Revija SRP 119/120

Matjazh Jarc

 

PRAVICA OSTATI ZUNAJ

 

Ni tako dolgo tega, kar se je mojster Drago Janchar pojezil nad dejstvom, da dandanes v Sloveniji zhe vsakdo nekaj pishe in celo objavlja. Razumeti ga je bilo nekako takole: pisanje je za mojstre, objavljati bi bilo treba le vrhunske zapise, vse ostalo pa so moteche in celo shkodljive smeti, ki kvarijo narod in pachijo njegovo kulturno podobo.

She manj Ljubljanice pa je preteklo, do danes (14. julij 2014) je minilo pravzaprav le nekaj tednov, odkar je urednik in ustanovitelj shtevilnih nagrad Andrej Blatnik izjavil, da vsako leto izide prevech slovenskih knjig.

V vmesnem obdobju so tovrstne bogokletne trditve za njima godrnjaje ponavljali premnogi slovenski pishochi elitisti, lahko bi se jim reklo narodovi izbranci, che se ne bi izbrali sami oziroma drug drugega. Njihovo zgrozhenost je podpihoval in jo podpihuje sam hudich narodove vse boljshe pismenosti, njegove intuitivne kritichnosti, neprivoschljivosti in zavisti ter zavratne zhlehtnobe, s pomochjo katerih se je na domachih tleh vnel véliki slovenski knjizhni kres. V njem je zagorela etablirana slovenska knjizhevnost, samooklicana znanilka vrhunske kvalitete, v resnici pa tezhko razumljiva in pretezhno duhamorna tvarina manj pomembnih, najvechkrat v ideoloshke spone vklenjenih, umetnih namesto umetnostnih stvaritev, ki s pristno slovensko stvarnostjo niso imele in nimajo skoraj nikakrshne druge zveze kot mastne subvencije iz drzhavnega prorachuna. Vzhgalo se je vse, od Tauferjeve poezije do Lenkove proze, in roko na srce: Janchar je mogoche imel zase in za svoje delo prav, ne pa tudi za mnoge druge avtorje, ki so se po partijski in njej sorodnih linijah ugnezdili v glavni pisarni pisateljskega ceha.

Zdaj pa nenadoma mnozhica nadobudnih piscev in pisk zachne kot za stavo izdajati romane in pesmi, zasuje z njimi police tako rekoch edine slovenske knjigarne in - bohobvarji! - se nakopichi v javni knjizhnichni mrezhi! Nadlezhna zalega v bistvu odriva s polic velika in nagrajevana imena slovenske knjizhevnosti in prek zharkov uradno ugotovljene pisateljske slave meche neljubo senco, v kateri se imena Zlobec, Vojnovich, Shteger imndr. komajda she vidijo. Tako ne bo shlo, tezhavo je treba reshiti takoj! Kaj se to pravi, da se zachenjajo z literaturo ukvarjati tudi mali ljudje z drugega brega?! Niti revolucija niti izobrazhevalni proces nista ciljala v to smer, zaradi tega prekletega tehnichnega napredka, demokratizacije in ponovne uvedbe zasebne lastnine so ogrozheni vsi polpretekli napori razosebljanja in kolektivizacije mishljenja, narod se soocha z vse bolj verjetno usodo samounichenja! Treba je ukrepati: na primer nasho edino omembe vredno, a zhal bankrotirano zalozhnisko delnishko druzhbo preoblikovati v socialistichno zadrugo, jo v nacionalnem interesu spet podrzhaviti in lepo kulturno repolitizirati, okoli cehovskega drushtva pa postaviti novo, she vishjo ograjo, omejiti slovenskemu bralstvu aktivni dostop do svetovnega spleta ali pa vsaj po nojevsko zapichiti glave v pesek, kot da se nich ne godi; na chelo ceha poklicati pomoch tipa Korshich, chetudi ni ne pisatelj ne poet, ima pa zavidljive aktivistichne sposobnosti, poeta Tauferja pa izkoristiti tudi glede na njegove obveshchevalske sposobnosti, ki jim v polpretekli dobi ni prichevala samo literarna zgodovina. Treba je angazhirati tudi Svetino, chigar slovensko besedo v originalu ceni zlasti shpansko govorecha publika, kajti on se je pripravljen s svojim umetnishkim ugledom vred postaviti v prvo vrsto borcev za status quo, v katerega naj ostane vstop chim vechjega shtevila nenadzorovano vzniklih ustvarjalcev odlochno prepovedan.

Vse to, in she bi lahko nashteval, je treba in vech kot treba, kajti Slovenci smo se znashli pred veliko nevarnostjo, da bomo mnozhichno zboleli za ustvarjalnostjo, kar lahko porazno vpliva ne le na obstojeche razmere v slovenski kulturi, temvech tudi na vsesploshni razvoj slovenske drzhave.

 

*

 

Le chému je bil namenjen tako trpek, a vendar sladák uvod? Ker pishem ta chlanek kot nekdo, ki je nihche, pa vendarle objavlja, cheprav samo tam, do koder skoraj ne sezhe sicer budno nadzornishko oko? – Tochno tako! V nashi stvarnosti se moram najprej opravichiti, ker mislim, ker torej sem. She posebej pa se zhelim opravichiti zato, ker se ne sklicujem na mnenja intelektualnih avtoritet, ne citiram njihovih priznanih misli, ampak navajam kar svoja spoznanja. Naj mi gospoda Janchar in Blatnik oprostita, ker imam svoje osebno mnenje in ga znam napisati, cheprav sem samo neugleden in nevrhunski nihche. Toda nisem edini, cela mala mnozhica nas je takih, ne nazadnje tudi zato, ker smo pred stoletji nenadoma vsi postali svobodni in enaki pred zakoni, dandanes pa je celo v slovenski ustavi zapisana nasha pravica do svobodnega izrazhanja. Seveda tega she ne znamo in ne zmoremo tako dobro, kot je to nekoch znala izbrana druzhbena elita, vendar pa se bomo vsega tega in she marsichesa drugega v stoletju, dveh zagotovo izuchili.

In tedaj, izbranci moji, bo tako, kot sem zadnjich zaman dopovedoval zgoraj imenovanemu gospodu uredniku in ustanovitelju premnogih literarnih nagrad: literatura ne bo vech toliko za branje kolikor za pisanje. Mi in vi se zhal takrat ne bomo vech srechali, da bi se lahko zazrl v vashe skisane obraze, ko bi ljubosumno opazovali, kako se vashe ljubice besede, ki ste jih hoteli imeti samo zase, valjajo v posteljah chisto navadnih ljudi, tako rekoch nihchetov. No, takrat bo to mnozhichen pojav, zhe danes pa si vsaj jaz s povsem chisto vestjo dovolim odkrit ljubezenski odnos z besedami v tem chlanku, pa chetudi sem jih po vashem mnenju najverjetneje nevreden. She dlje se lahko odpravim po tej svoji duhovni poti: lahko zapishem vse, kar mi pade na pamet, pa cheprav sem to opazil in spoznal chisto sam, ne da bi dosledno navajal argumente, zakaj mislim tako, kot mislim. Svoja mnenja bom v tem chlanku opravicheval in dodatno utemeljeval samo tedaj, kadar se bo to zdelo potrebno meni, ne pa vam, sicer pa bom chisto preprosto povedal, kaj si o chem ali o kom mislim. In verjemite, moje misli niso manj iskrive od vashih, le zaradi zgodovinskega razvoja, v katerem smo intelektualni nihcheti v vasho korist praviloma vedno potegnili »ta kratko«, bo nashe pisanje sprva mogoche res bolj okorno, kot je vashe. Toda izbrusili bomo svoj stil, preizkushali se bomo v vihtenju peres tako dolgo, dokler ne boste, elitniki dragi, postali eni izmed nas, kar ste v bistvu zhe zdaj.

V redu je, zdaj veste, zakaj se lahko javno izrazha tudi nihche in zakaj ste v njegovih ocheh tako neizmerno smeshni, kadar se med sabo venchate in slavite, kot da ste sami pozhrli vso vednost sveta, cheprav so vashi mozhgani ravno tako neizkorishceni, kot so pach pomanjkljivo delujochi mozhgani slehernega chloveka. Tudi che vas je tega sram, si chim prej priznajte, da ste samo ljudje, ne nazadnje zato, ker – kot vsi mi ostali – lulate in kakate. Vsi ljudje lulamo in kakamo, chetudi nam to smrdi in to pochnemo chim bolj na skrivaj. Obljubljam vam, obchinstvu boste od tega spoznanja dalje kazali dosti manj posvecheno nabuhle obraze. Ne bo vas vech tako motilo, che bo she kdo drug kaj napisal in objavil v slovenshchini; kdo ve, che vas ne bo to schasoma zachelo celo veseliti in navdajati z novim upanjem v zdrav razvoj slovenskega naroda.

 

*

 

In ko sem zasejal seme upanja, za katero iskreno upam, da bo chim prej vzklilo tudi v najbolj zagrenjenih slovenskih srcih, naj konchno preidem k samemu chlanku.

 

*

 

Zame se je zgodovina zachela tistega dne, ko sem se rodil, zato se za vse tisto, kar se je dogajalo pred tem, ne pochutim soodgovornega. Kar je bilo, je bilo, in se tule ne bom ukvarjal z mrtveci in minulostjo, okrog mene je prevech zhivega, vrednega moje primarne pozornosti.

Strinjam se sicer s tistimi, ki trdijo, da je za odpravo anomalij treba najprej odpraviti njihove vzroke. Ne strinjam pa se, da je treba za odpravo teh vzrokov posegati v preteklost, kar se itak ne da, ampak menim, da je dovolj tudi njih odpraviti od zdaj naprej, pa chetudi nekateri obstajajo zhe od zachetka chloveshtva. Mnogi seveda menijo, da se tudi tega ne da, to pa jaz ocenjujem kot navaden defetizem. Svoje upanje in vero v lepsho prihodnost torej utemeljujem na sedanjosti in omejujem z obdobjem moje osebne zgodovine, pri chemer pa itak vem, da bo, kar bo. Naj torej zachnem!

 

Zhe od rojstva sodelujem v slovenskem dogajanju, najprej z jokom, potem pa vedno glasneje z govorom in smehom. Kot dojenchek sem najprej zajokal, ko sem nad sabo najverjetneje zaslutil navelichane in slabovoljne obraze ljudi, ki so me po sluzhbeni dolzhnosti izvlekli iz materinega trebuha. Danes se kot starec klepetavo rezhim ljudem, ki bi me mnogokrat najraje potisnili nazaj v materin trebuh, a me ne morejo, ker je moja mati zhe mrtva. Prej sem zapisal, da me mrtveci ne zanimajo, zato v mrtvo mater nochem, in ker nochem, me vanjo ne morejo potisniti niti na simbolni ravni. Verjetno je na tej tochki srchika konflikta med mano in druzhbo, tu se borim za svojo osnovno pravico, ki sicer ni zapisana v nobeni ustavi: pravica ostati zunaj.

Mogoche koga zanima, kje je to – zunaj. Zunaj matere, to zagotovo. Deloma tudi zunaj ocheta, kolikor je v moji predzgodovini seme, iz katerega sem zrasel, prishlo iz njega. Naj to obvelja kot prva zhivljenjska raven. Che me kdo zhe na tej ravni z eno od dveh najbolj znanih tukajshnjih kletvic, v slovenshchino prispelih iz srbohrvashkega jezika, odposhilja nazaj v ochetovo ali materino telo, se lahko temu uprem in uveljavim svojo pravico ostati zunaj. To mi koristi, ker zunaj lahko zhivim, chesar znotraj ne bi mogel. Znotraj matere naj bi moje zhivljenje po nekaterih dushebrizhnih nazorih sicer veljalo za sveto, toda kaj naj bi z njim pochel jaz, che se ne bi mogel aktivno udejstvovati niti z jokom niti s smehom, kar se mi zdi bistveno za pravico svobodnega izrazhanja? Trdim namrech, da sem brez te pravice, cheprav je po svoji naravi sekundarna, nich. Che pa jo hochem izvrshevati, tedaj ostati zunaj matere in ocheta ni samo moja primarna pravica, temvech tudi dolzhnost.

 

In kje je she – zunaj? Marsikje, zlasti pa zunaj mishljenjskih okvirov. Ti se she preradi vzpostavijo povsod tam, kjer taka ali drugachna avtoriteta oblikuje mishljenjske vzorce, jih razglasha za obche veljavne, jih z uporabo raznoraznih metod vsiljuje ljudem in prichakuje ali celo zahteva, da naj bi z vso svojo pametjo ostali uokvirjeni znotraj njih. Skoraj vsaka socializacija pravzaprav temelji na takem procesu uchenja, izobrazhevanja, oblikovanja zhivljenjskih nazorov, preprichanj ali verovanj, ki zaobjemajo pamet posameznika, ne da bi se ta zavedal, da ga uokvirjajo. Ker ga socializirajo, torej udruzhbljajo in kolektivizirajo na podlagi skupnih mishljenjskih imenovalcev, ga navdajajo prej z obchutkom varnosti in mochi, ker ga pach podpira zaledje enako mislechih posameznikov, kot pa s strahom in negotovostjo individualnega tveganja svobodne misli, ki je zaradi preseganja danih okvirov vedno drugachna in samosvoja. Prav omenjena negotovost, povzrochena s takim ali drugachnim ustrahovanjem s strani avtoritet, omogocha nezavedanje posameznika, da ima pravico ostati zunaj, kajti v procesu socializacije ostane ta pravica zamolchana pa tudi nezazhelena, ker bi sicer za proces lahko pomenila nepremostljivo oviro. Toda ker pravica obstaja, jo z nekoliko poguma lahko izvrshi vsakdo, ki se je zave.

Seveda nastanejo zanj v takem primeru posledice. Prva je pozitivna in prijetna, reche se ji individualizacija: posameznik misli svobodno, ne omejujejo ga sploshno veljavni mishljenjski vzorci in umetno vzpostavljeni okviri, odprt je za nove ideje in je ustvarjalen, plodovit, praviloma zadovoljen s sabo ter optimistichno naravnan. Toda druga posledica je negativna: okolje ga praviloma izobchi ali pa ga skusha izkoristiti za svoje namene in nato zavrechi, zaradi njegove drugachnosti ga je v dolochenih primerih pripravljeno celo unichiti, na vsak nachin pa ga zheli kaznovati, ker se sámo pravice ostati zunaj ne zaveda, je ne razume, se je boji in jo zato sankcionira. Toda ker je ta pravica dana in neizpodbitna, se vsaka zamishljena kazen chloveshkega okolja nad tistim, ki jo izvrshi, praviloma izkazhe kot nagrada, kajti odvezhe ga sodelovanja pri vzpostavljanju in uposhtevanju vedno novih mishljenjskih vzorcev in nasploh pri vsem dogajanju, ki poteka znotraj njih.

 

Malo sem zakompliciral, zato bom skushal isto razlozhiti she s pomochjo primera iz moje zgodovine. Predstavil bom v Sloveniji skoraj obche veljaven mishljenjski okvir (ki seveda ni edini!) in najprej prikazal, kako v realnosti znotraj njega delujejo mishljenjski vzorci, po katerih se praviloma ravnajo etablirani pripadniki slovenskega pisateljskega ceha. S tem seveda ne zhelim vzpostavljati novega okvira, temvech zgolj pokazati na mozhnost, da ne rechem nujnost izvrshevanja pravice ostati zunaj.

Rabim dva realna subjekta. Prvi naj bo odpadnik Jansha, ki ga v tem chasu v Sloveniji vsakdo pozna. Drugi naj bo kulturni delavec Taufer; tudi ta mnogim ni povsem nepoznan.

Zachnem s Tauferjem: on je vpet v mishljenjski okvir, s katerim je dolochena druzhbeno pogojena podoba slovenske kulture, ki ji v imenu slovenshchine nachelujejo knjizhevniki. Tvorijo jo shtirje glavni mishljenjski vzorci: avantgardnost, elitnost, vrhunskost in politichna neoporechnost. Vsi shtirje so med sabo povezani, delujejo vsak posebej in vsak znotraj vsakega drugega, kar vse se dogaja v aktualnem politichnem kontekstu, ki zahteva od kulturnega delavca prvenstveno predanost tradicionalno vrhovni politichni avtoriteti in njenim zgodovinskim ciljem, absolutno nadrejenost politichnega nad umetnishkim, povzdigovanje interesov naroda in njegove vrhushke nad interese posameznega pripadnika tega naroda, in seveda nepriznavanje pravice ostati zunaj.

Zdaj se pojavi Jansha, izkoristi pravico ostati zunaj in s tem krshi enega Tauferjevih glavnih postulatov. Tauferju namrech manifestativno odreche tako avantgardnost kot elitnost in vrhunskost, priznava mu le she politichno neoporechnost, mishljeno v slabshalnem smislu. Pravzaprav ga javno vzame ven iz varnega zavetja njegovih osnovnih mishljenjskih vzorcev in ga da javno proglasiti za shpeckahlo ter udbovca, kar v dolochenih intelektualnih krogih velja kot zmerljivka. Cheprav Taufer svojega mishljenjskega okvirja in osebne zgodovine ne zanika, pa izkoristi funkcionarske pristojnosti in da Jansho za kazen izobchiti iz glavne pisarne pisateljskega ceha. Pravica ostati zunaj je za Jansho s tem tudi dejansko izvrshena, kar mu zagotovo prinese obchutek svobode, osebnega zadovoljstva in tako naprej, toda po drugi strani je zdaj javno izobchen, mishljenjsko uokvirjeno polintelektualno okolje ga ima za kaznovanega in si ga zheli za povrh she unichiti. Na tem mestu ni treba posebej poudarjati, da je bil Tauferjev ukrep po svoji politichni naravi avantgarden, saj se je zgodil znotraj druzhbeno prevladujochega mishljenjskega okvira in je le napovedoval in vnaprej upravicheval Janshevo resnejshe kaznovanje, ki ga je pred Tauferjevim knjizhevnishko politichnim nastopom zhe pripravila vrhovna avtoriteta.

Prav to resnejshe kaznovanje, ki je prav kmalu sledilo, pa odpira vsebino pravice ostati zunaj she na vishji ravni. Odprto je namrech vprashanje, kako lahko izvrshuje pravico ostati zunaj nekdo, ki so ga zaklenili v zapor.

 

*

 

Za zdaj she ne bom odgovarjal na to vprashanje, marvech si bom skushal odgovoriti na nekatera druga, zlasti na to, ali je dal Taufer Jansho izobchiti po svoji volji ali mu je to prishepnila vrhushka. Drugo vprashanje: kako to, da je vechina etabliranih piscev videla, kaj se je zgodilo, pravico ostati zunaj pa so manifestirali le redki izmed njih? In tretje: ali je kdo sploh prichakoval, da bo po bliskoviti akciji Tauferja in njegovih pribochnikov tudi shirsha javnost izkoristila to pravico, ali pa je pravilno predvidel uchinek chredne potrebe ljudstva po linchanju tistega, ki si je drznil presechi prevladujochi mishljenjski okvir druzhbe?

Najprej pa zhelim razlozhiti, kako lahko nekdo sploh presezhe prevladujochi mishljenjski okvir druzhbe, kar naj bi spotoma bralcu she malo natanchneje pojasnilo tudi to, kaj ta okvir sploh je.

 

*

 

Vechina Slovenk in Slovencev je spretno izsholanih levicharjev. To je predvsem dedishchina usmerjenega izobrazhevanja, ki jim je temeljito prirezalo shirino mishljenja na vseh stopnjah sholanja, izrazitega medijskega enoumja, ki jim z nezavedno, samocenzurirano politichno propagando vsakodnevno izpira tako imenovane desnicharske smeti iz mozhganov, ter kulturne politike, ki je Marxovo duhovno nadstavbo s prekanjenim subvencioniranjem in kadrovanjem skoraj v celoti rezervirala za pravilno misleche intelektualce in umetnike. Pravilno misliti pomeni sposhtovati prevladujochi mishljenjski okvir, ga nikakor ne presegati, she zlasti pa ne ostajati zunaj njega. V pisarnah notranjepolitichne obveshchevalne sluzhbe, ki ima pri Slovencih zavidljivo tradicijo, obstajata dva seznama drzhavljanov, eni so primerni, drugi neprimerni. Kdor misli pravilno, je nagrajevan, kdor misli narobe, pa odstavljen od drzhavnih jasli. Drzhavne jasli so institucije pod nadzorom drzhave, kamor sodijo tudi drushtva nacionalnega pomena, torej sodobni cehi. V njih se druzhi cvet najprimernejshih Slovencev, ki so bodisi potomci priznanih levicharjev ali pa so z zavednim ali nezavednim ukrivljanjem hrbtenic pod pravimi koti, se pravi z vztrajanjem znotraj prevladujochega mishljenjskega okvira, pridno izkazovali lojalnost prevladujochemu rezhimu in prilagodljivost predpisanim mishljenjskim vzorcem. Njihove pomembne lastnosti so ubogljivost, zanesljivost, predvidljivost ali celo upogljivost. Druga skupna lastnost je intelektualna omejenost znotraj danega prevladujochega mishljenjskega okvirja, prva pa vsekakor njihov v podzavest vklesani odklonilni odnos do pravice ostati zunaj.

Kako pa bi sploh lahko kdo, ki so ga z metodami razosebljanja in predpisovanja obveznih miselnih vzorcev izsholali v kolektivistichnem duhu, izrabil to svojo pravico, cheprav ga niso uchili o njej, poleg tega pa so si prizadevali zatreti vsako njegovo potrebo po spoznavanju mishljenjskih vzorcev, ki jih v izobrazhevalnih programih preprosto ni bilo, mediji jih niso omenjali ali pa so jih ob vsaki prilozhnosti raztrgali, kulturna politika pa jih ni podpirala, temvech odrivala v kot? Ostati zunaj bi namrech pomenilo biti posameznik, ne samo delchek kolektiva, pomenilo bi biti drugachen, nepredvidljiv in torej nezanesljiv, neubogljiv in v konchni konsekvenci neupogljiv. Cheprav bi bil posameznik she vedno nadzorljiv, pa bi vendar lahko z izvrshevanjem pravice svobodnega izrazhanja opozarjal na nezazhelene, neprimerne mishljenjske vzorce zunaj prevladujochega mishljenjskega okvira, kar bi lahko shkodovalo in schasoma celo ogrozilo trdnost in celovitost nashe druzhbe, posledichno pa seveda tudi utrjenost njenih tradicionalnih oblasti, se pravi vsemogochnost druzhbene vrhushke. Ni si tezhko predstavljati mnozhice svobodno mislechih posameznikov, bivajochih zunaj druzhbeno priznanega mishljenjskega okvirja, kako rushijo na videz demokratichno, v resnici pa enomishljenjsko druzhbo, ogrozhajo mednarodni ugled drzhave, ker z neprestanim izvrshevanjem pravice ostati zunaj vzbujajo dvom o njeni dejanski demokratichnosti, za katero je v resnici znachilna prikrito enosmerna subordinacija celotnega sistema drzhave in vseh njegovih podsistemov. She posebej tezhko bi se bilo v tem primeru vrhushki obdrzhati za krmilom te zarjavele ladje, ker je bila zhe pred dvema desetletjema poslana na plovbo po zahodnoevropskih demokratichnih pravilih, ki pravico ostati zunaj ne le dovoljujejo, ampak jo postavljajo kot samoumevni, nujni predpogoj za zdrav razvoj evropskih narodov in vsakega drzhavljana Evrope. Glede tega vrhushki nashe krepko postarane druzhbe nich ne pomaga zatiranje evropskih civilizacijskih standardov, saj je reva priletna, bolna, nemochna in celo senilna, njeni zvesti priskledniki in privrzhenci iz mlajshih generacij pa se ji motajo okrog krila samo zaradi financhnih koristi, ki so jih od nje delezhni. Seveda, zdaj je starka she kar premozhna, toda prekomerno podaljshevanje politichne kariere na druzhbenem vrhu je zhe precej spraznilo njene rachune v tujih bankah, za dedishchino in za pogrebshchino ne bo kaj dosti ostalo. Toda ona trmasto vztraja, uokvirja druzhbo v svoj prezhiveti mishljenjski okvir, cheprav ji bo v rokah vsak chas strohnel in se zdrobil v prah njene neslavne zgodovine.

Kaj to pove? To pove, da je pravico ostati zunaj ne samo preprosto, ampak tudi nujno chim prej izvrshiti, she pred potopom nashe zarjavele ladje. Edino od zunaj se jo da varno prikrmariti v evropsko ladjedelnico in jo temeljito prenoviti, ne samo prebarvati, kot se je to zgodilo med pridruzhevanjem EU, ampak predvsem zamenjati njene vitalne dele, jih nadomestiti z novimi, neobveznimi mishljenjskimi vzorci in omogochiti – posameznikom, ne pa kolektivu! – svobodno izbiro med njimi, zunaj nekega vsiljenega sploshnega in programirano prevladujochega mishljenjskega okvira.

 

*

 

Zdaj pa sem spet pri Tauferju in zgoraj zastavljenih vprashanjih. V sistemizaciji njegovega kulturnega delovnega mesta je dolocheno, da se oglasha v imenu civilne druzhbe. S tem ne bi bilo nich narobe, che bi mu oglashanje narochila civilna druzhba sama; tako pa sosledica dogodkov vedno znova pokazhe, da Taufer nastopi v predfilmu, ki napove politichno mojstrovino vrhushke. Pisateljski ceh na primer v duhovno zgradbo druzhbe javno vbrizgne idejo o rehabilitaciji nekega umetnika, za katero so se pri vrhushki v ozadju zavzeli tuji, morda francoski politichni krogi, podprti z ekonomsko mochjo tamkajshnje avtomobilske industrije. Vrhushka ga rehabilitira, ustvarjen pa je vtis njene visoke demokratichnosti, saj naj bi bila rehabilitacija posledica avtoritete civilne druzhbe, tochneje pisateljskega ceha. Ali pa primer izgona iz raja: partija nazhene slovensko vrhushko iz svojih internacionalnih vrst, ji pri tem zagrozi z bombniki, njej pa je to nerodno priznati pred lastnim podrejenim kolektivom; edino she Taufer lahko ohrani njen ugled. Pod skrbno nadzorovanimi medijskimi zharometi mora torej zahtevati od vrhushke, da naj izstopi iz internacionalnih vrst in prerazporedi dezhelo na drugo geopolitichno stran, potem pa skupaj s pribochniki she napishe osnutek nove ustave, da se pred njeno demokratichnostjo skrije celo nemshka, vrhushka pa tik zatem od zgoraj postrezhe z zakonodajnim postopkom, da ga ni bolj demokratichnega, in se, preoblechena v demokratko, s pravo ustavo postavi za glavno figuro prihajajoche tranzicije. Ni vprashanje, ali je ona prishepnila Tauferju, s chim naj nastopi pod medijskimi zharometi, vprashanje je, ali mu je potem rekla hvala. Edino glede na neprestano privzdignjenost njegovega nosu in na prevzvisheno toniko njegovih medijskih nastopov bi lahko sklepali, da je bil vrhushkine hvalezhnosti vsakich delezhen vsaj toliko, da je rad pripravil predfilm za njeno naslednjo demokratichno politichno akcijo, nazadnje pach v primeru simbolnega izobchenja in nato prave aretacije odpadnika z medijsko ozloveshchenim imenom, ki si je drznil manifestativno izvrshevati svojo pravico ostati zunaj, kar je bil seveda pogoj, da je bila njegova opozicijska drzha na politichnem prizorishchu dejanska, ne pa fiktivna kot pri nekaterih pripadnikih drugih tako imenovanih opozicijskih strank.

Che sem zapisal pojem medijsko ozloveshcheno ime, poudarjeno osramocheno s strani Tauferjeve kulturno delavske avtoritete, sem zhe predstavil eno glavnih metod za spodbujanje lincha, ki je za kratek zgodovinski hip znova zdruzhil narodni kolektiv, pripeljal pod vrhushkino krilo she eno politichno generacijo in tako podaljshal njen nadzor nad drzhavnim premozhenjem. Na srecho je ob vsem tem nastala kolateralna shkoda, nezanemarljiv del kolektiva se je zachel pospesheno preobrazhati v posameznike, opogumil se je she celo delchek pravne stroke, ki je z izvrshitvijo svoje pravice svobodnega izrazhanja strokovno podprl pravico ostati zunaj in s tem novim posameznikom odprl pot iz prevladujochega mishljenjskega okvira tudi na individualnih ravneh, nich vech samo pod plaschem religioznih, iz Vatikana narekovanih in mishljenjsko uokvirjenih vzorcev. Celo Taufer bo mogoche schasoma ugotovil, che ga ne bo razocharanje prevech chustveno prizadelo, da je v tem primeru s spodbujanjem javnega lincha nehote pomagal sprozhiti proces dejanske demokratizacije slovenskega naroda.

Toda naj na tem mestu poudarim, da njegovega imena v tem zapisu ne uporabljam samo kot osebno ime, temvech predvsem kot simbol zasluzhnega slovenskega kulturnega delavca, ki od nashe druzhbene vrhushke obchasno dobi kako pomembnejsho nalogo in jo zna prav zgledno opraviti.

 

*

 

Ko sem med tem she enkrat preletel zgoraj zapisano, da bi popravil tipkovne napake in zbrisal morebitne zhalitve, che bi do njih nehote prishlo, sem naletel na she eno neodgovorjeno vprashanje, ki se mi je ochitno zdelo tako malo pomembno, da sem nanj kar pozabil. Kako to, da je vechina slovenskih piscev videla, kaj so v glavni pisarni njihovega ceha pocheli Taufer in njegovi pribochniki, pravico ostati zunaj pa so manifestirali le redki izmed njih? – tako se je glasilo to vprashanje. Najbrzh sem mislil na pravico oditi ven, ki se od tukaj obravnavane pravice ostati zunaj nekoliko razlikuje, kajti ko si enkrat zhe notri, ne moresh vech ostati zunaj; to, da si nekoch vstopil, je na tebi pustilo neizbrisen pechat.

To vprashanje me vracha na zachetek chlanka, ko sem se – roko na srce – na neki nachin posredno izgovarjal, zakaj mene ni v pisateljskem cehu. Pravzaprav sem imel glede tega srecho: po prvih treh objavljenih knjigah in kar nekaj radijskih igrah me slovenski pisci najprej niso hoteli sprejeti medse, cheprav sem se prijavil; verjetno so me zavrnili iz previdnosti, da jim ne bi kvaril igre, ali pa so moje ime nashli na tistem drugem seznamu, s katerega ne moresh, ko si enkrat na njem. Takrat sem se seveda zamislil nad njimi malo bolj poglobljeno: v bistvu so mi z blokado prav oni omogochili she naprej izvrshevati pravico ostati zunaj, za kar sem jim danes zelo hvalezhen. Tako zelo hvalezhen, da jim sploh ne zamerim, ker ostajajo znotraj, kajti – kot bi rekel ljubljanski zhupan – imajo to pravico. Najprej me niso sprejeli, po enajsti knjigi pa mi niti na misel vech ne pride, da bi se she kdaj prijavil. Ostajam zunaj, opazujem, kaj vse se dogaja v napol strohnelem mishljenjskem okvirju, ki ga branijo do zadnjega diha, in chakam. Vmes pa she kdaj kaj napishem, kljub temu, da bi mojster Janchar in na zachetku omenjeni gospod urednik in ustanovitelj mnogih literarnih nagrad – che bi vedela, kaj pochnem – menila, da je takih avtorjev, kakrshen sem jaz, v slovenski kulturi prevech.

Ampak to ni she nich v primeri z napovedjo, koliko nas shele bo. To sem povedal zhe na zachetku, tukaj naj za konec samo she podkrepim z argumentom: zunaj je – vsaj zame – bistveno vech prostora kot znotraj. Pomembno je samo premagati strah pred tem, da te bo vrhushka vtaknila v kletko; toda che te ni uspela zhe pred tem ograditi s svojim mishljenjskim okvirom, v katerega je ujeta tudi sama, te lahko vtakne celo za zhelezne reshetke, vendar to she vedno ne pomeni, da nisi ostal zunaj. Pravica ostati zunaj je namrech po svoji naravi – neodtujljiva in uokvirjenim duhovom – nedosegljiva.