Revija SRP 119/120

Milena Sushnik Falle

 

UGASLI PLAMENI

 

SAMOTA

 

Vzljubish jo,
pochasi,
ko postanejo
mnoge besede
speljane v molk
in pega dushe
dobiva podobo
brez sanj.

Chakanje
jutra,
ki po nochi
ne zazhari,
kot dotik stvari
na izgubljenem mestu;
negotovost
v povojih chustev
za nov dan.

 

 

 

NA VSE DORECHENO

 

Rada bi povrnila
poletja ob morju,
ovila prazne roke
okoli bilk zhivljenja,
ranjena s tesnobo,
v kretnjah chasa
razchlenila vezi
vrachanju preteklega,
kot bolechina v dvigu s padcem,
vzvalovala.

 

Rada bi povrnila
disheche brstenje
v drevoredu kostanjev,
zleknila chut duha
pod spomenik,
nedosezhen,
neviden,
ogorek pushchobe
iznichila -
razcefrala

 

Rada bi povrnila
drobce idealov,
gube na obrazu
pustila v ogledalu,
osenchenem znamenitih spominov,
izprala prashno grlo dushe,
s pozhirki mozhate lepote,
pod vrbo zhalujko,
breztelesno pochivala.

 

 

 

UGASLI PLAMENI

 

So nochi,
ki jih ne prespish,
nochi, ko se od sten sochutja
lushchi praznota.

So nochi,
ko v brezglasnosti
dohitevash
vse tiste ure,
ki si jih dal
brez vrnitve.

So nochi,
ko chutish uteho
govoriti spominu.