Revija SRP 119/120

Marguerite Yourcenar 

 

KAKO JE BIL RESHEN WANG-F

 

Stari slikar Wang-F in njegov uchenec Ling sta brez cilja hodila po cestah kraljestva Han.

Potovala sta pochasi, kajti Wang-F se je ustavljal in ponochi motril zvezde, podnevi pa opazoval kachje pastirje. Nista bila hudo obremenjena, kajti Wang-F je ljubil podobe stvari, ne pa stvari samih, in noben predmet se mu ni zdel toliko vreden, da bi ga kupil, razen chopichev, lonchkov z barvnimi laki in tushi, zvitkov svile in rizhevega papirja. Bila sta revna, kajti Wang-F je svoje slike menjaval za porcijo prosenega mochnika in se ni oziral na denar. Njegov uchenec Ling, upognjen pod tezho vreche, polne skic, je sposhtljivo sklanjal hrbet, kot bi na njem nosil nebesni svod, saj je v tej vrechi videl gore pod snegom, pomladne reke in lunin obraz v poletju.

Ling ni bil rojen za to, da bi tekal po cestah za starim mozhem, ki je osvajal jutranjo zarjo in lovil vecherni mrak. Njegov oche je bil menjalec denarja; njegova mati je bila edini otrok trgovca z zhadom, ki ji je zapustil vse svoje premozhenje in jo preklinjal, ker se ni rodila kot sin. Ling je odrashchal v hishi, v kateri bogastvo ni dopushchalo nakljuchij. To skrbno zashchiteno bivanje ga je napravilo plashnega: bal se je mrchesa, grmenja in obrazov umrlih. Ko je bil star petnajst let, mu je oche izbral zelo lepo nevesto, kajti misel, da bo sinu priskrbel srecho, ga je tolazhila v starosti, ko je noch dobra le za spanje. Lingova nevesta je bila krhka kot trs, otroshka, kot bi bila iz mleka, sladka kot slina, slana kot solze. Po poroki sta Lingova starsha ostala odmaknjena od sveta, dokler nista umrla. Njun sin je ostal sam v hishi, poslikani s opekasto rdecho barvo, v druzhbi mlade zhene, ki se je neprestano smehljala, in slivovega drevesa, ki je vsako pomlad rozhnato cvetelo. Ling je ljubil svojo zheno chistega srca, kot ljubimo zrcalo, ki se ne bo nikoli nehalo lesketati, ali talisman, ki nas bo vechno varoval. Obiskoval je chajnice, da bi sledil modi, ter zmerno podpiral plesalke in akrobate.

Neke nochi je v neki pivnici sedel pri mizi skupaj z Wang-Fjem. Starec se ga je napil, da bi lahko bolje naslikal pijanca; glavo je imel nagnjeno na stran, kot bi se trudil izmeriti razdaljo, ki je lochevala njegovo roko od kozarca. Rizhevo zhganje je temu molchechemu rokodelcu razvezalo jezik in Wang je tisti vecher govoril, kakor da bi bila tishina zid, besede pa barve, namenjene, da ga prekrijejo. Zahvaljujoch njemu, je Ling dozhivel lepoto obrazov, zasenchenih z dimom vrochih pijach, razkoshno rjavo lepoto mesa, ki so ga neenakomerno, sunkoma oblizovali ognjeni jeziki, in drazhestno rdechino vinskih madezhev, ki so bili posuti po prtih kot uveli cvetni listi. Sunek vetra je razbil okensko shipo; v sobo je vdrla nevihta. Wang-F se je nagnil ven, pokazal Lingu lepoto zebrastega pepelnato sivega bliska in Ling se je nehal bati viharja.

Ling je plachal zapitek starega slikarja: ker je bil Wang-F brez denarja in brez prenochishcha, mu je ponizhno ponudil lezhishche. Skupaj sta se odpravila na pot; Ling je drzhal v rokah svetilko; njena svetloba je prizhigala v luzhah nenavadne ognje. Tistega vechera je Ling odkril, da stene v njegovi hishi niso rdeche, kot je verjel doslej, temvech so oranzhne, kot pomarancha, tik preden zachne gniti. Na dvorishchu je Wang-F opazil nezhno obliko grmichka, ki mu dotlej nihche ni posvechal pozornosti, in ga primerjal z mladenko, ki pushcha, da ji veter sushi lase. Na hodniku je ves prevzet sledil obotavljavemu premikanju mravlje vzdolzh zidne razpoke in gnus, ki ga je Ling chutil do teh zhivalic, je izginil. Nato je Ling, ki je videl, da mu je Wang-F podaril novo dusho in novo dojemanje sveta, sposhtljivo namestil starca v sobo, kjer sta umrla njegova starsha.

Dolga leta zhe si je Wang-F zhelel napraviti portret starodavne princese, ki pod vrbo igra na lutnjo. Nobena zhenska ni bila dovolj neresnichna, da bi mu lahko sluzhila za model, Ling pa je bil ravno pravi za to, ker ni bil zhenska. Potem je Wang-F povedal, da bi rad naslikal mladega princa z napetim lokom ob vznozhju velike cedre. Noben mladenich tiste dobe ni bil dovolj neresnichen, da bi mu lahko sluzhil za model, a Ling je poklical svojo zheno, da je pozirala pod slivovim drevesom. Zatem jo je Wang-F naslikal v vilinski preobleki med vechernimi oblaki, mlada zhena pa je jokala, kajti to je pomenilo, da bo kmalu umrla. Od tedaj dalje, ko je imel Ling raje portrete, ki jih je naslikal Wang-F kot pa njo, je njen obraz bolj in bolj venel, kot veni rozha na vrochem vetru ali v poletni nevihti. Nekega jutra so jo nashli obesheno na veji razcvetele slive: konca njenega shala, ki ji je stiskal vrat, sta valovala v zraku, prepletena z njenimi lasmi; zdela se je she drobnejsha kot sicer in nedotaknjena kot lepotice, ki so jih slavili pesniki iz davno minulih chasov. Wang-F jo je she zadnjich naslikal, kajti imel je zelo rad zelenkasti odtenek, ki prekrije mrtve obraze. Ling je drobil barve in to opravilo je zahtevalo tako veliko zbranost, da je pozabil na solze.

Ling je razprodal svoje suzhnje, ves svoj zhad in ribe v ribniku, da je lahko svojemu mojstru preskrbel steklenichke shkrlatnega chrnila, ki so prihajale z Zahoda. Ko je bila hisha prazna, sta jo zapustila in Ling je zaprl za sabo vrata svoje preteklosti. Wang-F je bil navelichan mesta, v katerem mu obrazi niso vech mogli razkriti nobene grde ali lepe skrivnosti. Tako sta mojster in uchenec skupaj odrinila na pot po cestah kraljestva Han.

Glas o njiju se je shiril po vaseh, chez pragove trdnjav in pod oboke templjev, kamor so se ob mraku zatekali nemirni romarji. Govorili so, da ima Wang-F moch vdihniti svojim slikam zhivljenje, ko se zadnjikrat z barvnim chopichem dotakne ochi portretirancev na svili. Kmetje so ga hodili prosit, naj jim naslika psa chuvaja, in plemichi so hoteli od njega podobe vojakov. Menihi so Wang-Fja chastili kot modrijana, ljudstvo pa ga je imelo za charovnika in se ga je balo. Wang je bil razlichnih mnenj zelo vesel, saj so mu omogochala, da je okoli sebe opazoval in preucheval izraze hvalezhnosti, strahu ali chashchenja.

Ling je berachil za hrano, bdel nad mojstrovim spancem in mu, ko je bil v stanju zamaknjenosti, masiral noge. Na zachetku dneva, ko je starec she spal, je odhajal na lov za mehkimi krajinami, prikritimi s shopi trstichja. In zvecher, ko je mojster utrujen metal po tleh svoje chopiche, jih je pobiral s tal. Kadar je bil Wang zhalosten in je govoril o svoji starosti, mu je Ling z nasmehom pokazal trden shtor starega hrasta; kadar pa je bil Wang razposajen in ga je utrujal z objestnimi shalami, se je delal, kot da ga poslusha.

Nekega dne, ob sonchnem zatonu, sta prispela do predmestja cesarskega mesta in Ling je za Wang-Fja poiskal prenochishche v neki krchmi. Starec se je zavil v svoje cape, Ling pa se je zleknil poleg njega, da bi ga ogrel, kajti pomlad se je bila komaj rodila in steptana trda tla so bila she ledena. Ob zori se je na hodnikih krchme zaslishal odmev tezhkih korakov, potem pa prestrasheno shepetanje krchmarja in surovo vpitje ukazov. Ling se je tresel od strahu, spomnil se je, da je bil prejshnji vecher za mojstrovo vecherjo ukradel rizhev kolach. Preprichan, da so ga prishli zapret, se je sprasheval, kdo bo naslednji dan pomagal Wangu prebresti reko.

S svetilkami v rokah so vojaki vstopili. Skozi pisan papir so njihovi plameni na usnjene chelade metali rdeche in modre zharke. Na ramenih so jim drgetale vrvi, napete na lokih, najbolj divji pa so brez vsakega vzroka nenadoma zacheli tuliti. Polozhili so tezhke roke na tilnik Wang-Fja, ki si ni mogel kaj, da ne bi opazil, kako barva njihovih rokavov ni usklajena z barvo ogrinjal.

Wang-F je, podprt s svojim uchencem, sledil vojakom, spotikaje se po neravnih ulichnih tleh. Mimoidochi so se zbirali v gruche in se rogali obema zlochincema, ki so ju nedvomno vodili na morishche. Na vsa Wangova vprashanja so vojaki odgovarjali le z divjim spakovanjem. Zvezane roke so ga hudo bolele in obupani Ling je gledal svojega mojstra in se mu smehljal, kar je pomenilo zanj le nezhnejshi nachin jokanja.

Prispeli so do praga cesarske palache, katere vijolichni zidovi so se pri belem dnevu dvigovali proti nebu kot velika ploskev zamrachenega neba. Vojaki so vodili Wanga prek neshtetih shtirioglatih in okroglih dvoran, ki so s svojimi oblikami predstavljale letne chase, nebesne strani, zhenski in moshki spol, zhivljenjsko trajanje, predpravice mochi. Vrata so se vrtela okoli sebe in pri tem odzvanjala tako, da se je od Vzhoda do Zatona palache zaslishala cela tonska lestvica. Vse je bilo ubrano v predstavo nadchloveshke mochi in tenkochutnosti in chutiti je bilo, da je veljal vsak izrecheni ukaz za dokonchnega in neomajnega, kot je neomajna modrost prednikov. Nazadnje se je zrak razredchil; tishina je postala tako globoka, da si celo na smrt mucheni ne bi upal zavpiti. Skopljenec je dvignil preprogo; vojaki so vztrepetali kot zhenske in mala cheta je vstopila v dvorano, kjer je na prestolu sedel Sin Neba.

Bila je to soba brez sten, ki so je drzhali pokonci debeli stebri iz modrega kamna. Na drugi strani se je za trupi stebrov razprostiral vrt in vsaka cvetica v njegovih gajih je pripadala redki vrsti, ki so jo bili prinesli z druge strani oceana. Toda dishala ni nobena, kajti bali so se, da bi lepi vonj motil Nebeshkega Zmaja pri meditiranju. Iz sposhtovanja do tishine, v kateri so plavale njegove misli, v ograjeni vrt ni smela nobena ptica in celo vse chebele so spodili stran. Vrt je od ostalega sveta locheval ogromen zid, da ne bi vanj sluchajno zashel veter, ki je vel chez poginule pse in mrtve bojevnike na bojnem polju, in si drznil oplaziti rokave cesarjevega oblachila.

Nebeshki Gospodar je sedel na prestolu iz zhada in njegove roke so bile zgubane kot roke kakshnega starca, cheprav je imel komaj dvajset let. Njegova obleka je bila modra kot zima in zelena, da bi spominjala na pomlad. Njegov obraz je bil lep, a brezchuten, kot previsoko nameshcheno zrcalo, ki odseva le zvezde in neizprosnost neba. Na svoji desni je imel ministra Odlichnih Uzhitkov, na levi svetovalca Pravichnih Muk. Ker so njegovi dvorjani, razvrshcheni ob vznozhju stebrov, napenjali ushesa, da bi ujeli vsako najmanjsho besedo iz njegovih ust, se je navadil govoriti chisto potihem.

Nebeshki Zmaj, je spregovoril Wang, ki se je vrgel pred njim na tla, reven in slaboten starec sem. Tak, kot je zima. Ti imash Deset Tisoch Zhivljenj; jaz imam eno samo, ki se konchuje. Kaj sem ti storil? Zvezali so mi roke, cheprav ti niso nikoli storile nich hudega!

Sprashujesh me, kaj si mi storil, starec Wang-F? je rekel cesar.

Njegov glas je bil tako blag, da je shlo poslushalcem na jok. Dvignil je desno roko, ki so jo odsevi z zhadovih tal obarvali modro in zeleno, da je spominjala na globokomorsko rastlino, in Wang-F, ki so ga ocharali dolgi nohti cesarjevih drobnih prstov, se je poskushal spomniti, ali je nemara cesarja in njegove prednike kdaj slabo upodobil in si tako prisluzhil smrtno kazen. A to je bilo malo verjetno, kajti Wang-F je bil do tedaj le redkokdaj na dvoru, raje je imel kmechke kolibe in mestne chetrti, kjer so prebivale kurtizane, ali obrezhne krchme, v katerih so se prichkali nosachi. 

Sprashujesh me, kaj si mi storil, starec Wang-F, je ponovil Cesar in povesil svoj tanki vrat proti staremu mozhu, ki ga je poslushal. Ti bom pa povedal. Vendar pa, podobno kot lahko strup drugih ljudi zdrsne v nashe telo le skozi devet njegovih odprtin, te moram jaz, che ti hochem predochiti krivico, ki si mi jo storil, popeljati skozi hodnike mojega spomina in ti povedati zgodbo svojega zhivljenja. Moj oche je imel zbirko tvojih slik v najbolj skritem kotu palache, ker je menil, da morajo biti podobe na njih zashchitene pred pogledi navadnih ljudi, ki pred njimi ne zmorejo povesiti ochi. V teh dvoranah sem prezhivljal svojo mladost, starec Wang-F, kajti okoli mene so ustvarili samoto, da bi v njej lahko odrasel. Da bi moje chistosti ne omadezhevala chloveshka druzhba, so odstranili nemirni tok mojih prihodnjih podlozhnikov in niso nikomur dovolili pred moje oblichje, v strahu, da bi me ne dosegle njihove sence. Tistih nekaj starih sluzhabnikov, ki so mi jih dodelili, sem le redko videl; ure so se premikale v krogih; barve na tvojih slikah so ozhivele z jutranjim svitom in zbledele z vechernim somrakom. Ponochi, ko nisem mogel spati, sem si jih ogledoval in skoraj deset let sem jih gledal vsako noch. Podnevi sem sedel na preprogi, katere vzorce sem znal na pamet, in z navzgor obrnjenimi dlanmi na kolenih iz rumene svile sanjal o radostih, ki mi jih bo prinesla prihodnost. V mislih sem si predstavljal svet, na sredini pa cesarsvo Han, podobno enolichni, kotanjasti povrshini dlani, ki jo brazdajo usodne chrte Petih Rek. Povsod okoli nje morje, polno poshasti, in tam dalech zadaj gore, ki podpirajo nebo. In da bi si bolje predstavljal vse te stvari, sem si pomagal s tvojimi slikami. Zaradi tebe sem verjel, da je morje shiroka vodna povrshina, razprostrta chez platna, in tako modro, da se kamen, ki pade vanj, lahko spremenil edinole v safir, da se zhenske odpirajo in zapirajo kot rozhe, podobne bitjem, ki jih nosi veter po alejah tvojih vrtov; in da so zhe same drobne postave mladih bojevnikov, ki chuvajo cesarstvo v obmejnih utrdbah, pushchice, ki lahko prebodejo srce. Ko sem bil star shestnajst let, so se mi odprla vrata v svet. Povzpel sem se na teraso vrh palache in gledal oblake, a so bili manj lepi od tvojih vechernih oblakov. Ukazal sem, naj mi pripravijo nosilnico. Pretresen sem prekrizharil Cesarstvo po dolgem in pochez, po cestah, polnih blata in kamenja, ki ga nisem prichakoval, vendar nisem nashel tvojih vrtov z zhenami, ki so take kot kresnice, s telesi, ki so zhe sama po sebi vrtovi. Ostri kamni na obrezhjih so mi priskutili oceane; kri muchenih ni tako rdecha, kot so granatna jabolka, upodobljena na tvojih platnih. Mrches na vaseh me ovira, da bi videl lepoto rizhevih polj; meso zhivih zhensk se mi upira kot mrtvo meso, ki visi na kavljih v mesnici, in grobi smeh mojih vojakov se mi gabi. Lagal si mi, Wang-F, ti stari slepar! Svet ni nich drugega kot kup neurejenih pack, ki jih je na platno praznine zaluchal neki nori malar in ki jih vedno znova zbrishejo nashe solze. Cesarstvo Han ni najlepshe cesarstvo in jaz nisem Cesar. Edino cesarstvo, ki mu je vredno vladati, je tisto, v katero imash vstop ti, stari Wang, po poti Tisocherih Zavojev in Deset Tisochev Barv. Ti edini v miru kraljujesh nad gorami, prekritimi s snegom, ki se ne more stopiti, in nad polji narcis, ki ne morejo umreti. Zato, Wang-F, sem se sprasheval, kakshna naj bo kazen zate, ki si mi s svojo charovnijo priskutil to, kar imam, in mi vzbudil zheljo po tistem, chesar ne bom nikoli imel. Da bi te lahko zaprl v temnico, iz katere ni izhoda, sem se odlochil, da ti bodo izzhgali ochi, kajti prav tvoje ochi so magichna vrata, ki odpirajo tvoje kraljestvo. In ker sta tvoji roki dvoje cest, ki te z desetimi odcepi vodita v srce tvojega cesarstva, sem se odlochil, da ti ju dam odsekati. Si me razumel, starec Wang-F?

Ko je zaslishal obsodbo, je uchenec Ling iz pasu izdrl skrhan nozh in planil nad Cesarja. Dva strazharja sta ga zgrabila, sin Neba pa se je nasmehnil in z vzdihom pristavil: In sovrazhim te tudi zato, Wang-F, ker si znal dosechi, da te imajo ljudje radi. Ubijte tega psa!

Ling je odskochil vstran, da njegova kri ne bi umazala uchiteljeve obleke. Eden od vojakov je dvignil sabljo in Lingova glava se je lochila od tilnika kot odrezan cvet od stebla. Sluzhabniki so odnesli njegove posmrtne ostanke, Wang-F pa je obupan obchudoval lepi shkrlatni madezh, ki ga je na tlaku iz zelenega kamna pushchala kri njegovega uchenca. Cesar je pomignil dvema evnuhoma, da sta osushila Wang-Fjeve ochi.

Poslushaj me, Wang-F, je rekel cesar, in obrishi si solze, zdaj ni pravi chas za jok. Tvoje ochi morajo ostati bistre, tisto malo svetlobe, ki jim je she ostaja, ne sme zamegliti jok; kajti ne zhelim te gledati le, kako trpish zaradi krutosti. She drugachne namere imam, starec Wang-F. V zbirki tvojih del imam chudovito sliko, na kateri odsevajo gore, shiroka rechna ustja in morje, neskonchno pomanjshani, seveda, a s pristnostjo, ki prekasha cel naravo samo. Zdi se, kot da bi se njihove podobe zrcalile na samem robu prostranstva. Toda ta slika je ostala nedokonchana, Wang-F, in tvoja mojstrovina je she vedno le osnutek. Verjetno si tedaj, ko si sedel v samotni dolini in slikal, opazil ptico v letu ali otroka, ki ji je sledil, pa sta te kljun ptice ali otrokovo lice tako zamotila, da si pozabil na modre veke valov. Nisi dokonchal resic na morskem plashchu niti alginih las na skalovju. Zhelim, Wang-F, da posvetish ure svetlobe, ki so ti she ostale, tej sliki in jo dokonchash, da bo zadrzhala v sebi zadnje skrivnosti, nabrane v chasu tvojega dolgega zhivljenja. Nobenega dvoma ni, da bodo tvoje roke, tik preden jih bodo odsekali, na svileni tkanini drhtele od strahu in bo skozi poteze chopicha, rojene iz obupa, v tvojo umetnino nashla pot neskonchnost. In brez dvoma bodo tvoje ochi tako blizu svojega konca odkrile razmerja skrajnih chloveshkih zaznav. Taka je moja namera, starec Wang-F, in lahko te prisilim, da to storish. Che odklonish, bom, she preden te oslepim, pozhgal vsa tvoja dela, in bosh kot oche, ki so mu pomorili sinove in mu unichili vsako upanje na potomstvo. A misli si raje, che hochesh, da ta moj zadnji ukaz ni nich drugega kot sad moje dobrote, dobro namrech vem, da je svila edina ljubica, ki si jo kadarkoli pobozhal. In ko ti v zadnjih urah tvojega zhivljenja ponujam chopiche, barve in chrnilo, je to tako, kot da bi milostno poslal zheljno dekle nekomu, ki ga bodo kmalu usmrtili.

Na migljaj cesarjevega mezinca sta dva evnuha sposhtljivo prinesla nedokonchano sliko, na kateri je Wang zasnoval podobo morja in neba. Wang si je obrisal solze in se nasmehnil. Kajti mala skica ga je spomnila na njegovo mladost. Vse na njej je prichalo o svezhini dushe, ki za Wanga zdaj ni bila vech dosegljiva, toda nekaj je manjkalo, kajti tedaj, ko jo je Wang naslikal, she ni znal dovolj dobro opazovati gora niti pechin, ki so v morje potapljale svoje gole boke, in ni ga she dovolj globoko prevzemala otozhnost vechernega mraka. Wang-F je vzel v roke enega izmed chopichev, ki mu jih je podajal neki suzhenj, in zachel na nedokonchano morje nanashati shiroke pasove modre barve. Evnuh je chepel ob njegovih nogah in trl barve; svoj posel je opravljal slabo in Wang je bolj kot kadarkoli pogreshal svojega uchenca Linga.

Wang je zachel z rozhnatim odtenkom barvati rob na krilu oblaka, lebdechega nad hribom. Potem je morski gladini dodal nekaj drobnih gub, ki so samo she poglobile obchutek blazhenega miru. Tla iz zhada v cesarski dvorani so postajala nenavadno vlazhna, toda Wang-F je bil tako zatopljen v svojo sliko, da ni opazil, da dela sede v vodi.

Krhek cholnich, ki je zrasel pod potezami slikarjevega chopicha na svilenem svitku, je bil zdaj chisto v ospredju. Nenadoma so se iz daljave zaslishali ritmichni udarci vesel, hitri in zhivi kot plahutanje kril. Shum se je priblizhal, pochasi napolnil vso dvorano, potem ponehal, na koncu cholnarjevega vesla pa so drhtele negibne, viseche kapljice vode. Zhe dolgo pred tem je razbeljeno zhelezo na rabljevi zherjavici, ki je bilo namenjeno Wangovim ochem, ugasnilo. V vodi, ki je segala zhe do ramen, so se dvorjani, ki so jim dvorni predpisi zapovedovali negibnost, dvigali na prste. Nazadnje je voda dosegla vishino cesarjevega srca. Tishina je bila tako globoka, da bi slishali padati solze.

Res je bil Ling. Na sebi je imel svoja obrabljena vsakodnevna oblachila in na desnem rokavu so se she vedno poznali sledovi madezha, ki ga zjutraj, preden so prishli orozhniki, ni uspel odstraniti. Toda okoli vratu je imel zavezan nenavaden rdech shal. Wang mu je, ne da bi prenehal slikati, potihem dejal:

Mislil sem, da si mrtev.

Kako bi lahko umrl, ko ste pa vi zhivi! mu je sposhtljivo odvrnil Ling.

In pomagal je uchitelju na choln. Zhadasti strop je odseval v vodi, tako da se je zdelo, kot bi Ling vodil ladjico skozi podzemno votlino. Potopljene kite dvorjanov so se vile po vodni gladini kot kache in bleda cesarjeva glava je na njej valovala kot lotosov cvet.

Poglej, uchenec moj, je otozhno rekel Wang-F, ti nesrechniki bodo vsak chas umrli, che zhe niso mrtvi. V morju je nedvomno dovolj vode, da lahko v njej utone celo sam cesar. Kaj naj storiva?

Nich se ne boj, uchitelj, je zamrmral uchenec, kmalu bodo vsi spet na suhem in se ne bodo spomnili niti tega, da so se jim kadarkoli ovlazhili rokavi. Edino v cesarjevem srcu bo ostala drobna sled morske grenkobe. Ti ljudje niso ustvarjeni tako, da bi se lahko izgubili v notranjosti slik. In dodal: Morje je lepo, veter dober, morske ptice gnezdijo. Odpotujva, Uchitelj moj, v dezhelo onkraj valov!

Pa pojdiva! je rekel stari slikar.

Wang-F je poprijel za krmilo in Ling se je sklonil nad vesla. Ritem lesenih drogov je znova napolnil vso dvorano, nepopustljiv in enakomeren kot bitje srca. Vodna gladina se je polagoma nizhala ob navpichnih chereh, ki so znova dobile obliko stebrov. Kmalu se je v vdolbinah zhadastega tlaka bleshchalo le she nekaj redkih mlakuzh. Obleke dvorjanov so bile suhe, le Cesar je v gubah svojega plashcha obdrzhal nekaj morske pene.

Svilena umetnina, ki jo je Wang dokonchal, je ostala polozhena na nizki mizici. Ves prostor v ospredju je zavzemala ladjica. Pochasi se je oddaljevala in za seboj pushchala drobno brazdo, ki se je izgubljala v nemirnem morju. Ni se dalo vech razlochiti obrazov dveh mozh, sedechih v cholnu. She vedno pa se je videl rdechi Lingov shal in v vetru je she valovala Wangova brada. Utrip vesel je slabel, potem pa, zabrisan v daljavi, prenehal. Cesar se je nagnil naprej, si z roko zaslonil ochi in gledal, kako se je oddaljevala Wangova ladjica, ki je bila kmalu samo she neznatna lisa v bledem mraku. Umazano zlata goshcha se je dvignila in se razprostrla nad morjem. Nazadnje je cholnich zavil okoli cheri, ki je zapirala izhod na odprto morje; nanj je padla senca skalovja; vodna brazda je izginila z opustele povrshine. Slikar Wang-F in njegov uchenec sta za vedno izginila na morju iz modrega zhada, ki ga je bil izumil Wang-F. 

 

Iz francoshchine prevedla Nadja Jarc