Revija SRP 119/120

Jolka Milich

 

BEREM ... TUDI JAZ

 

1

O ti ovchji, ti beli narod!

 

Srechko Kosovel – kot vechina – ni imel ovc posebno v chasti, tudi njegovo mnenje o teh krotkih domachih zhivalicah je bilo precej negativno, saj je celo nas, kot berem v pesmi Ej, hej primerjal z njimi in ochitno ni shlo za pohvalo. Preberimo skupaj, kaj pravi:

 

Ej, hej

Ej, hej, dezhuje na sive ljubljanske hishe,

da se zagrinjajo v sivo zaveso pod soncem.

V Trstu nam pozhigajo Edinost.

Krist je prishel v Drushtvo narodov.

Ne, to ni tisti dobri, tisti lepi,

z glorijo ljubezni obzharjeni.

Psevdokrist v Zhenevi.

Kako ali tudi v Zhenevi dezhuje?

Krist je prishel med rjave puntarje,

tam na sivi ulici stoji

in izganja pismarje in farizeje.

Strelja in ubija.

Strelja in ubija.

O ti ovchji, ti beli narod!

Ali spoznash zdaj, kaj si?

 

Srechko nas nezastrto poziva k drzhavljanski neposlushnosti in k revoltu, opozarja nas, naj ne nasedajmo lazhnim Kristusom, pa cheprav nastopajo v imenu vishje inshtance, tokrat kar iz Drushtva narodov. In naj se ne obnashajmo kot ovce. Poziv, ki bi ga morali sprejeti oberoch, ne glede na nasho zhe pregovorno majhnost, neodlochnost in nemoch.

 

 

2

Nich ... ovchje ovce

 

Chisto drugachno mnenje o ovcah in izkushnje z njimi ima italijanski zhe sploshno afirmirani pesnik Claudio Damiani (rodil se je leta 1957 v San Giovanniju Rotondo v Apuliji in zhivi v Rignanu Flaminio v okolici Rima). Izdal je kakih shest ali sedem zbirk, kjer najrajshi opeva male in na videz nepomembne stvari in dogodke, in za vsako izdano knjigo, che se ne motim, je bil nagrajen. V zadnji zbirki Il fico sulla fortezza (Smokev nad trdnjavo – Fazi Editore, Rim, 2012) je ovcam v razdelku Imparare (Nauchiti se) posvetil pesem brez naslova, da se ti zazdijo ovce prav posebne in prikupne, nich ovchje v nashem zanichljivem pomenu besede, marvech povsem neodvisne in formirane osebnosti, ki znajo samostojno misliti, presojati, chutiti in, kar je najtezhje v tem zagamanem svetu, nekonfliktno zhiveti.. Takole jih pesnik nagovarja:

 

– Lepe ovce, pa kaj se ne navelichate

jesti vsak dan isto travo?

– Si nor? Mar ne vesh, kako se

trave med seboj razlikujejo?

Ti je sploh znano, koliko vrst obstaja?

Ti vidish travo in se ti zdi povsem

enaka. Predstavljaj si rajshi oblozheno

mizo z najrazlichnejshimi jedmi;

glej, da je travnik prav to.

– Zhe, zhe, a jaz vidim, da pojeste

vse, kar imate pred sabo.

– Ne vidish dobro. Pojemo le nekatere,

drugih ne, odvisno kaj nam sproti tekne.

Jaz se na primer vchasih hranim zgolj z

deteljo, drugih trav se niti ne dotaknem.

Vchasih pa je ista trava takshnega ali

drugachnega okusa. Odvisno od zemlje, od

vode, od lege–osvetlitve in tako dalje. Nam

je vse to znano, ne vem pa, che je tudi vam.

– Ok, v redu. Jesti je za vas potemtakem

vedno drugachno in novo opravilo. Ampak

kar naprej jeste. Je edina stvar, ki jo

pochenjate?

– Pa kaj se ti je zmeshalo? Nam ugaja zhiveti

skupaj. Nashe zhivljenje je en sam splet

poznanstev. Tebi se zdi, da imamo sklonjeno

glavo le zato, da jemo, v resnici pa si

izmenjujemo tudi chustva, obchutja, med seboj

se spoznavamo in bratsko sporazumevamo,

si povemo, kar mislimo in vchasih se celo

sporechemo. Kar ozri se tja chez, mar vidish

janjchke, ki se na soncu igrajo? Mislish, da

jih mi ne gledamo? Mislish, da medtem,

ko se pasemo in mulimo travo, nam

srce ne prekipeva od veselja ob pogledu

nanje, ki skachejo in se zabavajo, in se

naenkrat zavemo: ti novorojenchki

povechujejo nasho skupnost in so tudi nasha

prihodnost? Mislish, da se ne nasmejemo

iz srca, ko jih vidimo, kako se med sabo

ruvajo ali se lovijo, mislish da ne jokamo,

ko opazimo, da se dolgochasijo, ali

utrujeno in preplasheno begajo po

travniku v iskanju matere?

 

 

3

She besedico o ovcah pa o Franchishku, seveda asishkem, ljubiteljem zhivali in vsega stvarsta

 

Ovce potemtakem – predvsem miroljubna in zelo druzhabna bitja, z velikim smislom za skupne dobrine, kar nam, bolj nagnjenim k individualizmu in vase zagledanosti – lahko berete tudi k sebichnosti – na sploshno precej manjka. In kot berem v nagrajeni pesnishki zbirki Guida Zavanoneja Tempo nuovo (Novi chas – zalozhba De Ferrari, Genova, 2013) najcheshche chisto spregledane, pozabljene, nesmilechno prepushchene svoji ... ovchji usodi, saj se zanje zhiv krst ne zavzame, kot da jih ni. Da vam bo moja trditev bolj nazorna, dovolite mi, da vam instant – na hitro – prevedem pesem

 

Franchishek

 

O, kokosh, namenjena za v lonec,

o, krotka in nesrechna stvarca,

za katero se niti Franchishek ni zavzel!

 

In ti, ki zaradi enega samega gena si prashich

in nedolzhno krulish, da si, kar si, bosh visel,

ves – kolikor te je – le zato, da te pojemo.

 

Kaj naj rechem o ovci, ki jo je volk raztrgal in pohrustal,

Franchishek pa je stopil do njega, da z njim navezhe stike?

In ribe, ki druga drugo zavzeto zhrejo v morju?

Jim mar porechem: gre pach za naravni zakon,

zato se med vas Franchishek sploh ne bo podal?

 

O chista voda

in ti, veseli ogenj,

mar bosta unichila ta nemarni svet?

 

In nasha sestra telesna smrt bo za vse nas

kot pechat vsega hudega in zlega?

 

V obeh omenjenih zbirkah so zhivali nekakshne nashe nevsiljive spremljevalke ali zalezovalke, ki vedo o nas povedati zdalech vech, kot vemo ali povemo sami. Ker se obichajno rajshi prevelichujemo kot se trezno obravnavamo, nas one s kakshnim improviziranim shkripcem, ko prevech lebdimo v zraku, ali ujete na laso modro in pravochasno povlechejo na trda, a zdrava tla realnosti.

 

 

4

Primerno le za poletna branja ali za vsesploshno prebiranje skozi vse leto?

 

In kajpak nadaljujem brati, kar se mi sproti ponuja in tudi sama, potihoma, odgovarjam na vprashanja, ki so tu in tam postavljena drugim bolj ali manj izzivalno v zvezi z literaturo.

Razlogov je odlochno prevech za ljubitelje knjizhevnosti nasploh in poezije posebej, da bi zachela z nashtevanjem, »s chim me leposlovje najbolj prepricha«, saj se z njim poklicno ukvarjam domala celo zhivljenje. Vrh tega sem v svojih chlankih O poeziji in prevajanju, ki so izhajali in izshli v ljubljanski reviji Srp zhe precej davno, na dolgo in shiroko to povedala. Na kratko, ker gre za temo, ki je ne bomo do konca nikoli izchrpali, pa da bo volk sit in koza cela, in da mi bo kolikor toliko prijetno minil dan, bom nanizala bolj sebi v veselje samo nekaj pojmov, ki se bodo zachenjali tokrat, naj pomislim, recimo, s chrko i: izvirnost, inovativnost, igrivost, iskrivost, iskrenost, inteligentnost, intuitivnost, izbrushenost. Ni nujno, da so v literarnem cocktailu vse te sestavine skupaj, a vsaj katera od njih mora biti obvezno.

Na sploshno se nekoliko bojim priporochati v branje karkoli. Nich koliko mojih stanovskih kolegov in prijateljev obeh spolov, z mojo mamo vred nekoch, ki je bila tudi strastna bralka, so mi vechkrat ochitali, da so povesti in romani, ki jih jaz imam najrajshi, zanje naravnost ... neberljivi in nemogochi. Poezijo sem kar preskochila, ali jo redko kdaj komu omenila kot alternativno branje, ki bi utegnilo biti tudi zanimivo, vendar sem jo bolj izjemoma in zelo redkim priporochala, kaj she silila s superlativi, ker sem vedela, da do nje ne chutijo posebne afinitete. Saj je vechina pogosto nezhenirano kazala do nje prave znake intolerance. Posebno do domache marsikdo ni imel ne zhivcev in ne glave, kot so mi radi nekaterniki ponavljali in nato pribili, da imajo premalo chasa, da bi to dragocenost – chas! – tako po nemarnem izgubljali. She po tistih malce bolj razbobnanih zbirkah, ki sem jih tu pa tam prav zanje vechkrat nastavila na vidno mesto, so zelo redko segli. Komaj kdo je vrgel pogled na platnico in nonshalantno komentiral: A to zdaj beresh? Je sploh za kaj ali obichajni slovenski bla bla bla, ki ga she sami ne razumejo? Ti sploh kaj kapirash, so kdaj norchavo navrgli, ali se samo delash kunshtno, zaradi lepshega? Da zgledash ekstra? Zato bom samo omenila in nich smrtno zares priporochila recimo samo tri ... predpredzadnje pesnishke zbirke, ki sem jih z velikim uzhitkom, skoraj na dushek prebrala, in povedala tudi zakaj. Plus maksi antologijsko delo v dveh zvezkih. Lahko pa bi jih nashtela vsaj dvajset in jim dodala she one zadnje in predzadnje in vmes pridodala she nekaj prebranih proznih bukel. A ostanimo pri petih knjigah, bolj kot za poletni chas priporochljivih za branje v ostalih treh hladnejshih letnih chasih.

 

 

5

Naj steche beseda o dveh zbirkah hkrati

 

In sicer o zbirki Braneta Mozeticha mesta ure leta (Lambda 96) pa o oni zadnji Taje Kramberger z roba klifa (Aleph 147), ki pa sta izshli zhe pred leti (2011) pri ljubljanskem Centru za slovensko knjizhevnost, sem prebrala menda lani v dveh vecherih, pochasi, premishljeno, niti vrstice nisem preskochila, pravi pesnishki maraton v zavidljivo dobrih duhovnih kondicijah. Oba pesnika sodita med tiste osebno poznane, ki so mi tudi po chloveshki plati dragi in kar napishejo mi je obichajno precej vshech, da jih redno in po vechkrat vzamem v roke. In seveda rada tudi kaj prevedem. A tokrat morda, ker sem ju brala skupaj, zaporedno in vzporedno, mi je neka njuna znachilnost, ki je doslej nisem zaznala, prav padla v ochi: Braneta kar naprej razzhirajo dvomi, veliki kot gora, bivanjski, literarni, etichni, filozofski, narodnostni, vsakrshni, Taja Kramberger pa nasprotno prav poka od (vsaj navidezne in skoraj demonstrativne) gotovosti, dvomi se je ne dotaknejo, kaj shele da bi jo razdvajali, teh malih in velikih zoprno lepljivih nadlog, se zdi, ne pozna, ali vsaj ne prizna, ni sploh dovzetna zanje. Z njimi noche vsaj imeti nich opravka. Vse, kar stori, pochenja, misli, reche, rezonira, je vedno 100 % prav. Ne 100 % prav zanjo, ki bi stoodstotnost nekako relativiziralo, za druge pa bilo recimo 90 ali 80 %, ampak »prav prav« v absolutnem pomenu besede in merilu, edini mozhni prav na svetu, kar mene nemalo presenecha, najbrzh ker tudi sama spadam prej med vechne hamletovske dvomljivce kakor pa med preprichane in neomajne kot skala. Po vsakem branju me pa she vedno zasrbi, seveda malce shaljivo, da bi stresla vse Branetove pesmi v posodo, vanje nasula vse Tajine verze in vse skupaj dobro premeshala v kar se da homogeno zmes kot kakshna novodobna in mojstrsko sposobna kuharica, da bi se Mozetich nalezel nekaj Tajine gotovosti in bi Krambergerjevo vsaj oplazil kakshen njegov resen dvom. Oba bi vsekakor pridobila na kvaliteti. Pravichnikov in posledichno vsaj potencialnih domishljavcev – beseda teche o koprski pesnici, da smo si na jasnem! – se namrech precej bojim, ker radi posploshujejo, kar bi morali obvezno do skrajnosti relativizirati, in nenehno, skoraj po zhandarsko, kar vsem, krivim in nekrivim, zhugajo obtozhujoche s prstom, saj so se kar kolektivno kot posamezniki in kot narod pregreshili nad njimi, bozhjimi jagnjeti, ki so le za to prishli na svet, prav nalashch k nam, slabovidnim, obdanim z gosto mreno nevednosti in zaslepljenosti, to je v nasho neposredno blizhino, da bi nas prosvetlili in odreshili. Me kar zmrazi tak odnos do sebe, do najblizhnjih in daljnih, pa che so mi ... tozhechi in vpijochi preroki v pushchavi z bichem v roki, po svoje she tako privlachni in dragi in jih ne neham brati, zlasti, ko rahlo popustijo in niso do onemoglosti obsedeni od samih sebe. Ko svoje uzhaljenosti in zamere tako rekoch ne oznanjajo urbi et orbi. Tolazhi me tudi misel, da sodijo zamere med pokvarljivo blago s precej kratkim rokom trajanja in da jim torej ni usojena vechnost. Skratka nam kazhe, da potrpezhljivo (po)chakamo, da se zamere kot megla polezhejo in razprshijo in nato zasije spet sonce .... vsaj zasilne pomiritve s seboj in sprave s svetom

 

 

6

Pojdimo z branjem naprej. Na slepo srecho sem izbrala shestvrstichnico kot uvod:

 

Kako se lahko zaljubish

v moshkega, ki

te ljubi?

 

Samo odpustish mu,

da je tako slabo

izbral.

 

Ja, nadvse ljubezniva – in razumljiva – je pesnishka zbirka Maje Vidmar Kako se zaljubish, ki je izshla pri Beletrini v Ljubljani zhe pred dvema letoma (2012). Gre za malo in duhovito himno ljubezni, ki je na moch preprosta, domiselna in sproshchujocha, primerna za vse okuse in vse starosti. Lepa tudi oblikovno, kot zhe vechina nashih knjig, tudi gornji dve od Centra za oko in otip privlachni. Prevedla sem jo kar sproti med prebiranjem, radovedna, kako se obnese v italijanshchini. She kar lepo zveni. Strani so natlachene z listichi in z mojimi tezhko berljivimi kracami. Kdaj se bom opogumila in vse skupaj popilila in obdelala rachunalnishko, pa je stvar chasa in volje, ki na zhalost prepogosto nista usklajena z mano, in namesto da bi si vsi trije tovarishko priskochili na pomoch, si radi mechemo polena pod noge in se izogibamo vsakega dela, ker se nam ne ljubi migniti niti z mezinchkom.

 

 

7

 O antologijah pri nas na sploshno in tudi o tej

 

Chetrto in peto alias Slovensko avantgardno poezijo 1965–1983 v dveh zvezkih (nich manj kot 2415 strani!!!) Andreja Medveda z naslovom Fantasma epohι – Poezija in / kot igra, izshla pri Hyperionu v Kopru 2011, pa she in she prebiram z narashchajochim zanimanjem in tu pa tam s pomisleki, kar je povsem naravno, saj ni sploh nujno, da se v vsem strinjamo s tem ali onim avtorjem. Mlajshi pesniki pa bi prav morali sechi po tem ... velikem in vsaj 3–4 kile tezhkem tekstu o avangardni epohi in epopeji, da bi vsaj priblizhno razumeli svoj in njihov chas, da ne bi nevedno lebdeli v zraku kot lipovi listi, gnani od vetra , ali debelo gledali v svet kot zajci. Ne gre tu za kakshno moje priporochilo in osebni okus, marvech za shirshi uvid. (She kratko pripombo v oklepaju: Ne samo Andreja Medveda, vechino nashih poklicnih in improviziranih antologistov – Draga Bajta, Petra Kolshka in she koga – bi moral kdo, ki se na to spozna, pouchiti, na kaj vse morajo drugich pomisliti, da prilozhnostnim bralcem in rednim uporabnikom njihovih knjig, chim bolj olajshajo branje in konsultacijo, namesto da jim jo neznansko otezhijo. Gre za chisto male, a nujne posege, na katere pa ne bi smeli pozabiti.)

 

 

8

Intervju s trzhashkim pisateljem in jubilantom Alojzem Rebulo

 

She vedno berem, kaj pa chem? Tokrat chasopise. Lokalce. V Primorskih novicah z dne 1. avgusta 2014 sem pravkar prebrala – kajpak z uzhitkom – pogovor chasnikarja Andrazha Gombacha s pisateljem Alojzem Rebulo. (Priljubljenemu jubilantu – 90 let! – chestitam tudi jaz, samo po sebi umevno.) Doslej sem menda prebrala chisto vse intervjuje z njim, ki so letos izshli. Pobozhno odlagam chasopisne in revialne izrezke v posebno shtevilko trzhashke Mladike, ki mu je izrecno posvechena. Sicer mi je naslov danashnjega pogovora – Kultura brez etike ni vredna nich! – ki se koncha nich manj kot s klicajem, bodi bogu in ljudem potozheno, rahlo ali povsem nerazumljiv. Kot bi mi bila nerazumljiva tudi etika, che bi jo kdo postavil podobno kot kulturo na glavo, in rekel: Etika brez kulture ne pomeni chisto nich! Pa naj mi kdo oporeka, che si upa in ima argumente. Odkrito povedano, jaz si prve brez druge in druge brez prve ne morem niti predstavljati, ne glede, che dam na koncu stavka piko ali klicaj. Pristojal bi jima kvechjemu vprashaj, ker se zhe poigravamo z lochili. Verjetno sem she za luno, okostenelih misli in preperelih predstav, tako rekoch neusklajena z dandanashnjimi chasi, ki rajshi ljudi in stvari lochujejo in oddaljujejo kot jih povezujejo in zdruzhujejo.

A nisem se oglasila zaradi etike in kulture, kar se mi je zgoraj napisalo o niju, je le preblisk, ker nekako shtrlita iz naslova in se ne moresh delat, kot da ju ne vidish. Oglasham se bolj zavoljo ... politike, ki se rada vedno shopiri v vseh chasnikih in zategadelj, bi jo kazalo tu pa tam kar spregledati ali preskochiti. Oglasham se zaradi jubilantove, po mojem mnenju do srzhi zgreshene misli v zvezi s Trstom, kjer nekoliko poparjeno pravi (citiram): »Zdi se mi, da je zgodovina prav storila, pa cheprav je shla proti nashi volji. Che bi Trst po razpadu Svobodnega trzhashkega ozemlja prishel pod Slovenijo, bi bil danes zanjo rak. V Trstu bi namrech she naprej delovalo ostro, shovinistichno, fashistichno jedro, ki bi grenilo zhivljenje Slovencem in strahotno zaposlovalo slovensko vlado. Poleg tega slishim, da ozrachje v Trstu ni vech takshno, kakrshno je bilo. Ne vem, ali je Trst postal demokratichen, a vsekakor je manj fashistichen, manj protislovenski, stiki med narodnostma so baje celo tesnejshi.«

No, jaz ne bi v to zgodbo, ki nas je doletela, vmeshavala zgodovine, saj se z nami, vsaj tista iz uvoza, ker smo miceni pa she predalpski balkanci, torej skoraj zanemarljivi, ne ukvarja posebej, meni se vechkrat zdi, ko da o nas nich ne ve ali bolj malo. Bilo bi domishljavo ali pretenciozno se sklicevati nanjo, in za namechek tudi nestvarno. Rajshi bi poklicala na raport kakshnega resnichnega akterja in domnevnega krivca, morda jih je vech, ki so nam zakuhali to nezgodo, ker so ochitno precenjevali zaveznike. Seveda, che ne bi bili zhe davno mrtvi. S spiritizmom in s klicanjem duhov nashih blagopokojnikov, da nam raztolmachijo bele lise nashega zhitja in chrne luknje njihovega pochetja, pa itak ne pridemo dalech, njim nashih marenj ni vech mar, kaj she da bi jih she kaj bolelo ali razvedrilo, she zlasti che sladko pochivajo celemu svetu v brk in posmeh v kakshnem od hrupa odmaknjenem mavzoleju in je od pietete ne samo zazheleno, marvech tudi zapovedano, vsaj tako pravijo, da jim damo gmah in jim ne kalimo spokojnega sna.

No, pa vseeno, ker beseda ni konj. Kar nekaj nas je, ki she vedno mislimo kot takrat, da se je Tito, ko je padel diktat, naj se umakne iz Trsta, prehitro ustrashil – brzhchas druzhno s svojimi svetovalci in kompanjoni, tudi tistimi iz Moskve – da bo neibezhno zarozhljala tretja svetovna vojna, che jih ne uslishi. Po nashem skoraj neomajno trdnem mnenju, che ne bi ubogal, bi zavezniki potem – kar pochenjajo tudi dandanes – nekaj chasa she rozhljali in napovedovali vsesorte sankcij in vojno in krvave rihte, zares zarozhljalo pa ne bi, ker so bili vsi skraja prevech utrujeni od druge, in kdo bi dobil tretjo she prevelika neznanka ali uganka za vse, da bi se vanjo zaradi smrkavega mesteca ob zalivu podali in tvegali, da se poshteno opechejo. Kot so Stalina na koncu Jadrana v Tirani trpeli in krotili, tako ga bi trpeli in krotili tudi na zachetku Adrijanskega morja v Trstu, in prezhali noch in dan – kot prezhijo she dandanes – na ugoden moment, da ga ostarelemu brkachu bolj kot Titu sunijo pod nosom, che ne prej, vsaj po njegovi smrti, saj je precej tipichno od diktatur, da se razsujejo s smrtjo njihovih nosilnih stebrov, to je diktatorjev.

Nash odlichni pisatelj, a precej slab politichni prognostik she zdaj napoveduje, da bi bil prikljuchen Trst za Slovenijo rak – nich manj in nich vech, ljudje bozhji! (Ta vrinek je moj.) – ker bi v mestu she naprej delovalo ostro shovinistichno in fashistichno jedro. Po mojem in nashem bolj realnem izrachunu bi se polovica italianissimov, kot se radi avtodefinirajo – torej nepristnih, le akvizitnih Italijanov alias chistokrvnih bastardov – spreobrnilo v Slovence (upajmo, da ne v slovenissime, to bi bil zares podobno kakshnemu raku!) ker taki superlativizirani radi drugim navadnim in nekonfliktnim razbijajo shkatle. Ostala polovica pa bi se zatekla v Italijo in od tam, vsaj dokler se ne bi dodobra in tudi dobro (beri udobno) ustalila, bi Sloveniji (takrat she v Jugoslaviji) tu pa tam ali kar vechkrat (brez)mochno nagajala ali togotno ropotala in privoshchljivo pretila, a na srecho imamo Spomenko Hribar, ki ji polemichno in spravno pero teche kot zhuborech potochek in svarech hudournik, ki bi s kakshnim zelo repenchastim voditeljem – podobnim Maksu Lakoti, pardon, ushlo mi je, Massimilianu Lacoti – kar se da rochno vzpostavila konstruktivni dialog, ki bi bil vsem tekmecem in vrochim glavam na obeh straneh na trzhashki mini shahovnici samo v korist in v pomiritev pregretih duhov. Shkoda, da je imel takrat strah na nashem poveljnem mostu prevelike ochi in da se je podelal v hlache. Ni kaj, zgodi se. Le kaj naj she rechem? Pegola – smola za vse, saj niti Trst ne prosperira, ne glede kam je prikljuchen: z balkonom na Balkan ali s pogledom na prelestne Benetke. Tudi njega in za navrh vso Evropo, vkljuchno s Slovenijo itd., bolj kot rak ... pestita duhovna indolenca in telesna imobilnost. Ti dve pa ne peljeta nikamor. Kvechjem na sanjski otok Niga.

 

 

9

Nedavno sem nenadejno dobila dve knjigi v dar. Ochitno je tudi mojim bolj daljnim sorojakom znano, da rada berem in, che me kaj pichi, da se tudi rada na prebrano odzovem. Edino, kar ne vejo je, da je teh knjig v mojem stanovanju zhe toliko vsepovsod, da mi zhe preti izgnanstvo, ker bodo vsak chas zasedle (okupirale! kot kakshna zmagovita osvajalna armada) ves prostor. Temu navkljub, jih she vedno rada prejemam v darilo, celo kupim si marsikatero, veliko si jih tudi sposodim iz knjizhnice, tu pa tam mi prijazne knjizhnicharke prilozhijo seznam sposojenih, kar najbrzh pomeni, da me molche spominjajo, da kakih 60–70 izvodov zhe predolgo vedri in se gnete pri meni in naj jim za bozhjo voljo vsaj kakshnega vrnem, cheprav nihche ne povprashuje po njem. Kot zhe recheno zgoraj, sem bralka knjig, pretezhno zbirk poezije, ki komaj koga pritegujejo in se od ljudi in boga pozabljene prashijo na njihovih policah, drugache povedano: niso sploh v sorodstvu z bestsellerji, za katere se vechina bralcev puli in trga. Mene pa popolnoma mine bralno pozhelenje brzh ko knjigo razglasijo za najbolj kupovano ali prodajano ali jo oglashajo kot dobitnico kakshne bolj ali manj prestizhne nagrade od nobelove navzdol. Veselje nad njimi kar splahne. Na vsem lepem se mi zazdijo – milo recheno – kot kakshen sindikalni izlet, – bolj nemilo in manj zastrto pa – kot kakshne povaljene in izzhete ... regimentne kurbe, katerih se ne bi dotaknila niti s pinceto, kaj she da bi jih povabila v stanovanje, da mi zvecher krajshajo chas lezhe, saj berem pretezhno v postelji pozno ponochi.

Prva knjiga je zgodovinska, zvrst, po kateri bolj redko segam in potemtakem se ne pochutim v njej zelo doma, moja vednost na tem podrochju je bolj luknjasta od edamskega sira. Temu navkljub budi v meni dokajshnje zanimanje, da mi je prav zhal, da nisem o njej malo bolj podkovana, za vse, kar bi rada (z)vedela, pa ni chasa; na podlagi tega, kar vem, bolj malo, pa ne bi si upala rechi chisto nich, kaj she zagovarjati to ali ono tezo o nas, o sosedih, o svetu itd. Berem zgodovinske knjige kot povesti in romane in se sproti sprashujem: Kaj pa che je vse zares? Koliko lazhi, izmishljotin ali polovichnih resnic so zaradi lepshega dodali? Nam bo kdo kdaj zanesljivo to razkril? Ali bo ostalo vechno le kot igra ugibanj, prikrivanj in domnev? Sprashujem se, kot se pogosto shaljivo ob zajtrku, ko si mazhem na rezine prepechenca maslo ali marmelado: Bogve koliko masla je v tem maslu, in ono drugo dodano, a nespecificirano na etiketi, kaj je? Bogve koliko marelic je v tej marelichni marmeladi, niti bog najbrzh ne ve, kaj so fabrikanti prilozhili, ali se mu kaj malega sanja? No, povrnimo se h knjigi. Naslov zelo vabljiv. She ne posebno radovedni bi ob njem zastrigli z ushesi: General Rudolf Maister – zamolchano. Napisal jo je med drugimi shtevilnimi knjigami brigadir Janez J. Shvajncer, sin mariborskega pisatelja Janeza Shvajncerja, tudi on rojen v Mariboru leta 1948, knjigo pa je izdal Vojni muzej v Logatcu letos. Na hrbtni strani je podroben seznam vseh publikacij, ki jih je Shvajncer mlajshi izdal: 14 knjig s podrochja vojne in vojashke zgodovine. Nato zgodovino odlikovanj, znakov, uniform in starega orozhja je predstavil nich manj kot v 20. knjigah. Odkar vodi Vojni muzej v Logatcu (1998) do leta 2012 je izdajal in urejal Vojnozgodovinski zbornik, izshlo je 48 shtevilk. Napisal je tudi 10 leposlovnih del. Za roman Chuden dan v Bukevci (1983) je prejel Kajuhovo nagrado.

Iz njegovega kratkega, a zelo razgibanega zhivljenjepisa pa zvemo, da mu je Maister prirastel k srcu zhe v letih svoje mladosti, ko je bil leta 1968 shtudentski voditelj in kaj vse ga je zanimalo, pa kaj je storil, poskushal in napisal, da bi obudil spomin na generala Maistra. V 57. kratkih poglavjih pa pove v tej svoji zadnji knjigi o generalu Maistru, kaj vse je bilo doslej tudi zamolchano. In kdo je k zamolchevanju obilno pripomogel in zakaj; in kdo je bil proti. Ne samo zanimivo, tudi napeto in provokativno branje na podlagi dokumentov in, mislim, skoraj neizpodbitnih argumentov. Po mojem bi moralo biti obvezno chtivo za vse tiste, ki se poklicno ukvarjajo z nasho zgodovino. Pa za vse redne pripadnike slovenske vojske, vkljuchno z ministrstvom za obrambo. Karl Erjavec, minister za notranje zadeve bi moral tudi vtakniti nos v vechino teh od mene le omenjenih knjig, in se ob marsikateri smeli ali nenavadni trditvi vsaj zdrzniti, che ne kaj bolj konkretnega. Se tudi on vprashati in njemu sorodni: Kaj pa che je (bilo) vse res? Vsekakor vredno branja. Se bo kdo od zgodovinsko podkovanih oglasil in delo komentiral? Vsaj kdo od omenjenih? Kdo od drugache mislechih? Ali kakshen somishljenik? Sicer nizkonakladna knjiga vechjega formata – 300 izvodov – je prav gotovo, popravim se in rajshi rechem morda, na prodaj v Vojnem muzeju v Logatcu.

 

 

10

O drugi knjigi – Veter v sunkih pesnika Davida Shushela – pa samo prvi bezhni vtis, ker ni chasa za poglabljanje. Zelo lepa in posebna zbirka na pogled, malodane asketska, bela, brezhibno natisnjena, chitljiva, okrog 70 strani, brez posebnih platnic, na katere smo vajeni, vendar v razkoshnem kartonastem etuiju – v izdelavi Duropacka – ki ga je opremila s kozmogramom intuitivna slikarka Mojca Shushel, tiskal pa Kochevski tisk in izdal Klub literatov Kochevje leta 2007, tudi v nakladi 300 izvodov, kar pa je za poezijo zhe standardna (beri spodobna) naklada.

Najbolj nenavadno in simpatichno pri njej je, da ni nikjer naveden copyright, s poimensko navedbo, kdo ima zalozhnishke pravice. Kar neverjetno v dobi, ko so pri nas v Sloveniji vsi naravnost obsedeni od svete groze in neznanskega strahu, da bi jim kdo ukradel ali zlorabil avtorske pravice, da se kar po vechkrat zavarujejo pred tatovi: na kratko s krogcem – © – nato z besedo »Vse pravice pridrzhane« in nato, ker dvakrat se pove v mlinu, a to ne zadostuje, ko imash opravka z gluhci, pa she tatinskimi za navrh, she z vechkratno in na drobno popisano prepovedjo, da ne rechem grozhnjo: Brez predhodnega dovoljenja zalozhbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, predelava itd. itn. ... Kdor se pregreshi, bo imel ochitno opravka s sodishchem in primernimi sankcijami. Povedano bolj nazorno in zhe spet – tako razmishljajo pri Beletrini, Mladinski, Cankarjevi, tudi prevajalci, tisti vchlanjeni, pri Studia translatoria zalozhbe ZRC in she marsikdo so se pustili prestrashiti do nerazsodnosti in tudi oni najbrzh pretijo kar s trojnimi kaznimi. Najnizhje penale bodo plachali tisti, ki so se pregreshili na podlagi knjig, oznachenih le z znanim mednarodnim obrochkom (©), sklicevali se bodo lahko na nevednost, pa da so mislili, da tisti obkrozheni c je zgolj okrasek ali kakshna njihova interna razpoznavna oznaka. Obchutno vechjo kazen dobijo tisti, kjer je tik ob krogcu tudi zgovoren pripis oz. pleonazem Vse pravice pridrzhane. Do onih pa, ki ne bodo uposhtevali niti tretje specificirane prepovedi, saj se bodo pozhvizhgali na vse tri, bodo svarilci izvajali malodane brez milosti najhujshe mozhne – seveda denarne – kazni, da bo pravici – tisti v sorodu z resnico – zadoshcheno, posamichnim pravicam – avtorskim in zalozhnishkim – pa kaj cvenku podobnega obilno navrzheno. Kaj pa vsi tisti kot Shushel, ki se niso po tej ozkosrchni logiki in zadnji modi sploh zavarovali, kaj shele trikrat, da bo prav neizpodbitno, pred tovrstno krajo ali sposojo na chrno, in so potemtakem lahek plen umazanih zastonjkarjev? Kar nekaj je takih she neozaveshchenih kreatur in zanesenjakov, ki niti ne slutijo, kakshnim nevarnostim so se izpostavili, in jih kdorkoli lahko – nikome nishta – vsak chas nekaznovano okrade do zadnjega stiha ali romanesknega epiloga. Prav jim bodi, che jih bo doletelo, kaj pa si domishljajo, bedaki, da zhivijo v raju? Pa she tam chisto na zachetku ni shlo brez kache, ki je znamenitemu paru podtaknila gnilo jajce, pardon, jabolko, kot Sneguljchici nechimrna macheha, preoblechena v charovnico. Ochitno so zhe takrat sharili po svetu tudi transvestiti, potemtakem zares nich novega pod soncem, ha ha.