSLEDNJA

 

Chlovek stopa v vrsti s svojimi prijatelji, v smehu in v vinu. In nenadoma se posveti chloveku, kako so ti ljudje (ki jih v mislih nosi na dlani in ki jih napaja s svojo simpatijo kot rastline) kot morske gobe, mehki, shibki, in nevredni tiste chrne tezhe, ki se je zvalila na njegovo glavo v tistem trenutku. Pri tej misli je chlovek izginil iz prijateljske vrste v vrtincu chrne hude nevihte in pri tem svojem zadnjem obratu v temo je she slishal za sabo razuzdan smeh, vpitje, pesmi, potem pa se je vse umirilo kot v gozdu, ko je mesechina ter le stojijo navpichna velikanska debla in drsijo kapljice po pajchevini. Zmanjkalo je chloveka in tovarishi so zacheli krichati po ulicah, ropotati po nekih hishah s kljukami, vznemirjati sebe in neke blizhnje z odvechnostmi. Zemlja se je potem nekajkrat pravilno obrnila okrog osi, tovarishi pa se spet sestajajo po krchmah, do vrha polnijo chashe vina, se opijajo, kadijo; tako se je vse premaknilo naprej kot kolo mlina, ki melje vechno. Nekdo se je spomnil, da se je po snemanju posmrtne maske kozha navlazhila kot guma, nekdo pa, da je tudi tisti hip, ko se je vse konchalo, ura odbijala prav tako zvonko kakor tudi pred tem, in tako se dim kadi, loka vino, kolo melje, chrne zastave, chasopisi, dim. Dim. Nich drugega kot dim.

 

 

 

 

 

OPOMBA O AVTORJU

 

Miroslav Krlezha (Zagreb, 1893-1981), hrvashki prozaist, dramatik, pesnik, esejist, publicist, leksikograf; avtor ogromnega opusa, prave osebne knjizhnice, z vrhunskimi dosezhki v vsaki literarni zvrsti. Bil je izzivalna intelektualna osebnost v hrvashki in jugoslovanski javnosti z velikim vplivom na levico (v Sloveniji: Kreft, Brnchich, Kosovel itd.); she danes so tudi na Hrvashkem divergentna mnenja o njem, vendar se vsakrshni, deloma tudi utemeljeni pridrzhki (ochitali so mu grafomanijo, frazersko retoriko, salonsko levicharstvo itd.) razblinjajo ob dejstvu njegove unikatne monumentalnosti. Pisateljsko najbolj produktiven je bil med vojnama, po 1945 je bil manj udarno aktiven, svoj opus pa je naposled okronal z »monstrumskim« romanom Zastave (v petih knjigah, 1976), sumarno panoramo prelomnega desetletja 1912-1922 v mitropsko-balkanskem kontekstu. Svojo bivanjsko pozicijo je sam najbolj slikovito in jedrnato definiral v Svetilnicharjevi pesmi, katere zunanje »ozadje« je Kako je zhalostna noch v majhnem mestu: samota duhovnega velikana v provincialni luknji (neimenovani, saj je pravzaprav vseeno, kakshno ime nosi: Zagreb, Koprivnica, Gornji Vakuf ...). Tukaj je predstavljen z verznimi in s proznimi pesmimi; posebna pozornost velja slednjim, saj je Krlezha tudi v tej najbolj eluzivni literarni zvrsti (hibrid med poezijo in prozo; amerishka oznaka: »banana peel«; za nekatere »kraljica« sploshne prostoverzne prozaizacije moderne poezije) mojster svoje silovite, barochno retorichne ekspresije, zmeraj formalno-sintaktichno briljantno orkestrirane in vsebinsko razvidno avtentichne. Pesem v prozi ima v hrvashki literaturi znatno tradicijo; skoraj ni avtorja, ki ne bi kdaj posegel po njej, mochno navzocha je tudi danes. Obe antologiji hrvashkih pesmi v prozi (1958, 1992) sicer poudarjata Tina Ujevicha ter ob njem kot predhodnika Frana Mazhuranicha; pridrzhek k prvemu bi bil, da se njegovo bleshcheche jezikovno mojstrstvo tako v verznih kot v proznih pesmih izgublja v retorichni abstrakciji, k drugemu pa, da so njegovi lapidarni teksti s svojo anekdotichnostjo blizhe »chisto proznim« chrticam. Krlezha presega obe »nevarnosti« in tako tudi v tem »zhanru« izprichuje posebno tehtnost in zunajserijski format. Antologija iz 1992 ima glavni naslov Nasha ljubavnica tlapnja po eni od Ujevichevih pesmi; naslov nakazuje »avtoironichen« prizvok tako za zadevno pesem kot za celotno antologijo (»muza« kot tlapnja – privid, blebetanje); avtorji antologije so tudi skrajshali Krlezhevo Lirsko variacijo o jesenskem somraku (zdi se primerneje »predolgo« pesem ne uvrstiti kot na poljubnem mestu odrezati, zlasti ob shirokosrchnosti v nekaterih drugi primerih proznopesemske »tlapnje«).

 

Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich