Revija SRP 119/120

Matjazh Jarc

 

POLITICHNA VLOGA SLOVENSKIH MEDIJEV

(leto 2014)

 

I. UVOD

 

Ko sem bil konec devetdesetih let prejshnjega stoletja she uradnik, ki je pod – recimo temu strokovnim – nadzorom zlasti nemshkih in bruseljskih uradnikov koordiniral dolgotrajni proces eliminicije Zakona o javnih glasilih, s katerim je socialistichna zveza delovnega ljudstva pod okriljem komunistichne partije zhe desetletja vzdrzhevala z revolucijo ustvarjeno medijsko enoumje v Sloveniji, sem se pochutil kot na minskem polju. Na vsakem koraku so me chakale politichne mine, s katerimi so si slovenski politiki prizadevali preprechevati ali vsaj zaustavljati ta zakonodajni proces. S severozahoda so mi prali mozhgane na pristojnem direktoratu EU, ki je zahteval uskladitev z evropskimi medijskimi predpisi, iz slovenskega politichnega centra pa so prek medijev vsakodnevno zmerjali moje ministrstvo, kakshne zakonske zmazke skusha vrivati v slovenski pravni red. Ista politika, ki je podpisala pridruzhitveni sporazum, v katerem je bila uskladitev pravnega reda nujna predpostavka za polnopravno chlanstvo v uniji, je v domachih politichnih institucijah napenjala vse mochi, da bi na medijskem podrochju ostalo vse tako, kot je bilo prej, novi Zakon o medijih pa naj bi ostal le v evropsko preobleko ogrnjen Zakon o javnih glasilih. Ti rachuni, ki jih je za slovensko oblast izrachunavalo predvsem tedanje (formalno in neformalno) vodstvo RTV SLO in jih podchrtavalo z dirigiranimi mnenji institucij t.i. civilne druzhbe, tedaj she monopolnim novinarskim drushtvom ter sindikati, pa tudi z mednarodno pomochjo t.i. strokovnjakov iz vrst socialistichne internacionale, se na formalno-pravni ravni seveda niso izshli; nova medijska zakonodaja je po nekaj letih in treh menjavah strank za krmilom pristojnega ministrstva vendarle ugledala luch sveta. Seveda je bila, zlasti pod politichnim pritiskom stranke socialnih demokratov, pohabljena in neevropska v vseh tistih delih, glede katerih naj bi Slovenija ostala politichno suverena, oziroma avtonomna, predvsem pa so nazadnje omenjeni politichni duhovi skoraj v celoti preprechili njeno implementacijo.

Nov zakon smo torej dobili, cheprav pohabljen, mene so tik pred zadnjo obravnavo zbrcali v pisarno, v kateri nisem smel nichesar vech delati, z mano komunicirati pa je bilo kolegom prepovedano, da so lahko t.i. nashi politichni strokovnjaki v zadnji fazi postopka neovirano vrnili vanj chim vech chlenov starega jugoslovanskega zakona, mediji pa so se po njegovi uveljavitvi obnashali, kot da se ni nich zgodilo. To stanje traja she danes. Slovenski dnevniki in osrednji radijski in televizijski programi so ostali v sluzhbi nevidne organizacije, v katero sta se preobrazili zgoraj omenjeni politichni instituciji, SZDL in KP. Res je, da je ne vidimo, jo pa zato dosti bolj obchutimo: urednishko-novinarski zbor ji posvecha svoje enoglasne pesmi tako ubrano, da je skoraj primerljiv s pevci gregorjanskih koralov.

Tisto, kar je she tezhje razumljivo, namrech potreba po dvoumju, se je izrodila iz sijajnih zamisli, ki sva jih gojila s pokojnim ministrom za kulturo Rudijem Sheligo. Ko je namrech za nekaj mescev sιdel v ministrski fotelj, sem lahko iz predala potegnil svoj – s strani prejshnje oblasti odstranjen – predlog vzpostavitve medijskega sklada, s katerim naj bi neodvisna stroka spodbujala pluralizem v medijski krajini. Po domache povedano: drzhava bi s prorachunskimi sredstvi v osrednjih medijih odpirala prostor za vechumje, se pravi zapirala enoumju vsaj del tega prostora. Seveda so socialni demokrati pri zadnjem branju predloga zakona ta chlen spet chrtali, v naslednjem mandatu pa so ga slovenski demokrati v zakon vrnili spremenjenega: sklad za medije je bil preoblikovan v t.i. sklad za pluranost medijev, ki naj bi spodbujal dvoumje. Z njegovo pomochjo naj bi nachelo objektivne(jshe)ga porochanja v osrednjih medijih namrech nadomestili z nachelom uravnetezhevanja medijske krajine, v kateri bi se morali poleg osrednjih, enoumnih medijev, okrepiti njim nasprotni mediji, ki bi zganjali neko drugo enoumje. Ker je bila vladavina slovenskih demokratov kratka, imamo zdaj seveda medijsko krajino neuravnotezhenega dvoumja, v katerem smo namesto vsaj delne nadomestitve politichne propagande z informativnimi vsebinami skoraj podvojili politichno propagando.

 

II. Od kod politichno enoglasno delovanje slovenskih osrednjih medijev in zaradi chesa je she danes mogoche govoriti o njihovi nepluralnosti.

 

Fakulteta za druzhbene vede, ki zhe desetletja izobrazha vechino novinarjev (pa tudi opazno shtevilo politikov), ima v temelje vgrajen program vzgoje t.i. druzhbeno koristnih delavcev, ki naj znajo razmishljati v socialistichnem duhu, za kar je poskrbela zhe generacija Staneta Dolanca. Po eni strani jim je privzgojen obchutek pomembnosti njihove vloge za druzhbeni razvoj, po drugi strani pa se jasno zavedajo vsebinskih omejitev svojega delovanja, ki uokvirja njihov intelektualni domet s sprejetimi programskimi zasnovami medijev. S svojim delom se lahko gibljejo le znotraj teh okvirov, ki so politichno neoporechni, ker izhajajo iz tradicije, oblikovane v chasu druzhbeno – politichnega nadzora na podrochju informiranja. Skozi politiko zaposlovanja, o kateri she vedno odlochajo preverjeni stari kadri, se ta nadzor sicer ne izvaja vech formalno oziroma institucionalizirano, temvech skozi notranji samonadzor novinarskih aktivov, ki so dandanes neformalni preostanki nekdanjih novinarskih partijskih celic. Skozi njihova kadrovska in nadzorstvena sita imajo mladi novinarji mozhnost ustvariti poklicne kariere predvsem po tradicionalnih pravilih, ki predpostavljajo absolutno programsko prilagojenost, chasu in politichnim okolishchinam ustrezno samocenzuro, za kaj vech pa tudi aktivno udelezhbo v medijskih politichno – propagandnih akcijah. Prilagoditev in karierni prodor skozi tovrstno programirane medijske kolektive praviloma ne implicira manifestiranja individualnih mnenj, she posebej ne, kadar bi le-ta odstopala od druzhbeno sprejemljivih programskih smernic. Vechini novinarjev pa vse to ne povzrocha kakih posebnih tezhav, saj so dobro in ustrezno pripravljeni na tochno tako delo, kot ga zahtevajo od njih v druzhbeni stvarnosti. Tudi che bi jih podrejenost vzvishenim programskim ciljem morda na osebnostni ravni motila, jim privzgojeni obchutek njihove druzhbene pomembnosti vliva dovolj samozavesti, da se glede pisanja o posameznih vsebinah, ki jih dolochajo urednishtva, zlahka odrekajo lastni osebnostni integriteti in si jo nadomestijo z zavestjo o ideoloshko neoporechni integriteti druzhbe, v katere korist naj bi bile naravnane programske zasnove njihovih delodajalcev. In kdo so ti delodajalci?

V dobi lastninjenja podjetij so se osrednji tiskani dnevniki v javnem (beri: politichnem) interesu olastninili tako, da so prishli v prave roke, torej v roke lastnikov, ki so bili vredni zaupanja prevladujoche politike. Ta jim je do lastnishtva pomagala s sprejemom na njihovo kozho pisane zakonodaje o lastninjenju, z administracijo, prekaljeno zhe v prejshnjem sistemu, ki je z ustreznimi akti dovoljevala posamezne lastnishke prenose, in z banchnim sistemom, ki je bil v chasu lastninjenja she vedno v rokah starih politichnih sil. Tedanja opozicija je bila v tistem chasu prevech zaposlena sama s sabo, da bi lahko v teh procesih odigrala kakrshno koli pomembnejsho vlogo, poleg tega se tedaj she niti ni zavedala, da so za demokratichno drzhavo mediji vsaj v miru pomembnejshi od vojske in policije; bolj kot lastninjenju drzhavne lastnine se je posvechala denacionalizaciji med drugo svetovno vojno in po njej zaplenjenega premozhenja in drugim temam. Cheprav se je desni politichni pol – ne glede na njegovo profesionalno in institucionalno nerazvitost, zlasti v primerjavi s profesionalno usposobljenostjo drzhavne uprave in starih politichnih struktur, izurjenih ter temeljito preizkushenih zhe v prejshnji drzhavi – namenil odigrati pomembno vlogo na vseh podrochjih politike, so mu osrednji mediji, vkljuchno z osrednjo tiskovno agencijo, ushli skozi prste in se trdno zasidrali na levem delu politichnega prostora tudi v lastnishkem smislu. In chetudi je politichna desnica v kratkem chasu vladavine Demosa pridobila vsaj nekaj vpliva na kadrovanje v nacionalni radioteleviziji, zlasti pri njenem vrhu, je ostala kadrovska sestava in z njo programska orientiranost cele institucije na vseh izvedbenih ravneh skorajda ista, kot je bila zhe v prejshnjem sistemu. Zhe na tej zgodovinski tochki se je pokazala ambicija politichne desnice, da bi imela za svojo ideologijo in politichne potrebe v rokah vsaj en tiskani dnevnik, kot neke vrste tolazhilno nagrado za ostale izgubljene dnevnike, ki so ostali v rokah dedichev oziroma naslednikov prejshnjega rezhima. S tem ciljem je takshen dnevnik tudi ustanovila, vendar je zhe po kratkem obdobju podlegel premochni, tudi nelojalni konkurenci utechenih chasopisnih hish in zlasti njihovemu monopolu na podrochju distribucije, pestile pa so ga tudi notranje kadrovske in programske tezhave. Iz teh in she drugih razlogov, ki niso toliko bistveni, predvsem pa zaradi shibkosti financhnega zaledja je kmalu propadel tudi ta dnevnik, tako da je v osrednjem medijskem prostoru ostala politichna desnica tako rekoch praznih rok.

She danes obstaja v medijski krajini izrazito neravnovesje v prid politichnim apetitom levih strank, ki niso pripravljene sestopiti s pozicij svoje medijske premochi, cheprav bi bilo to za nadaljni demokratichni razvoj nujno potrebno. Nasprotno: prevladujoche politichne sile obstojeche neravnovesje le she povechujejo in s tem shibijo moch opozicije pod vsako mero, glede na katero bi she lahko govorili o demokratichnem ustroju druzhbe. Zlasti po zadnjih volitvah, ko so ves svoj medijski instrumentarij uporabile za podporo politichnemu sodnemu procesu proti voditelju opozicije, v zvezi s katerim je bilo uporabljenih vech nenachelnih sredstev vsake druge vrste kot pa pravnih nachel in civilizacijskih standardov, ima slovenska medijska krajina glede svoje politichne uravnotezhenosti in objektivnega porochanja kaj klavrno podobo.

 

III. Kako politika uresnichuje interese skozi delovanje medijev, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da pri tem uspe, in nekaj aktualnih primerov medijsko-politichnih projektov.

 

Politichni vpliv na delovanje medijev ni nekaj samo po sebi umevnega. Po eni strani naj bi namrech mediji neodvisno od politike seznanjali ljudi z aktualnim dogajanjem, po drugi naj bi bili neke vrste nadzorniki nad dejanji oblasti, po tretji naj bi s tem pomembno sooblikovali javno mnenje, toda po chetrti naj bi bili sredstvo za uresnichevanje teh ali onih politichnih interesov. Te njihove osnovne dejavnosti so seveda ves chas podprte z zabavnimi dodatki, ki naj bi dodatno motivirali obchinstvo za nakup oziroma spremljanje medijskih edicij in vsebin, ponekod se jim pridruzhujejo tudi kulturne, izobrazhevalne in druge pomozhne vsebine, ki naj bi povechevale zanimivost posameznega medija; v ozadju vseh medijskih dejavnosti pa sta praviloma politichni in/ali trzhni interes izdajatelja oziroma njegovih mecenov. Zato se tudi v njihovem vsebinskem ozadju ves chas dogajata politichna in/ali trzhna propaganda, kot bolj ali manj razvidni osnovni, cheprav nezapisani komponenti programske zasnove, ki imata pomemben vpliv na druge dejavnosti medija. Che trzhno propagando na tem mestu zanemarim in se posvetim predvsem politichni, lahko ugotovim, da mochno vpliva zhe na oblikovanje novic o aktualnem dogajanju, uokvirja (omejuje) nadzorno funkcijo medijev nad dejanji oblasti in zamegljuje pregled nad medijskimi postopki oblikovanja javnega mnenja, kar je seveda vse v sluzhbi uresnichevanja dolochenih politichnih interesov. Zaradi tega se prav slednje najvechkrat izkazhe kot temeljna lastnost medijskega delovanja. Ustavno nachelo, ki se mu v Sloveniji she vedno reche svoboda tiska, cheprav tiskani mediji seveda zhe zdavnaj niso vech najpomembnejshi, se skupaj z ustavno pravico do svobodnega izrazhanja podreja na ta nachin izoblicheni medijski stvarnosti.

V nedemokratichni druzhbi, kakrshna je zaenkrat v pretezhni meri slovenska, igrajo mediji vlogo orodja v rokah politichnih sil. S pomochjo tega orodja si lahko ta ali ona politika oblikuje virtualno javno podobo, hkrati pa seveda (so)ustvarja tudi javno podobo svojih politichnih nasprotnikov. Metode, ki jih pri tem pochetju uporablja, so strokovno dognane in ves chas preizkushane v praksi. Tako lahko, na primer, s premishljenim izborom in ritmom objavljanja aktualnih informacij, tudi tistih o delovanju oblasti, v svojem avditoriju oblikuje naklonjeno javno mnenje za kateri koli politichni projekt, ali pa izzove strashno jezo svojega obchinstva nad katerim koli politichnim dejavnikom. Pogoji za uspeh tovrstnih medijskih manevrov so naslednji: avtorji morajo biti ali nenachelni ali pravoverni in/ali skrajno pragmatichni, vsebine so lahko tudi nepreverjene, vchasih celo izmishljene, obchinstvo mora biti lahkoverno in dovolj nepoucheno o sploshnih druzhbenih zakonitostih, izdajatelj mora razpolagati z zadostno kolichino financhnih sredstev, potrebnih za izvedbo projektov in za lastni zasluzhek. (Slednji pogoj je sicer znachilen za trzhno usmerjeno druzhbo, medtem ko lahko v politichno trdnem okolju v ta namen zadoshchajo t.i. osnovna druzhbena sredstva in politichna ubogljivost izdajatelja, urednishtev ter seveda novinarjev oziroma avtorjev. She vech: v okolju, kjer so novinarji skrbno in premishljeno vzgojeni druzhbeni delavci, kakshna posebna dodatna sredstva niti niso potrebna, ker njihovo ustrezno delovanje izhaja zhe iz privzgojenega nazorskega preprichanja. Che predpostavljam, da je Slovenija v neprekinjeni tranzicijski fazi, na prehodu iz prejshnjega sistema v novega, so pri nas za izvedbo takshnega projekta najbolj uporabne kombinirane metode motiviranja izvajalcev.)

Prvi projekt, ki ga bom uporabil kot primer tovrstnega delovanja, je medijska podpora t.i. vseslovenskim vstajam, ki so se dogajale kot pomozhna dejavnost politichnemu rushenju zadnje vlade slovenskih demokratov. Vstajnishkemu dogajanju je bila namenjena tolikshna medijska pozornost, da so iz zametkov zbiranja skupin politichnih aktivistov dejansko zrasle mnozhichne demonstracije, na katerih je sodeloval pomemben del obchinstva osrednjih medijev. Projekt je – s pomochjo nekaterih strokovnih in politichnih institucij (inshtituti, drzhavne komisije, "neodvisni" regulatorji, pravne osebe civilne druzhbe idr.) – uchinkoval na padec vlade, hkrati pa je z gesli, naperjenimi proti politiki nasploh, demotiviral dobrshen del volilnega telesa za prihodnje aktivno sodelovanje pri politichnih zadevah. Demotivirani del medijskega obchinstva se v pomembnem shtevilu sploh ni udelezhil naslednjih volitev, le njegov manjshi del je oddal svoje glasove za radikalno socialistichno stranko mladih, ki ob intenzivni medijski podpori odseva neposredno oblast vstajnishkega ljudstva, s sodobnim evropskim parlamentarizmom pa zhe po definiciji ne gre skupaj.

Po drugi strani pa prav v tem chasu osrednji mediji ne namenjajo nikakrshne pozornosti zbiranju politichnih aktivistov t.i. civilne druzhbe, ki vsak dan v relativno velikem shtevilu demonstrirajo pred ljubljanskim sodishchem in zahtevajo izpustitev voditelja politichne opozicije iz zapora ter nujno reformo slovenskega pravosodja. V tem primeru gre seveda za popolno medijsko blokado, ki jo je mogoche v slovenskih razmerah izvesti zgolj z molkom osrednjih medijev.

Naj navedem she en primer iz nashe najnovejshe zgodovine: pred kratkim, v chasu nedavnih parlamentarnih volitev, so slovenski osrednji mediji povzrochili zmago novih obrazov, ki jih she nihche ni videl. Stari obrazi in politika nasploh so bili zhe predhodno medijsko in vstajnishko skoraj povsem diskreditirani, zato so mediji zlahka ustvarili kult osebnosti nekega sicer znanega chloveka, ki pa doslej she ni bil politik, ga povzdigovali na visoke virtualne ravni chloveshkih nadlastnosti in mu na ves glas napovedovali zmago. Ker je bil podoben medijski manever zhe nekajkrat preizkushen v preteklosti, so novi obrazi seveda na volitvah zmagali. Razkrivati se bodo zacheli shele po volitvah, ko bo sestavljena nova vlada, in ko bomo lahko predvidoma ugotovili, da obrazi nove izrshne oblasti vechinoma sploh niso novi.

V obeh zgoraj opisanih primerih gre za kratkotrajni politichno-medijski akciji, namenjeni doseganju kratkorochnih ciljev z dolgorochnimi politichnimi posledicami. Zato si je nujno ogledati tudi kak primer dolgotrajnejshe akcije, namenjene dolgorochnejshim ciljem. Naslov tega projekta bi lahko bil – medijski linch.

 

III. Koga je (bilo) v Sloveniji treba medijsko linchati v zadnjem chasu, kako se to lahko stori in do kakshnih posledic za drzhavo lahko takshno pochetje privede.

 

V zadnjih nekaj letih smo bili v Sloveniji priche petim odmevnejshim projektom medijskega lincha politikov. Ti projekti se med sabo po eni strani precej razlikujejo, po drugi pa imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Za pogled na razlike med njimi in na skupne imenovalce se mi zdi najbolj smotrno uvodoma na kratko opisati vsak primer posebej.

1.) Prvi primer je medijski linch svetlolasega politika in gospodarstvenika, ki je bil registriran tudi kot kmet in je deloval kot predsednik male satelitske stranke politichnih levicharjev, zlasti nekdanjih vidnejshih chlanov zveze socialistichne mladine – Gregor Golobich. Njegova posebna politichna ljubezen je bilo kadrovanje pravih ljudi na pomembna, odlichno plachana delovna mesta v drzhavnih firmah in bankah, z velikim veseljem je vplival na propulzivne gospodarske panoge, zlasti na podrochju telekomunikacij, s posebno spretnostjo je politichno vplival na urednikovanje osrednjih medijev, vse to pa je v resorju, kjer je ministroval, pochel pod pezo skrbi za razvoj visokega sholstva, pri chemer se je she posebej trudil s preprechevanjem nastajanja novih, zlasti zasebnih in regionalnih univerz ter za ohranitev vpliva drzhave na centralno – da ne rechem drzhavno – univerzitetno ustanovo. Svoje pretirane politichne zahteve pa je postavljal tako samozavestno, da je bila skrajna mera, ki jo dolocha neformalno politichno vodstvo drzhave, kmalu prekorachena. Temu vodstvu se je strumno upiral z nenehnimi grozhnjami, da bo razdrl koalicijo, ki je medtem zaradi svoje nesposobnosti izgubila zhe skoraj vso podporo javnosti, na koncu pa je njegova stranka res naredila politichni harakiri in izstopila iz koalicije ter s tem povzrochila predchasne volitve. Toda zhe pred tem mu je prej omenjeno vodstvo obrnilo hrbet in osrednji mediji so kot eden planili po njem z izgovorom, da se je javnosti nekajkrat grdo zlagal o svojem premozhenjskem stanju. Novinarji so v en rog trobili k njegovemu politichnemu linchu tako glasno, da se ne on ne njegova satelitska stranka nista vech prebila chez parlamentarni prag.

2.) Drugi primer je medijski linch ministrice za notranje zadeve, tudi predsednice stranke liberalnih demokratov, Katarine Kresal: gospodichna se je kljub rednemu obiskovanju partizanskih proslav s svojim zhivljenjskim stilom najprej mochno zamerila nekaterim veljakom iz prejshnjega rezhima, ki iz ozadja she vedno vplivajo na slovensko politichno dogajanje, nato so se nanjo razjezili veljaki iz ozadja njene lastne stranke, ker ni uresnichila napovedi, da bo stranko reshila visokih dolgov, medtem ko je opozicijo najbolj motilo njeno zapravljanje prorachunskega denarja za prijateljeve nepremichninske posle. Mediji so pridno razpihovali prvo in zadnjo od teh treh zgodb, v njene notranjestrankarske razprtije pa se niso kaj dosti spushchali, kar je bilo za medijski linch seveda premalo. Poleg tega jo je zhelela politika prek medijev najprej zgolj disciplinirati, ne pa she linchati. Toda vmes je posegla usoda, kot bi se lahko temu reklo: vse glasneje so v javnosti zachele krozhiti govorice o njeni vpletenosti v seksualno muchenje zhivali, natanchneje – psov, kar se je dogajalo v garazhi neke zasebne klinike, v kateri so se zdravili praktichno vsi najpomembnejshi slovenski oblastniki. Javnost se je vse glasneje sprashevala, kaj vse se she pochne na tisti kliniki in kdo vse je v ta moralno zavrzhna pochetja vpleten. Tedaj so nastopili mediji in brzh preusmerili pozorost javnosti na gospodichnine sicershnje napake, zlasti na tisto, ki ji jo je ochitala opozicija. Tokrat so ustrelili iz vseh topov in na ves glas zahtevali njen politichni linch. Medijski pogromi nad gospodichno so se schasoma tako okrepili, da je raje sama odstopila s polozhaja ministrice in se umaknila iz politike, klinika pa v miru deluje naprej.

3.) Tretji primer sicer ni medijski linch v pravem pomenu besede, saj shele visi v zraku, toda ker se napoveduje zhe vech let, ga je vredno omeniti. Gre za medijsko gonjo proti nekdanjemu direktorju Mercatorja, ljubljanskemu zhupanu in predsedniku pozitivne stranke, ki ravnokar sestopa z oblasti, Zoranu Jankovichu. Gonja proti njemu se je razvila iz slavospevov, ki jih je bil delezhen, preden mu je bilo – po slavni zmagi na volitvah, h kateri so pripomogli mediji s pomochjo cveta starih in mladih borcev za lepsho socialistichno preteklost – zaupano mandatarstvo za sestavo nove vlade starega rezhima. Njegova kariera v drzhavni politiki se je zachela konchevati, ko kljub podpori parlamentarne vechine ni uspel sestaviti vlade, s chimer je osmeshil sebe in svoje slavne podpornike, ki so ga bili prishli tako rekoch prosit na Magistrat, naj reshi drzhavo pred kruto desnicharsko opozicijo. Sramota je bila tako velika, da so se v medijih nenadoma pojavile strashne novice o njegovi skorumpiranosti, o financhnih goljufijah, davchnih utajah in tako dalje, za podporo medijskim urednikom so bile angazhirane nekatere neodvisne paradrzhavne institucije in sama davkarija, javnost je bila sproti delezhna medijskih prizorov policijske akcije na njegovem domu, zachelo se je govoriti o uvedbi kazenskih postopkov proti njemu, sodniki so zhe brusili zvesta peresa, o vsem tem pa se je pisalo, snemalo, objavljalo in razpravljalo v vsakem mediju, ki je kaj dal nase. Kot recheno – projekt tega medijskega lincha she ni konchan, ker se je zhupan umaknil iz bitke za politichno oblast, kar poglavarjem medijskega dogajanja zaenkrat zadoshcha, saj o njem zhe nekaj chasa ni bila objavljena skoraj niti ena novica.

4.) Chetrti primer je medijski in politichni linch mariborskega zhupana in vidnega chlana opozicijske ljudske stranke ter chlana drzhavnega sveta, gospoda Franca Kanglerja. Zhupan se je nenadoma znashel v mali mnozhici kazenskih postopkov, ki so jih sprozhili proti njemu politichni nasprotniki, zlasti pretendenti na zasedbo zhupanskega stolchka v drugem najvechjem slovenskem mestu. Ker je bilo zhe na zachetku teh postopkov jasno, da mu bo krivdo tezhko dokazati, so bile v Mariboru ravno tedaj, ko je imel status evropske prestolnice kulture, organizirane nasilne demonstracije, ki so jih mediji opravichevali kot neke vrste umetnishki akt, oziroma kot avantgardno sporochilo Evropi, da se v mestu dogaja postmodernistichno-demokratichno prerojenje. Preroditelji so kurili ognje na osrednjem trgu in metali granitne kocke v stavbo mestne obchine, vzklikali primitivna gesla, obesili z mostu chez Dravo lutke celotne zhupanove ekipe in mestnim svetnikom v hudogledih skupinah prinashali na domove pozive, naj se takoj umaknejo z oblasti, ker da je takshna volja ljudstva. Osrednji mediji so dogajanje ves chas spremljali v zhivo ter hvalili ta umetnishko-politichni projekt, hkrati pa nizali vedno nove in vedno hujshe obtozhbe proti zhupanu. Dogajanje je zhe preraslo v pravi medijski spektakel, ko so Kanglerja drzhavni svetniki protizakonito razreshili s polozhaja chlana drzhavnega sveta, sam pa je pod vse hujshimi vstajnishkimi, medijskimi in pravosodnimi pritiski odstopil she kot zhupan. Shele ko so ga zaprli v jecho, si je razvneti narod oddahnil, navdushen nad tem enkratnim linchem. Ko so ga pred dnevi na vrhovni sodni instanci oprostili obtozhb, razveljavili sodbo in spustili iz zapora, pa je bilo o tem objavljenih le nekaj kratkih novic.

5.) In zadnji primer je politichni in medijski linch voditelja opozicije, vechkratnega ministra za obrambo, bivshega predsednika slovenske vlade, ki je nekaj chasa predsedoval celo Evropski uniji, in aktualnega predsednika stranke slovenskih demokratov, Janeza Janshe. Jansha je absolutni prvak glede shtevila chlankov in oddaj, naperjenih proti njemu, pa tudi glede kvazi-politichnih, upravnih in kazenskih postopkov, v katerih se je posledichno znashel iz ochi v ochi z represivnim pravosodnim aparatom. Najbrzh je tudi rekorder glede na shtevilo prejetih anonimnih grozhenj s smrtjo, zagotovo pa ga nihche v Sloveniji ne presega glede shtevila objavljenih psihoanaliz njegovega – v teh analizah skrajno negativnega – chloveshkega znachaja. Na t.i. vseslovenskih vstajah v Ljubljani je bil glavna tarcha besnih izpadov mnozhice in njenih agitatorjev, zhe pred tem so centralistichno vodeni sindikati sklicevali shtrajke, naperjene proti njemu, zmerjali in pljuvali so ga plachani in ljubiteljski komentatorji na spletnih forumih ... Intenzivne medijske akcije proti njemu so potekale tudi na mednarodni ravni, she posebej je izstopal tozadevni angazhma finske radiotelevizije v orozharski aferi Patria, ki so jo nachrtovalci njegovega medijskega lincha spretno stopnjevali s premishljenimi intervali v chasu vsakrshnih volitev. Slikali so ga kot skrajno pohlepnega, goljufivega, nasilnega, kradljivega, lazhnjivega itd. chloveka, ki je odgovoren in kriv za vse slabosti slovenske drzhave in celo za nasilje v svoji lastni druzhini. To medijsko oblikovanje virtualne resnice oziroma lazhi je bilo tako vztrajno in redno, da mu je na koncu verjel zhe vsak nerazmishljujoch drzhavljan, ti pa so v vechini. In tako je ta vechina z velikim zadoshchenjem dozhivela obsodbo, na podlagi katere so ga konchno, po dveh desetletjih neprestanega medijskega pljuvanja, zaprli. Edina tezhava, s katero so se izvajalci Janshevega lincha srechevali ves chas in je niso uspeli reshiti, pa je ta, da priblizhno tretjina Slovencev vendarle razmishlja s svojo glavo. Zato se je ta medijski linch sicer za njegove nachrtovalce v kratkem roku konchal uspeshno, saj so Jansho uspeli strpati v jecho in bistveno zmanjshati shtevilo opozicijskih poslancev v parlamentu, sebi in svojim pa zagotoviti ustavno vechino, vendar zgodba na daljshi rok she ni konchana, kajti njegovi pristashi prav iz tega lincha chrpajo novo energijo za kar nekaj nujnih sprememb v drzhavi; med njimi je prva na vrsti politichna lustracija starih politichnih sil, ki bo najverjetneje izhajala iz skoraj neiozigibne reforme slovenskega pravosodja.

 

Naj poskusim najprej poiskati skupne imenovalce medijskih linchev, opisanih v zgornjih primerih:

a) pri vseh so mediji izvrshevali oziroma izvrshujejo voljo dolochenih politichnih sil, da se posamezno osebo odstrani iz dolochenega spektra politichnega zhivljenja;

b) te sile so v vseh navedenih primerih iste, kar ne izhaja samo iz prepoznavnih metod njihovega delovanja, temvech predvsem iz enoznachnih posledic; iz slednjih je jasno razvidna osnovna motivacija teh politichnih sil, da ne bi zaradi dolochene osebe izgubile pridobljene politichne prednosti, ali pa da bi jo izgubile chim manj. V vseh opisanih primerih sta prisotna interes po ohranitvi nespremenjenega razmerja mochi med politichno levico in desnico, ki je v Sloveniji izrazito v prid levici, ter interes po ohranitvi vodilnega polozhaja njenega t.i. avantgardnega politichnega vodstva, ki vztraja v ozadju slovenskega politichnega dogajanja she iz chasov prejshnjega rezhima; projekti linchanja se izvajajo tako usklajeno, kot je pri nas mozhno edinole s pomochjo izvedbeno in ideoloshko povezane, neformalne organizacijske infrastrukture, utechene v praksi prejshnjega rezhima, ki jo je sposobna obvladovati in uporabljati ena sama politichna sila – tista, ki jo je obvladovala zhe tedaj, bodisi sama, bodisi preko svojih preverjenih naslednikov;

c) v vseh primerih so medijske vsebine za linch izbrane v povezavi z realnimi dogodki, vzetimi iz shirshega konteksta in maksimalno potenciranimi predvsem s stalnim, postopno stopnjevanim ponavljanjem istih trditev z minimalnimi variacijami, tako da so primarno naravnane na podzavestno percepcijo obchinstva;

d) po vsakem uspeshno izvedenem medijskem linchu so njegovi nosilni izvajalci tako ali drugache nagrajeni.

 

Enako pomembne, a na nek nachin she bolj pomenljive pa so razlike med pristopanjem glavnih akterjev k posameznemu linchu:

a) pred zachetkom javnega linchanja v prvih treh primerih, ko gre za problematichne ljudi iz leve politichne opcije, mediji storijo vse, da bi sporna dejanja potencialne zhrtve opravichili in ji dali drugo mozhnost, pozornost javnosti pa preusmerili drugam; s tem dobi potencialna zhrtev prilozhnost, da se poboljsha; shele che se she naprej upira vodilni politichni volji, ali pa che to narekujejo nepredvidene okolishchine, se mediji zachnejo postopoma obrachati proti njej;

b) v prvih treh primerih, ko gre za zhe sprozheno odstranjevanje posameznikov iz prvih vrst lastne politichne opcije, so prijemi mehkejshi, zhrtvi lincha se pushcha chim vech osebnega dostojanstva za mirno zhivljenje v kaki drugi sferi zhivljenja; ne posega se v njeno osebno svobodo, po mozhnosti se je ne sramoti in se ji dopushcha chastni umik;

c) v prvih treh primerih se dejanska oblast izogiba skrajnim spremljevalnim ukrepom, angazhira chim manj institucij, primernih za sodelovanje pri politichni represiji nad posameznikom, tiste pa, ki so vendarle angazhirane, morajo uporabljati chim mehkejshe ukrepe in jih stopnjevati pod skrbnim politichnim nadzorom;

d) zhrtev medijskega lincha je obichajno po konchanem postopku delezhna ustreznega nadomestila za pretrpljeno shkodo, bodisi z zagotovitvijo ustreznega polozhaja v politichnem ozadju ali kako drugache; nemalokrat se lahko – le da ne vech v prvih vrstah – she naprej udelezhuje politichnega zhivljenja;

e) v zadnjih dveh primerih, ko gre za zhrtve iz politichne opozicije, mediji seveda ne poznajo milosti; tudi njihova podpora s strani druzhbenih organizacij je bistveno mochnejsha in dosti bolj bezobzirna; spremljevalno dogajanje, ki nudi osnovo za resnichnostni medijski spektael, je organizirano v najradikalnejshih oblikah; zhrtev se lahko javno sramoti, v zvezi z njo se lahko objavljajo tudi neresnice. Po konchanem linchu se zhrtev lahko aretira in zapre, o tem pa se porocha kot o velichastni zmagi dobrega nad zlim. Karshne koli dvome, zlasti javno izrazhene, se sproti demantira, omalovazhuje ali pa preprosto zamolchi.

 

 

IV. ZAKLJUCHEK

 

Fenomen lincha v slovenskih medijih je samo krona njihove sicershnje politichno organizirane dejavnosti, ki potrjuje spoznanje, da Slovenija na tem podrochju she zdalech ni demokratichna drzhava. Kljub zapisanim ustavnim dolochbam in moderni zakonodaji, ki so skladne z evropskim pravnim redom, se v praksi izvaja chisto nekaj drugega, nekaj, kar je znachilno za totalitarne sisteme iz preteklosti, ki je sicer formalno konchana, dejansko pa neovirano poteka naprej. Gre za nizkotno manipulacijo ljudstva s strani politichnih sil, ki niso nikoli sestopile z oblasti.

Evropa pa vse to samo nemo opazuje; ochitno bomo morali ta problem reshiti sami.