Revija SRP 119/120

Ciril Gale

 

CENZURIRANI ZVITOREPEC

(O chasu, ko je bil strip »druzhbeni strup«)

 

V prvi polovici petdesetih let dvajsetega stoletja je bil pri nas strip oznachen kot nichvredni produkt zahodne kapitalistichne izkorishchevalske druzhbe. Obtozhevali so ga tudi, da zavaja mladino na stranska pota in celo v kriminal. Da naj bi odvrachal od branja knjig, je bil she najmanjshi »stripovski greh«. Zato ni prav nich chudnega, da je bilo le malo slovenskih avtorjev, ki so se ukvarjali s stripi in so bili javnosti tudi znani. Najvechkrat so bili objavljeni stripi nepodpisani, che pa so bili avtorji zhe navedeni, je shlo v glavnem za psevdonime ali zgolj inicialke.

A tudi slovenski kritiki stripa so se celo pod svoje »udarne« prispevke, ki so iznichevali vsako morebitno dobro lastnost nove svojevrstne umetnosti, zelo radi podpisovali s psevdonimi. Eden od takih – psevdonimov – je na primer John Eatmeat ... Po drugi strani pa so samooklicani slovenski varuhi »mladih dush« poudarjali vrednost tako imenovanih »slikanic«. S tem so dokazovali, da o stripu ne vedo niti tega, da nobena omembe vredna teoretichna knjiga o deveti umetnosti ne lochuje »slikanic« od stripov. Da gre v bistvu zgolj za eno in isto literarno-likovno zvrst v dveh modifikacijah. Slikanice, kakrshne so zlasti v chasu socializma objavljali slovenski dnevniki, sholski tedniki in revije, so namrech stripi brez (rokopisnih) oblachkov, besedilo pa je natisnjeno pod slichicami. Po klasichni definiciji, kot jo najdemo zhe v Prirochnem leksikonu (Slovenski knjizhni zavod, Ljubljana, 1955): »STRIP (angl.) je publikacija s slikami, pod katerimi ali v katerih je besedilo.«

Strip so aprioristichno razglashali za shund, nichvredno plazho; o tem sploh ni bila dovoljena nikakrshna razprava, poleg tega pa je bilo delo avtorjev stripa iz razumljivih razlogov tudi izredno slabo plachano. Zato je tudi razumljivo, da so se slovenski avtorji stripa z novim medijem ukvarjali le toliko chasa, dokler niso nashli drugega dela, za katero so bili ustrezno nagrajeni. Je pa tudi nekaj izjem, ki potrjujejo to pravilo.

Med te izjeme vsekakor sodi danes zhe legendarni »Slovenski Disney« – Miki Muster. Od vsega zachetka, od zgodnjih 50-ih let, je bil pod stripom podpisan s svojim pravim imenom in priimkom. Seveda je bil pravi shok za apologetske kritike »produkta gnile zahodne druzhbe«, ko so v tedniku Poletove podobe in povesti leta 1952 zacheli objavljati stripe razlichnih domachih avtorjev, med njimi tudi Mustra. Napadi so bili vse hujshi, chim bolj se je uveljavljal omenjeni zabavni tednik, ki se je kmalu preimenoval najprej v Petkovo panoramo in nato v Tedensko tribuno (TT), ki je tudi ena od legend slovenskega chasnikarstva (izhajala 1953-1973).

Ker je bil predvsem Mustrov strip o karikiranih zhivalih Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku iz tedna v teden bolj priljubljen, so bili napadi na avtorja ustrezno s tem vse hujshi. Mustru so ochitali, da s stripi kvari okus mladih in she marsikaj drugega. Vendar pa te kritike niso odvrnile njegove zveste publike od branja stripa. Zato je bilo treba posechi po bolj radikalnih ukrepih. Do najhujshih napadov na strip in s tem tudi na Mikija Mustra je prishlo leta 1954, torej natanchno pred shestdesetimi leti, ko je v Tedenski tribuni od januarja izhajala epizoda z naslovom Zvitorepec v Afriki. Avtorju so sredi zgodbe ukazali, da mora prenehati z risanjem tega stripa, na istem mestu pa bodo raje objavljali »slikanico« (kar je, po zgoraj zhe omenjeni definiciji, prav tako strip, le nekoliko drugachen). Mikiju Mustru ni preostalo drugega, kot da na »konchno« risbo napishe naslednje besedilo: »In tako so nashi junaki stopili v temni pragozd, novim pustolovshchinam naproti ...«

V naslednji shtevilki TT (aprila 1954) so na zadnji strani zacheli objavljati strip-slikanico Tivolski junaki z besedilom slovenskega mladinskega pisatelja Josipa Korbana, ilustracije (po shtiri slike brez oblachkov, v 16 nadaljevanjih) pa je she naprej prispeval Miki Muster. Ko pa so se antistripski napadi nekoliko polegli, so avgusta nadaljevali z objavljanjem stripa Zvitorepec v Afriki. Shirshi javnosti ni bilo nikoli pojasnjeno, zakaj je do prekinitve omenjenega stripa sploh prishlo. She manj, zakaj je urednishtvo naposled spremenilo in popravilo to svojo odlochitev. Verjetno je bil razlog v izredni priljubljenosti stripa o Zvitorepcu in je bil pritisk bralcev tako velik, da je bilo najbolj preprosto dovoliti avtorju nadaljevati tam, kjer je pred nekaj meseci prenehal.

V prid tej hipotezi govori dejstvo, da so v zalozhbi Slovenskega porochevalca zhe naslednje leto, torej leta 1955, ponatisnili ravno ta prekinjeni sporni strip o Zvitorepcu v celoviti knjizhni obliki z naslovom Dogodivshchine Zvitorepca in Trdonje v Afriki, ki je dozhivela vech ponatisov, vsi pa so bili hitro razprodani.

Ni odvech, che opozorimo she na naslednje dejstvo: takrat je Muster vsako slichico v svojih stripih posebej oshtevilchil, zato je to edina epizoda pustolovshchin Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, ki se je kar dvakrat zachela s shtevilko ena. Prav v tistem obdobju je Muster zasnoval tudi stripsko priredbo Martina Krpana, od katere je ohranjeno le nekaj risb, saj je ta svoj nachrt zaradi hudih napadov nasprotnikov stripa kmalu opustil; po vsem sodech, je bila za tisti chas stripska oblika narodnega junaka she prevech »nespodobna«. Levstikovega Krpana se je znova lotil trideset let kasneje; najprej je izhajal v Pilotu, tedenski prilogi Nedeljskega dnevnika, nato je izshel tudi v knjizhni obliki, vendar se ta (barvna) verzija zdi manj zanimiva kot nedokonchano delo iz petdesetih let.

V zadnjih letih Muster, nekoch najbolj napadani in obenem tudi najbolj priljubljeni likovni ustvarjalec, dozhivlja pravo renesanso z mnogimi priznanji za svoj prispevek tako na podrochju osme (animirani film) kot tudi devete umetnosti (strip). Zdi se, da je naposled zhe chas tudi za razmislek o kompetentni, mednarodnim standardom ustrezni izdaji njegovih zbranih del.

 

P. S.: Kot ilustracija k prichujochemu chlanku je prilozhena 50. stran iz knjizhne priredbe Zvitorepca v Afriki (pod razshirjenim naslovom), kjer se zgodba brez kakshnega prehoda (npr. drugi del) ali pojasnila nadaljuje s shtevilko ena.

 

 

 

 

 

 

 

_____________

Miki Muster: Dogodivshchine Zvitorepca in Trdonje v Afriki. ChZP Slovenski porochevalec, Ljubljana 1955 (Nasha slikanica 3).