Revija SRP 119/120

Ivo Antich

 

BALKAN IN TRST – VOJNA IN SOCIALIZEM

(Kolazh zapisov v luchi »stoletne krize«)

 

UVODNA OPOMBA

 

V letu 2014 sta (zlasti v Evropi) »shlager sezone« pojem kriza in stoletnica zachetka prve svetovne vojne, na katero se v Sloveniji navezuje 110-letnica rojstva Srechka Kosovela. Ne gre za ljubiteljsko numerologijo, gre predvsem za ochitnost dolochenih simptomalnih paralelizmov, ki ob danes aktualni politekonomski krizi razkrivajo njeno stoletno, pravzaprav dvestoletno »kontinuiteto«, ki je dejansko kontinuiteta imperializma: balkanske vojne 1912-1913 kot uvertura v leto 1914 imajo prav tako svojo stoletno predhodnico v (proti)napoleonskih vojnah 1813-1814 (padec prvega francoskega cesarstva in njegovega »balkanskega pankrta« Ilirskih provinc), kakor je sedanja vojna v Ukrajini stoletna naslednica »preloma 1914« (po okt. rev. je del Ukrajincev razglasil sovjetsko republiko, nato so nacionalisti do 1921 drzhali samostojno Ukr., ki jo je Rdecha armada izbrisala). Imperiji so se med sabo spodmikali kot »nadomestki«; v ozadju padca (prvega) francoskega cesarstva je francoska revolucija, v ozadju padca ruskega carstva je ruska revolucija (feb.-okt. 1917), v ozadju padca nemshkega cesarstva je nemshka revolucija (nov. 1918) – vsaka od teh revolucij je v konsekvencah dala nov zagon imperializmu. Ob Kosovelu in njemu sodobni soshki fronti tudi Napoleonove Ilirske province evocirajo primorsko stran slovenske zgodovine (Ljubljana tedaj tudi prestolnica Dalmacije), vsa tedanja in poznejsha »prerivanja« okrog (severnega) Jadrana, od katerega je Napoleon le za kratek chas odrinil Avstrijo z njeno ozemeljsko fevdalno dedishchino. Po padcu Napoleona je Avstrija to slovensko-hrvashko etnichno podrochje spet zasedla (1812), anektirala (1814) in ustanovila t. i. Kraljevino Ilirijo (1816), ki je pod »spominsko tolazhilnim« imenom obsegala Kranjsko, Koroshko in Istro kot nachrt »ilirske trdnjave« zoper italijanske in ogrske aspiracije po vzhodnem Jadranu. V primorskem kontekstu je seveda neizogiben fenomen Trsta, med drugim tudi kot brezcarinski transfer za Krpanovo »angleshko sol« (»metafora« za slovenski tihotapski uvoz atlantske pameti in socializma; Marx, 1. internacionala v Londonu itd.; prim. Borges: svetovna zgodovina kot zgodovina metafor). Kosovel, chigar esejistika zhe z znachilnimi naslovi nakazuje njegov politoloshko-poetoloshki razvoj od katolishke tradicije do socializma (Temeljni princip Kristovega nauka, 1923, Umetnost in proletarec, 1926), je poleg Presherna in Cankarja nadvse cenil Levstika (v chlanku En Levstik navaja kot njegova glavna dela Popotovanje, Napake in Martina Krpana).

 

Tukajshnji izbor zapisov je iz tega (levega) primorskega konteksta med leti 1912 in 1926 (od prve balkanske vojne do Kosovelovega zadnjega javnega nastopa in smrti; istega leta ital. fashizem ukine HSNS, tj. Hrv.-slovensko narodno stranko v Istri), zajema torej desetletje, ki ga je Krlezha imenoval »Deset krvavih godina 1914-1924« (naslov knjige iz 1937, zaplenjena); leta 1926 je tudi izshla Krlezheva knjiga Izlet v Rusijo na sledi tedanje levicharske obsesije z Rusijo (specifichna rusofilija tudi pri Kosovelovem »devinskem sosedu« Rilkeju: vech »izletov« v Rusijo, pesmi v rushchini; tudi umrl 1926). Kosovel je bral Krlezho, omenja ga v pismih, tudi njegovi levicharsko kritichni reviji Plamen in Knjizhevna republika (vech Kosovelovih sodobnikov, levicharskih Primorcev, odshlo v sovjetsko Rusijo, ne le na »izlet«, npr. Martelanc, Gustinchich, Grahor, Bebler; levo-ruska vzhodna smer je bila pach tedaj za mnoge edina et/n/ichno konsekventna alternativa zahodnoevropske krize).

 

Besedila so v glavnem iz Nashih zapiskov (socialdemokratsko-masarikovska revija, izhajala tudi v Gorici) in iz trzhashkega Dela (slovensko glasilo KPI; bral ga Kosovel); izjemi sta Lapchevichev govor in Kosovelov esej iz Mladine. Vsebinska namembnost: Trst kot »pljucha Slovenije« (Cankar po Tavcharju), kjer je Cankar (besedi »can/j/kar« in »krpan« sta sinonima za cunjar, prolet) lazhje kot v Ljubljani socialdemokratsko zadihal; vizije razmerja narod-socializem (Prepeluh, Milost), pogled Henrika Tuma, avstromarksista, na slovanski Balkan (geomorf. trije deli: Ilirija, Srbija, Bolgarija) in na zachetek vojne (na sledi Marxa od zaostale Rusije ni prichakoval ne socialne ne slovanske reshitve; njegova »treznost« je bila iluzija o preureditvi Avstrije v zvezo etnoavtonomij); Lapchevichev avtokritichno srbski pogled na balkansko krizo in odnos do Albancev; Loncharjevo opozorilo na »drzhavotvorno« idejo o slovenski zvezi s Hrvati (Dunaj, ki se je izogibal kakrshnemu koli zdruzhevanju Slovanov, naj bi Slovenijo »odstopil« Ogrski); nekrolog iz komunistichnega konteksta ob smrti Ivana Tavcharja, zadrtega liberalnega nasprotnika proletarske revolucionarnosti (noben strankarski blok ni bil povsem kompakten: na desnici so bili klerikalci in liberalci, levicharski socialdemokrati so se delili na reformiste in »boljshevike«, krshchanski socialisti so bili »nekje vmes«); zapis o jugofashistichni Orjuni, v kateri so bili tudi Primorci (prim. Najvechji sovrazhnik delavstva – narodnjashtvo ali nacionalizem); komunizem na Krasu itd. Naslovna poanta: Balkan kot sinonim za vojno, Trst kot sinonim za socializem.

 

Ob danashnjem pogledu na minulih sto let se ni mogoche izogniti parafrazi, da so zadnje konsekvence tragedije obichajno farsichne. Parishka komuna, prva proletarska revolucija, je skushala izrabiti francosko-nemshko vojno, ki je izbruhnila zaradi francoskega nasprotovanja zdruzhevanju Nemchije; podobno so v vojnih razmerah nastajale tudi poznejshe tovrstne revolucije v Rusiji, Nemchiji, Ogrski, Jugoslaviji, Kitajski (kontekst japonske okupacije); praktichno dejstvo je pach, da mnozhic ni mogoche oborozhiti in iz delovnega vsakdana preusmeriti v krvav spopad zgolj s predavanji in pisanjem pesmi. Po padcu berlinskega zidu (200 let po fr. revoluciji) se je zdruzhena Nemchija chez noch zachela priblizhevati »magichnim« stotim milijonom prebivalcev, to pa skupaj z nemshko politekonomsko superiornostjo v Franciji, poglavitni tekmici v EU, vzbuja nelagodne obchutke »odrivanja v Atlantik« ... O drugih farsichnih vidikih evro-globalne sedanjosti tukaj ne kazhe razpredati, glede Balkana le citat iz Cankarjevega predavanja Slovenci in Jugoslovani (1913): »Jugoslovanska plemena so razdrobljena v petero drzhav in pol.« – Kljub formalno spremenjenemu kontekstu stavek zveni aktualno; pri tem ostaja v »offu« hipoteza, da Cankar leta 1918 ni umrl zaradi pijanskega padca po stopnicah, ampak zaradi pretepashkega atentata, ker je nameraval javno opozarjati na Slovencem nevarno »velebsrbsko« ustanovitev SHS (Cankarjeva avtoriteta naj bi motila tiste zdruzhevalce s Srbijo, ki so na zachetku vojne krichali geslo »Srbe na vrbe«).

 

Tako se mimogrede ponuja she ena (literarna) analogija: tri osrednje drame Rudolfa Golouha, pesnika Nashih zapiskov in najpomembnejshega primorskega dramatika, iz knjige Od krize do groteske (1976). Posebej zgovorni so podnaslovi v oklepajih: Kriza (socialna drama v shestih slikah), Krisalida (igra v treh dejanjih), Veseli vecher tochaja bogov (groteska v treh dejanjih); znachilne so tudi letnice nastanka: 1927, 1940, 1966. Kriza je sploshno rabljen termin po prvi svetovni vojni (Kosovelovi chlanki: Kriza, Kriza chlovechanstva, Kriza v slovenski umetnosti; Krlezha: Kriza v slikarstvu, pogl. v Izlet v R.; filozof Husserl o krizi evropskih znanosti in evr. chloveshtva itd.). V tem »metaforichnem« obzorju gre najprej za dramo vojne in njenih politekonomskih posledic, sledi druga svetovna vojna kot igra velikih sil za globalni vpliv, potem vse bolj razvidna groteska z atomskim orozhjem in t. i. hladno vojno, socialistichnim kolapsom, evrazijsko fragmentacijo, »evaporacijo« proletariata, tranzicijsko rekapitalizacijo, transformacijo internacionalizmov v nacionalizme (razlichnih »velikosti«), novimi balkanskimi vojnami, arabsko kvazipomladjo itd. (V Golouhovi Krizi je ena od oseb Shtempihar; starinska beseda s pomenom silak, omenjen tudi na zachetku Levstikovega Krpana kot Krpanov naslednik, strah varuhov meje; simptomalno se zdi, da gre v obeh primerih za »problematichno osebo«, Golouh ga izrecno oznachi: »lik politichnega stremuha«, cit. IV. slika, 3. prizor.)

 

 

 

Albin Prepeluh – Abditus

NARODNOST IN SOCIALIZEM

 

Ko se je avstrijska socialna demokracija pripravljala, da si ustvari svoj lastni narodnostni program, je bilo v njenih vrstah opazhati troje smeri:

 

Prva smer je bila mnenja, da se socialna demokracija sploh nima pechati z narodnostnimi problemi in sicer zato, ker se ti problemi in ta vprashanja tichejo zgolj burzhoazije, in pa tudi zato, ker se rode narodnostna vprashanja iz gospodarskih bojev za premoch. Ta smer je bila chisto marksistichna.

 

Druga smer je bila bolj polovicharska. Dejala je: Narodnostnemu vprashanju se socializem v Avstriji ne more izogniti. – Bilo ji je jasno, da potrebuje socialna demokracija vspricho zamotanih narodnostnih sporov jasnih nachel in pa trdnega naziranja. Vendar je ta smer mislila, da bi bili poseben narodnostni program odvech, ako bi se nachelno formuliranje mednarodnosti v starem hainfeldskem programu preciznejshe izrazilo. Stari hainfeldski program namrech pravi:

 

»Socialno demokratichna delavska stranka v Avstriji je mednarodna stranka; obsoja predpravice narodov ravnotako, kot one rojstva, spola, posestva in plemena in izjavlja, da mora biti boj proti izkorishchanju mednaroden, kakrshno je tudi izkorishchanje.«

 

Tretja smer pa je hotela imeti program. Vendar ni marala programa s samim teoretichnim razlaganjem, temvech je hotela podati nekakshno evolucijsko sliko bodoche narodnostne Avstrije.

 

Volje in razpolozhenja, se resneje oprijeti narodnostnega problema, je bilo torej malo.

 

Znani brnski shod avstrijske socialne demokracije leta 1899 je nato nachelno izrekel:

 

»Konchna ureditev narodnostnega in jezikovnega vprashanja v Avstriji, v smislu enake pravice, enakopravnosti in pameti, je predvsem kulturna zahteva in je torej zhivljenskega pomena za proletariat.«

 

V tem nachelnem izrecilu je povedano zgolj to, da je postala reshitev avstrijskega narodnostnega problema za interese proletariata nujna.

 

Narodnost je zelo kompliciran pojem; vsebuje kar cel kompleks pojmov in zato ni mogoche prichakovati reshitve narodnostnih problemov zhe v tem, ako nashtejemo posamezne lastnosti pojma narodnosti, ako priznamo narodnostni razvitek in narashchajoche narodnostne potrebe. Ako se nochemo zadovoljiti s samimi teoretichnimi proklamacijami, iz katerih bi se ne dale sklepati logichne dedukcije za vsak sluchaj, nam resolucije, naj imajo she tako lep lapidarni slog, ne morejo pomagati. Od petih chlenov resolucije, ki so bili na to na brnskem shodu enoglasno (demonstrativno?) sprejeti, se samo zadnja dva dotikata narodnostnega vprashanja. Glasita se:

 

»4. Pravica narodnih manjshin naj se zavaruje po posebnem zakonu, ki ga sklene drzhavni parlament.

 

5. Ne priznavamo nobenih narodnih predpravic, odklanjamo zahtevo po drzhavnem jeziku; v koliko je potreben en posredovalni jezik, naj dolochi drzhavni parlament.«

 

Torej tudi ta dva chlena brnske resolucije, ki se naravnost dotikata narodnostnega vprashanja v Avstriji, sta negativna. V vseh drugih chlenih pa se podaja slika, kako se ima Avstrija v narodnostnem pogledu razvijati in preminjati v bodochnosti. Zato se vsa resolucija dotika bolj drzhavno-pravnih kot pa narodnostnih vprashanj.

 

Zhe iz tega precej jasno izpoznavamo, da ta brnska resolucija za praktichno vsakdanjost nima vechjega pomena, kot ga ima v udobnem stanovanju lepa slika. Narodnosnega problema v Avstriji tudi socialna demokracija ni temeljito reshila.

 

* * *

 

Govoriti o narodnosti se zdi marsikomu starinsko in burzhoazno. Za »kulturnega« chloveka je »narodnost« zhe nekaj premaganega in pozabljenega. In vendar se ima ta problem pri nas shele reshiti; sama od sebe prihaja misel, da se mora o tem problemu, o narodnostnem problemu, povedati nekaj novega in vliti v formo, ki jo je zhe ustvarilo veliko, kapitalistishko misleche in chuteche meshchanstvo, novo vsebino.

 

Kaj je burzhoaziji narodnost? Kaj molchi zgodovina? Narodni junaki vseh chasov in narodov – ali niso bili najljutejshi nazadnjaki, reakcionarji in sovrazhniki delavskega ljudstva. Napoleon III., Bismark, Cavour? Ali niso vsi ti govorili o osvoboditvi naroda, ki se je izvrshila tako, da se je she bolj usuzhnjilo priprosto, delavsko ljudstvo. In Jelachich in Bleiweis? Ali niso bili to najsilnejshi in najbrezobzirnejshi reakcionarji, vedno med vrstami ljudskih sovrazhnikov?

 

Narod in narodnost sta dve rechi. Narodnost vsakega posameznega je oblika, v katere mejah se giblje dushevni razvitek chloveka. Imamo obchutke, pojme in smisel za gotove vrste stvari le v mejah narodnostne zavednosti. Posebno v kulturnem oziru je narodnost nujnost. Recimo umetniki! Ali ne ustvarjajo svojih del kot chlani narodnostne celote in ali se ne suche v tem okvirju njihov delokrog? Narodnost je historichna kategorija. Stare kategorije plemena, rodbine itd. se druzhijo v vishji formi narodnosti v nekako celoto. Zgodovina napravlja to celoto tudi za dushevno enoto. In ta enota rodi kulturo – chetudi s posredovanjem – ki je vsa prozheta od duha te skupnosti, naroda. Ta kultura nehote in chasih nevede zahteva prostosti, svobode in naturnih pravic. Ona ishche izrazov, da more zakrichati od srca, in ishche jezika, da more dati dushka stotinam fines, lepot in harmonij, ki she neodkrite in nerazvite spe v globoki ljudski dushi. In ljudstvo, ki ima v zgodovini skupni delezh, skupno druzhabno zgodovino in skupno hrepenenje po dushevni osvoboditvi, ishche samo sebe v mejah narodnosti. In tudi tisto malo ljudi, ki jih imenujemo kozmopolite, je nashlo zachetek svojega nadaljnega razvoja na domachi grudi, v okvirju narodnosti. Vsako ljudstvo hrepeni po tem, da se osvobodi tuje nadvlade, da postane svobodno v dolochevanju svojih lastnih kulturnih potreb. Ljudstvo, ki ne pozna takega hrepenenja in gibanja, ne bo nikoli popolno. Narodna drzhava (Italija, Nemchija itd.) je bila nujnost kapitalistishkega razvitka; bila je potrebna institucija nadaljnega razvitka in napredka. Zgodovina XIX. stoletja nam nudi pestro sliko: Najsilnejshi sovrazhniki, kralji in revolucionarji, so hodili isto dushevno smer; nehote so se ujemali v rezultatih svojega dela in hotenja. Zdruzhenje vseh narodnih sil in silic v eno celoto je bila zgodovinska nujnost, ki se je rodila na gotovi stopnji kulturnega in gospodarskega razvoja. Zakon moderne koncentracije!

 

Kapitalistishka druzhba, v kateri pomenja blago vse, chlovek nich, je zmozhna poleg proletarca zatirati tudi cele narodnostne skupine, ubijati v ljudstvu njegov jezik in uchiti ga pokorshchine v tujshchini in to vse v imenu kulture. Socializem ne more priznati nobene kulture, ki kaj takshnega zahteva, ki tlachi in omejuje narodno-kulturni razvitek celo s tem, da male otroke ostudno muchi s tujshchino.

 

* * *

 

Poznam ljudi, ki presojajo tudi manjshe narode samo z ekonomichnega vidika in vsako drugo naziranje posmehujé zametujejo. Tudi med socialisti najdemo take filozofe, ki mislijo, da je tako naziranje le konsekvenca materialistishkega svetovnega naziranja. To naziranje, ki razume razvitek velikih narodnih drzhav, jih kot nujno historichno potrebo gospodarskega in kulturnega napredka razlaga, pa ne razume ljudskega hotenja po svobodi, ljudske zhelje po samoupravi, po vishji narodni kulturi? Socializem napoveduje proletarcem svobodo, vodi jih po potih, ki vedejo iz kapitalistishkega tlachanstva, in ta socializem, ki ima biti v vseh ozirih osvoboditeljski, naj bi ne razumel narodnostnega suzhenjstva in totalne odvisnosti, iz katere veje mrzla sapa nasilne smrti?

 

Ali boj proti narodnostnemu hlapchevanju ni eminentno socialni boj? Posebno mali in gospodarsko ter kulturno she slabo razviti narod razvija v boju za narodno osvoboditev svoje socialne in kulturne sile. Zakaj v tem tichi razlika med veliko meshchansko in proletarsko narodnostjo, da za proletarca pomenja narodni boj – boj za njegovo lastno socialno in kulturno dobrobit. In to je nova vsebina stare oblike. Narodnost ni noben privileg za posamezne razrede druzhbe, temvech je nujnost demokratichnega ljudskega razvitka in njegovega napredka.

 

Razredni boj? Kakshne cilje ima razredni boj? Da odstrani razredno gospodstvo kapitalistishke druzhbe. Razredni boj vodi nazaj v narod, v ljudstvo, med enake. Razredni boj ni cilj, temvech sredstvo, ki postane morda kdaj brezpredmetno. Socialna solidarnost delavskega sloja pa more uspevati le na brezpogojnem priznanju popolne enakopravnosti.

 

* * *

 

V Trstu se je zgodil sluchaj, da so socialistichni mestni zastopniki glasovali za podporo italijanskemu sholskemu drushtvu »Lega Nazionale« in proti podpori za Cirilmetodovo sholsko druzhbo.

 

Ni govora o tem, da bi bilo to dejanje socialistishko.

 

Mislim, da ni resnega dvoma tudi o tem, da sta recimo nemshki »Schulverein« in lashka »Lega nazionale« v narodnostnem pogledu napadalni organizaciji na slovensko deco. Na slovensko kmetsko in delavsko deco. Vzor teh sholskih in kulturnih bojevnikov je pruska Nemchija, s svojim nekulturnim nasiljem proti Poljakom. In smejali bi se mi ljudje, poznavajochi dejanski polozhaj in razmere, ako bi trdil, da je tudi Cirilmetodova ali pa sploh kakrshnakoli slovenska sholska druzhba napadalna organizacija. Komaj obrambna in she v tem pogledu plaha, da se je bogusmili.

 

Ako ta dejanski stan poznamo in primerjamo, recimo, »Lego nazionale«, »Schulverein« in »Cirilmetodovo druzhbo«, smo si shele na jasnem o napaki, ki so si jo natovorili na hrbet v trzhashkem mestnem svetu trije italijanski socialisti.

 

Priznajmo celo, da je Cirilmetodova druzhba nekaka strankarska organizacija (in to je slabo!), da v njeni organizaciji zhivi duh, ki modernim kulturnim stremljenjem ni in ne more postati nikoli simpatichen. Ampak, pustimo simpatijo, to nichvredno sharo. Imejmo pred ochmi le fakt, da vzdrzhuje druzhba v Trstu slovenske shole. Te shole so potrebne, so kulturna potreba slovenskega ljudstva. Kdo poshilja tja svojo dacho? Ali morda zgolj tista slovenska burzhoazija, ki hoche konkurirati z lashkim velemeshchanstvom in pri tem niti ne zapazi svoje pritlikavosti in berachije? Ali niso prostori teh shol napolnjeni z otroki Slovenskega delavstva?

 

Nochem, da bi me zavedla politishka strast. Prepustimo jo meshchanskemu narodnjakarstvu, ki pozna zgolj staro obliko narodnosti, njene nove vsebine pa ne. Zapishem pa, da so tisti trije lashki socialisti pozabili na temeljno socialistishko nachelo, da je socialna solidarnost delavstva mogocha le na principu enakosti in svobode. Niso glasovali le za napadalno organizacijo lashkega velikomeshchanstva in proti slovenski sholski druzhbi, ki ima vsaj kulturni in izobrazhevalni namen, temvech pozabili so tudi zahtevati od obchine, da stori napram slovenskemu prebivalstvu kulturno dolzhnost, da dá potrebne slovenske shole slovenskim otrokom.

 

Takega »socializma« ne maramo. Kulturno nam je pretuj in neumljiv.

 

NZ 1912, sht. 2

 

 

 

Henrik Tuma

JUGOSLOVANSKI IN BALKANSKI PROBLEM

 

Dokler v Evropi francoska revolucija 1789 leta ni pretrgala absolutne mochi drzhave in ni nastopila zavest ljudstva ene kulture in enega stremljenja kot narod, tudi ni bilo mogoche govoriti o stremljenju ljudstva, ki bi presegalo meje drzhave, ki bi se javilo izven drzhavne volje ali celo proti isti. Nastop francoskega ljudstva kot ena kulturna in politichna celota preko drzhavnih mej in drzhavne organizacije kot narod, je nov fenomen v zgodovini razvoja chloveshtva, je nov socijologichen pojav v smeri napredka chloveshke druzhbe. Le v tem pomenu smemo rabiti pojem narod, ako hochemo prav razumeti vse dogodke, ki so se vrshili po francoski revoluciji v kulturnih drzhavah. Na pojmu narod je odlochujochi znak: volja ljudstva kot celote, cilj in smer, ki sta neobhodno zdruzhena z voljo. Poleg tega ljudskopsihologichnega pojava nastopi kot substrat te celote, narodnost, t. j. skupnost lastnosti plemenske, obraz zhivljenja, navade, shege in kot glavnim vnanjim izrazom enakega mishljenja v skupnem jeziku. Narodnost je v tem oziru nekaj konkretnega, danega na gotovem prostoru, pod gotovim podnebjem, gospodarskimi odnoshaji in v tisochletnem sozhitju. Narodnost je poleg naroda kot eminentno politichnega pojava, nositeljica kulture. Politika je stremljenje po mochi, torej predvsem viden izraz enotne volje. Dokler ne pride do stremljenja po mochi, toliko chasa tudi ne more biti govora o narodu kot sociologichnem elementu, ki ima nastopiti poleg socijologichnega elementa drzhave in preko njega. Kakor je podlaga vsaki mochi pri pojedinem chloveku krepko telo, produkt dela in zhivezha, tako je pri organizmu ljudi podlaga ekonomichno delo in pridobivanje, zaraditega je vsakemu narodu predpogoj mochi ekonomichni razvoj. Kakor krepkemu zhivotu in chustvu mochi sledi stremljenje po shirshem boljshem zhivljenju, tako mora slediti krepkemu ekonomichnemu razvoju naroda mochnejshe stremljenje po vishji kulturi, t. j. po dviignitvi in razshiritvi narodnosti.

 

Narodna ideja, vzrojena iz krvi francozke revolucije, morala je dobiti po prirodnem razvoju chloveshtva tal pri vseh kulturnih ljudstvih v Evropi in morala se je javiti tudi med nashim malim zapushchenim ljudstvom slovenskim. Slovenci smo bili takrat, ko je francozki narod zmagonosno nastopal proti celi Evropi, pastirsko in poljedelsko ljudstvo tlachanov, pod oblastjo tujih fevdalcev, brez lastne obrti in trgovine, brez lastne inteligence. Kar je nadarjenih umov izhajalo iz tal nashega ljudstva, mnozhilo je le moch sosedov Nemcev in Italijanov. Ko je veliki Napoleon ustvaril Ilirijo ter jo zarinil namenoma kakor klin med romanskim in germanskim svetom, takrat ga je umel le malokdo na Slovenskem, med njimi Vodnik, ki nam je zapel krasno odo: »Napoleon reche: Ilirija vstan!« Shele ko se je narodna ideja vsled napoleonskih vojsk in osvoboditve Nemchije razshirjala tudi med razumniki nashih krajev, mogel se je razviti iz tega Ilirizem. Naravno je bilo, da so zachutili inteligentje, katere je objel duh novega stoletja, vso zaostalost in zapushchenost slovenskega poljedelskega in pastirskega ljudstva, brez srednjega in vladajochega stanu, brez zgodovine in brez cilja za bodochnost. V tem chustvu shibkosti morala jim je priti kot reshilna ideja, ideja ilirizma, t. j. stremljenje po zdruzhitvi s hrvatskim plemenom, ki je zasedlo s Slovenci vred predele nekdanje mochne Ilirije, tekmovalke ob Adriji z Rimom. Ideja ilirizma predstavlja spojitev slovenskega ljudstva in podreditev istega pod mochnejsho skupino hrvatsko, slavne zgodovine, svojega plemstva in svoje drzhavne organizacije v banstvu. Kakor je narodna ideja ozhivela vse dele hrvatskega ljudstva v Banovini, Primorju in Dalmaciji, kakor mu je dajala smer v zdruzhitvi na prostorih stare Ilirije, tako je bilo naravno, da se je temu silnemu stremljenju morala podrediti zavest osamelosti inteligentov slovenskega ljudstva z zheljo, postati s hrvatskim narodom ena celota. Od tega izshla je misel po skupnem jeziku, skupnem kulturnem delu in po politichni celoti. Stremljenje podrejanja izvira iz zavesti shibkosti. Javi se odlochneje, kedar vidimo silnejshi nastop soseda, ali kedar posebno zachutimo lastno osamelost. Tako je dr. Tavchar she l. 1893 ob Gundulichevi slavnosti v Dubrovniku zrekel: »Slovenci se moramo pohrvatiti, ako nechemo, da nas germanizirajo.« Proti temu stremljenju podrejanja in zatajevanja lastne narodnosti stoji pesnik France Presheren, predstavitelj zavesti individuelnosti slovenske narodnosti. Zachutil je v sebi moch kulturne individuelnosti slovenskega ljudstva po plemenu, shegi, navadah, sozhitju in jeziku, ter vstvaril slovensko literaturo, dokaz narodnostne samostojnosti. Vsako odrekanje in podrejanje lastni individualiteti je protivno bistvu narodne ideje in ker nam nastop le-te pomeni razvoj in napredek chloveshke druzhbe, je moral tudi ilirizem ostati efemeren pojav, ki ni zapustil v slovenskem ljudstvu skoraj nobenega sledu. Slovenska narodnost pa se je od Presherna naprej krepko razvijala in stoji danes kot enakovreden chinitelj poleg hrvatskega.

 

Leta 1848 padla je spona tlachanstva med Slovenci. Nash poljedelski-pastirski rod dobil je svojo ekonomichno in politichno prostost. Leto 1860. poklicalo ga je na parlamentarno, konstitucijonelno delo, leto 1867. je lochilo slovensko ljudstvo od hrvatskega po politichni drzhavni meji. Politichno delo osredotochilo je pogled zastopnikov, inteligentov slovenskega ljudstva na konkretne probleme v tostranski drzhavi in kronovinah, v katerih prebiva slovensko ljudstvo. Shibkost slovenskih in slovanskih zastopnikov v drzhavnem zboru je sicer dvignila pogled slovanskih politikov po pomochi, zato nastopi panslavistichna ideja, zhelja po zdruzhitvi in okrepitvi vseh slovanskih narodov v odporu proti nemshkemu navalu. Jugoslovanska ideja med Slovenci je stopila v ozadje. Kakor je bila ideja ilirizma neplodna, tako in she bolj morala je biti brezuspeshna nekonkretna vseslovanska ideja, zato ni mogla najti tal. Vse politichno delo se je osredotochilo v posameznih osebnostih, ki so se potezale za blizhnjimi konkretnimi cilji in to tembolj, ker ljudstvo samo ni poznalo strankarskega politichnega zhivljenja, ljudstvo v veliki masi ni bilo delezhno politichnega dela.

 

Shele po letih 1890. in naprej tvorile so se med Slovenci politichne stranke, ki temelje v shirokih ljudskih slojih in shele s izrazitim nastopom klerikalne, narodno-napredne in socijal-demokratichne stranke smemo govoriti o samostojnem politichnem zhivljenju ljudstva. Cilji istega postajajo konkretnejshi in jela je nastopati zavest – ene narodne celote. Slovensko ljudstvo brez zgodovinskih spominov ni imelo nikdar zavesti celote in ednote, shele s strankarsko organizacijo postavilo si je cilj narodne avtonomije. Vendar je she danes to stremljenje ob razcepljenosti Slovencev po kronovinah Koroshki, Shtajerski, Kranjski, Gorishki in Istriji, le shibko in zato tudi ni v politichnem zhivljenju vechjega uvazhevanja delezhno. Poleg ideje avtonomije morala je pri Slovencih nastopiti vsporedno ideja po vishji organichni zdruzhitvi, t. j. z drugimi avtonomnimi narodnimi skupinami, ki imajo na enem prostoru na podlagi skupne kulture iste ekonomichne in kulturne interese in se dajo uresnichiti le v vechji organichni druzhbi. Tako je postala jugoslovanska ideja nekaj konkretnega in dobila izraz v jugoslovanski konferenci socialnodemokratichne stranke dne 21. in 22. novembra 1909. v Ljubljani in prvi social-demokratichni balkanski koherenci dne 7. do 9. januarja 1910. v Belemgradu. Na teh konferencah postavila se je politichna stranka slovenskega delavstva vseh narodnosti balkanskega teritorija na stalishche politichne in gospodarske enote in celote.

 

Ako hochemo razumeti realnost jugoslovanske ideje, izvrshljivost te ideje v blizhnji bodochnosti, moramo se na kratko ozreti na realno podlago, t. j. na geografichni polozhaj, na zgodovino, na etnografijo, na jezik, na ekonomijo, na drzhavni in druzhabni sestav, na kulturno stanje in politichno strankarsko grupiranje. Shele iz te konkretne podlage smemo sklepati na mogochest skupnega cilja, in iz tega skupnega dela.

 

Ozemlje, na katero se nanasha jugoslovanska ideja, je balkanski polotok, ako vshtejemo temu tudi prostor med Dravo in Savo, t. j. tla, na katerih prebivajo Hrvatje in Slovenci. Balkanski polotok nosi ochitno znachaj treh skupnih delov, ki so Ilirija, Srbija in Bulgarija. Prva sega od izvira Drave in Save v Julijskih Alpah preko Krasa chez Bosno, Dalmacijo, Hercegovino, Chrnogoro, Albanijo do Tesalije; druga obsega kraljevino Srbsko, staro Srbijo in Macedonijo; tretja Bulgarsko ta- in onkraj Balkana in Tracijo.

 

(...)

 

Balkanski polotok je danes v vechjem delu v posesti slovanskih plemen: Srbov, Bulgarov, Hrvatov in Slovencev. Kedaj so se ta plemena naselila, zgodovina ne more konstatirati. Zgodovina sicer pishe na podlagi porochil grshkih pisateljev, da so prishle na Balkanski polotok za chasa preseljevanja ljudstev bojne chete ena za drugo in naposled bojna cheta Hrvatov in Srbov okoli 600 p. K. Za Slovence pa se zopet porocha, da so se naselili po odhodu Langobardov v Italijo, kar vse ne more odgovarjati istini. Tudi Slovenci, ki so prishli po viru Jornandesa pred 600, morali so biti le bojna cheta, ki je silila preko gozdnatih alpskih krajev proti bogati in gorki Italiji. Menda dobimo sledove te bojne chete v benechanski Sloveniji, kjer tip prebivalstva kazhe na Srbe in tudi jezik spominja nanje. Le te chete bile so bojevite ter je njih nastop moral biti chuten za Gorenjo Italijo, kamor je segala Bizantinska drzhava. Ves slovanski rod v Alpah in na Balkanu bil je do nedavno ali je she pastirski. Ni misliti, da so bili vsi ti kraji preje neobljudeni in da jih je zasedel miren pastirski rod brez boja in orozhja. Alpe in Balkan so morali biti obljudeni zhe davno pred prihodom onih bojnih chet po pastirskem, slovanskem rodu, preko katerega so se valili naprej Grmani, Tatari, Hrvatje in Srbi. Bojna cheta Hrvatov stremila je proti zahodu in morju ter se naselila v Dalmaciji, Srbov v juzhno Macedonijo k Egejskem morju. Zadnja bojna cheta finskih Bolgarov okoli 20.000 bojevnikov zasedla je vzhodni del Balkanskega polotoka.

 

V Dalmaciji, ki je bila polna kulturnih latinskih sredishch, so se Hrvati morali najhitreje politichno povspeti, zato najdemo ondi mogochno kraljestvo od 823 do 1091 in slavnega Petra Kreshimira od 1058 do 1073, ki je bil gospodar vsega hrvatskega Primorja, Posavja, Bosne in Hercegovine. Odtorej spomin na Veliko Hrvatsko.

 

Bulgari so skoro izginili med shtevilnim slovanskim prebivalstvom in le kratka je bila doba velike Bolgarije pod Shimnom od 892 do 927, ki je segala do Carigrada in obsegala srednji in vzhodni del polotoka. Odtod spomin na Veliko Bulgarsko. Bolgarsko plemstvo bilo je preredko ter je v medsebojnih bojih izgubilo svojo moch.

 

Tudi cheta Srbov silila je na jug k morju, zato se je njihova drzhava razvijala v Macedoniji. Shele pod Dushanom Silnim leta 1331 do 1355 dosegli so Srbi najvechjo moch. Srbija je zavladala takrat vso Bolgarijo, Bosno in Hercegovino, tako da je bila ta srbska drzhava najvechja slovanska drzhava na balkanskem polotoku. Odtod spomin Velesrbije. Zgodovinsko vazhna je letnica 1219, ko se je pod Sv. Savo lochila pravoslavna cerkev srbska od katolishke hrvatske in zavladala med Hrvati latinica, med Srbi cirilica ob XIV. stoletju, najvechja zapreka ozhivotvoritve jugoslovanske ideje. Leta 1389 na Vidov dan padlo je bojevito srbsko plemstvo na Kosovem Polju. Zgresheno je zgodovinsko porochilo, da je bila takrat srbska vojska porazhena, marvech je bitka ostala neodlochena, tako da so krshchanje slavili nje zmago v Florenci in v Notredame v Parizu. Dejstvo pa je, da je na Kosovem Polju ostal cvet srbskega vojashtva in je bila od tedaj pot na Balkan prosta turshkim chetam. Srbska vojska postala je zaveznik Turshke. Bitvo pri Nikopolu 1396 odlochili so srbski oklopniki v prilog islamu. She par stoletij so Srbi dajali jedro janicharov ohranivshi svojo narodnost (kronichar Padlo Jovio 1531) in najmogochnejshi turshki sultan Selim II. (1566-1574) govoril je rad srbski. Leta 1393 vzeli so Turki glavno trdnjavo Bulgarov v Trnovem, leta 1453 zasedli so Carigrad, 1459 Srbijo, 1463 Bosno in 1482 Hercegovino. Ostali so svobodni v skalovitih, nepristopnih gorah le Srbi Chrnegore ter Arnavti pod hrabrim vodjem Shkanderbegom. Skoro so sprejeli bosanski plemichi in Arnavti islam. Od te dobe naprej prestal je ves razvoj narodnosti srbske, bulgarske in arnavtske. Chrnogorci in Arnavti nadaljevali so divje boje s Turki in med seboj chetnishko zhivljenje. Srbi selili so se v veliki mnozhini chez Donavo v Slavonijo, Bachko in Banat, tako da zhivi danes vechina Srbov in Hrvatov v Avstriji t. j. 5,700.000. Turki kot vojashko pleme ni znalo podjarmiljencem dajati kake kulture, njih vojskovodje razdelili so rodovitni svet med seboj, premaganci sluzhili so jim kot kmetje. Le v gorskih, gozdnatih in pustih krajih je srbski in bulgarski pastir prosto pasel svoje chrede. V okrilju pravoslavne cerkve ohranil je svojo pesem in spomine na boje nekdanjih junakov. Ko je pojemala turshka sila, se je od juga gor vsiljevala grshka kultura in grshka cerkev. Leta 1767 je grshki patriarh Hilarijon slovesno sezhgal srbsko sveto pismo v znamenje, da velja za ves Balkan le ena cerkveno vishja oblast. Koncem 18. stoletja bila je Turshka na sklonu svoje mochi. Prvi so se iznebili iz pod njih jarma Srbi, med katerimi je najzhivahnejshe ostalo hrepenenje po svobodi. Od leta 1804 do 1815 izvojevali so si z lastno silo in z diplomatichno pomochjo Ruske suvereno knezhtvo.

 

Leta 1870 ustanovil se je po vplivu Ruske Bulgarski eksarhat, samostojna pravoslavna Bulgarska cerkev. S tem pozvali so se Bulgari v politichno zhivljenje. Pricheli so nemiri, ki so povzrochili turshka krvoloshtva in rusko-turshko vojno. Bulgarska postala je 1878 l. svobodna. Avstro-ogrska, kateri bi mochna Srbija gradila pot k Egejskemu morju, zasedla je Bosno in Hercegovino. Od sih dob nastopila je vazhnost slovanskega vprashanja za Balkan. Albanija je nominelno pod turshkim gospodarstvom, dejanski pa nje rodovi zhive staro chetnishko zhivljenje, dasi dajejo jedro sultanovi armadi.

 

(...)

 

Jezikovno so si vsa slovanska plemena sorodna. Lahko rechemo, da od benechanske Slovenije chez Kranjsko, Hrvatsko, Bosno, Srbsko, Bulgarijo in Tracijo do Carigrada ni mogoche nikjer tochno zaznamovati meje razlichnega jezika, marvech prehaja jezik polagoma eden v druzega. Filolog dr. Jagich shteje pet narechij: slovensko (kajkavshchina), hrvatsko (chakavshchina), srbsko (shtokavshchina), Macedonsko in Bulgarsko. Iz teh narechji razvili so se tri knjizhevni jeziki: Slovenski, Srbski in Bulgarski. Juzhni Macedonci ohranili so nam staroslovenski jezik. Sveto pismo, dar sv. Cirila in Metoda, ni pisano, kakor je trdil filolog dr. Mikloshich v jeziku panomskih Slovencev, marvech je kakor prirodno in kakor ie filolog dr. Oblak dokazal, jezik slovanskih apostolov samih, t. j. macedonsko narechje v blizhini Soluna. Na slovenski jezik je imel mochen vpliv nemshki od severa, lashki od juga in enako na hrvatski. Srbski jezik prejel je mnogo turshkih izrazov, bulgarski jezik je pa nastal pod vplivom finskega, pozneje s primesi turshkih besedi ter v novejshem chasu pod mochnim vplivom ruskega jezika. Vsa inteligenca bulgarska se je bila izuchila v srednjih in visokih sholah na Ruskem. Jezik prostega ljudstva, kjer je chisto ohranjeno, Slovencev, Hrvatov, Srbov, Bulgarov in Macedoncev je v navadnem govoru med seboj lahko umljiv, jezik inteligence pa se je oddalil po uplivu nemshchine, lashchine in rushchine. Mochno zapreko tvori razlichno pismo latinice Slovencev in Hrvatov, cirilice Srbov in Bulgarov.

 

Gotovo pa je, da je najchistejshi, najblagoglasnejshi jezik Srbov, katerega govori preko 9,000.000 ljudi.

 

(...)

 

Vsled orjashkega napredovanja velike trgovine in industrije v kulturnih drzhavah: Avstriji, Italiji in posebno Nemchiji, se ne more misliti, da pridejo jugoslovanski narodi, tudi tam kjer so v svobodnih drzhavah, v doglednem chasu do lastne vechje denarne mochi. Resnih poskusov denarne centralizacije se ni storilo, organiziranje vechje industrije se je povsod ponesrechilo, izven drzhavne inicijative Srbske in Bulgarske, ki pa tudi zadoshchate le manjshi potrebi. Slovansko prebivalstvo dajalo bo tudi v doglednem chasu delavce za ptujo veliko industrijo in svoje pridelke za ptujo veliko trgovino. Kolikor je med njim veleposestva, je v rokah ali ptujih druzhin ali fevdalcev, ki le izkorishchajo polje in domache svezhe delavske mochi, le malo ali pa nich ne izboljshujejo produkcije ali poduchno vplivajo na domache poljedelstvo. Posebno pogubonosno vidi se vpliv kapitalizma v Bosni, kjer zhidovska in nemshka podjetja unichujejo gozdno bogastvo dezhele, brez najmanjshega haska za domache prebivalce. Tudi izvoz iz Srbije nima produktivnega znachaja, marvech je le rezultat domache pichle porabe.

 

Odlochilnega pomena za tvoritev jugoslovanske ideje je drzhavno-pravno razmerje. Skoraj polovica Jugoslovanov prebiva v Avstro-Ogrski drzhavi, t. j. 5,700.000 Srbobrvatov in 1,200.000 Slovencev, dochim je na Balkanu 3,5 miljonov Srbov, 4 milijone Bulgarov in 1,200.000 Macedoncev. Po srbskem naseljenju je za jugoslovansko vprashanje vazhen tudi Banat. Vsled geografichne lege ste z jugoslovanskim vprashanjem tesno zvezani Rumunska in Grshka. S samostojno chrnogorsko, srbsko in bulgarsko drzhavo, dobilo je najvechjo vazhnost dinastichno vprashanje. Jugoslovanske vladne dinastije ishchejo dotike s sosednjimi drzhavami. Za udejstvovanje jugoslovanskega edinstva so raditega ravno mlade drzhave srbska in bulgarska najvechja zapreka. Ker ste obe militaristichno urejeni, prihajate v poshtev za ravnovesje sosednjih drzhav, posebno Avstrije in Italije. Zato ishche Italija zveze s Chrnogoro, Srbijo in Albanijo, Rusija z Bulgarijo. K temu prihaja pa she drzhavna gospodarska politika, ki skusha izrabiti Balkan kot kolonijo. Industrijalni izvoz Italije, Avstrije, Nemchije mora chez Balkan. Zaraditega so prometna pota Belgrad-Solun, Belgrad-Sofija-Carigrad najvechje vazhnosti za trgovsko ravnotezhje Nemchije in Avstrije, pomorska pot Adrije za ono Italije in Avstrije.

 

Od francozke revolucije sem nastopa poleg drzhav nova socijalna tvorba, narod, v nasprotju prve kot prisilne z drugo kot prostovoljne organizacije. Dochim je drzhava organizacija plemena zmagovalca nad sluzhechim plemenom in najde konechni najvishji izraz svoje volje v vladarju, je narod organichna zveza ljudstva na enem gospodarskem ozemlju, ene narodnosti, kulture in chustvovanja s svojim avtonomnim zastopstvom.

 

Shele s socijologichnim pojavom naroda jamejo se v drzhavi tvoriti tudi avtonomne stranke, t. j. grupiranje delov naroda ne vech za principe, katerih nositelji so posamezne osebe, marvech avtonomno grupirane organizacije s stvarno ekonomichno in idejno podlago, ki chesto presegajo meje drzhave in tudi krajne meje naroda. To grupiranje vrshi se ali po historichnem razvoju starih stanov v okvirju drzhave in naroda, t. j. nacijonalizem, ali pa na podlagi razredne zavesti proizvajajochega delavstva, ki ne pozna ni meje drzhave ni meje naroda, t. j. socijalizem. Ker predstavlja ta premembo chloveshke druzhbe v gospodarskem temelju, za to je revolucijonaren, dochim se nacijonalizem naslanja ali na liberalizem t. j. princip proste gospodarske konkurence industrije in trgovine, ali skusha v skladu stanov dosechi najintenzivnejshi gospodarski razvoj, ali pa je demokratichen in se blizha socijalizmu.

 

(...)

 

Socijalnodemokratichna stranka predstavlja povsodi na svetu in tudi med jugoslovanskimi narodi zdruzhujochi element delavnega ljudstva, ki ne pozna historizma, naeijonalizma, dinastichnega chustva in je interkofesijonalno. Zato lahko brez druzega rechemo, da je stranka, ki je po svojem bistvu edino mogocha, za bodochnost poklicana za ozhivotvoritev jugoslovanske ideje, delavska socijal - demokratichna stranka.

 

Nashli smo kot najvechje zapreke in ovire tvoritve jugoslovanske enote historizem, t. j. idejo velehrvatske, velesrbske in veleburgarske. Velehrvat strupeno sovrazhi Velesrba in obratno, Velesrb strupeno sovrazhi Velebulgara in obratno. Do kake strasti vede historizem in nacijonalizem celo pri akademichno izobrazhenem chloveku, kazhe nam na pr. izbruh duhovnika frankovca Stipe pl. Vuchetich, ki je proklel soduhovnika Spinchicha, svojega politichnega nasprotnika: »da bi Vam grob izmetal kosti, da bodi prokleto to ime in priimek hrvatskemu narodu! Vsa njegova dobra dela za istrsko ljudstvo izginjajo izpred izdajstvom, ki je na propast kraljevine hrvatske.«

 

Druga, she vechja zapreka je razlika pravoslavne in katolishke vere, ki je tesno zvezana z narodnostjo in omiko, po latinici in cirilici. Ako je historizem omejen na ideologe, sega razlika katolishke in pravoslavne vere na vse shiroke mase hrvatskega in srbskega ljudstva. Prof. Cvijich zato deli Srbe kot en narod le na dve konfesiji, tako da so mu Hrvatje, katolichani, Srbi, pravoslavci, in v bistvu ima tudi prav. Razlika med Hrvati in Srbi je v latinici in cirilici, katolichanstvu in pravoslavju.

 

Tretja zapreka je napredni nacijonalizem, ki ishche politichne mochi v razvoju srednjega stanu in vidi v tem edinega nositelja narodnosti. V Srbiji in Bulgariji je nacijonalna stranka obenem drzhavna stranka in tako nositeljica dinastij. V dinastijah pa je ena najmochnejshih zaprek jugoslovanskega jedinstva.

 

Tako vidimo vse stranke med Jugoslovani nesposobne stremeti k jednoti. Ako uposhtevamo etnografichno razprshenost in zmes narodnosti na balkanskem polotoku tako, da poleg Slovanov prihajajo v poshtev Turki, Arnavti, Cincari, Zhidje in Armenci, ako v njih politichno obsezhje vsled gospodarske in geografichne lege spadajo Rumunska in Grshka, potem je vsaka klerikalna in nacijonalna stranka nesposobna izvesti jugoslovansko edinstvo in ostaja kot edina nositeljica jugoslovanske ideje delavska socijaldemokratichna stranka. Je prvich interkonfesijonalna, ne pozna razlike verskega izpovedanja, je drugich antidinastichna, ne priznava nikakih pravic dinastij, je tretjich internacijonalna, ne priznava nikakega podrejanja in nadrejanja ene narodnosti na drugo, je chetrtich gospodarsko enotna, ker druzhi delavske interese, ki so enaki brez razlike vere in narodnosti za Slovenca, Hrvata, Srba, Bulgara, Macedonca, Arnavta, Grka, Rumuna, Cincara, Armenca in Cigana. Zato je tudi socijaldemokratichna stranka bila prva, ki je na ljubljanski in balkanski konferenci dala izraz jugoslovanski ideji v konkretni obliki, in ta je: »vse jugoslovansko ljudstvo tvori eno veliko delavsko maso, katero enako izkorishcha veliki kapitalizem drzhavni in internacijonalni, vsa ljudska masa jugoslovanskih narodov ima zhivo zavest skupnosti v bistveno enem jeziku in eni narodnosti, interkonfesijonalni in internacijonalni moment tvori jugoslovansko ljudstvo sposobno, da se strne z ostalimi narodnostmi, ki bivajo na istem ozemlju, v eno veliko politichno gospodarsko enoto t. j. vsebalkansko republiko.«

 

Socijalnodemokratichna stranka kot sploshna svetovna stranka in tako tudi jugoslovanska srbska in bulgarska socijalna demokracija ne izkljuchuje sodelovanja inteligence pri tvoritvi jugoslovanske ideje, konstatira pa, da je posvetna inteligenca na Balkanu nositeljica historizma, drzhavnih dinastichnih idej, v duhovstvu nositeljica konfesijonelnih idej, katere vse onemogochujejo ozhivotvorjenje jugoslovanske ideje.

 

(...)

 

NZ 1912, sht. 8-9

 

 

 

Anton Dermota

UVODNIK

 

V Gorici, 21. IX. 1912.

Poslushal sem te dni predavanje predsednika Matice Slovenske o problemu malega (scil. slovenskega) naroda. Svojih misli, kako si reshuje on ta problem, skoro ni podal: zgolj referiral je, chesh, ta in ta pravi talko in tako. In v tem referatu je naslikal polozhaj slovenskega naroda strashno temno – neverjetno temno. Kakor da bi bil namenoma izbral samo chrne barve. In res skoro ni bilo svetlih momentov na tej sliki ... Ali je pa slika sploh mogocha, kjer ne uchinkuje tudi svetloba – ali ne postanejo same temè in sence na ta nachin le zmazek? ...

 

Predavanje samo ni preprichevalo, ker je bilo prevech enostransko. Zato je bila tudi – kolikor je je sploh bilo – reshitev problema enostranska in neverjetna. Zhal, da se takshna vprashanja ne razmotrivajo boljshe v javnih predavanjih, – ko se je vendar zhe dosti dobrega napisalo o teh stvareh in celo v slovenshchini. In che bi nich boljshega ne bilo, nego kar nam je povedal Presheren z Levstikom vred, bi bili bolj zadovoljni s tistim, nego s teorijo predsednika Matice Slovenske!

 

Ali je ta problem res tak, da nas mora navdajati s pesimizmom, da moramo obupati nad ekzisteneo nashega naroda, nad njega bodochnostjo? Ali nam res ne preostaja drugega, nego alternativa: bodisi se ponemchimo ali pa utonemo v jugoslovanstvu?

 

Nekteri nam prihajajo s statistiko, chesh, shtevilke govore najbolj glasno, da poginjamo. Tudi che bi to res bilo, moramo naglashati, da statistika ni edini in najvazhnejshi dokaz, s katerim konshtatiramo, kaj in kako je s kakshnim narodom. Che bi operirali s tem »dokazom«, kakor se je to godilo tudi na Narodnoobrambni razstavi v Ljubljani, in che ne bi vedeli, iz chesa se zhivljenje naroda poraja, sestavlja in vzdrzhuje, potem bi bilo naravno, da postanemo chrnogledi. Toda statistika nam predstavlja le vnanjo formulo, ki ne izchrpava vsega notranjega bitja – ravno ker se to ne more izchrpati z golo shtevilko. Zaradi statistike, chetudi nam relativno kazhe slabo situacijo, udajati se malodushnosti – tega rodoljubom ne odpustim!

 

Tudi zaraditega, ker nismo imeli plemstva, ker nimamo zgodovine, ker nimamo velike industrije in velikega kapitala in zaradi podobnih fraz nam ni treba z obupom gledati v bodochnost. Ponavljam: to so fraze, ki so vlekle in ki she danes morda vlechejo nemisleche obchinstvo, oziroma tisto obchinstvo, ki misli le do neke gotove tochke, ne pa do konca problema. Che pa tem besedam, ki baje tako strashno donijo, pogledash na dno, se jih ne bosh bal, ker ni vzroka. Vzrok bi bil, che bi zgolj vnanjost odlochevala, ne pa tudi in poglavitno notranjost!

 

Tako se mi zdi: Vsi tisti chrnogledi proroki narodovega pogina bodisi v nemshkem ali jugoslovanskem morju ostajajo na povrshju problema in ga ne objemajo vsestransko. Zato jim padajo nade na bodochnost narodovo, zato ne verujejo vanjo. Vsi ti krivi proroki so si to pesimistichno naziranje vstvarili iz knjig in chasopisov, iz drobnih chrk in suhih shtevilk – pa mislijo, da so ga chrpali iz zhivljenja narodovega. In to ni resnica! Nikdar in nikoli ne opravichuje zhivljenje nashega naroda takega pesimizma, kot ga oznanjajo nashi najvechji rodoljubi! Vsi ti proroki zamenjavajo oziroma identificirajo narod s teritorijem, na katerem ta na rod momentano in sluchajno zhivi! Zato je njih naziranje tako materialistichno, rekel bi, naravnost gmotno, prsteno! Domovino zamenjavajo z narodnostjo – zemljo z idejo!

 

Ali so ti proroki kdaj chitali I.S. Macharjev »Traktát o vlastenectvi«? O priliki ga jim prevedem in objavim v »Nashih Zapiskih«. I. S. Machar pravi, da ni domoljub, da ne ljubi svoje domovine, da je nima in ne pozna in da ne ve, zakaj naj bi ljubil tisti zemljepisni pojem, ki so ga ustvarili diplomati v svojih kabinetih. On je Cheh, kakor bi bil lahko Nemec ali Grk ali cigan ali zamorec, che bi se bil rodil drugod. Njegovo cheshtvo je del njegovega zhivljenja, ki ga obchuti kot resno, prirojeno dolzhnost, ne pa kot slast in razkoshje. Njegova domovina je v njem; ne pristrizhe je na povelje nikogar, ne pobarva je po dnevni modi. Vzeti mu je ne more nihche. Zhivela bo, ko bo na njegovem grobu rastla trava, v dushah drugih – in shele, che v teh izgine nekoch, bo mrtva. In che dela zanjo, dela za svoje cheshtvo, kakor ga chuti v sebi. In che bo kdaj nanjo ponosen, bo ponosen le na svoje zhivljenje ...

 

Ali ni nash Zhupanchich popolnoma enako odgovoril na to vprashanje? V svoji velichastni »Dumi« pravi: »Kje domovina, si? Ali na poljih teh? She pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavzhih si, ali po rudnikih? Tu? Preko morja? In ni ti meja? Hotel nekdaj sem, da bi se razshirila, da bi razpela svoj krog chez zemljo – glej, in zdaj vidim: silna, brezmejna si, v daljo kot seme razsipash svoj plod. Bosh jih kot lastovke k sebi priklicala? Kakor golobe prizvala pod krov? Ali jih tuja bo slava premamila in jih nikoli vech k tebi ne bo?«

 

Ne bo jih vech nazaj – na ta teritorij, pod Karavanke in pod vznozhje Triglava. Zemlje domache res ne morejo vzeti s seboj – toda, che so jo zapustili, ker so jo morali, ali so jo raditega zhe tudi zatajili? ali so pozabili, da se njih slovenstvo ne nehava na meji slovenskega ozemlja? Kaj ne vedo, da je slovenstvo del njih dushe, njih srca? Vedo dobro – in vedino bolj se krepi ta zavest. Kdor je v tesnejshih stikih z ljudstvom, ve, kako narashcha in kako se poglablja narodna zavest med slovenskim ljudstvom. Ne morda v shovinistichnem smislu – marvech v vishjem. V tistem smislu, da se zachenja vedno bolj zavedati svojih pravic in dolzhnosti. Ta zavest napaja chloveka z mirom, obenem pa mu tudi vliva v dusho energijo, krepko voljo. To je najvech vredno. In nekaj zaupanja pa narod konchno tudi zasluzhi!

 

Iz tega pa sledi, da nasha narodnost ni v nevarnosti in da nash narod ne bo poginil, che se bo skrbelo za to, da se bo njegova zavednost, njegova kultura dvigala vedno vishje, opirajoch se na vedno globlje in mochnejshe korenine. Kaj zato, che nas kak Nemec obsodi na smrt: tiste mochi pa le nima, da to obsodbo tudi izvrshi nad kulturno visoko stojechim narodom, chetudi maloshtevilnim.

 

Vprasham pa she: Ali se ne precenjuje vpliv, ki bi ga imelo zdruzhenje slovenskega naroda s hrvashkim za nas? Pa – saj ne zahtevajo samo zdruzhitve, ampak kar spojitev. Ali je mozhna spojitev? Ne; she za zdruzhitev ni kaj verjetnih predpogojev. Zdi se mi namrech – filologi mi tako pravijo – da se jeziki ne razvijajo v tisti smeri, da bi se priblizhevali drug drugemu, marvech se celo diferencirajo. In zakaj naj bi bash Slovenci opustili svoj jezik in svojo kulturo ter se zapisali z dusho in telesom Hrvatom? Zakaj naj bi Slovenci ne bili opravicheni zahtevati, naj se Hrvatje zdruzhijo oziroma spojijo z njimi in se odrechejo svoji kulturi? Ali je morda kultura hrvashkega n a r o d a – ne tiste vrhnje inteligenchne plasti – vishja, nego ona slovenske narodove mase? Dvomim, zelo dvomim. In che rezigniramo Slovenci in pribezhimo pod hrvashko pomoch – ali se bo t. zv. nemshki naval ustavil pred hrvashkim, oziroma »jugoslovanskim« narodom? Ali bi mogli zagovarjati pred svojo vestjo ti rodoljubni pesimisti, da bi pustili ob strani stotisoche shtajerskih in koroshkih Slovencev – pach samo zato, da bi Slovenci iz Kranjske imeli komodnejsho ekzistenco v jugoslovanskem morju?!

 

Izjavljam: Che naj bi se za idejo jugoslovanskega edinstva propaganda vrshila na ta nachin, da se vzbuja narodni pesimizem in malodushno naziranje, da smo Slovenci obsojeni eo ipso poginiti kot narod ali kot pleme, pa moram z vso odlochnostjo to propagando pobijati kot shkodljivo. Jugoslovansko edinstvo bo izvrshljivo le na podlagi enakopravnosti in enakovrednosti – osobito kulturne – vseh plemen, katera naj obsega, pa nich drugache. Proti temu nachelu pa je vechina nashih jugoslovanskih prorokov doslej greshila.

 

NZ 1912, sht. 10

 

 

Dragisha Lapchevich

POVODOM BALKANSKE KRIZE

 

Balkanska kriza dobiva chimdalje akutnejshi znachaj. Prekorachivshi razne faze, je balkansko vprashanje prishlo sedaj gotovo v predzadnji shtadij. Narodnostno probujanje narodov, koji stremijo po nacionalnem grupiranju in po konshtituiranju v nacionalne drzhave, gre roko v roki z neizogibno potrebo, da se na Turshkem izpremenijo ekonomski odnoshaji, ker so dosedanji, zasnovani na fevdalni lastnini, postali popolnoma neznosni, nevzdrzhni, nemogochi. Drzhavna uprava, administracija, ki je odtis teh zastarelih, prezhivelih ekonomskih odnoshajev, je tudi eden izmed onih povodov, ki krizo potencirajo, ker je ona tista, ki, sluzhech zastarelim ekonomskim odnoshajem, ob chasu, ko nastajajo in se neodoljivo razvijajo pojavi novega zhivljenja in novih ekonomskih razmer, neprestano izzivlje konflikte, spore, nemire.

 

Razume se, to krizo pojachava i chimdalje vechje narashchanje militarizma, koji z ene strani postaja najstrashnejshe breme za balkanske narode, z druge strani pa ogrozhuje vedno bolj mir na Balkanu, kolikor bolj narashcha, potencira krizo in postaja vedno bolj vojskina nevarnost. Kupichenje davkov in narashchanje dolgov, da, cela financhna politika balkanskih drzhav, ki se vodi z obzirom na Balkanu, in ki ne samo unichuje narode, marvech postajajoch vedno bolj nevzdrzhna, she pomaga, da se balkanska kriza bujno razpase: pod utiskom strahu pred financhnim polomom mislijo balkanske drzhave neprestano na vojskine akcije in bravure in s tem balkansko vprashanje vedno bolj poostrujejo, izzivajoch she druge zainteresirance, osobito velike kapitalistichne drzhave Evrope, pa delajo v tej smeri, namrech na povechanje balkanske krize.

 

Notranjim vzrokom se pridruzhujejo i vnanji: imperialistichne tezhnje in kolonialni interesi kapitalistichnih velevlasti; eni in drugi, notranji in vnanji, vplivajo drug na drugega in balkansko krizo vedno bolj potencirajo in jo napravljajo vedno bolj akutno.

 

Zadnja leta se je kriza forsirano povechala, sedaj je na tem, da se razreshi. Notranji njeni vzroki so tako dozoreli, in vnanji so, vsled kolosalnega razvitka in vedno ogromnejshega razvijanja produktivnih mochi in nebrzdane potrebe kapitalistichnih drzhav po razshirjanju trgov in prostorov kolonialne eksploatacije tako silni narasli, da se ne da vech niti misliti niti govoriti o kakshnem pomanjshanju krize, she manj pa o odklanjanju. Ona se v vsi svoji slepi sili razvija, grozech, da se izpremeni v strashen pozhar. V prispodobi povedano: ta pozhar se je zhe izza nekoliko let v neki obliki lotil Balkana; tli, kadi se, in skozi dim shvigne semtertja kak plamen, dokler se vsi ti posamezni plameni ne zlijejo v sploshen zubelj, ki bo pozhgal in unichil sedanje anahronichno stanje in dal balkanskemu polotoku nove oblike. Aneksijska kriza pred dvema letoma, pobune v Mali Aziji, permanentni ustanki v Albaniji, neprestani nemiri in boji v Makedoniji in Stari Srbiji – to so nele simptomi bolezni, ampak i dejstva, sprichujocha, da je balkansko vprashanje v akutni krizi in da se nahaja v predzadnji fazi.

 

Sploshni plozhar she ni izbruhnil zgolj radi tega, ker balkansko vprashanje ni izolirano, ni vprashanje samo zase, ampak vprashanje, ki posega v veliki kompleks Vzhodnega vprashanja, katero zavzemlje prostranstva od Save in Donave do Tihega Oceana, in she nekaj vech: ki posega v kompleks sploshnega kolonialnega vprashanja. Kako se v tem sploshnem kolonialnem vprashanju meshajo in prepletajo mnogovrstni raznolichni interesi v s e h kapitalistichnih velesil in kako so, vsled bohotnosti produktivnih sil in vsled pohlepnosti svojih kapitalistichnih razredov, zhivljenjsko zainteresirane na chimdalje vechjem pridobivanju, dochim se nasprotnim in konkurentnim zheljam ne more lahko brez truda in napora zadovoljiti, in kako se tresejo nele iz strahu pred nesrechnimi posledicami vojske, ampak osobito od strahu pred revolucijami, ki bi jih vojska porodila, – vsled tega se sile, zainteresirane na Balkanu z imperialistichnimi zahtevami in kolonialnimi stremljenji, she niso odlochile, da napravijo v tej krizi poslednji, energichni korak. She vech, one ovirajo i balkanske narode, da bi sami reshili balkansko vprashanje: naganjajo jih na podjetja, toda vedno jih na polovici pota zavrnejo; nagibljejo jih k akcijam, ki bi razdrobile Turshko, toda zadrzhujejo jih od energichnega odlochilnega koraka; kajti njih potreba in njih interes je, da se Balkan in njegovi deli postopoma slabijo, ampak da se do odlochilnega momenta stvari ne zhenejo, dokler one ne zadobijo mozhnosti, da se v s v o j o k o r i s t vmeshajo vmes. To se jasno vidi na ustankih, ki jih v Mali Aziji vnemata Rusija in Anglija, in ki so naperjeni nele na slabljenje Turshke, ampak i proti Nemchiji, katera je tam v kolonialni vlogi monopolizirala zheleznice in prirodna dobra; toda ti ustanki, zopet na posreden ali neposreden upliv Rusije in Anglije, se na pol pota zastavljajo, da bi se mogli zopet dvigniti, kadar se bo tema velevlastima zdelo potrebno. Isto uganjata Avstro-Ogrska in Italija v Albaniji, podpihujochi in umirjajochi ustanke, razkrajajoche Turshko, ampak slabeche tudi moch vstajnikov, da bi ob ugodnem chasu mogli nastopiti pohod, ne da bi nashli odpora niti od razdejane Turshke niti od utrujenih Arnavtov. Isto delajo i velevlasti tripelentente, ki inspirirajo politiko Srbije, Bolgarije, Grshke in Chrnegore, ustvarjajoch vojno zvezo med temi drzhavami, svetujoch jim, da se postavijo v vojno pozo in zadrzhujoch jih zopet pred kakshnim odlochilnim korakom, dokler ne pride chas za tripelentento in trozvezo, da z ostalimi kapitalistichnimi drzhavami reshijo bodisi ves kompleks ali pa vsaj vechji del kolonialnih vprashanj, in da balkanski polotok s svojimi deli posluzhi kot predmet za razne kompenzacije, kakrshne so dandanes tako navadne med kapitalistichnimi osvajalci.

 

Toda che pozhar ni d a n e s izbruhnil na Balkanu, pa izbruhne jutri; balkanska kriza je na predzadnji stopnji. Balkansko vprashanje je v predzadnji fazi. Produktivne mochi se n e b r z d a n o i n k o l o s a l n o razvijajo, kapitalizem se dushi in davi, potrebuje zraka. Radi tega se kapitalistichne velevlasti m o r a j o chimpreje lotiti reshitve kolonialnega vprashanja, torej tudi reshitve balkanskega vprashanja, bodisi po dogovoru ali pa z vojsko; morajo – ker drugega izhoda nimajo, ali ga vsaj v najkrajshem chasu ne bodo imele.

 

To se tudi obchuti in vidi nele iz sploshnega presojanja razvoja in toka kapitalizma, marvech tudi iz neposrednega presojanja Balkanske krize, koja kakor voda v kotlu zachenja vreti in v koji ne more nihche vech dolgo roke drzhati.

 

Tembolj morajo socailistichne stranke na Balkanu in v Mali Aziji razviti vso svojo aktivnost, da pouche proletariat in ga obvarujejo shovinistichne blaznosti, in po drugi strani: da s svojo o r g a n i z i r a n o akcijo pritisnejo na vse faktorje, da se uresnichijo ideje, poosebljene v resoluciji prve balkanske socialno demokratichne konference.

 

NZ 1912, sht. 11

 

Dragisha Lapchevich

ALBANSKO VPRASHANJE

(Govor poslanca Srbske socialdemokratske stranke o albanskem vprashanju v Narodni skupshchini v Beogradu 6. feb. 1914)

 

S politiko nashe vlade so ustvarjene take pogodbe in taki pogoji, da se bodo morda dolgo vrsto let (in desetletij!) ponavljali spopadi in nesreche med dvema nesrechnima narodoma.

 

Menim, da je bila politika srbske vlade s prvim pohodom na Albance napachna, shkodljiva in nesrechna tako za svobodo albanskega naroda kakor tudi za mir in spokojnost srbskega naroda. Glede enega si je treba biti na jasnem in z enim se je treba sprijazniti: na zahodu Balkanskega polotoka obstaja narod, ki hoche zhiveti svoje svobodno zhivljenje.

 

Srbski vladi ni bilo treba, da osvaja Albanijo in podjarmlja albanski narod.

 

Albanci so celo vrsto stoletij imeli dolochene skupnosti s srbskim narodom. V vojnem razglasu je ta odnos posebej omenjen in poudarjen. V novejshi zgodovini imamo primere, da so Albanci zmeraj hoteli zhiveti sporazumno s Srbi, v skupnosti z njimi pridobiti od Turkov svobodo tako srbskega kot albanskega naroda. Leta 1806 se je na okopih Beograda slishal klic jurisha tudi v albanskem jeziku. V zgodovini Shumadije, v njeni revoluciji, najdemo ljudi, ki so tako rekoch genialni revolucionarji, po poreklu pa so Albanci. Ne kazhe izgubiti izpred ochi: leta 1829 so Albanci zheleli in iskali vezi s Srbijo, to so ponovili leta 1847 in Srbija je ostala gluha tudi za ta poziv, chisto tako kot leta 1829, po letu dni zatem pa je poslala svoje chete in svoje bataljone za dushenje revolucije na Severu. Vemo, da so Albanci leta 1875 in 1876 hoteli skupnost s Srbijo, da pa je Srbija leta 1878 izgnala in pregnala Albance iz shtirih okrozhij, ki jih je tedaj zavzela. Spomladi 1904 so oni poslali odposlanstvo v Beograd in predlagali nich drugega kot le prijateljski odnos Srbije do njihovega gibanja za avtonomijo. In konchno, leta 1912 so prishli albanski poglavarji, prirejali sestanke s srbsko vlado, sestanke z g. Pashichem in dajali na razpolago: da bodo omogochili prodiranje srbske vojske pod pogojem, da Srbija njim omogochi, da se oni osvobodijo od Turchije in da dobijo svojo avtonomijo.

 

Albanska upanja in zahteve so bili izneverjeni.

 

Namesto da bi Srbija, ki se je nekoch toliko chasa bojevala za svojo osvoboditev, s svoje strani naredila vse, da bi tudi Albanci prishli do svoje svobode – je napotila svojo vojsko, da se lomi prek Albanije, da bi dosegla Jadransko morje z zheljo pokoriti albanski narod in ga postaviti v svojo suzhnost.

 

Srbija bi bila lahko storila, da Albanija pride do svoje avtonomije in nacionalne drzhave. Che bi bilo tako storjeno, bi to omogochilo prijateljstvo in zaupnost, ustvarilo bi pogoje za trdnejshe vezi in za oblikovanje neke nove gospodarske skupnosti med Srbijo in Albanijo, to bi bila izhodishchna tochka tudi za politichne sporazume.

 

Namesto tega je bil pohod tja s pushko in topom, pa se je izvajalo ne le tisto, kar je v nasprotju s chastjo drzhave, ki je nekoch imela tradicijo revolucije in osvoboditve, temvech so bile ustvarjene razmere za trajno trenje med Albanijo in Srbijo.

 

Neprestano bomo imeli tezhave in nesreche, che se Srbija ne odlochi, da bo spremenila svojo politiko v smeri polnega stika z albanskim narodom in oblikovanja polne zveze z njim.

 

(iz zbornika chlankov razlichnih avtorjev: Srbija i Albanci – Pregled politike Srbije prema Albancima od 1878. do 1914. godine; ChZKZ, Ljubljana 1989; v zborniku ima chlanek naslov: Dva nesrechna naroda)

Prevod iz shrv. I. A.

 

 

Dragotin Lonchar

HRVASHKO DRZHAVNO PRAVO IN SLOVENCI

 

Dne 20. oktobra 1912. je na zborovanju v Ljubljani sprejela Slovenska ljudska stranka program Hrvashke stranke prava v smislu trializma. Pri tej priliki objavljam neki zgodovinski spomin o tem vprashanju, ne da bi se spushchal v njegovo stvarno ocenjevanje.

 

Ob francosko-nemshki vojni so menili Avstro-ogrski Jugoslovani, da je prishel chas za reshitev jugoslovanskega vprashanja. Dne 8. novembra 1870. so se zbrali v Sisku. Slovenski udelezhenec Anton Tomshich, prvi urednik »Slovenskega Naroda«, je porochal o tem shodu dr. Jos. Voshnjaku. Zedinili so se za sledechi program:

 

I. Kraljevina Dalmacija, Hrvashka in Slavonija s Krajino in Reko tvorijo enotno kraljevino.

 

II. Zgodovinsko pravo, interes dinastije in monarhije kakor tudi interes slovenskega naroda in nachelo narodnosti zahtevajo zdruzhenje vseh slovenskih pokrajin v politichno telo, chigar zastopstvo dogovori zvezo s trojedno kraljevino.

 

III. Tako federirana trojedna kraljevina s Slovenijo dogovori realno unijo z Ogrsko.

1. Posle, ki so skupni Avstriji in Ogrski, reshuje trojedna kraljevina s Slovenijo skupno v skupni delegaciji.

2. Zastopstvo trojedne kraljevine in Slovenije v ogrskem zboru je kolektivno.

3. Financhna, trgovska in vojna vprashanja, v kolikor se tichejo enotnosti, razpravljajo in reshujejo Ogrska, trojedna kraljevina in Slovenija v skupnem ogrskem zboru.

4. Sodni, upravni in nauchni posli so avtonomni za trojedno kraljevino in Slovenijo, ki jih izkljuchno opravljata zbor in dezhela teh kraljevin.

5. Njih vlada je popolnoma neodvisna; ban kot predsednik dezhelne vlade je odgovoren samo kroni in zborom teh dezhel.

6. Eksekutiva je pri vseh skupnih avtonomnih poslih domacha.

7. Kako se zedinijo Krajina, Dalmacija itn Slovenija s Hrvashko in Slavonijo, to je notranja zadeva, odvisna od medsebojnega dogovora teh dezhel.

8. V zedinjeni trojedni kraljevini in Sloveniji vlada popolna jezikovna in verska enakopravnost.

9. Zedinjenje trojedne kraljevine s Slovenijo je pogoj vsake zveze z Ogrsko.

 

To je bil nachrt programa, ki naj bi se bil sprejel dne 1. decembra 1870. na shodu v Ljubljani.

 

Udelezhili so se tega shoda Hrvatje, Slovenci in Srbi, mej njimi n. pr. Barchich, dr. Bleiweis, dr. Brlich, dr. Costa, Danilo, dr. Kostich, dr. Lavrich, dr. Makanec, Mishkatovich, dr. Mrazovich, dr. Razlag, dr. Tonkli, Trstenjak. Prichakovali so tudi dr. Suboticha, a ga ni bilo.

 

Ljubljanski shod n i sprejel nasvetovanega programa, marvech le izjavo o edinosti juzhnih Slovanov. Proti nasvetovanemu programu so bili zlasti slovenski zastopniki, kar je grajal »Slovenski Narod«.

 

Nachrt, ki se je bil napravil v Sisku, reshuje hrvashko drzhavno pravo v okvirju dualizma. Nasproti mnogim golim izjavam, pushchajochim nas popolnoma na nejasnem glede nachina ali oblike, ki naj uresnichi politichni cilj, zasluzhi ta nachrt vechjo pozornost, ker pomenja konkretnejsho formulacijo, kako si misli udejstvitev hrvashkega drzhavnega prava.

 

NZ 1912, sht. 12

 

 

Anton Dermota

POLITICHNI PREGLED

 

Napetost, ki je vladala l. 1908 ob chasu aneksijske krize v Evropi, se ne da primerjati z odnoshaji, nastopivshimi vsled vojske in vsled zmag shtirih balkanskih drzhav proti Turchiji. Svetovna vojna res da je grozila i tedaj, vendar pa je bilo razmerje vse drugachno. Takrat se je dalo vsaj govoriti o vzroku in uchinku. Takrat bi se bila vojska vnela zaraditega, ker je Avstro-Ogrska prelomila mednarodno pogodbo in anektirala Bosno-Hercegovino, ki je bila de facto zhe nasha, cheprav ne she de iure. Avstro-Ogrska si je z grozhnjo ustvarila svojo pravico in bi si jo bila pridobila tudi z nasiljem, che bi tedaj Rusija ne bila tako oslabljena po vojski z Japonci in notranji revoluciji. Takrat smo razumeli in videli povod in bi bili razumeli tudi uchinek, che bi bila izbruhnila vojska.

 

In danes?

 

Armade balkanskih krshchanskih drzhav so bile zmagoslavne nad Turki; dosegle so uspehov, ki jih Evropa ni prichakovala, zaupajoch mochi, ki je bila po nje mnenju latentna v turshkem cesarstvu. Ti uspehi pa so povzrochili konflikte z drugimi drzhavami, zlasti z Avstro-Ogrsko. In ti spori se v prvi vrsti ne tichejo toliko balkanskih drzhav, nego evropskih velevlasti.

 

Ko so balkanske krshchanske drzhave napovedale Turchiji vojsko, so bile velevlasti, ki so domnevale, da imajo svoje legitimne interese na Balkanu, malomarne in brezbrizhne, morda so bile tudi v resnici iznenadene, da niso vedele, kaj bi pochele. Toda resnica bo brzhkone ta, da so velevlasti bile preprichane, da balkanska krshchanska koalicija ne more dosechi bogzna kakshnih uspehov proti Turkom; che bo pa vojna dolgo trajala, se bosta obe stranki izchrpali fizichno in financhno; in chimbolj se bosta unichevali druga drugo, tem manj odporne sile jima ostane proti invaziji evropskega velekapitala, pripravljajochega se leta in leta zhe na pohod proti Carigradu in preko njega v Malo Azijo. Balkanske drzhave naj bi se medsebojno konchale in pogubile, da njih teritorije in narode lazhje podjarmijo velike evropske kapitalistichne drzhave.

 

Odlochne zmage, ki so jih balkanske drzhave izvojevale nad Turki, so pa tudi pokazale, da zmagovalci ne mislijo odstopiti svojih uspehov drugim, da bi pozheli, chesar niso sejali in gnojili z lastno krvjo. Zmagovite krshchanske drzhave so si balkanski teritorij, kolikor so ga Turchiji odvzele, dogovorno razdelile. Na tem teritoriju hochejo one same odlochevati in gospodariti v vseh ozirih.

 

Tako so prishli interesi teh drzhav navskrizh z interesi, o katerih so velevlasti menile, da jih imajo samo one. Osobito se je chutila zadeta Avstro-Ogrska, ker so balkanske zmage prekrizhale njene nachrte, ki jih je snovala o Balkanu.

 

Che bi shlo v sporu, ki je izbruhnil med Avstro-Ogrsko in Srbijo, oziroma med Avstro-Ogrsko in Rusijo, zgolj za vprashanje, ali naj Srbi obdrzhijo Drach in si tu napravijo morsko pristanishche, bi po pravici lahko rekli, da je otrochje, zaradi take neznatnosti se vznemirjati in razburjati. Che bi radi takega vprashanja pochila vojna, ki bi zalila s krvjo vso Evropo, se to ne bi dalo opravichevati na noben nachin.

 

Toda v resnici ne gre tu za vprashanje, chigav bo Drach, niti za vprashanje, ali ostane jadransko morje odprto za Avstro-Ogrsko, ampak za to gre, ali bodo balkanske drzhave postale kolonije za nemshko-avstrijski velekapital, ali pa za rusko-francosko-angleshki. To je kolonialno-politichno vprashanje kat’ exochen! Pretveze z Drachem in zaprtim jadranskim morjem so brez pomena, che mislimo na ta problem.

 

Kakshne legitimne interese naj ima Avstro-Ogrska na Balkanu? Ali Nemchija? Ali Rusija? Ali Angleshka? Ni drugih, nego interesi kapitala! Ali zmaga ena skupina bank in financhnikov, ali druga; ali se uveljavijo ekonomske sile Anglije, Rusije in Francije, ali pa Nemchije in Avstro-Ogrske: zato bo izbruhnila vojska, che bodo gnali stvari do skrajnosti. V tem tichi ena tistih velikih kriz in katastrof, o katerih je pravil Marx, da zhenejo sedanjo kapitalistichno meshchansko druzhbo po imanentnih njenih zakonih v propad.

 

Ali bo vojska, ali ne bo? Narodi se ji upirajo, in se ne morejo navdushiti zanjo, ker vidijo, za chigave interese bi morali prelivati svojo kri: za svoje ne! Ali bo proletariat vesoljne Evrope dovolj mochan v svojem odporu, da se zabrani nesrecha svetovne vojske, kakrshne she ni bilo?

(Dr. D.)

 

NZ 1912, sht. 12

 

 

Henrik Tuma

NASH PROGRAM

 

Kakor filozofija v proletarijatu najde svoje gmotno, tako proletarijat v filozofiji svoje duhovno orozhje in kedar udari strela misli temeljno v naivna ljudska tla izvrshi se emancipacija Nemca v chloveka ... emancipacija Nemca je emancipacija chloveka. Glava te emancipacije je filozofija, nje srce je proletarijat.

Karl Marx. Nemshko-francoski letopisi 1844.

 

Ob trideset-letnici smrti Karla Marxa, ustanovitelja modernega socijalizma, se z zadoshchenjem zavedamo, da so »Nashi Zapiski« kot prva slovenska moderna socijalna revija stopili v deseto leto in da so z danashnjo shtevilko postali socijalistichna revija.

 

Ustanovitelji Nashih Zapiskov, moramo se jih danes s posebno hvalezhnostjo spominjati, Kocmur, Linhart in Prepeluh bili so proletarci. Zhelja po samoizobrazbi in znanstvenem spoznavanju gnala jih je samouke, samorasle zapisavati svoje misli. Meseca julija 1902 izshla je 1. shtevilka Nashih Zapiskov. »Skromen enostaven stopa pred Vas prvi zvezek "Nashih Zapiskov" ... ne v zavoju vinjet, proletarsko dete stopa pred Vas in v duhu zhe vidimo, kako majate z glavami, kako skeptichno prelistavate teh par strani ... Eh, ne bodite tako skeptichni! Saj pojde, ker mora iti!

Moderni svetovni nazor shiri svoje zmagovite peroti ... v zraku vibrira zhe revolucija ...

Kaj hochemo?

Kitajski zid dushevnega konservatizma, ki lezhi kakor tezhka mora v dolinah slovenskega gorovja hochemo pomagati podreti. Luchi, – vech luchi!

Kaj hochemo?

Uchiti se hochemo, zmisel za socijalno stremljenje hochemo shiriti, povedati, da izumira stari »Ego«.

Socijalizem prodira zmagovito ... Taborishche mladih, vrlih, krepkih duhov hochemo ustvariti; polna zhivljenja in ekstaze je nasha mladina – prostost tej mladini! ...«

(...)

 

NZ 1913, sht. 3-4

 

 

Fran Milost

POT V SOCIALIZEM

 

Razlichne so poti, ki peljejo chloveka v socializem. Uchenjaka, ki trezno misli, globoko raziskuje in presoja socialne pojave, privede v socializem pot razuma. Sentimentalen chlovek, ki ima usmiljeno srce in trpi ob trpljenju drugih, ker chuti gorje ljudstva v danashnjem krivichnem druzhabnem redu, pride v socializem iz – chustvenosti. Mnogo se jih pridruzhi iz gole radovednosti, ki shele pozneje prehajajo do spoznanja in zavednosti, da so na pravi poti. Toda prava gonilna sila, ki ustvarja vsak chloveshki preporod je in ostane – chloveshka nezadovoljnost.

 

Ideal, hrepenenje in stremljenje navzgor, po lepshem, po boljshem, po resnici, po pravici; koprnenje po enakosti, po svobodi, po slogi, bratstvu, blagostanju, po popolnosti, to je tista moch, tista privlachna sila, ki ustvarja novi duh, novo etiko, novo chloveshtvo.

 

Chlovek je dandanes nezadovoljen – to je globoka resnica. In ni je teorije, ki bi dokazala nasprotno. Tudi politichne stranke ni na svetu, ki bi imela pogum trditi jasno in odkrito – »chlovek, dobro ti je, nich vech ne zahtevaj, dovolj imash!« Tako se sicer marsikatera stranka pretvarja, ampak le prikrito, zlobno, tihotapno. Toda zhivljenje stremi navzgor in ni je sile, ki bi to ustavila.

 

Tudi delavec ne pride v socializem le iz egoizma. Tudi njemu ni zhelodec vse. Vsaj na sebi sem to izkusil. Jaz sem prishel v socializem – chudno in neverjetno – po poti narodnjashtva. Okolishchina in razmere, v katerih chlovek zhivi, imajo nanj globok vpliv. Sin slovenskih starshev v Gorici sem odpiral ochi spoznanju ravno takrat, ko je divjal najvechji narodni shovinizem. Dva dogodka sta mi she danes globoko zarezana v spominu. Videl sem, ko so morali neki gorishki italijanski izletniki v gorishki okolici poklekniti pred slovensko trobojnico, jo poljubljati ter zavpiti: »Zhivjo Slovenci!« In bili so tepeni, opljuvani, zasmehovani. Videl sem v gorishki gostilni tri slovenske fante, ki so morali poklekniti in vpiti: »Evviva Gorizia italiana!« In bili so tepeni, opljuvani, zasmehovani.

 

Ta dogodka sta bila tako gnusna in protichloveshka, tako blazna in podla, da se je moralo gabiti vsakomur, ki ga ni bog vdaril s slepoto.

 

Dobiti pot, po kateri se odpravi taka podivjanost, se mi je zdela takrat najnujnejsha in nasvetejsha potreba. Iskal sem jo najprej v cerkvi, pri oznanjevalcih krshchanskega nauka, da so vsi ljudje bratje. Ampak kmalu sem se preprichal, da je verstvo na tem polju zhe davno napovedalo bankrot. Ne morda, ker noche resnichne narodne enakopravnosti, marvech vsled drugih globokejshih vzrokov, ker je zgubilo duh chasa, ker je zastarelo in pada iz vrhunca navzdol. Tudi delavcu je ta notranji boj tezhak in hud. Materini sveti, nauki, s katerimi se ga je napojilo v detinski dobi, predsodki, ki jih je takorekoch podedoval, so okovi, v katere je chloveshki duh vkovan tako mochno, da samo tisti, ki so ta notranji boj izvojevali, poznajo vso tezhavo tega boja in vso moch preteklosti nad sedanjostjo in bodochnostjo.

 

Ustvarjal sem ideal narodne enakopravnosti sam v sebi, zheljan miru, sprave in pravice mojemu slovenskemu narodu. – Nashel sem socializem, ki sta ga takrat prinesla v Gorico sedaj pokojna sodruga Uchekar in Drofenik.

 

Odprle so se mi ochi. Zagledal sem svet v vsej svoji strashni, realni podobi. Videl sem trpljenje milijonov, zapazil ogromno bedo in siromashtvo, izkorishchanje in zatiranje, muko in glad. Iskal sem pravice mojemu narodu in videl, da je nima noben narod, da divja krivica vsepovsod, da tare bol vesoljno chloveshtvo. Ni chuda, che je v mojem mladem srcu takrat vskipelo z vso silo hrepenenje po nekaj vzvishenejshem. In vrgel sem se z vso silo v agitacijo za sploshno blaginjo in zagledal v narodnjashtvu oviro temu mojemu koprnenju. In bichal sem ga v obraz vehementno, pogumno, navdusheno. Preprichal sem se, da Lassallejev rek – »povej ljudstvu, da trpi, ker je tako bedasto, da tega ne vidi in ne chuti samo« – globoko odgovarja resnici.

 

In neprenehoma, ob vsaki priliki sem to propovedoval delavskim sotrpinom.

 

V tej agitaciji sem nashel najhujshe nasprotnike v narodnjakih in naravno je, da sem se marsikdaj zaletel v nje tudi takrat, ko niso iskali drugega, kakor opravicheno narodno enakopravnost. Na oltar gospodarske enakosti, na oltar popolne svobode in chloveshke emancipacije bi bil rad zhrtvoval tudi vso narodnost!

 

Toda tega – ko pregledam danes nazaj pot, ki smo prehodili in delo, ki smo izvrshili – se zavedam, da ni treba. Nasprotno. Ravno ista pot, po kateri smo hodili, prinasha tudi malemu narodu kot je slovenski najvechje koristi.

 

Uvedba sploshne volilne pravice je koristila tudi Slovencem. Razshirjenje chtiva in kulture, demokratizacija v vsem javnem zhivljenju, izboljshanje delovnih in plachilnih razmer, postanek mochnih socialistichnih strank med Italijani in Nemci – vse je prineslo koristi tudi Slovencem. Sploh vsaki politichni, gospodarski in kulturni napredek je bil Slovencem, morda vech kakor drugim narodom, koristen.

 

Politika, agitacija in vsako delo, ki smo ga vrshili je bilo strogo revolucionarno in radikalno. Marsikdo je ochital, da je bilo nashe delo negativno. Toda razshirjenje socializma med Slovenci in njegova danashnja moch, ki nimajo pogum podcenjevati niti najhujshi nasprotniki, ker morajo biti z nami boj vsaki dan in se zaletavati v nas (med tem, ko so nas popolnoma ignorirali she pred desetimi leti) nam dokazuje jasno, – in to hochemo pribiti – da prinasha tudi radikalna, negativna politika pozitivne uspehe.

 

Poti v socializem so razlichne, gotova pa je pot, ki revolucionarno, brezobzirno vodi naravnost do cilja emancipacije chloveshtva.

(Fran Milost, Trst)

 

NZ 1913, sht. 7-8

 

 

Henrik Tuma

VOJNA

 

»Tavali smo kakor mesechniki ob strmem prepadu razprtij evropejskih narodov. Vojna je prishla nad nas kradoma, kakor tat v nochi.« pishe Quessel v socijalistichnih Monatshefte, ki so znan­ stveno glasilo nemshkega revizijonizma. »Buknila je svetovna vojna ter nas Chehe popolnoma presenetila. Morda so temu krivi nashi pisatelji in politiki, ki so vso pozornost obrachali le notranjim vprashanjem stranke, a so se premalo ozirali na svetovni polozhaj v dobi, ki je bila najkritichnejsha tudi za osodo socijalne demokracije,« pishe sodrug Dr. Stern v znanstvenem glasilu cheshke socijalne demokracije »Akademie«. Dve najuglednejshi organizaciji ste tako izrekli, da je vojna prishla nad Evropo in nad socijalno demokracijo neutegoma ter zalotila internacionalno socialistichno svetovno organizacijo nepripravljeno. Ako konshtatiramo, da so vse stranke socijalne-demokracije, vseh kulturnih drzhav, nameravale sklicati internacijonalni kongres tekom meseca avgusta t. l. na Dunaj, da bi se dolochila taktika in cilj internacijonalne socijalne demokracije za sluchaj svetovne vojne, lahko trdimo, da je kljubu vsem znakom blizhajoche se vojne internacijonalna socijalna demokracija resnichno stala nepripravljena.

 

Danes, ko pregledamo pozornejshe vse dogodke zadnjih shestih let, pochenjanje evropejske diplomacije, oborozhevanje Avstrije, Nemchije, Francije, Anglije in Rusije, interno nasho politiko in upravo, se nam chudno, skoraj nemogoche zdi, da se je socijalna demokracija tolazhila z nadami ohraniti svetovni mir – z deklamacijami – a tudi uvidimo, da ravno vsled tega ni mogla zapaziti, kako smo se od leta do leta, od meseca do meseca, od dne do dne blizhali svetovni vojni in je ta morala priti prej ali slej – konechno in nevzdrzhno kar chez noch.

 

Iz tega moramo na sploshno trditi, da je stalishche in obnashanje nemshke in francoske socijalne demokracije ob vojni bilo nepremembeno narekovano po sili dejstev. Nobena, tudi najmochnejsha socijalna demokratichna stranka na svetu ni bila v stanu vojne preprechiti v trenutku, ko je bila mobilizacija diktirana, ko so prestale konshtitucijonelne mochi vojujochih se drzhav, ko je militarizem v svoji najchistejshi obliki in v vsi svoji sili nastopil. Tudi ni bilo mogochesti nobeni she tako radikalni stranki postaviti se mobilizaciji in militarizmu v bran. Radi tega zhe a priori izrekamo, da mora tudi slovenska socijalna demokracija brez diskusije sprejeti polozhaj dejstev in da bi bilo neumestno posebno nashi majhni stranki zhe sedaj kritichno motriti obnashanje velikih soc. dem. organizacij, kakor je nemshka in francoska.

 

(...)

 

Socijalna demokracija vsega sveta mora priznavati, da je bila nepripravljena, je morala sprejeti dani polozhaj, kakor je bil, in je moralo delavstvo, ne le brez vsakega odpora stopiti v vojske, marvech se je moralo podvrechi sploshni drzhavni in narodni disciplini. Socijalni demokraciji ne ostane druzega, nego tolazhba, katero je izrekel sodrug Renner: »Preshibka, da bi vojno preprechila, mora socijalna demokracija biti mochna dovolj, da jo prestane.« Vse nashe stremljenje mora iti sedaj le na to, da vzdrzhimo svoje strokovne in politichne organizacije. Dodamo k temu, da se moramo vrniti na bistvo internacijonalizma Karla Marksa: »da je konkretna zhivljenska podlaga socijalni demokraciji narodnost, t. j. svobodna kulturna zdruzhitev posameznih narodnosti, ki se avtonomno grupirajo po nachelu velikih svetovnih ekonomichnih sil

 

Ako je vojna imela do sedaj zhe kak dolochen rezultat za socijalno demokracijo, je ta, da je zatrla vse fraze anacijonalizma in antinacijonalizma in da je z neodoljivo konsekvenco dejstev ustanovila, da je podlaga in ves razvoj socijalne demokracije k bistvenemu internacijonalizmu v tem, da postane vsaka narodnost avtonomna v kulturnem in politichnem oziru. Prva pot k temu cilju je priboritev polne demokracije: vnanja politika mora biti pod vplivom ljudstva, ki se zaveda, da ono samo dolocha politiko drzhave. »Tega chustva neodvisnosti nemshko ljudstvo ni moglo nikedar imeti« – Bernstein. Jasno stojé torej zhe sedaj cilji pred nami in o tem tudi lahko, ne glede na vojni polozhaj, prosto govorimo: da imamo zastaviti vse mochi za vzdrzhevanje svojih organizacij v obliki in po taktiki, kakor smo jih imeli in vodili dosedaj; drugich, da si stavimo kategorichno prvi in blizhnji politichni cilj, pridobitev polne demokracije v drzhavi; tretjich, da bo morala socijalna demokracija posvetiti vech najboljshih svojih mochi v smeri drzhavne vnanje politike. Res je sicer, da je avstrijska socijalna demokracija vedno pozorno sledila vnanji politiki avstrijski in da je bila ona, ki je ob vsakem problemu konshtatirala realni polozhaj in precizirala svoje stalishche. Tako je posebno, davno pred prvo balkansko vojno, avstrijska socijalna demokracija pokazala na vazhnost jugoslovanskega vprashanja. Po njeni inicijativi sklicala se je jug. soc. dem. konferenca v Ljubljani in skoro za njo balkanska konferenca v Belgradu. Na obeh konferencah se je formiralo nachelo, da je smatrati razlichna jugoslovanska plemena za en narod, ki je vezan po skupnem jeziku in po skupnih interesih. Slovenska socijalna demokracija je od prvega pochetka obenem proglasila, da je polna avtonomija jugoslovanskih plemen in obenem dejanjska zdruzhitev mogocha le v okvirju velike avstrijske drzhave. Stojech na ekonomichnih temeljih, ob geografichnem polozhaju in etnografichnem sestavu donavske in balkanskih drzhav, prishla je slovenska socijalna demokracija do sklepa, da je nasha polna narodna avtonomija mogocha le v velikem drzhavnem okvirju, da je sploh tvorilna moch v politiki vse socijalne demokracije stremljenje po enotnosti in velikosti. Kakor povdarja v ekonomichnem in socijalnem razvoju stremljenje k svetovni zdruzhitvi ekonomije in socijalnemu priblizhanju vseh drzhavnih in narodnih delov, tako je morala dosledno zavzeti avstrijsko stalishche jugoslovanskega vprashanja nacheloma in a priori ga mora tudi danes zavzemati. Vsako separatistichno, nacijonalistichno stremljenje posameznih jugoslovanskih plemen, ali so zhe Bolgari, ali Srbi, ali Hrvati ali Slovenci, je nachelno proti sploshnemu politichnemu stremljenju socijalne demokracije, t. j. pustiti polno avtonomijo posameznim narodnostim, vse pa zdruzhiti na enem ozemlju, ki je po prirodi dano kot ena velika ekonomichna skupina. Velika svetovna industrija in trgovina, ki je predpogoj veliki socijalni demokraciji, ne more se razvijati med majhnimi narodi in narodichi, mogocha je le tam, kjer so dani materijelni predpogoji za veliko enoto. Ako je nadvladanje majhnega naroda po velikem kulturna in politichna krivica, pa je she vechja, nadvladanje malega naroda po drugem malem narodu, ko oba nimata predpogojev v smeri velikega razvoja industrije in trgovine. Vechja ko je drzhavna skupina, bolj je tudi zajamchena avtonomija sestavnih delov te skupine. Ne sme nas motiti absolutistichna Rusija. Tam je vlada lochena od naroda, tam ima dinastija svoje lastne cilje, tam dinastija dejanjski predstavlja vso moch drzhave, tam je ob razlichnosti kulturnega stanja posameznih delov tudi nemogocha dejanjska avtonomija posameznih narodnosti brez vodstva in nadzorstva dinastije. Nasprotno tvori Avstrijo skupina visoko kulturnih narodov, kakor so Nemci, Cehi, Italijani, in lahko prishtevamo tej skupini tudi sebe, Madjare, Hrvate, Srbe in Bolgare. Kulturna zavest slovanskih in drugih narodov v Avstriji in na Balkanu je tolika, da sama daje predpogoj za polno avtonomijo, po drugi strani pa razdeljenost narodnosti v enem velikem geografichnem in ekonomichnem kompleksu samo narekuje svobodno zvezo v veliki centralizirani drzhavi. Kar je nemogoche, vsaj za sedaj, za Rusijo, to je predpogoj svezhega in mochnega zhivljenja za Avstrijo in Balkan.

 

Socijalna demokracija avstrijska in slovenska, ki je bistveno svoje stalishche v avstrijski politiki glede jugoslovanskega vprashanja precizirala, tudi danes ob vojni ne more preminjati svojega stalishcha. Prvich ne, ker je to stalishche principijelno in apriorno, a drugich, ker izid vojne, ali zhe ugoden ali neugoden za eno ali drugo vojujocho se stran, ne more imeti na nashe nachelno stalishche nikakega vpliva.

 

Predvsem stojimo pred neznanski velikim socijalnim pojavom svetovnega militarizma. Vojna pokazala nam ga je v svojem bistvu in v svoji celi obliki. Nobena dosedanjih vojen ni bila vojna vsega ljudstva. V prvich zdruzhile so se milijonske vojske kulturnih drzhav in dejanjski pokazale orjashki organizem vojske. V prvich v chloveshki zgodovini pokazala nam je vojna, kako postane organizacija vojske sama sebi edini in najvishji smoter v drzhavi. Vse drzhavne in ljudske sile vstromljene in napete so k edinemu cilju, koncentrirati se v eni sami smeri, v volji do zmage. Moderna vojna kazhe nam socijologichno stremljenje po absolutni enotnosti, izlochuje iz sebe vsako, tudi najmanjshe gibanje, ki bi utegnilo motiti ono obche stremljenje ali le zmanjshati k enemu cilju, zdruzhiti vse mochi in dosechi zmago. Ta organizem izkljuchuje v svojem bistvu vsako separatistichno gibanje, bodisi socijalno, razredno, stanovsko ali kulturno, vse, kar ni v smeri, cilju do ene volje, do zmage, vse to je vojski in vojni in drzhavi nasprotno. Vsa drzhava z vsemi svojimi mochmi je v taboru vojske, vsako politichno interno posebno gibanje moti organichno zdruzhenje vseh sil v volji do zmage.

 

Zato prav zahteva najodlochnejshi zastopnik marksizma Kautsky: »Sedaj, ko smo stopili v vojno, nam ne preostaja drugega, nego izpolnjevati svoje dolzhnosti kot drzhavljani, svoje dol­

zhnosti kot bojevniki.«

 

Orjashke razmere sedanje vojne same jemljejo pogled na izid vojne, na posledice zmage ene ali druge strani. Vojna je dejanjski prishla na nas kakor vihar in kakor se shkoda vidi po viharju, kakor se uchinek da konshtatirati vchasih shelej dolgo po konchanem viharju, tako se tudi vsakemu chloveshkemu she tako visocemu razumu danes odteza odgovor na socijalni, politichni in ekonomichni uchinek zmage ene ali druge vojujoche se strani. Lahko pripushchamo, da so imeli evropejski vladarji svoje posebne namene in smotre, lahko rachunimo s tem, da te posebne namene in cilje tudi dosezhejo, trdimo pa obenem, da po zgodovinskem nachelu heterogenizma smotrov danes nihche ne ve, h kakemu daljshemu cilju pojde razvoj narodov in ako ta ali ona meshchanska drzhava, ali zhe konstitucijonelna ali absolutistichna, dosezhe konechni smoter.

 

Francoska revolucija je ugonobila v zapadni Evropi absolutno kraljestvo in prevladajochi vpliv cerkvenih dostojanstvenikov. Pod geslom: liberté, egalité, fraternité reklamirala je vso moch drzhave za ljudstvo. Rezultat njen pa je bil anarhizem in napoleonski carizem. Napoleon in napoleonske vojske so hotele ukloniti narode Evrope, rezultat po 20-letnem boju je bil – ozhivitev narodnega in demokratichnega gibanja. To gibanje samo imelo je kot smoter polno svobodo drzhavljanov, rezultat njegov je bil razvoj kapitalizma in konstitucije, ki je dala vse predpravice meshchanstvu in posedujochemu razredu. Narodno gibanje je naraslo v imperijalizem, t. j. nadmoch velikih narodov nad malimi. Danes se vodi vojna za imperijalizem angleshki, germanski in ruski. Smelo trdimo, da bo rezultat vojne avtonomija malih narodov, vsaj v doglednem chasu. Blizhnji smoter vojne ne more biti nego navidezen: zmaga ene ali druge vojujoche se drzhave. Socijologichni vzroki njeni pa so globlji in vsled tega svrha njena vishja. Pravi rezultat vojne se ne more predvidevati iz druzega nego s socijologichnega stalishcha. Kapitalizem in nacijonalizem, oba zdruzhena vrhujeta v imperijalizmu. Neizmerno nakupichenje bogastva v rokah predstaviteljev velikih narodov je v bistvu imperijalizem, socijalna hipertrofija. Vojna je le rezultat te hipertrofije, t. j. imperijalizem je zrasel chez mero, vsled tega mora po antagonizmu socijalnih sil imeti za seboj narast avtonomije narodov sploh in v daljshem razvoju prehod kapitalizma v kolektivizem. K temu zakljuchku prihajamo po dialektichni metodi Marksovi, po tej metodi razmotrivamo vzroke in prave smotre svetovne vojne, ki se razvija pred nashimi ochmi.

 

(...)

 

Le v polni avtonomiji avstrijskih narodnosti je mogocha centralizirana avstrijska mogochna drzhava. Le v polni avtonomiji avstrijskih narodnosti lezhi nevzdrzhni razvoj avstrijske drzhave v smeri Balkana in v smeri orijenta. S to potjo je avstrijsko-slovanska skupina postavljena v prirodno nasprotje z velikim ruskim kolosom. To avtonomijo nam svetovna vojna prej ali slej obeta. Zato tudi v porazu srbske narodne drzhave ne vidimo nikakega poraza jugoslovanske ideje. Za nas je ista mogocha le v okvirju mochne donavske-balkanske Avstrije.

 

NZ 1914, sht. 9-10

 

 

 

Anonim

NAJVECHJI SOVRAZHNIK DELAVSTVA

 

Narodnjashko gibanje je bilo in je proletariatu povsod shkodljivo. Pri nas ravno tako kakor drugod in v nekaterih ozirih morda she bolj. Nacionalistichno gibanje, ki je okuzhilo pred vojno socialistichne vrste, je povzrochilo izdajstvo Druge internacionale. Nacionalistichno navdusheni nemshki socialni demokratje so ob zachetku vojne v Berlinu sezhgali rdeche zastave in poslali nemshke delavce v boj proti francoskim. Pod pretvezo, da morajo braniti narod napram zunanjemu sovrazhniku, so nacionalistichno navdahnjeni belgijski in francoski socialni demokratje pozabili na razredni boj, so se zdruzhili z meshchanskimi strankami in stopili v ministrstva. Belgijski socialdemokratichni minister Vandervelde je zashel celo tako dalech, da je podpisal v Versaillesu ono sramotno mirovno pogodbo, s katero je bil izrochen nemshki narod na milost in nemilost francoskim in angleshkim militaristom in imperialistom. Kakor pred vojno in med vojno tako se je postavilo nacionalistichno gibanje tudi po vojni proti vsakemu proletarskemu gibanju. Cheshkoslovashki legionarji, poljski, finski in georgijski (gruzinski) socialpatriotje so se bili proti ruski proletarski revoluciji in potem proti sovjetski republiki. Na Nemshkem, na Francoskem, v Italiji, v Jugoslaviji in povsod so bile nacionalistichne organizacije one, ki so organizirale reakcijo proti delavstvu. Kjer je zashel nacionalizem v socialistichne vrste, povsod so socialistichne stranke zavrgle razredni boj in pomagale meshchanstvu graditi nove narodne drzhave in drzhavice. Vsled nacionalizma, ki se zna delati po potrebi zelo krotkega in zna v primernem sluchaju dobiti tudi potrebno idejo o enakopravnosti, s katero navdushuje priproste dushe lahkovernega ljudstva, je bil proletariat zhe tisochkrat osleparjen za svoje pravice in se je zhe tisochkrat zgodilo, da se je revezh boril za stvari, ki so postale, ko so bile izvojevane, kletka v kojo ga je vjel kapitalizem kot svojega vechnega suzhnja.

 

Nash domachi nacionalizem, kar ga je med Slovenci in Hrvati v Julijski Benechiji, ni bil nikdar in ni niti danes kaj boljshi od drugih. Ta nacionalizem se dela lepega in krotkega zato, ker nima mochi, da bi vihtel bich kakor dela to njegov roditelj v Jugoslaviji. Da bi se predstavil ljudem v she lepshi in milejshi obleki, si prisvaja velike zasluge, radi katerih naj bi ga vsi sposhtovali in mu pomagali, da pride do svoje oblasti. Njegove zasluge so velike in bi bilo zares shkoda, da jih ne bi nashi chitatelji poznali.

 

Pred vojno je ta nash nacionalizem iz same ljubezni do naroda, v katerem naj bi bili vsi enaki, kamenjal socialistichne agitatorje zato ker so uchili, da ima tudi delavec pravico do zhivljenja. Da bi narodu in slovenskemu jeziku she bolj pomagal, je hodil ta nash nacionalizem v Italijo po krumirje, kadar so v Nabrezhini stavkali slovenski klesarji, ki so hoteli imeti boljshe plache in bi bili tako narod kmalu spravili na boben. Ovajal je nash nacionalizem dijake, zato ker so shirili socialistich. nauke in s tem, seveda, raznarodovali Slovence. Organiziral je Narodno delavsko organizacijo, ki je bila vedno na strani vseh kapitalistov, ki je organizirala vedno in povsod krumirstvo dogovorno s zvezo trzhashkih delodajalcev in je bila v miniaturi v vseh ozirih podobna sedanjemu fashistovskemu gibanju.

 

Slovenski narodni poslanci na Dunaju so bili vedno vneti branitelji domovine, glasovali so vedno, kakor italijanski poslanci, za nove kanone, nove pushke in nove ladje in tako pomagali pri delu, ki je pripravilo vojno in z njo petletno klanje, za katero jim mora biti proletariat, seveda, posebno hvalezhen. Po vojni so odobrili vsako pochetje jugoslovanske reakcije. Ko je padlo v Ljubljani 14 delavskih zhrtev, koje so zadele svinchenke narodne zhandarmerije, je nash nacionalizem zlil ves svoj zholch proti delavstvu, ki ni chutilo prav nobene hvalezhnosti do nove domovine, ki bo vsem enako dobra mati. Za 60.000 delavcev, koje je jugoslovanska reakcija ukradla druzhinam in jih muchila v narodnih zaporih, ni imel nash nacionalizem niti ene same dobre besede. Imel je prilozhnost se izpovedati. Sam pravi, da je za enakopravnost, sam pravi, da je v ofenzivi. Kdo bi mu bil moral kaj ako bi bil ozhigosal reakcijio proti delavicem? Tega ni storil, ker je bila in je ta reakcija delo njegove krvi. V Jugoslaviji bi bil nash domach nacionalizem najhujshi ker bi bil obmejni. Pozabil bi na svojo defenzivo in preshel v ofenzivo proti proletariatu chesh, da rushi ta narodno drzhavo.

 

Kakor vsak nacionalizem tako je tudi nash domachi nacionalizem strogo konservativen. Kaj nam ni podal pred tednom lep nauk o bistvu drzhave, »ki naj bi bila vsem enako dobra mati, ki naj bi vse enako varovala, vse enako branila, vse enako sodila in obsodila Ta nauk nashega nacionalizma tvori veliko nevarnost za delavsko gibanje. Vojina ni pustila pri teh ljudeh nobenega sledu. Shla je preko njih in jih pustila in zapustila v kozhuhu stare nacionalistichne in demokratichne ideologije. Prespali so rusko revolucijo, njene doneske k razvoju socialnega gibanja in prespali so vse proletarske boje zadnjih let. Vrabci na strehi chivkajo zhe dolgo, da je danashnja drzhava organizacija kapitalistichnega izkorishchanja in da je demokracija v drzhavi velika socialna lazh. Drzhava zamore obstojati le kot organizem politichne in gospodarske nadvlade enega razreda nad drugim. Ta nauk mora postati kri in mesa proletariata zato, da se ne bo pustil vech omamiti po praznih frazah demokracije in da ne bo vech pomagal meshchanstvu graditi trdnjav proti katerim se bo moral prej ali slej boriti. V meshchanski drzhavi nima delavec nobenih pravic Jugoslavija uchi. Niti te pravice nima vedno, da bi volil v drzhavni zbor take poslance, ki so mu po volji. Celo njegove poslance se zapira in se jim jemlje mandate.

 

Nacionalizem je za proletariat nevaren. Tako v krajih kjer je na vladi kakor v dezhelah, kjer opravichuje svoj obstanek z bojem za najenostavnejshe jezikovne pravice.

 

Vsak nacionalizem stremi po ustanovitvi narodnih drzhav na podlagi meshchanske demokracije. Ko enkrat to dosezhe stremi po nadvladi nad drugimi zlasti nad shibkejshimi narodi. Ker so prishli nacionalistichni nazori na povrshje skoro v vseh evropskih narodih, se vrshi med temi spor za nadvlado. Iz nacionalizma se porodita militalitarizem in imperializem, katerima sledi vedno, kot zakonski otrok, vojna.

 

Proletariat se pa mora boriti proti vojni. Prevech je trpel in tega trpljenja ne sme pozabiti. Zakaj to trpljenje je preveliko, da bi bilo vredno si ga ponovno zheleti zaradi par narodnih tablic.

 

Obstanek nobene meshchanske drzhave ni vreden ne takega niti najmanjshega trpljenja od strani delavstva. Kar je vredno proletarskih zhrtev, to je boj za zmago nad kapitalizmom, boj za odpravo vseh drzhavnih meja in vsakrshnega nacionalizma.

 

Nash domach nacionalizem, kakor nacionalizem drugih narodov, bi rad preprichal delavce da je boj za narodne in za jezikovne pravice vishje moralne in socialne vrednosti nego boj proletariata za odpravo izkorishchanja. Rahlochutno srce delavca, ki je trpelo dovolj in je vsled tega sposobno da chuti tudi tujo bol, razume in chuti krivico, ki jo trpi ljudstvo ako se temu prepove raba njegovega jezika. Toda delavstvo in proletariat sploh mora paziti, da se ne da omamiti od takih chustev. Nacionalisti so mojstri svoje vrste in znajo govoriti srcu. Ali resnica je ta da niso sposobni chutiti proletarskega trpljenja, ki ga povzrochajo s tem, da branijo sedanji krivichni druzhabni red.

 

Proletariat ni dolzhen nobenemu nacionalizmu hvalezhnosti. Povsod je bil od nacionalizma v imenu domovine osleparjen, zasramovan in teptan. Pri nas kakor drugod. Nashe nacionalistichno chasopisje je strogo kapitalistichno. To drzhi che tudi bi bilo res, da nimamo pri nas velikih kapitalistov. Tem hujshe, ker se s tem pove, da pishejo nashe nacionalistichne chasopisje kapitalistichni prostovoljni suzhnji, ki zagovarjajo dan za dnem kapitalistichne ustanove.

 

Varujmo se torej nacionalizma. Iz nashih vrst mora iziti beseda, ki mu napove najstrozhji boj. Proletarske vrste ne smejo postati okuzhene od takega zla. Proletariat ima danes nalogo, da se bori za svoje pravice proti izkorishchanju. Kadar bo ta boj izvojevan, bodo reshena sama po sebi tudi vsa narodna vprashanja, za kar ne bo zahteval proletariat nobene hvalezhnosti od nikogar.

 

Delo, Glasilo Komunistichne stranke Italije; Trst, 15. junija 1922 (str. 1, uvodnik)

 

 

 

(anonim)

ZAROTE

 

Doba, ki v njej zhivimo je poleg vsega drugega tudi doba namishljenih zarot, doba namishljenih komplotov. Vsaka meshchanska vlada, ki se kolichkaj reshpektira, je iztaknila v svoji domovini kak protidrzhavni komplot zoper katerega je naperila svoje drzhavne in vladne sile. Ako pojde naprej she nekaj chasa po tem tiru, bomo imeli na svetu toliko zarot kolikor je nevladnih politichnih strank, ali pa bomo imeli en sam ogromen komplot in bo pri tem vsaka meshchanska vlada preprichana, da je zarota naperjena proti njej.

 

Zarote, ali komploti, so mnogim vladam nujno potrebne rechi. One spadajo med take potrebshchine, ki si jih zamisli vlada sama ako ne chutijo drzhavljani do njih posebnega veselja. Bivsha Avstro-Ogrska monarhija n. pr. ni mogla izhajati brez zarot. Njeni ministri in podkupljeni »uchenjaki« so imeli nalogo iztakniti kako zaroto skoro vsako leto. Vendar ji ni to prav nich pomagalo. Ko je prishel dan in je prishla ura, jo je hudich vzel in bi jo bil vzel tudi ako ne bi bila nadlegovala svojih narodov z najrazlichnejshimi zarotami, ki so vse konchale smeshno ker so bile smeshne izmishljotine ljudi, ki niso imeli drugega opravka, kakor to, da so skrbeli za poshiljanje ljudi v zapore.

 

Jugoslavija se je po vidovdanskem atentatu na tedanjega princa in sedanjega kralja Aleksandra tudi preprichala, da obstoji v novi komaj »osvobojeni« domovini opasen protidrzhavni komplot. Zato si je tedanja jugoslovenska vlada izmislila, da je treba nagle in ostre obrambe. Pa je parlamentu predlozhila in parlament je sprejel zloglasno »Obznano« t. j. oni famozni zakon o zashchiti javnega miru in reda, ki je bil naperjen proti delavcem, proti komunistom, katerim se je ochitalo in se ochita she vedno, da organizirajo protidrzhavne zarote. Komunistom se ni moglo nich dokazati, da so take zarote tudi zares snovali. Tega pa ni bilo niti treba. Poglavitno je bilo, da se je komunistom odreklo drzhavljanske pravice in, da se jim je onemogochilo takozvano zakonito agitacijo svojih idej med delavstvom. Zaradi tega ni prishla Jugoslavija nich na boljshe. Njena valuta se ni povzdignila. Njena gospodarska in politichna kriza se ni ozdravila in komunistichna ideja je postala prepovedna zato tem slajshi sad in se je shirila in se shiri med delovne mnozhice kakor da bi agitirala zanjo tajna vishja sila.

 

Romunska, Poljska in baltishke drzhavice so sledile Jugoslaviji. Tudi njim ni nich pomagalo. Prishla je na vrsto Italija. Tu se je tudi iztaknilo tak komplot, ki ga ni in se je zato zaprlo nad tisoch komunistov in socialistov. Francija ima tudi zhe svojo komunistichno zaroto in sedaj je na vrsti Chehoslovashka. Tam so iznashli namishljen komplot ob priliki ko je neodgovoren na mozhganih bolni uradnik izvrshil atentat na financhnega ministra Rashina, ki je vsled tega umrl. Ta atentat je Chehoslovashki vladi dobro doshel. Kakor nalashch. Leto dni se pripravlja v Masarykovi republiki zakon proti komunistom. Pa niso imeli poguma ga spraviti na svetlo. Sedaj ga bodo opravichili in zhe trde, da je atentat na Rashina, kakor v Jugoslaviji atentat na princa regenta, dokazal obstoj drzhavi nevarne zarotnishke organizacije. Profesor Masaryk se je iz obsojenca spremenil v sodnika. Kar se je v Avstriji ochitalo njemu, ochita in dela sedaj on proti komunistom. Ironija zgodovine!

 

(...)

 

Komunisti pa niso in ne morejo biti zdruzheni z nikomur, ki ni proletarec. Oni ne bodo dali niti ene same kaplje krvi za nove vojne radi narodnih manjshin in ne bodo ganili niti z mezincem zato, da bi se meje drzhav vnovich prichele menjati in risati s chloveshko krvjo. Oni imajo svoj program, svoje cilje. Teh ciljev pa ni mogoche dosechi z zarotami. Zarota je sad malomeshchanskih ideologij in militaristichnih nasprotij. Komunistichna stranka ni in ne more biti zarotnishka. Ona je revolucionarna. Revolucije se ne dela s komploti. Komplotirali so Mussoliniji, Masaryki, Pashichi in drugi enaki. Prishli so na vlade, spremenili pa niso nichesar. Ostalo je vse pri starem. In komplotisti, ki niso bili nikdar revolucionarji, ki niso bili nikdar marxisti, meshajo sedaj komuniste in nacionaliste v en kosh. Pri tem dobe ljudi ki jim verjamejo.

 

Pa ne bo pomagalo vse nich. Komunizma se ne unichi z namishljenimi komploti in z lazhmi in sploh z nobenim orozhjem ne. – Ako se pa kdo boji komplotov ima samo eno nalogo. Naj da vsem enake pravice. Iznebite se gospodje narodnih manjshin ali pa jih zadovoljite. Pa bo, po vashem mnenju, komunizem osamljen. Nam boste naredili tudi dobroto. Mi smo sami, hochemo biti sami in bi radi, da bi to vedeli vsi, da bi nam to vsi priznali. Smo komunisti in delamo le za komunizem brez komplotov ob belem dnevu. Za nas pa dela razvoj, ki gre naprej.

 

Delo, Glasilo Komunistichne stranke Italije; Trst, 22. feb. 1923 (str. 1, uvodnik)

 

 

 

Anonim

VOJNA IN PROLETARIAT

(Delavsko sotrudnishtvo)

 

Vojna je naravna posledica kapitalistichnega druzhabnega ustroja. To dejstvo in prirojena pohlepnost kapitalizma ovirata ob enem vsakrshno razorozhitev, ter sklenitev srchno zheljenega in potrebnega miru. – Kapitalizem kot tak ne more in ne sme razorozhiti, ker morajo biti vse kapitalistichno drzhave pripravljene, da branijo z orozhjem svoje pridobitve na polju gospodarske konkurence koja tvori pogoj razvoja vseh kapitalistichnih velesil.

 

Povojno stanje je dovedlo kapitalizem do najvishje faze konkurence. S tem je bil dan tudi polozhaj ki ustvarja veliko nevarnost vojne. Silni boj na polju gospodarske konkurence lahko prisili vsak hip posamezne velesile, da si s krvjo svojih in tujih drzhavljanov zagotove gospodarsko premoch. V takih svetovnih konfliktih igra delavski razred brezdvomno najvechjo vlogo. Od delavskih mas zavisi zmaga te ali one drzhave. One trpe v boju, ki jim ne bo donesel v nobenem sluchaju nich dobrega. Zato imajo po nashem mnenju pravico, da spregovore svojo besedo.

 

Leto 1914., nam je darovalo najvechji industrialni konflikt v modernem kapitalistichnem razvoju. Ljudstvo je bilo izdano po socialpatriotih in po njih je bilo navdusheno za skupno delo z burzhoazijo in je jelo z njo pripravljati se za bratomorno klanje. Antantni imperializem je navdushil delavstvo s parolo: Unichimo germanski imperializem, njegovo pohlepnost in chloveshtvo bo oteto revshchine in vsega zla.

 

Avstro-ogrska in Nemshka sta s svoje strani navdushevala svoje narode z geslom: »Udushimo pohlepno grabezhljivost antantino in vi moji narodi boste svobodni.«

 

Tako so se vabilo mnozhice v klavnico in mnozhice so se odzvale prisiljeno ali pa z resnichnim upom na boljsho bodochnost.

 

Vojna je bila dolgotrajna in naporna. Izkorishchevanje veliko. Sploshno zlo je doseglo vrhunec. Tedaj se je ljudstvo zachelo spominjati pravih socialistichnih navkov in lepote njegovih smotrov. Zachelo je postajati nestrpno.

 

Revolucionarni duh je prichel objemati suzhnje. Z vzhoda je prishel glas, da je revolucija premagala velikashe, povzrochitelje vojne. To jo imelo velikanski upliv na vse ostalo vojashtvo; vse okolishchine so kazale, da bo vojne kmalu konec.

 

Avstrija sc je zachela kosati in ljudstvo je s hrupnim navdushenjem sprejelo nove drzhave Jugoslavijo, Cheshko itd. mislech, da je konechno dobilo zares svobodo. Tu in tam so se pojavljali tudi direktni nastopi zavednih revolucionarnih mas.

 

Nich bolje se ni godilo antantnim velesilam, v prvi vrsti Italija, kjer je bila nevarnost revolucije pred durmi. Chutilo se jo povsod povojno stanje in revolucionarno razpolozhenje. Kapitalizem je pred tem navalom zachel zvijachno popushchati in tako pospeshil, da se je socialistichna ideja razshirila po vsem svetu. Le malo jih je bilo tedaj, ki so dvomili o socializmu in njegovi bodochi zmagi.

 

Proletariat je zmagoval na vseh tochkah. V Italiji smo prishli celo do zasedanja tovaren in so si takoj vsi mislili, da je revolucija gotovo dejstvo. Zgodilo se je pa drugache. Onim socialpatriotom, ki so delavce gnali v kapitalistichno vojno in so bili sedaj povsod na chelu velikega delavskega gibanja, se nikakor ni mudilo oteti delavski razred suzhenjstva. S tem so se zachela v delavskih vrstah nasprotja iz katerih sta nastali komunistichna in socialpatriotichna stranka. Komunistichna stranka je bila za takojshnjo revolucijo, socialpatriotichna je bila pa za miren razvoj. V resnici so reformisti igrali vlogo sleparjev. Vedeli so dobro, da so mase revolucionarnega mishljenja in se zato niso direktno izjavili proti revoluciji, ampak so zahrbtno delovali za njihova reformistichna nachela, t. j. za nachelo malomeshchanstva. Imeli smo tudi centrumashe, kateri so menili, da ni za revolucijo she primeren chas. Ti so bili dejansko pod vplivom reformistov. Bili so nevarni, ker so hoteli da bi bili v edini socialistichni stranki zdruzheni reformisti in komunisti.

 

Tem zadnjim so se komunisti mochno upirali. Trdili so komunisti, da revolucionarna stranka, mora biti chista reformistichnih elementov. Tek chasa je pokazal, da so imeli komunisti chez vse prav. Reformisti so hoteli s svojim delovanjem po Scheidemanovem uzorcu zediniti boga s hudichem. Pa so bili na teoretichnem polju popolnoma unicheni.

 

Pri zasedanju tovaren ni prishlo do revolucije, pach pa je prichela tedaj nova zgodovina socialistichnega gibanja.

 

Prishli smo do livornishke cepitve. Komunisti so ostali v manjshini in zacheli z neodvisnim delovanjem razjasnjevati delavskim masam pravo pot k svobodi.

 

Ravno tako, v vechji ali manjshi meri, se je godilo v vseh drugih drzhavah in tudi v novo ustanovljenih. Razocharano delavstvo je koj spoznalo, da kar je dobilo ni bila svoboda. Spoznalo je, da se povsod shpekulira na narodnost in da so vsi kapitalisti enako pohlepni. Zato je zachelo stopati v vrste revolucionarnega proletariata.

 

Razredni boj v drzhavah, kjer je bil proletariat omamljen po ideji narodnih svobodnih domovin, je prestopil prag teh domovin in se pridruzhil mednarodnemu gibanju. Pa je prishla reakcija.

 

Ogrska je zadushila v krvi tamoshnjo proletarsko republiko. Jugoslavija je razveljavila komunistichne mandate, zaprla voditelje in izdala naravnost drakonichne odredbe proti komunistichni stranki. Nemshka je udushila v krvi shpartansko gibanje. Poleg politichne je nastopila tudi gospodarska reakcija. Delavstvo je svojo prvo veliko bitko izgubilo.

 

Samo ruska ogromna drzhava je ostala v revolucionarnih rokah. Te Rusije se kapitalistichni razred zhivo boji, in sicer se ne boji njene velikosti, ampak njenih mozh, in ideje, ki v njej biva.

 

Izvrshile so se torej v kratki dobi velike in za proletariat vseskozi zhalostne spremembe. Na vse to nebi imel proletariat nikdar pozabiti zakaj iz svoje zgodovine, iz zgodovine svojih razocharanj se mora uchiti ako noche da mu bo ushel she kedaj trenotek, ki ga popelje v njegovo svetlo bodochnost.

 

Ako opazujemo sedanje postopanje kapitalizma in njegove pozhreshne namene, vidimo, da se leto 1914 na novo pojavlja. To pa ni nikak zachetek novega konflikta, ampak poostritev in nadaljevanje onega, ki je izbruhnil leta 1914.

 

Vojna se je zanesla iz strelskih jarkov v mestne ulice. S prisiljenim nemirjem se je zachela diplomatska vojna, ki pripravlja nov svetovni konflikt.

 

Oglejmo si sedaj v kakshnem stanju se nahajajo proletarske mase, ker je to za nas najvazhnejshe. Stvar nas precej prepricha, da jc proletariat vseh dezhel v najtezhjih okolishchinah naj si bo na ekonomskem ali pa na politichnem polju. Kapitalizem hoche s svojimi legalnimi in ilegalnimi sredstvi unichiti proletarsko gibanje sploh. Kapitalizem dobro ve, da za svoje interese mora imeti podlozhne drzhavljane. In danes, ko njegovi interesi za novo velevajo krvavega nastopa proti kapitalistom drugih drzhav, se ne chuti sigurnega na svojem sedezhu. Zato je njegova prva in poglavitna naloga, da zlomi vsak poskus delavskega upora.

 

Toda ne z ugonabljanjem, ne z upepeljenjem nashih ustanov, ne bo burzhoazija nich opravila. Delavske mase so dobro pouchene razrednemu boju. Ves povojni razvoj, je dovedel mednarodno delavstvo do preprichanja, da che tuj kapitalizem ne olajsha gmotno proletarsko stanje, tudi nacionalni velikashi ne opomorejo iz suzhenjstva proletariatu.

 

Danes se more burzhoazija le pishkavo naslanjati na nacionalizem. Iz razvalin Avstro-ogrske ustanovljene drzhave so se pokazale vredne posnemalke propalega cesarstva. In s tem je odvzeta zadnja iluzija, na katero se je burzhoazija naslanjala.

 

Danes obstoja zhe v vseh dezhelah Komunistichna stranka. Delavci ne bodo vech v eventualnih konfliktih rachunali na socialdemokratichno stranko, ampak na glavnega chinitelja, na komunizem, ki v boju z militarizmom bo dolochal o nadaljnem zhivljenju chloveshtva. Mi vemo da Komunistichna stranka mora delovati skoraj v vseh dezhelah ilegalno, toda to ne tvori nikako udushenje revolucionarne stranke.

 

Revolucionarna stranka ne obstoja v komunistih, ampak v postopanju burzhoazije. Draginja, brezposelnost, revshchina, to so tri najvechji propagandisti komunistichne ideje, komunisti so voditelji mas, ki so prezhete s to idejo, ki izvira iz omenjenih chiniteljev.

 

Danes se nagiba kapitalistichni konflikt k svoji najvishji fazi. Prolet. ne bo v teh konfliktih sluzhil kapitalizmu, ker njegov um in chut je prestal dovolj v minuli vojni, ampak bo stopil kadar bo treba v vrste revolucionarnih mnozhic in zadal kapitalizmu konchni udarec.

 

Naj bi se zgodilo to chim prej!

Delavec

 

 

Delo, Glasilo Komunistichne stranke Italije; Trst, 22. feb. 1923 (str. III)

 

 

 

Anonim

DR. IVAN TAVCHAR UMRL

 

V pondeljek 19. t. m. je umrl v Ljubljani na svojem stanovanju na Bregu oche slovenskega liberalizma dr. Ivan Tavchar. Pokojnik se je rodil 28. avgusta 1851. v Poljanah nad Shkofjo Loko. Leta 1883. je polozhil v Trstu odvetnishki izpit. Leta 1884. je bil prvich izvoljen kot ljubljanski obchinski svetovalec in je bil kot tak do leta 1921. Kasneje je postal dezhelni in drzhavni poslanec. Bil je podzhupan in zhupan ljubljanski in je bil odbornik in predsednik mnogih odborov liberalnih drushtev.

 

Ivan Tavchar je resnichni oche slovenskega liberalizma kateremu je ostal zvest do smrti. Proletariatu je bil strog in nachelni nasprotnik. Boril se je vedno proti vsakrshni proletarski osamosvojitvi. Bil je proti sploshni volilni pravici in sploh mu ni bilo dano, da bi razumel in pojmil ona velika mednarodna socialna vprashanja, ki so trkala z mogochno silo tudi na vrata slovenskega zhivljenja. Kot borilec je bil nachelen in trmoglav obenem. Cankarju ni odpustil njegovega dela v korist proletariatu niti ko je lezhal najvechji slovenski pisatelj na smrtni postelji.

 

Ivan Tavchar pa je nedvomno vech vreden kot pisatelj. Na literarnem polju je zapustil bisere, ki bodo blazhili njegov spomin tudi med proletariatom. Napisal je vech novel, satirichnih chrtic in romanov. Njegovi najboljshi in najlepshi deli ste v zadnjih letih spisane novele »Cvetje v Jeseni«, in povest »Visoshka kronika«.

 

Ob njegovi smrti pozabimo na boje, ki smo jih imeli v zhivljenju in se klanjamo tudi njegovemu spominu, spominu pisatelja in mozha poshtenjaka.

 

Delo, Glasilo Komunistichne stranke Italije; Trst, 22. feb. 1923 (str. III)

 

 

 

Evgen Varga

KRIZA KAPITALISTICHNEGA DRUZHABNEGA REDA

 

S svetovno vojno se je zachela kriza kapitalizma. Proletariat vsega kapitalistichnega sveta se nahaja v revolucionarnem trenju. S plamenechega ruskega ognjishcha izhajajoch, se vali revolucionarni tok neizbezhno proti zapadu. Absolutno razrahljanje delovne discipline, globoka delovna nevoljnost pod kapitalistichnimi pogoji, orjashki shtrajki, ki zhe po svoji razteznosti sami pretresajo temelje kapitalistichnega gospodarskega reda, draginja, beda, plenjenja po mestih, nered v armadah: ta izkushnja kazhe, da so to predznaki oborozhene vstaje proletariata.

 

Dushevni boritelji burzhoazije gotovo menijo, da gre le za prehodno krizo kapitalizma, ne pa za zachetek konca. »Boljshevizem je bolezen premaganih dezhel« – je njihovo geslo. Poskusiti hochem dolochiti, ali moramo smatrati sedanjo krizo za prehodno, – ali za poslednjo.

 

Kapitalistichni druzhabni red je antagonistichen (vsebuje nasprotja). Kot razredno gospodstvo se je mogel le toliko chasa smatrati stabilnim, dokler so se krili interesi meshchanstva z interesi pretezhne vechine prebivalstva. To je trajalo malo chasa. Imanentne (stalne, notranje) razvojne tendence kapitalistichnega produkcijskega (proizvajalnega) nachina so dovajale antagonistichni znachaj tega druzhabnega reda vedno bolj do jasnosti. Ne volja vechine prizadetih, ampak nasilna organizacija gospodujochega razreda (drzhave) je drzhala pokonci ta sistem za te latentne desetletja trajajoche krize. Velike mase proletariata so se organizirale za boj proti kapitalu. A prishlo je le do osamljenih izbruhov. Kapitalizem she ni razvil vseh svojih sil, izrabil vseh zmozhnosti: razshirjal se je she vedno dalje, zavzemal v last novo dezhele, novo dele sveta (imperializem!) donashal kapitalistom velike profite in s temi mozhnost, delu bojujochega se proletariata metati drobtinice od tega, nuditi jim pochasi dvigajoch se zhivljenski polozhaj, kar je zmanjshalo revolucionarne energije. (To je trajalo tochno do konca prejshnjega stoletja; ostro rastocha draginja je doprinesla pri zvishanih denarnih plachah padec realnih (resnichno vrednost nudechih) plach). Koncentracija obratov in centralizacija premozhenja je bila she premalo razvita, interesiranci na zasebni lastnini produkcijskih sredstev she mnogoshtevilni. Konservativna ideologija (mishljenje), vera v nerazmishljivost kapitalistichnega svetovnega reda je bila v proletarskih masah she trdno ukoreninjena. »Evolucionistichni« nauk socialnih demokratov, ki je postavil revolucionarni preobrat, druzhbe v nevidno daljno bodochnost; praktichno delo strokovnih organizacij, ki so se posvetile popolnoma poboljshanju polozhaja delavskega razreda v obmochju kapitalistichnega druzhabnega reda, ni bilo zmozhno, da bi spremenilo latentna nasprotja v aktivne revolucionarne energije. Konchno: Nasilna organizacija gospodujochih razredov je bila dovolj nedotaknjena, dovolj mochna, da je lahko zavrnila vse poskuse oborozhene vstaje proletariata in je s tem povedala po nastavljencih gospodujochih razredov (sholi, cerkvi) propovedano dogmo, ki so jo vcepljali proletariatu – o nerazreshljivosti in vechnosti kapitalistichnega reda.

 

Svetovna vojna je prinesla globokosezhne spremembe v strukturi (ustroju) kapitalistichne druzhbe. Preiskati hochem najprej one spremembe, ki so doletele ekonomsko podlago kapitalistichne druzhbe v vojni.

 

Del sprememb se je vrshil sploshnim tendencam kapitalistichnega proizvajalnega nachina odgovarjajoche, a v hitrejshem tempu, kot bi se zgodilo to brez svetovne vojne. Koncentracija (zdruzhevanje) je napravila neprichakovano velike korake. Stotisochi malih obrtnikov in malih trgovcev so shli na fronto, njihova podjetja so propadla. Na drugi strani so obogatela velika podjetja vsled vojnega dobavljanja. Razdelitev druzhba v kapitaliste z velikim premozhenjem in proletarce, ne posedujochih drugega kakor svoje delovne mochi, stopa mnogo ostreje v ospredje kakor pred svetovno vojno.

 

Imperialistichni fazi kapitalizma lastna tendenca ki gre za premaganjem anarhije, za organizacijo gospodarstva, da omogochi kapitalu boljshe obvladovanje trga, je zadobila v vojni mogochno ojachenje po drzhavnih prisilno gospodarskih organizacijah. Govorilo so je o vojnem socializmu – drzhavno organizirani kapitalizem bi bil pravi izraz.

 

(...)

 

Te spremembe v ekonomski podlagi so prinesle dalekosezhne spremembe v druzhabni nadstavbi. Predvsem je nastala globoka sprememba v ideologiji proletariata, probuja latentne (skrite) revolucionarno energije.

 

Oni momenti, ki se v vojnem gospodarstvu popolnoma strinjajo s kapitalistichnim razvojem, pospeshena koncentracija in zgradba prisilno gospodarske organizacije so zhe sami na sebi pomnozhili moch latentne upornosti v proletariatu.

 

(...)

 

Materialno obubozhanje je nashlo proletariat v prilikah, ki so bile sposobne da v veliki meri dvignejo njegovo socialno samozavest. Gospodujochi razredi vseh dezhel so za chasa vojne neprenehoma apelirali na domovinsko ljubezen proletariata: na fronti, v tovarni, na dezheli. Vedno znova se je glasilo: proletarci morajo reshiti domovino, njihova pripravljenost do boja na bojishchu, doma njihovo delo v tovarni odlochuje o »usodi domovine«. Proletarec je na ta nachin spoznal po besednih voditeljih kapitalizma samih svojo vse presegajocho vazhnost v moderni druzhbi. Doslej je slishal v uradno recheni ideologiji le o svoji manjshi vrednosti nasproti chlanom gospodujochih razredov. Sedaj je chul pa ravno nasprotno. Poleg toga je dobil izkushnjo, da je v rabi orozhja – ki je bilo po njegovih dosedanjih izkushnjah vedno le rabljeno po oborozhenih varuhih razrednega gospodstva proti njemu – ravno tako zmozhen in spreten, kakor chlani gospodujochega razreda in njihov privesek. Izkushnja, ki je napravila velik utis na proletarce. Kot temeljno dejstvo bomo torej ugotovili, da je izshel proletariat iz vojne s poslabshanim zhivljenskim polozhajem, a s tem vechjo socialno samozavestjo. Tej povechani samozavesti odgovarjajoche zahteva sedaj zboljshanje svojega materialnega in moralnega polozhaja: zboljshanje ne le sedanjega, ampak tudi predvojnega nivoja; zahteva, kateri pa kapital, kakor bomo videli, na noben nachin ne more ugoditi. To je jedro sodobne krize kapitalizma ...

 

Kvantitativno ta razvoj ni bil enak. Vojna deformacija gospodarskega zhivljenja je bila v premaganih drzhavah vechja kot v zmagovalnih: Vsled tega tudi poslabshanje zhivljenskega polozhaja delavcev, njihova nezadovoljnost, odtod tudi njihov revolucionarni pritisk. In ker se je to mochno revolucionarno razpolozhenje v premaganih drzhavah krilo z razpadom (ki je sledil vsled poraza) nasilne organizacije drzhave, je sledila politichna revolucija v vseh premaganih drzhavah. V Rusiji, kjer je imel vladajochi razred najshibkejsho organizacijo se je konchala z zmagovito proletarsko revolucijo, ki so ji sledili kmalu pobiti poskusi na Finskem, Bavarskem in Ogrskem.

 

(...)

 

Dilema kapitalizma jc nerazreshljiv. Revolucionarno trenje zavzema vedno nove plasti. Orjashki zgled Rusije, velevlasti sto milijonov prebivalcev, ki jo zhe toliko chasa vodi zmagoviti proletariat, katerega vojashka sila je unichila vse nasprotnike, katerega ekonomske sile so kljub bojkotu od strani imperialistichnih velevlasti in kljub zhe shest let (sedaj zhe nad osem!) trajajochi vojni vidno organizacijo, vzbuja razredno zavedne delavce vseh dezhel k vedno novim naporom, da vrzhejo kapitalistichni sistem. Odbiti poskusi na Finskem, Ogrskem in Bavarskem ne izpremenijo nich na dejstvu, da zavzema revolucionarno trenje vedno nove plasti in da nima kapitalizem nobenega sredstva zoper to. Kriza bo mogoche trajala leta in leta, revolucionarni preobrat bo mogoche vzel desetletja v poshtev in bo stal desettisoche zhrtev: povratek k mirnemu kapitalizmu je izkljuchen.

 

To spoznanje, da se morajo vsi poskusi restavracije kapitalistichne produkcije ob tem nerazreshljivem nasprotju odbiti, da bi se konchal razredni boj s skupnim propadom bojujochih se raizredov, ako se revolucionarni preobrat cele druzhbe ne posrechi, je dovedlo zhe marsikaterega narodnogospodarsko izobrazhenega marksista – tudi pisatelja teh vrst – v boljshevishki tabor. Kajti cheprav v zachetku proletarska diktatura gospodarski polom she povecha, vendar tvori podlago za konchno reshitev, za zgradbo socialistichne druzhbe.

 

(Iz knjige: »Gospodarsko-politichni problemi proletarske diktature.« Napisal Dr. Evgen Varga, univ. profesor, bivshi ljudski komisar in predsednik Najvishjega gospodarskega Sveta ogerske sov. republike).

 

*

 

Kakor vidimo, je bila knjiga napisana v letu 1920. in je priobcheno poglavje v nekaterih stvareh zhe zastarelo; vendar je v bistvu kriza ravno ista in je stvar na tako klasichen nachin podana, da bi bilo shkoda, ne prevesti je na slovenshchino.

 

(...)

 

Delo, Glasilo Komunistichne stranke Italije; Trst, 22. feb. in 1. marca 1923; str. IV.

 

 

 

(anonim)

»ORJUNA«

 

Bil sem po opravkih nekaj chasa v Jugoslaviji, tej osvobojeni domovini jugoslovanskih izkorishchevalcev in verizhnikov. Izvedel sem marsikaj. Presenetilo me ni nichesar. Kakor pri nas, tako je tudi tam. Poshten delavec ima povsod tezhko zhivljenje. Preprichal sem se she bolj, da je svet, kakrshen je danes, ustvarjen za lumpe, za breznachajnezhe in brezvestnezhe. Kdor dela, ta nima nich; kdor ne dela, ta ima vse kar hoche, denar, udobnosti in chasti. Tako je pri nas, tako je povsod.

 

Gospodarska kriza je sploshna. Jugoslavija she ni mogla izogniti tej strashni posledici svetovne vojne in kapitalistichnega razvoja. Valuta pada dan za dnem in brezposelnost raste kakor, da je dobila za svoje zhivljenje najboljsha tla. Ako pa gre Jugoslavija v vseh slabih recheh sporedno, roko v roki z drugimi kapitalistichnimi drzhavami, hoche biti in je na polju protidelavske reakcije na prvem mestu. O tem ste zhe mnogo pisali in nochem zato dolgochasiti chitateljev »Dela« z nepotrebnim ponavljanjem sploshno znanih dogodkov. She nekaj hochem povedati o chemer ni »Delo« she veliko pisalo.

 

Reakcija, kakorkoli je bila in je velika, ni utrudila delavstva. Jaz sam sem se chudil temu bolj nego domachi ljudje. Socialdemokratje ali, kakor jih tukaj obche imenujejo, policajsocialisti, so izgubili pri delavstvu zhe vse simpatije in vse sposhtovanje. Vechina organizacij in delavskih zbornic, ki so bile zhe v rokah komunistov in jih je oblast izrochila socialpatriotom, so zhe zopet pod komunistichnim vodstvom. Delavstvo izkazuje svoje simpatije do komunistichnega gibanja brez strahu in odkrito. Tu gre prvo mesto zlasti srbskim in hrvatskim delavcem. Komunisti pa nastopajo tudi zares energichno in se ne strashijo nobenih zhrtev. To vzbuja pri delavstvu pogum in veselje do dela. Ker je Komunistichna stranka prepovedana, so si ustanovili delavci svojo neodvisno delavsko stranko. Vlada bi rada prepovedala tudi to. Delavstvo pa obiskuje volilne shode te stranke v velikem shtevilu in se nich ne boji policijskih metod. Mirno lahko trdim, da ima jugoslovanski proletriat namen kljubovati kalpitalistichni reakciji. Tak proletariat mora zmagati in bo zmagal. O tem ni nobenega dvoma.

 

Ker se je zdelo jugoslovanskim izkorishchevalcem, da je »zakonita« reakcija she vedno premehka in nezadostna, je ustanovila demokratichna stranka, ki ji nacheljuje zloglasni Pribichevich, po vzoru italijanskih fashistov, posebno ilegalno ali protizakonito reakcijo. Organizacijo Jugoslovanskih Nacionalistov. Po zachetnih chrkah svojega imena se imenuje sedaj ta organizacija OUJUNA. Nacionalisti trde, da pomeni beseda »Orjuna« v staroslovenskem jeziku vihar. Vsled tega so si vtepli v glavo, da je njihovo gibanje viharno, da so oni pravi pravcati vihar, ki bo ochistil domovino vseh njenih zunanjih in notranjih nasprotnikov. Ljudje pa vedo, da niso vihar marvech, da so chisto navadni kapitalistichni tolovaji, razbojniki, proti katerim je vsako obrambno in napadalno sredstvo na svojem mestu. Imenujejo jih »jugofashisti« ker so zacheli uganjati to kar so uganjali in uganjajo v Italiji fashisti. Razbili so zhe vech tiskarn, povzrochili tepezhe in smrt delavcev. Oborozheni so s poleni in revolverji. V Splitu so natepli komunistichnega voditelja ker se ni hotel ukloniti njihovemu ukazu po katerem bi bil moral v 24 urah zapustiti mesto. Kakor se vidi torej, kopirajo fashiste v vseh pogledih. In temu pravijo viharno narodno gibanje.

 

(...)

 

V »Orjuni« je veliko chlanov bivshe trzhashke N. D. O. (narodne delavske organizacije). Ti uganjajo svoje neumnosti v Jugoslaviji kakor so jih uganjali svoj chas v Trstu. V Mariboru, Celju in drugod je ta organizacija sestavljena skoro izkljuchno iz gori omenjenih elementov. Je to pach velika sramota za nas primorce. Pa se ne da pomagati.

 

Vendar ne bo, o tem sem preprichan, vse nich pomagalo. Jugoslavija ne bo ushla usodi ki ji je sojena. Bodochnost je nasha, je od delavstva in nich nam ne more zapreti vrat do nje. Rajshi bi shli lepo naprej toda ... kaj zhe pravi Cankarjev Kantor? ako sije solnce mi je vshech in grem naprej, che dezhuje se pa ne vstavim, grem naprej vseeno.

 

In mi gremo naprej vseeno pa naj dezhuje in naj divja she najvechji narodni vihar.

 

Mi moramo naprej!

s. c. dclavec

 

Delo, Glasilo Komunistichne stranke Italije; Trst, 1. marca 1923; str. 1

 

 

 

(anonim)

IZ KRASA

 

(Porochilo nashega krashkega porochevalca, ki se je podal v razne kraje Krasa, da izve kaj se godi od strani belega terorja).

 

Razni kraji krshnega Krasa so zhe vech chasa pozorishche persekucij in preganjanj nashih komunistichnih sodrugov. Gospodje, ki predstavljajo danes vlado, mislijo, da s temi shikanami bodo ugonobili komunistichno ideljo. Ali nasprotno. Na Krasu je danes razmah komunistichne ideje tako razvit kot dosedaj – odkar eksistira – ni bila she tako razvita. Gospodje fashisti, ki so prishli po vechini iz juzhnih krajev kraljestva in oni domachi elementi, ki so se im pridruzhili – bivshi narodnjaki, sokoli, ki so v letu 1920., ob chasu drzhavnozborskih volitev krichali, da so nashi zavedni delavci in kmetje izdajice slovenskega ljudstva. Oni, ki so imeli za simbol, kot je stalo na lepakih: »Chrna zemlja naj pogrezne tega, ki odpada« – so danes njih oprode.

 

Preganjanja so se zachela v Sezhani, nato na Nabrezhini, Gorjanskem in Komnu. Aretacije, hishne preiskave in razne druge shikane niso le utrdile one nashe ljudi, ki so bili vedno nashi temvech tudi one, ki so bili do takrat pol sem in pol tja. Uvideli so isti na kateri strani imajo prichakovati reshitve svojega danashnjega groznega polozhaja.

 

Kmet, ki je prej za silo izhajal na svoji borni zemlji, ki jo obdeluje v potu svojega obraza, gleda danes s strahom v bodochnost. Delavec, ki si je bil svest, da bo zasluzhil s poshtenim delom sebi in svoji druzhini koshchek kruha, nima danes kje delati. Kmet, ki ima danes na prodaj edini pridelek – nekaj vina, ga prodati ne more. Delavec, ki je – videch obnavljanje porushenih krajev – upal, da bo dobil zasluzhka vsaj par let, je danes razocharan. Odjedajo mu kruh tujci, ki so sem prishli ali pa domachini, ki so si znali pridobiti tujchevo prijateljstvo. Imamo stavbinske zadruge, ki redijo le parasite, dochim se za ubogega domachina nihche ne zmeni.

 

Ali delavci in tako tudi kmetje si vse to dobro zapomnijo.

 

Zato tebi krashki delavec in kmet! Ne zabi, da solnce je zhc vsijalo, tam na vzhodu tudi tebi Krashevec in, ko isto nashe solnce dosezhe svoj vishek, bosh dal takrat dushka svoji volji. Zato nam bodite pozdravljeni, vi preganjani krashki trpini!

 

Zhivela svoboda! Zhivel Komunizem!

 

Delo, Glasilo Komunistichne stranke Italije; Trst, 1. marca 1923; str. III.

 

 

 

Srechko Kosovel

UMETNOST IN PROLETAREC

 

(...)

Shele nastanek in razvoj moderne industrije je zanesel v ljudske mnozhice kali izobrazbe. Delavec, ki je hotel delati ob stroju, je moral biti vech ali manj izobrazhen; stroji so zanesli moderno kulturo celo na dezhelo, na kmete. Svet se je moderniziral. Radio, brzojav, poshta, zheleznice, parobrodi, chasopisi, knjige so pospeshevalci razvoja.

 

Kapitalizem je ustvaril novo bogato kulturo in s tem je nehal razredni boj biti samo politichen, postati je moral kulturen. Poglejmo samo Rusijo. Kljub temu da je vsa uprava, vse politichno vodstvo drzhave pod politichno diktaturo boljshevikov, kljub temu da se vse gospodarstvo postopoma socializira in da v razvoju stabilizacije ruskega gospodarstva izgineva vsaka nevarnost za protirevolucijo, kljub temu dela komisariat za ljudsko prosveto noch in dan, zato da razshiri pravo kulturo med ljudstvo. Zakaj izobrazhevati, chemu kultivirati ljudstvo? Zato, ker je edino kultura tista, ki lahko prenovi in preobrazi chloveka. Zato, ker se lahko le izobrazhen chlovek zave pravic, ki mu po njegovem delu gredo. Zato, ker kultura usposablja chloveka pretrpeti in zhrtvovati se za zmago ideje.

 

(...)

Mnogo intelektualcev, znanih umetnikov in znanstvenikov, se je pridruzhilo proletarskemu gibanju, verujoch v resnichnost in upravichenost, dá, celo dolzhnost borbe za Pravico. Rabindranat Tagore, Henri Barbusse, Romain Rolland, Selma Lagerlöf, Ernst Toller, vsi so napovedali neizprosen boj krivici in nasiljem.

 

V Sloveniji smo zhe imeli svojega revolucionarnega pisatelja. To je bil Ivan Cankar. Letos bo ravno petdeset let, odkar se je rodil. Cankarjeva umetnost je tako velika in tako mochna, da je zmozhna popolnoma preobraziti chloveka. V Cankarjevi umetnosti se chlovek lahko prerodi in prenovi in che je dovolj mochan, postane svoboden, da pretrpi in zhrtvuje vse za to, da zagovarja resnico, da se bojuje za Pravico.

 

Od mlajshih so revolucionarni pisatelji Jozhe Pahor, ki je spisal velik socialni roman »Medvladje«, Tone Selishkar, ki je izdal zbirko pesmi »Trbovlje«, ter najmlajshi Mile Klopchich, ki je izdal zbirko pesmi »Plamtechi okovi«.

 

V slovenskem trzhashkem proletarskem listu »Delo« sem vechkrat z veseljem chital pesmi starejshih in mlajshih delavcev in kmetov. Mnogokrat so bile te pesmi tako elementarno preproste, da so uchinkovale z veliko sugestivno silo. (...)

 

(iz predavanja 23. feb. 1926 v Zagorju ob Savi; prva objava v reviji Mladina, 1925-1926, sht. 8-10; tudi v ZD, 1977, k. 3, Prvi del)

 

 

 

 

OPOMBE O AVTORJIH

 

Albin Prepeluh – Abditus (Ljubljana, 1881-1937), politik, publicist in zalozhnik, eden od ust. revije Nashi zapiski (1902-1922); slov. in nem. ljudska shola in shola za lesno obrt v Lj., nato uradnik na sodishchu; socialist-masarikovec, nasprotnik komunizma; posebej se zavzemal za polozhaj kmetov in za avtonomno Slovenijo v federativni Jugoslaviji.

Henrik Tuma (Ljubljana, 1858-1935), politik, publicist, alpinist; doktor prava; zhivel vech let na Primorskem (Trst, Gorica), spochetka v liberalni stranki, nato socialdemokrat in avstromarksist; erudit v razlichnih strokah (zgodovina, psihologija, literatura), preucheval imena slovenskih gora in s tem podpiral svojo tezo o avtohtonosti Slovencev v Alpah; urednik Nashih zapiskov (kot naslednik A. Dermote spremenil prejshnji podnaslov »socialna revija« v »socialistichna revija«, 1913).

Anton Dermota (Zhelezniki, 1876 – Gorica, 1914), politik, publicist; doktor prava, shtudiral v Pragi, masarikovec, socialdemokrat (JSDS), ostro kritichen do klerikalizma in liberalizma, nasprotnik novoilirstva; kot Prepeluh se zavzemal za slovensko obliko socializma; prevajal iz cheshchine; urednik Nashih zapiskov.

Dragisha Lapchevich (Uzhice, 1864 – Beograd, 1939), srbski politik in publicist, socialdemokrat, nasprotoval srbski udelezhbi v balkanskih vojnah, zavzemal se za »chisti« (reformistichni) socializem z distanco do komunizma.

Dragotin Lonchar (Brdo pri Lukovici, 1876 – Ljubljana, 1954), zgodovinar, politik, publicist; shtudiral v Pragi; kakor Prepeluh desni socialdemokrat-masarikovec; slovenski avtonomist; ravnatelj Nar. muzeja in predsednik Matice slov. 1920-1947.

Fran (tudi: Franc) Milost (Gorica, 1877 – Trst, 1943), politik in publicist; trzhashki delavski aktivist, izuchen pek, socialdemokrat, a kritichen do politike JSDS (»guganje … brezciljno tavanje«).

Evgen Varga (Eugen-Jevgenij Samuilovich »Jenő« Varga; Budimpeshta 1879 – Moskva, 1964), madzharsko-ruski marksistichni ekonomist in publicist, avtor shtevilnih razprav in knjig; shtudiral filozofijo in ekonomijo v Budimpeshti; chlan Madzh. socialdem. stranke; po zlomu kratkotrajne Madzh. sovjetske republike (marec-avg. 1919) je leta 1920 emigriral v SZ, med drugim bil v 30-ih letih Stalinov svetovalec za ekonomijo; po 1945 so bili njegovi pogledi na kapitalistichno ekonomiko kritizirani (vztrajal je pri mnenju, da so v kapitalizmu neizogibni obchasni krizni izbruhi).