Revija SRP 119/120

Jolka Milich

 

VILI STEGU V ITALIJANSKEM PREVODU IN ...

POETICHNI PREDELAVI

 

Nekdo, ki ga ne smem omeniti, me je pred chasom vprashal po elektronski poshti, kaj si mislim o prevodu v italijanshchino pesnishke zbirke Ugashajoche sonce Vilija Steguja. Odgovorila sem mu: Si ne mislim chisto nich, ker niti ne vem, da je prevod izshel, se pa veselim vsakega takega podviga, ki ... katapultira nasho poezijo in literaturo v svet. Dva dni kasneje sem dobila po navadni poshti zbirko z modrimi platnicami, na naslovnici pa je pisalo: Vili Stegu – Sogni in estinzione - Rielaborazione poetica dall'originale sloveno di Giovanni Tavchar. Spodaj pa ime zalozhnika Il Convivio. V notranjosti sem prebrala, da ima ta mednarodna akademija, ki se ukvarja – pohvalno! – z zalozhnishtvom v nezasluzhkarske namene, sedezh na Siciliji. Med stranmi je bilo tudi pisemce, ki ga je poshiljatelju knjige napisala znana prevajalka in mu nanizala za celo stran neprimerno prevedenih mest, ki jih je delno pripisala povrshnosti prevajalca in tu pa tam celo njegovemu nezadostnemu poznavanju materinshchine. In hochesh nochesh sem ji morala v marsichem pritrditi tudi jaz, ko sem prebrala njene vrstice. Shlo je prav za pogreshke, ki si jih moj prijatelj »di lunga data« Ivanchek alias Giovanni Tavchar, prevajalec, nikakor ne bi smel dovoliti. Pa saj on, me je na vsem lepem preshinilo spoznanje, ni prevajal v klasichnem pomenu te besede, marvech le poetichno predelaval iz slovenskega izvirnika; najbrzh gre za novo prevajalsko modo in metodo, o kateri sicer prvich slishim. Rielaboratorji v razliki od prevajalcev, se zdi, sploh niso dolzhni, da se drzhijo avtorjeve dikcije in pisave kot pijanci plota, oni, mislim, ga lahko kar po svoje zhingajo, she najrajshi mimo tekstov, ko (ali da) jim lepshe zazveni. Zahvalila sem se poshiljatelju, ki ga ne smem omeniti, za prijaznost, mu povedala, da sem zhe kar precej teh pesmi prebrala v italijanski preobleki, a ker nimam Stegujeve slovenske zbirke, izshla je zhe davnega leta 1996 pri Drushtvu 2000, ki ga she vedno vodi Peter Kovachich Pershin, ne morem na pamet presoditi, koliko je v tej zbirki avtentichnega pesnika in koliko Ivanchkove inventivne lirichne predelave. In potemtakem, ker ne morem primerjati, je she najboljshe, da se ne grem ocenjevanja z obveznim nizom resnih pomislekov. Svetujem mu pa, in celo priporocham, da napishe kaj sam, lahko tudi shtirirochno s prevajalko, ki se ochitno na svoj posel odlichno spozna. Potem se bom nemara oglasila she jaz, s kakshnim umnim in prepotrebnim dodatkom, a mislim, da ga sploh ne bo treba. Chez dva dni sem spet prejela po navadni poshti kuverto tukaj neimenovanega s Stegujevo slovensko zbirko, v okusni opremi Jurija Kocbeka in ilustrirano s perorisbami slikarja Krishtofa Zupeta.

Na, sem si rekla, zdaj pa imash praktichno vse orodje za branje in primerjanje, in kajpak tudi za oporekanje, che se ti zdi kaj vprashljivo ali pod dolocheno prevajalsko ravnijo. Nimash vech na voljo pach nobenega lepega izgovora. A sem vseeno sama pri sebi tuhtala kakshno novo, vsaj za silo kredibilno pretvezo, cheprav malce privlecheno za lase. Toda she preden sem kaj verjetnostnega iztuhtala, sem dobila elektronsko pisemce s sporochilom, da je izshla tudi recenzija Stegujeve zbirke v prilogi zadnje Druzhine in naj ne grem kupit tega tednika, ker dobim prilogo v ponedeljek s poshto, kar se je tudi zgodilo. Dobronamerna ocena Pavla Bratine pa je bolj ali manj splet iz samih superlativov in tu pa tam blagodoneche leporechje, izrecheno, kot je pri nas zhe obichaj, bolj ali manj na pamet, pretezhno nepreverjeno in neutemeljeno, najbrzh le zaradi lepshega. Vse se recenzentu zdi v najlepshem redu, noben dvom mu ne sivi las ali zasenchi chela, delo je prevajalec po njegovem – strokovnem ali le ljubiteljskem? – mnenju opravil chastno in mojstrsko. Kaj lepshega? Umreti in se znajti v nebesih med svetniki in angelskimi zbori.

Torej vse knjige sem dobila in za namechek she recenzijo. Adijo zadnja mozhnost, da se izmuznem tej nehvalezhni nalogi in se she kar poceni izmazhem. Nimam reshitve pred tako vztrajnim ... narochnikom (mandante!) prevajalsko-verbalnega umora, ki je mene nekako dolochil ... za killerja oziroma za chloveka, ki si bo moral upati povedati na glas in javno, kar si drugi le mislijo, ne glede na bolj ali manj prijetne, vendar predvidljive posledice – spricho visoke stopnje zamerljivosti, pod katero jechi, a se je ne zna otresti, slovenska srenja vobche. No, ker sem neustrashne narave in mi je prevajanje posebno pri srcu, pa se pojdimo eksekutorja.

1. Mene osebno je zhe chisto od zachetka najbolj motilo, da je Ivan Tavchar izdal Stegujevo zbirko le v prevodu, namesto da bi se odlochil za dvojezichno knjigo, kot je v Italiji, ko gre za tuje pesnike, zhe davno ustaljeni obichaj pri vsaki bolj pomembni zalozhbi, mali ali veliki. Zadnje chase celo veliko italijanskih literarnih revij objavlja tuje pesnike v prevodu z izvirniki ob strani. Che je chakal 14 let za objavo, bi she nekaj mesecev potrpel in reshil tudi problem dvojezichnosti. Vendar ne razumem, zakaj se je tiskanje tako dolgo zavleklo, kolikor je meni znano, in sem izdala v Italiji kar lepo shtevilo prevedenih knjig poezije, brzh ko kdo financhno omogochi izdajo (to je garantira ali kar pokrije njene stroshke), vse steche veliko hitreje kot pri nas. In tochno po zhelji urednika zbirke. Tudi cene tiska so vechkrat nizhje kot pri nas v Sloveniji. Prevajalec nam bo moral povedati, kakshne vrazhje ovire so botrovale in ovirale tisk take – literarno vzeto – neproblematichne knjige. Saj drugache ne bomo niti razumeli, in to bi bilo navsezadnje shkoda, zakaj je za pesnika iz Prema zazijalo tako strashno dolgo chasovno brezno.

2. Zame je tudi precej moteche, ko se prevajalci – brez potrebe – ne drzhijo pesnikovega shtevila verzov, kar je dokaj znachilno tudi za Stegujevega prepesnjevalca v italijanshchino.

Ochitno jih on ne shteje in niti ne jemlje v poshtev, ker se mu jih vechkrat napishe vech in celo manj, in to je skoraj presenetljivo. Tudi nerad, recimo, seka stavke po Stegujevo. Rajshi jih med sabo povezhe z veznikom »in« ter s tem pesnikov ritem nadomeshcha s svojim, ki se mu zdi verjetno bolj domach in sprejemljiv. Saj skoraj povsod daje prednost svojemu chutenju in jeziku, namesto da bi potisnil v ospredje pesnika, se vanj bolj vzhivel, in sebe nekoliko utishal, vsaj ko gre za stilne zadeve, ki razlikujejo pesnike in celo navadne ljudi med sabo. Tudi besede mu rad kar nonstop odvzema ali dodaja – spet brez potrebe, le bolj poredkoma ni mogoche drugache – ochitno, ker se mu zdijo odvechne ali nezadostne, ne dovolj povedne, pa mu z dodatki pomaga do izraza. Gre pa po mojem mnenju za nasilje, ki ga lahko samo prevajalci izvajamo, che se dovolj ne brzdamo in bolj sebe chislamo, kot pa pesnika zares sposhtujemo. Ta nasilni postopek bi lahko shaljivo imenovali prevajalski mobing. Naj navedem le nekaj primerov z zamenjavo (brez potrebe) besed: pesnik omenja vechkrat vrtnice, prevajalec jih posploshi v fiori, drugich pa navadne rozhe spremeni v vrtnice. Le zakaj? Stegujeve shkrlatne rechi se mu kar prevechkrat sprevrzhejo v purpurne ali v zhivo rdeche, vchasih pa jim le pusti do besede, ne ve se spet, zakaj. Ker mu to diktira trenutno razpolozhenje? Gmajna postane brez potrebe polja, pri pesniku misel ishche mlechne dojke, pri prevajalcu pa nabrekle. Idem gledati je kar naprej fissare (opazovati, zreti ...). Poslednji vek se preobrazi v dozorevajochi vek (secolo in maturazione). Itd.

Nekaj primerov z odvzemanjem besed (brez potrebe): viharna noch je le vihar (bufera), neslishno drsa – v prevodu le drsa (arranca), pri ... se vdano spushcha izgine vdano, pod krizhem gol trepeta – gol odpade. Zhe spet: zakaj? O pretiranem dodajanju glagolov – spet dokaj samovoljno – (serpeggia, sale, aleggia itd.), ko bi lahko kot v slovenshchini opravil brez njih. Saj ko bi pesnik chutil potrebo po njih, bi lahko tudi on napisal: se vije, se vzpenja, veje ali lebdi. Che pesnik napishe, da ubiti otroci jochejo, naj jochejo tudi v prevodu (piangono), ni treba, da ... se jokanje ubitih otrok skozme usmerja ali kanalizira (s'incanalano i pianti). Jaz osebno si tezhko predstavljam to usmeritev ali kanalizacijo joka, golo jokanje se mi zdi dovolj poetichno in tudi povsem preprichljivo. A vechkrat se Ivan odlochi za metodo: zakaj preprosto, che lahko komplicirano? Pesnik pravi, da ni nobenega miru v razpetem shotoru obupa, prevajalec pa ... nad shotorom – sulla dispiegata tenda itd. Pa she to: kaj se ne pravi v italijanshchini piantare, montare, drizzare le tende prej kot dispiegare? Samo vprasham, ne trdim. Ta dispiegare v zbirki nastopa vechkrat skoraj primadonsko, zdi se, da mu je zaradi precioznosti posebno ljub. Z dodajanjem glagolov pa chloveku, ki ni dovolj previden, preti nevarnost, da spremeni tudi pomen pesmi.

 

Primer:

 

izvirnik:

 

Magichno oko

 

Noch je varovalka skrivnih sil

zelenega ognja,

chrnih cvetov

/in rdechih ochi/

in plesa nemih

in pijanih zhena

in mehkih velikanov.

Trg je gostishche blaznih

opolnochi.

 

prevod v mojem prevodu:

 

Magichno oko

 

Noch je varovalka

skrivnih sil,

ki domujejo (che albergano)

v zelenem ognju,

v chrnih cvetovih,

v plesih mutcev,

v pijanosti zhensk

v mehkih velikanih.

Trg, opolnochi,

je zavetishche blaznih.

 

 

Prevajalec ni niti opazil, da je preskochil 4. verz in rdechih ochi in pesnika prikrajshal za rimo z opolnochi, in niti kasneje, pri ponovnih branjih, ni teh ochi pogreshal. Zgodi se vsakemu prevajalcu, da kaj spregleda, bere narobe itd. A che bi se drzhal shtevila verzov in ne bi sam(ovoljno) nich dodajal, bi pri shtetju takoj ugotovil, da kaj manjka in bi manjkajochi del dodal. Prav tako ni opazil, da je pesem pomensko popolnoma predrugachil. Prehitro se je zadovoljil s svojo ... poetichno predelavo, kajpak na shkodo deklariranega mojstrstva. Prevajalka, ki sem jo omenila na zachetku, bi mu tudi povedala (bojim se, da brez rokavic), da je chrne vrance v galopu – saj gre vendar za chrne konje (morelli) iz neznanja ali povrshnosti zamenjal za chrne vrane (corvi neri). Ki galopirajo. V Intermezzu (str.107) je v rumenih vrancih le zaslutil konje – torej je shlo za povrshnost – in jih spremenil v rumene zhrebce, (gialli puledri, tudi v ednini), cheprav pri Steguju ne teche beseda o zhrebcih, marvech o vrancih, ki de facto sploh niso mozhni, v slikarstvu in poeziji pa so, kot recimo Kosovelovi modri konji. Ali premski pesnik ni vedel, kakshne barve so vranci, ali pa se je shel tudi on ... ekspresionizrm? To je vprashanje, ki ga je, za moje pojmovanje, prevajalec reshil naravnost rokohitrsko in prevech shportno s tem, da je konje normaliziral, vrance likvidiral in zhrebcem omogochil eksistenco tudi v naravi. Prgishche (manciata) pepela iz Uverture v plavem pa je bral zharishche pepela (un focolaio di cenere). V Finalu je triumf preteklega (trionfo del passato) preobrazil v triumf prekletega (trionfo del maledetto). In za navrh bi mu dodala, da »svet na svojih izvozhenih tirnicah« ni s svetostjo in svetniki nich v zhlahti, marvech je v sorodstvu s svetom, ki ga mi naseljujemo. Nasedel je tudi shkratu, ki je v Viziji svechenika (sacerdote) v Stegujevi zbirki sfizhil v svechnik (candeliere), in ga dobesedno reproduciral, ne da bi zachuden trenil z ochesom, to se po prevajalkinem mnenju veshchemu prevajalcu ne bi moglo in niti smelo zgoditi. She in she bi jo lahko nashtevala in she kaj svojega dodala. Recimo, ali Tavchar sploh ve, kaj je potochnica? Smrtni boj? Nekje teche beseda o molku, jaz skoraj dvomim, da gre za tishino – rekla sem skoraj, ne trdim, bi se morala she s kom, bolj podkovanim v slovenshchini, konzultirati – mislim pa, da je beseda o ... rozhnem vencu (molek/molka). Kaj je hotel povedati z glagolom screziare – nessun sospiro screziava il silenzio – (noben vzdih ni predrl tishine)? In zakaj je Stegujev naslov Maksime spremenil v Epilogo – epilog? Ali bi svojim prevajalcem, ne glede, kakshne sorte so, predelovalne ali tradicionalne, sam dovolil, da mu spreminjajo naslove? Dvomim.

In zakaj italijani slovenske kraje (Villa del Nevoso, Solcano, Nuova Gorizia, Lauremiano, Tricorno ...), ki niso v dvojezichnem pasu? To mu prav zamerim. In to pochenja v enaindvajsetem stoletju, sedemdeset let po vojni, ko noben fashizem in niti trzhashki iredentizem ne potujchujeta vech in ne posiljujeta drugih narodov, vsaj javno si ne upata tako postopati, rajshi kdaj pod krinko huliganstva. Pa se nashi vrli nekaterniki kar sami radi kastrirajo in se grejo »il doppio gioco« – dvojno igro dvozhivk. No, dovolj. V premislek avtorju, njegovemu recenzentu in seveda bralcem. Le resnica nas bo osvobodila. Zazheleni so vsi argumentirani pomisleki, saj vendar nisem papezh ex cathedra, torej sem podvrzhena zmotam in pomotam. A che me ne boste opozorili nanje, ne bom nikoli zvedela, da sem se motila in kajpak streljala kozle.