Revija SRP 119/120

Milenko Strashek

 

HAIKU IN TANKA (II)

 

HAIKU Oksimoron

 

Nihche med nami

ni ushel vetrovnim dolinam

pozabljen

 

Sposhtovanje vlivajoch

domachi kostanj

zavetje miru

 

Goldonijevsko pregnan

sredi trga

je butcem nagajal

 

Ljubim, ne ljubim

na prste shteje

chemeren dobrohotnezh

 

/tanka/

Sadezhi gnili

ko so dojeli zmoto

hladno zdrznili

so poti se skrizhale

strnjene v samoto.

 

Napetost chrnih njiv

sredi belih kopriv

bega zhe drobljance

 

Soldatki in sonce visoko

toda pod bukvo

rad sedim

 

Ob grobu zamolchim.

Zbita zemlja ilovnata.

Bozhje drevce.

Kozjanchice,

rastlinice ali ljudje,

vseeno zheleno

 

Velikonochnica

v visoki travi

ob poti na Boch.

 

Prevzel me je

bojazljivi pogum

in znana zhelja.

 

Nad trgom brin

In mrachen hudobin

dushecha privajenost

 

Ni spodobnih zgodb

le trhle veje

maje vetrich poletni

 

Vozli na rokah

moje matere.

Le she preperel spomin.

 

Vecher je pronical v hisho

popotni ni stopil chez prag

 

Hitrost duha

v trpki belini

ne sledi gosti snezhini.

 

Svezhe skuhana kava

dota mojih

in materinih dni.

 

Dan meglen, dan pozabe,

z utrinki pretkan,

potuje v sen.

 

Vinogradnishko breskev

stare matere

so posekali.

 

Dlan, kot vsaka dlan,

vendar posebna.

Moje matere dotik.

 

Odrevenel sem

zaradi grozhnje strahu

pred togo senco.

 

Posneto listje.

Chebrichek je potonil.

Ostal sem zhejen.

 

Na dimniku vran.

Brez skrbi na pol poti

hishe ne vidish.

 

Klateshke machke,

od zavetij pregnane.

Zabevskal je pes.

 

Zadnje dni leta 13 

 

 

 

HAIKU Hisha se podira

 

Hisha se rushi,

oknice ropotajo,

v prsih me dushi.

 

Prezrto sleme

se seseda v temno noch,

ujeto v svoj obroch.

 

Izginili so.

Kot regratove luchke

Raztepli so se.

 

Tezhko lega sneg.

Hishna slemena jeche.

Razpoka v zidu.

 

Grobna tishina.

Potrebujem vprashanja,

odgovorov ne.

 

Dotik neznanih strahot,

minulih stvari

v jechanju mraka.

 

Pozheljiva naslada,

rashevina strogosti

in zhivchno prhutanje

temnih kril nochi,

moj zharechi chas.

( tanka)

 

Ochi kot krhki brsti

so tavale po meni.

Rosa reke v ocheh,

privid ljubezni

v teh svinchenih topih dneh.

(tanka)

 

Nate misliti moram,

ki prishla si od povsod.

Porod nochnega miru,

stari, dobri hram

mojih prisluhov.

(tanka)

 

Malce sluzasta

mrakobna domishljija

mladiche koti.

 

Na shkripec ura stara

na steni kukavici

zavetje daje.

 

Techejo vode,

trdi chasi zevajo

v chrne tolmune.

 

Megalomani

sanjajo o pravici

a svet se rushi.

 

Sprenevedanje

je ogledalo

obremenjenih ljudi.

 

Veverice ni.

Starega oreha ni.

Vino so spili.

 

Listje shelesti,

mah kroti korake drobne,

za skalo je raj.

 

Nemir kamenja

propadajoche vasi

med koprivami.

 

 

 

HAIKU DOLGA NOCH

 

Za bregichem svit.

Potrkal sem na okno,

glasu ni bilo.

 

Ko je nehal noreti

veter z zahoda,

sem zakrichal v tishino

sveta vitkih topolov

tezhke besede.

(tanka)

 

Dolga, mrachna noch.

Neskonchno bledi mesec.

Otava v redeh.

 

Po soteski pish.

Mrtve reke jok in stok.

Na kamenju sluz.

 

Begav nasmeshek.

Zamolchane besede.

Samost v dushi.

 

Lastovice pod streho

mojega doma

so zgodaj odshle.

 

Vode so se razlile

po mojih dolinah,

hlode valile

in trgale mah,

brezhine razrile..

(tanka)

 

Eno govore,

nichesar ne storijo,

megla jih pozhre.

 

V sivem jutru

siva vrana na njivi

na zrna prezhi.

 

Na klinu visim,

na ledeni gori senc.

Nazaj se ne ozrem.

Na dolgi, vechni poti

zavdano spremenjen.

 

Kolovrat brni.

Razpreden do zadnjega.

Pajchevine dni.

 

Le malo slutim.

Nichesar ne razumem.

Pustiti biti.

 

Globoko blato,

poteptana pravila

in sled za menoj.

 

Preprichanje skeli,

shchepec soli na rani

objestja mochi.

 

Kdo me ima rad,

kdo vse mi je brat?

Rad bi se streznil to noch.

 

Je stal topoglav,

cmerav, togoten ves,

od besed premochen.

 

Dere reke tok

mimo jelsh in pechevja

na shirno ravan.

 

 

 

HAIKU Pranger

 

V rosnih dneh po tleh

biseri izginjajo,

rozhe zazhare.

 

Prichakovanje

tesnobo rodi,

razocharanja snubi.

 

V nochi, med vrati,

mrtvoudnih misli poln,

sem temo vzljubil.

 

Polomljena drevesa

nashega gozda

v nochi ihtijo.

 

Citre v kotu pod bogcem

plashijo misel

in lastovice.

 

Zhivel je chlovek,

kakor je treba:

tako z novci kot zvonci.

 

Danes, potem ko...

in neprestano rosi,

mokrota mezi.

 

Mrzlina grozi.

Razklal zhled je vrhove

vrbe mogochne.

 

Utrgal se je oblak.

Lilo je kot iz shkafa.

Zhlebovi so pushchali.

Murn je skril krila,

pobegnil srnjak.

/tanka /

 

Na komodi,

prastarem delu pohishtva,

zharek pishe v prah.