Revija SRP 117/118

Simon Rutar 

 

TRST IN ISTRA

 

(Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra –

Prirodoznanski, statistichni, kulturni in zgodovinski opis)

 

Zagovor

 

Naj se nihche ne zachudi, da prishtevamo Trst in Istro »slovenski zemlji«, cheravno po vechini prebivalstva nista slovenski. »Morje Jadransko, bilo nekdaj si slovansko« – te besede iz pesmi, ki ni nich manj krasna, nego slovenska marzeleza istega pesnika, so vdihnile Jenku isto trdno preprichanje o avtohtonstvu Slovanov ob obalah sinje Adrije, katere so navdushevale zhe tudi nashega ocheta – pesnika, ki je ponosno vskliknil:

Od davnega tukaj
Stanuje moj rod; itd.


Ta ideja, ki sta ji dala nasha odlichna pesnika tako odushevljen izraz, ideja, ki je rodila Kollarjevo »Staroitalijo slovansko« ter navdajala nashega Trstenjaka in mu vodila pero do zadnjega diha – ta ideja napram strogemu, objektivnemu raziskovanju zdruzhenih zgodovinskih in jezikoslovnih ved ni obveljala. Toda to nich ne de! Che tudi nismo neobchutljivi uchenjaki, katerim so narodi in njih govorica in bivalishcha samo zanimivi objekti za vednostno pouchevanje – tudi kot rodoljubi, ki nam srce toplo bije za svojega naroda blaginjo in gorje, se lahko potolazhimo. Namesto domishljevane, a neresnichne preteklosti se nam odpre perspektiva, ki ni nich manj chastna za nash narod. Iste chinjenice, kakor Germane so tirale tudi nashe pradede na obale sinje Adrije: Pritisk sovrazhnih razrodov in pa tisto neodoljivo hrepenenje po solnchnem jugu, ki she dandanes z nepremagljivo silo goni sinove mrzle Germanije in mrzlega Albijona v lovorove gaje ob topli Adriji. V zgodovinski dobi, v 6. stoletju so privreli nashi pradedje ob Dunavu navzgor v danashnja selishcha, tachas she istojezichni in istoverni z danashnjimi Hrvati in Srbi. A niso sedli k polnim loncem, ki so jih jim radovoljno prepustili umikajochi se Latinci ali polatinejci in dohajajochi Germani, nego v neprestanih krutih bojih s temi sovrazhnimi razrodi in pa z nich manj sovrazhno naravo, kateri so morali iztrgati vsako ped zemlje s sekiro in plugom v roci. Po pravici se smejo torej nashinci ob vzhodnih obalah Jadranskega morja smatrati za avtohtonce, za samorodce, che tudi si niso bili s starimi Ilirci, niti v tretjo niti v chetrto.

Te zgodovinske chinjenice pa niso za nas potomce she veliko bolj tolazhilne nego tista prefantastichna in bash zategadelj she smeshna ideja velikoilirska. V tem zgodovinskem svitu nam slovanstvo ob Adriji ne budi vech otozhnih, trpkih obchutkov kakor Jenku, chesh, da so samo ostanki nekdanje slovanske slave in mochi, nego romanstvu je prisodila veda tisto od pesimista Jenka nam namishljeno ulogo; romanstvo se umiche, kakor dalech nese pogled v zgodovinsko davnino, vedno in vedno, sicer pochasno, morda prepochasno, vchasih celo epizodichno zmagujoche, a vendar se trajno umiche pred chilim slovanstvom. Rimljani so prekorachili Alpe in Dunav in po nashih krajih je donela latinska govorica. Benechani so dolgo chasa gospodarili tudi vzhodnej obali. A vse to je preshlo. Res je ob obali she mnogo ostalin nekdanje rimske, pozneje bizantinske in beneshke sile in prosvete in v njih se vstopi in pogoltne she mnogo, mnogo nashega zhivlja, prav kakor so se raznarodovali in izgubljali krepki hribovski Samnitje, kadar so se preselili s svojih rovtov v mehkuzhno Kapuo in druge naselbine grshke razkoshnosti. A zgodovina nam tudi pove, kakshen je bil konec tistega procesa, in ta konec je za nas tolazhilen.

Sprejeli smo v to zbirko tudi Trst in Istro; menimo, da po pravici. – Zhe zgoraj smo omenili, kar zgodovina in jezikoslovje soglasno potrjujeta, da so bili Hrvatje in Srbi v istem chasu kakor nashi pradedje dospeli v sedanja bivalishcha ter jih posedli kot celotna edinstvena narodna skupina, ne pa da bi se bili Hrvatje in Srbi kot sovrazhni vsiljenci zaklinili med nas. Juzhnoslovanska plemena so se shele pozneje, v sedanjih bivalishchih razlochila vsaksebi ter se deloma odtujila drugo drugemu. A prav v Istri se jasno kazhe nekdanje razmerje; v Istri – to je menda najlepshi primer slovanske vzajemnosti – she dandanes v idealni slozhnosti delujeta obe narodnosti. Bodi tudi tale nasha knjiga viden izraz in dokaz slovensko-hrvashke vzajemnosti v Istri.

Da sta Kranjska in Primorska zhe od prirode zvezani, potrja nam najbolj zgodovina. Zhe cesar Avgust je bil pridruzhil Kranjsko do Trojan Veneciji in Istri ali »X.mu predelu Italije« in v srednjem veku je spadalo Notranjsko z Lozhem vred pod patrijarhat oglejski. Zlasti trgovinske koristi so vezale Kranjsko z Istro in nasprotno, tako da so notranje dezhele dobivale od morske strani sol, olje, vino, lepe lonchene posode, steklene nakrasnine itd. Ta trgovska zveza je bila posebno zhivahna v prvi polovici srednjega veka,1 a prenehala seveda ne bode nikoli. Tudi upravno je spadala srednja in vzhodna Istra h Kranjski od l. 1374 naprej in Trst od l. 1382 pa do francoske okupacije. Pod Francozi je bilo vse Primorsko zdruzheno s Kranjsko in cheravno je Avstrija osnovala kronovino Primorsko, vendar so jo prishtevali she do l. 1848 kraljevini ilirski. Tudi Reka z okolico je bila Kranjski pridruzhena od l. 1465 do 1648. Res je, da sta imela Trst in Reka svoje poglavarje (kapitane), ki so bili v politichnem obziru neposredno odvisni od notranjeavstrijske vlade v Gradcu, ali vendar je vse prishtevalo ti dve mesti z njih okolico h Kranjski, kakor se najbolje spozna iz Valvazorja. Tudi so bili trzhashki in reshki poglavarji vechinoma vzeti izmed kranjskega plemstva.

 

 

Uvod

 

Samosvoje mesto Trst z okolico in pa mejna grofija Istra sta dva posebna dela »avstro-ilirskega Primorja«. Razprostirata se ob severovzhodni strani Jadranskega morja med 44°27'in 45°50' vzhodne dolzhine (po Grinichu). Istra je podobna trikotniku, ali she bolje: polnemu grozdu.

Na severni strani obeh dezhel lezhi grofija Gorishka, na vzhodu pa vojvodina Kranjska, kraljevina Hrvashka, Reka z okolico. Drugod jih obliva Jadransko morje in sicer trzhashko okolico 25 km dalech, Istro pa 365 km (brez otoshke obale). Trst z okolico meri 93,8 km² ter shteje 160.000 prebivalcev, Istra pa 4941,51 km² s 320.000 prebivalci. Po narodnosti (po uradni shtetvi) je v Trstu z okolico 100.000 Italijanov, 30.000 Slovencev, 7100 Nemcev in 400 Srbohrvatov izmed domachinov; drugi so italijanski podlozhniki. V Istri govori 142.000 ljudi hrvashki, 118.000 italijanski, 45.000 slovenski in 5900 nemshki, drugi so tujci.

Trzhashka dezhelna barva je rudecha in bela. Grb je povprek razpolovljen: v zgornjem rudechem in zlatem polju je chrni dvoglavi orel s krono (znak, da so se Trzhani sami podvrgli Avstriji); spodej pa je v srebrnem in rudechem polju chrni lilijasti krizh (narobe obrnjen), podoben bradljachi ali helebardi (»helebarda sv. Sergija!«) ali pa ostem, s katerimi se cholni odrivajo in k obali pritezajo. Istrska dezhelna barva je modro-rudecha. V grbu se vidi v vishnjevem polju vrh strme skale na levo korakajocha koza z rudechimi rogovi.

Napoleon I. je bil osnoval l. 1809 ilirsko kraljevino. Tudi po odhodu Francozov oklicali so 3. avgusta 1816 »ilirsko kraljestvo« (Primorsko, Koroshko, Kranjsko in kos Hrvashkega); od tod ima she sedaj nash cesar naslov »kralj ilirski« in ta naslov se chita tudi na nashih kronah. S cesarskim sklepom dne 10. oktobra 1849 pa so razdelili avstroilirsko primorje na sedanje tri dezhele, ki pa imajo le jednega c. kr. namestnika v Trstu. Ilirija ima v grbu na rudechem polju zlato galejo (ladjo na vesla) z drzhavnim jabolkom, krizhem in vihrajocho zastavo na prednjem koncu ladje. 2

(…)

 

Podnebje

 

Podnebje Trsta in Istre je v obche milo, chloveshkemu zdravju prav prikladno. Le Kras in Chicharija imata zaradi ledene burje pozimi prav ostro podnebje, da ljudje in zhivina znatno trpé. Gola vapnena tla srchejo ravno tako slastno toploto, kot mokroto, ali poleti jo tudi odvrachajo in zaradi izzharjevanja neizmerno povzdigajo toplino. Podnebje notranje Istre je torej neizrecheno spremenljivo, sebi nasprotujoche. Nasprotstva se ne ravnajo po letnih chasih, nego so prav gosta tudi poleti, nastopajo kar nagloma v velikih skokih, tako da se v malo urah opazijo velikanski razlochki topline. Neposredni uzrok tega razlochka tekom dvanajstih ur – tudi poleti – je vedno burja, ki stisne zhivo srebro za 8-10°, vchasih celo za 14-16° C.

Che ni burje novembra meseca, zachne zima shele okoli bozhicha, in sicer z zmerno mrzloto, vechkrat brez snega in leda. Ta dva sta jugozahodno od Chicharije prav redka, takorekoch le izjema. Tam doli je tudi pozimi mehko spomladansko podnebje, ako burja ne piha. Pri juzhnem vremenu pa nastopajo pogostoma tople nevihte celo novembra in decembra meseca. Zato vlada groznica in endemichne bolezni (ki pa navadno niso smrtonosne), zlasti v okolici Pulja. Vechkrat zachenja spomlad zhe meseca februvarja, ali tedaj unichi prihodnja burja vse prezgodnje cvetje. In ravno ta »chista zhena« prodolzhi vchasi zimo do srede aprila, potem pa nastopi kratko dezhevno vreme maja meseca, a za njim velika vrochina, ki traja do pozne jeseni. Septembra in oktobra meseca se pojavi burja zelo redko, zato je takrat toplina skoro nespremenljiva, ker se razlochuje le za 4-5° C. Ta dva meseca sta za Istro najprijetnejsha ter najlepsha z ozirom na prav bujno rastlinstvo. V srednji in juzhni Istri so poletni chasi bolj izrazheni, bolj locheni, nego v severovzhodni Istri.

Nad vishje lezhecho Chicharijo plava chist in suh zrak, ki je pozimi vchasi zelo oster, poleti pa ga hladijo redni vetrovi z morja. Tu so nasprotstva topline mnogo manjsha, zato pa je podnebje tudi mnogo zdravejshe. Navadno se natanko razlochujejo le trije letni chasi : poletje, jesen in zima, ker je spomlad tako kratka, da se njena prehajalna doba komaj opazi. Zima zachenja novembra meseca, traja do aprila in prinasha mnogo snega. Mraz ni velik, zhivo srebro pade redko 8-10° C pod nichlo; tudi poletna vrochina ni prevelika, ker jo vetrovi in hladne nochi zmanjshujejo, in dosezhe redko 27° C, nikoli pa ne presezhe 30° C. Ker poleti zelo redko dezhuje, zato nastopa navadno dolgotrajna susha. Iz nizhavja sicer prihaja megla, ali severovzhodni veter jo razpodi po zimi in poleti, jugozahod pa spomladi in jeseni, ter preprechi kuzhne bolezni. Groznica je le malo znana, pach pa protin, unetje pluch in razni katari. Mrljivost znasha povprechno tri odstotke. Tudi motovunski okraj ima vechkrat zelo spremenljivo podnebje, ker je bolj gorat in blizhe Uchke. Pare iz doline Mirne in drzhavnega gozda prouzrochujejo vechkrat groznico med tamoshnjimi prebivalci, vendar je podnebje pozimi precej milo in zdravo.

Obala ima namorsko podnebje, cheravno ne popolnoma oceanske.

(…)

 

Prebivalci po veri in narodnosti

 

Ogromna vechina prebivalcev Trsta in Istre je rimo-katolishke vere. Shtevilo vseh drugovernikov znasha v Trstu le 8053, v Istri pa 1073, torej vkupno 9126. Med temi je najvech izraelitov, namrech v Trstu samem 4708 ali 2,98% vseh meshchanov. Znatno je tudi shtevilo pravoslavnih (zlasti v Trstu), ki shtejejo 1369 glav, ter 1302 protestanta. V puljskem okraju biva 790 drugovernikov. t. j. 328 pravoslavnih, 290 protestantov in 161 izraelitov. V vasi Peroj blizu Fazane (puljski okraj) biva 218 pravoslavnih, katerih predniki so se zhe l. 1658 iz Boke kotorske in Chrne gore v Istro preselili. V koperski kaznilnici so nashteli l. 1890: 98 drugovernikov, med temi 89 pravoslavnih. V obchini Volosko bilo je istega leta 113 drugovernikov in od teh 94 v zdravilishchu Opatija.

Samostana sta v Trstu le dva: oo. kapucinov v Podnarezu in benediktink pri sv. Ciprijanu zhe od l. 1302. Poleg tega imajo dunajski oo. mehitaristi svoj gostinjec v Trstu, potem so she usmiljenke za postrezhbo bolnikov, dekle milosrchnice (v bolnishnici za otroke), sestre N. G. Sijonske in sholske sestre III. reda, ki poduchujejo na slovenski deklishki sholi sv. Cirila in Metoda.

V Istri imamo (v trzhashko-koperski shkofiji) samostan malih bratov in kapucinov v Kopru, franchishkanov v Pazinu in Piranu ter benediktincev v Dajli. V Kopru so she tretjerednice, na Voloskem in v Iki pa milosrchnice. V poreshki shkofiji bivajo mali bratje v Rovinju, sestre previdnosti v Porechu, Rovinju in Pulju, sestre bozhjega Odreshenika pa v Sv. Pelagiju pri Rovinju. Primeroma mnogo samostanov je v krshki shkofiji, namrech franchishkani (provincija sv. Jeronima) v Koshljunu, Nerezinah in Kampori (na Rabu); malih bratov na Cresu; tretjega reda ilirskega v Krku, Glavotoku, Dubashnici in Martinshchici. Benediktinke imajo svoje samostane v Krku, Cresu in Rabu; tretjerednice v Rabu; usmiljenke v Velikem in Malem Loshinju; milosrchnice sv. Vincenca a P. v Loshinju (malem) in Cresu.

Kakor sploh na Primorskem, dotikata se tudi v Trstu in Istri dve veliki narodnostni plemeni, t. j. slovansko in romansko. Slovanstvo dosezhe tu svojo najskrajnejsho mejo proti jugozahodu in romanstvo skrajno tochko proti severovzhodu. Z ozirom na mnogoshtevilnost teh plemen izgubé se skoro popolnoma Nemci, ki bivajo v znatnejshem shtevilu le v Trstu in Pulju; vseh vkup so nashteli l. 1890 v Trstu z okolico 7107, v Istri pa 5904.

Meja med Slovenci in Italijani v Trstu se ne da dolochiti, ker je v predmestjih in blizhnjih krajih prebivalstvo zelo pomeshano. Gorenja okolica se pach lahko imenuje popolnoma slovenska. V Istri govoré italijanski ob vsej obali tjadoli do izliva Draganje, zlasti v mestih Milje, Koper, Izola in Piran ter v oblizhju teh mest, posebno che spadajo raztresene hishe pod mestne duhovnije, n. pr. Brtoki, Shkocjan, Sv. Marko, Sermin in Oltra.

Draganja pa naznachuje priblizhno mejo med Slovenci in Hrvati. Vendar se ljudska govorica mochno priblizhuje hrvashchini tudi zhe v nekaterih selih na severu Draganje, n. pr. v Shempetru na gori in Koshtaboni. Nasproti pa se imenujejo prebivalci v Topolovcu (Herovih), Gradinji in she celo v Shterni »Slovence«, doma govoré meshano, v cerkvi in sholi pa sedaj le hrvashki. Meshano je prebivalstvo tudi v Smokvici in Movrazhu, ker sta ta dva kraja nekdaj spadala pod buzetski okraj. Na Kozlerjevem zemljevidu so prishteti Slovencem vsi prebivalci, ki spadajo pod osapsko dekanijo, torej tudi oni v Sochergi, ki se shtejejo za Hrvate, Jelovici, Vodicah, Golcu in Poljanah.

Slovence v severovzhodni Istri onstran glavne ceste imenujejo Brkine; tostran so pa »Chichi«. Kozler prishteva Slovencem prebivalce krajev Podgrad, Velobrdo in Jelshane; a Rachice, Starada in Pasjak pa ne, cheravno so tudi ti spadali pod podgrajsko sodnijo, torej so bili vedno v zvezi s chistimi Slovenci. (Munci in Zhejanci so spadali n. pr. pod zavrshnishko gosposko, Jelshanci pa pod gutnishko). Resnica pa je, da govoré v Rachicah, Staradi in Jelshanah pomeshano, pol slovenski, pol hrvashki, a v Pasjaku in Sapjanah bolj hrvashki.

Sicer pa je neizrecheno tezhko dolochiti pravo mejo med Slovenci in Hrvati, ker jedno narechje v drugo prehaja. V prejshnjih chasih so shteli n. pr. vse kajkavce sploh k Slovencem. Kajkavcev so nashteli l. 1861 v podgrajskem okraju (Jelshane in Starada) 4796; v buzetskem okraju, ki je ves kajkavski, 10.485 dush, takoimenovani Fuchki; v prtoljski dekaniji (tudi »Fuchki«) 8032; v umashki dekaniji, »Shavrini«3, 7319; v motovunski dekaniji (Kaldir, Karojba, Novaki, tudi »Shavrini«) 1250; v krshanski dekaniji (Dolenja vas) 1037 in v pazinski (Zamasek) 386, vkupno torej 33.305. Ob istem chasu so bili nashteli pravih Slovencev 34.446, torej vseh kajkavcev vkup 67.751.

She tezhje je dolochiti mejo med Hrvati in Italijani. V obche se ta meja vleche vzporedno z zahodno obalo in ni, izvzemshi pri Balah in Vodnjanu, nikjer vech kot dva kilometra od nje oddaljena. Italijani zapremajo torej okoli 575 km² istrskega povrshja. Popolnoma, ali vechinoma italijanski so le kraji (razen zhe pri Slovencih nashtetih): Zhalborna, Novigrad, Sv. Lovrech, Umag, Vrsar, Porech, Rovinj, Bal, Vodnjan, Fazana, Galezhan in Pulj; njih prebivalci govoré brez izjeme beneshko narechje. Hrvati okoli Pazna jih imenujejo Latine in imajo jih za zvite ljudi. V zadnjih 15—20 letih se je poitalijanchilo tudi mnogo Hrvatov v Materadi in Petrinju.

Tudi Hrvati, ki prebivajo na 4366,5 km² istrskega povrshja, se med seboj dijalektichno precej razlochujejo. Vrh tega so prebivalci nekdanje beneshke Istre mnogo vishjega stasa, bolj Chrnogorcem podobni in govoré chist jezik, (nekdanji avstrijski Istrani pa bolj slovenski). Tudi v Promanturshchini govore lepo hrvashchino (sami »shtokavci«). Prebivalce nekdanje pazinske grofije (tjedoli do Plomina) so imenovali Bezjake, a sami sebe so nazivali »kraljevce«, tudi »mushkardine« (tiste, ki imajo »korajzho«).

»Chakavshchino« govorijo po vsi vzhodni Istri, od Pazina do Roverije in Barbanshchine. Tu so odlochni »ikavci«, tako da govorijo celo »grem domi«. Tudi takoimenovani »Chichi« v Rachji vasi, Podgachju in Lanishchu so »chakavci«. – Na otokih pa izgovarjajo povsod ca.

Chiche imenujejo prebivalce vasi Mune, Zhejane, Brgud, Jelshane, Starada, Lipa, Skalnica, Golac, Vodice, Lanishche, Brest, Sushnjevica in Brdo, ter jih nashteli l. 1861: 10.074; njih vasi imajo vsa slovanska imena, znamenje, da so se Vlahi shele za Slovenci naselili. Srednji Istrani jim pravijo Vlahi Chiribirci, dochim so Vlahi Arbanasi (potomci Dalmatincev in Ercegovcev?) Hrvati na juzhni strani Rashe, Zhmina, Kringe in Baderne.4 Blizu Kranjske meje bivajochi Chichi govore slovenski, ali pa hrvashki, le v vaseh Mune in Zhejane she sedaj rumunski ali chiribirski.

Pred tremi desetletji so razumeli ta jezik she skoro vsi Chichi.5 Jakob Volchich je trdil, da so to prisiljeni »cincari« (Macedo-Vlahi).

Pri zadnjih shtetvah se niso vech ozirali na narodnost, ampak le na »obchevalen jezik«, zato nimamo natanchnih podatkov, koliko prebivalcev spada tej ali drugi narodnosti. Leto 1850. je bilo zadnje, ko so shteli she po narodnosti, in tedaj so nashli v Trstu z okolico 26.948 Slovencev (P. Kozler jih je rachunal leta 1854: 33.414) in 51.695 Italijanov, v Istri pa 38.878 Slovencev, 88.343 Hrvatov in 85.778 Italijanov.6 (Kozler je rachunal 38.000 Slovencev, 136.000 Hrvatov in 61.000 Italijanov.)

Po obchevalnem jeziku so nashteli l. 1880 v Trstu 26.263 Slovencev in sicer v mestu le 2.817, (v predmestjih pa 12.812), 88.887 Italijanov (v predmestjih 36.605), 5.141 Nemcev, 126 Srbohrvatov, 92 Chehov. Istega leta je bilo v Istri: Hrvatov 121.732, Slovencev 43.004 in Italijanov 114.291.

Leta 1890 so nashteli v Trstu 27.725 Slovencev (8564+9332+9829), 100.039 Italijanov, 7.107 Nemcev, 404 Srbohrvate in 140 drugih. V Istri je bilo istega leta 44.418 Slovencev (v Koprshchini 27.343, Voloshchini 13.640, Puljshchini 1.560, Poreshchini 1.427, Pazinshchini 390 in Loshinjshchini 49), 140.713 Srbohrvatov, 118.027 Italijanov in 5.004 Nemcev.

Nachudnejshe je, kako je tako silno poskochilo shtevilo Italijanov v Trstu, cheravno vemo, kako zeló se selé Slovenci v to mesto s Krasa in z Gorishkega sploh.

Glede skoro jednakomernega shtevila Slovencev v Istri je treba opomniti, da so l. 1890 shteli prebivalce mnogih vasi za Hrvate, kateri so poprej veljali za Slovence, n. pr. v buzetki obchini v Vrhu, Sovinjaku, Draguchu in mestu Buzetu. L. 1890 so razlochevali Slovence le she v Movrazhu, Sochergi, in deloma v Chrnici.

Tudi Italijanov izkazujejo v Istri kakih 25.000 prevech. Zlasti v obchinah Umag, Buje in Oprtlje zapisali so premnogo Hrvatov za Italijane. Ako te odshtejemo, najdemo, da biva v resnici v Istri le okoli 93.000 Italijanov ali 30%.

 

 

Pregled isterske zgodovine

 

Naravno je, da nahajamo tudi v Istri prazgodovinske ostanke, in sicer v prvi vrsti onih ljudij, ki so bivali po votlinah. Vendar je bilo le malo isterskih jam obljudenih, ker so vechinoma mokrotne in celo povodnjim podvrzhene. Premnogo pa je bilo gradishch, zlasti po zahodni Istri, katerih lahko shtejemo na stotine in stotine. Najimenitnejshe izmed vseh gradishch je bilo na Picugih pri Porechu, na grichu jugovzhodno od mesta (110 m); potem pri Barmu blizu Pazna, katero je razkopaval Dr. Marchesetti, na Luncih pri Labinu, na Grachishchu, Lindaru, Sv. Mihelu pri Balah, Rochu, Buzetu, Bujah, nad Izolo, Milami itd. Blizu njih so bila prav bogata pokopalishcha, iz katerih so izkopali neizmerne zaklade zhar, posod in nakrasnin iz brona, jantarja, pa tudi iz srebra, katere hranijo v dezhelnih muzejih v Trstu in Porechu. Posebno mnogo je prav lepo izdelanih chrnosvetlih zdelic s posebnimi okraski (z bronastimi buchki in bronastimi ploshchicami), kakorshne nahajamo povsod po vzhodnih Alpah. Njih rochaji so visoko vzdignjeni (kakor pri italijanskih posodah), stojalo zelo vitko (kakor pri kranjskih) in okoli njih se vlechejo rudechi pa chrni trakovi. Zdele za darovanje z visokim, otlim stojalom so podobne grshkim in na Picugih so nashli tudi starogrshke vaze. Posebno imenitni so nakraski na pashnih sklepancih, ki kazhejo zhe zelo napredno kulturo (kakor v Brezju na Kranjskem).

Na libulnih lokih se nahajajo vechkrat podobe zhivali (kvadrige), zapestnice so bogato nakrashene in mnogovrstno izdelane, lepotichje iz pobarvanega fenishkega stekla in iz jantarja, vse to nam pricha, da je zhivelo prebivalstvo zahodne Istre v obilnosti in bogastvu. Trgovinske zveze je imelo proti severa in proti jugu (zlasti jugovzhodu), tako da kazhejo bronasti predmeti, kakor tudi lonchene posode nekako posredovanje med Italijo ter Kranjsko, Koroshko in Shtajersko. Po celi Istri, zlasti na Picugih, se nahajajo bronaste ciste, kakorshne so bile med Grki v navadi; potem pisane lonchene posode, ki se dajo primerjati starogrshkim in she celo onim iz Troje, Roda in Cipra. Izvestno je prihajalo mnogo takih predmetov po morju v Istro, ali tudi po suhem je morala drzhati vazhna trgovinska pot, ki je posredovala oni promet z Grshko. Gotovo je vplivala grshka kultura zhe v najstarejshi dobi na izdelovanje bronastih predmetov v Istri in mogoche je celo, da je marsikatera posoda po suhem prihajala skozi Istro v Italijo. Ta trgovinska pot nam daje navodilo, da so se tudi ljudje, selili v omenjeni smeri in da so prvotni prebivalci prishli v Istro z Balkanskega polotoka. Gradishcha so se gotove ohranila she do prihoda Rimljanov in na marsikaterem osamljenem grichu (n. pr. v Buzetu) so nastali pod Rimljani z zidom utrjeni kraji, namesto prejshnjih nasipov. Vendar se najde primeroma le malo rimskih ostankov po isterskih gradishchih, ker so ljudje tudi pod Rimljani najlepshe nakrasnine dajali svojim mrlichem v grobe, chesh, da jih napravijo kolikor mogoche lepe za bodoche zhivljenje.

Istria (»Histria«) je bila znana zhe prvim grshkim pomorshchakom, ki so izvajali njeno ime od »Ister« (dolenji tok Donave) in je spajali s pripovedko o »argonavtih«, o Medeji in njenem bratu Absirtu itd. Istri ao bili, kakor njih sosedje Liburni, Japidi, Karni in Veneti, ilirsk narod. Da je to res, potrjujejo nam premnoga osebna imena, ki so se ohranila na nadpisnih kamenih iz raznih delov Istre s konchnicami ona in (Mommsen, Römische Geschichte, V. 180, 182). Res je, da imenujejo stari pisatelji Istre tudi »Trake«. Ali najprej je treba pomisliti, da so bili poslednji sorodni Ilircem; potem pa, da so starogrshki »zemljepisci« (she Pomponij Mela v I. stoletju po Kr.) trdili, da se trashki Ister izliva na drugo stran v Jadransko morje (v Mirno), in da so z argonavti tudi Traki prishli v Istro.

Navadno se trdi, da je segala Istra proti vzhodu le do Rashe (Arsia). Premisleka vredno je vendar Benussijevo mnenje,7 da imamo iskati najstarejshe vzhodne meje Istre pri Reki. Kajti, cheravno so imeli stari slabe pojme o zemljepisni dolzhini in shirini, vendar so prav lahko vedeli, da Kvarnerski zaliv sega mnogo dalje proti severu, kakor izliv Rashe, in da je torej koncem prvega mnogo naravnejsha meja, kakor ob Rashi. Gledé imena pa je treba pripomniti, da se tudi pri Reki nahaja Trsat, stari »Tarsaticum«, ki ima izvestno isto deblo, kot »Arsia«.

Istrani so zhiveli pod svojimi glavarji (»kralji«) v malih zhupanijah, kakor sploh vsi ilirski razrodi. Razvita in globoko zajedena obala jih je napotila k mornarstvu, pa tudi k gusarstvu, kakor njih blizhnje sosede Liburne in Dalmatince. In ravno zato, ker so Istrani napadali rimske ladje, napovedali so jim Rimljani vojno ter jih podjarmili l. 78-177. Rimljani so tako hitro shirili svoj jezik, svojo vero in shege med podlozhniki, da je mogel Avgust zhe l. 42 pr. Kr. pridruzhiti severno Istro do rechice Formio (Rizhana) k Veneciji (»Decima regio Italiae«) in leta 12 pr. Kr. celo ves isterski polotok. Tudi po Dijoklecijanovi razdelitvi je ostala Istra zdruzhena z Venecijo (»Provincia Venetia et Histria«) in ostala tako chez pol tisochletja.

Poleg Trsta je bila Pola (Pulj) najslavnejshe mesto rimske Istre, katero si je pridobilo svojo vazhnost po svoji naravni, prostorni in popolnoma sigurni luki. Rimljani so ji dali chast kolonije z imenom »Pietas Julia« in jo naredili za prvo bojno luko poleg Solina na vzhodni strani Jadranskega morja. O imenitnosti rimske Pole svedochijo she dobro ohranjeni spomeniki, n. pr. dobroznana arena (premera znashata 133 × 105 m, vishina 24 m), svetishche Avgusta in Rome, Sergijev slavolok, veliko gledalishche itd., kateri so bili deloma she le v XVII. stoletju razdejani, da so prepeljali njih gradivo v Benetke za tamoshnje hishe.

Drugi isterski kraji, zlasti v notranjem delu polotoka, kakor n. pr. Ruginium (Rovinj), Parentium (Porech), Humagum (Humac,Umag), Silvium (Zhalborna), Piranum (Piran), Amulium (? Mile) in Pinquentum (Buzet) so imeli nasproti Poli le podrejeno vazhnost. Neapolis (Emona, Novigrad) je dobil svoje ime brzhkone shele od Bizantincev (pozneje so je prestavili zopet v »Città nuova«) in o legi Nesatica (Nesaticum) ugibljejo she vedno, ali je res stal pri Visachih nad Badavo (Valle di Badó) blizu vhoda v Rasho.8

Leta 489 so posedli Istro vzhodni Goti, ki so si kmalu potem osvojili vso Italijo. V tej dobi so nastopili zlasti za Istro mirni in srechni chasi, ki so zacelili marsikatero rano, krvavecho od poprejshnjih dnij sploshnega preseljevanja. Posebna srecha za nashe ljudi je bila, da si je izbral vzhodnogotski kralj Teodorik Veliki za svojega prvega ministra uchenega rimskega patricija Kasjodora, ki je skrbel prav po ochetovski za vse dele obsezhne gotske drzhave. V njegovih pismih »Varia« nahajamo glede Istre sledeche vazhnejshe opazke za leto 537: »Izvedel sem od mnogostranih potovalcev, da ste pridelali letos v Istri prav mnogo olja, vina in pshenice. Zato naj plachajo Istrani za bodocho indikcijo (537/538) toliko davka v solidih, kolikor bi ga morali plachevati v navadnih razmerah v denarjih; zato pa ne bomo zahtevali od njih nikake druge sluzhnosti zaradi vsakoletnih stroshkov. Ker pa drzhava potrebuje prav mnogo olja, vina in pshenice, zato poshilja minister iz drzhavne blagajnice toliko denarja za nakup omenjenega zhita, da Istrani pri tem ne bodo nich trpeli; niti brodarine jim ne bode treba plachati«.

(…)

Istra je ostala v gotski oblasti do l. 552. Po njenem razpadu prishla je pod Bizantince, ki so jo pridruzhili ravenskemu eksarhatu. Langobardi so skushali polastiti se tudi Istre, ali Slaveno-Avari so jim to preprechili, ker so se okoli l. 600 polastili vechjega dela te pokrajine. Po njih podjarmljenju l. 788 pa je razshiril Karol Veliki svojo oblast tudi chez Istro (l. 790), Liburnijo in Dalmacijo. Toda ljudstvo se je upiralo Karlovi oblasti in je ubilo l. 799 glavnega poveljnika Erika, vojvodo furlanskega, pri Trsatu. Vkljub temu so imeli Franki zhe l. 803 vso Istro v svoji oblasti.

Iz dôbe Karolove vlade nahajamo vech prevazhnih porochil o razshirjanju Slovanov po Istri. Cesar ukazhe (med l. 803 in 810) svojim nadzornikom (missi regis), naj sklichejo istersko prebivalstvo k javnemu zborovanju in posvetovanju v Rizhano blizu Kopra. Tega zborovanja so se udelezhili mnogi cerkveni (med njimi akvilejski patrijarh) in posvetni prvaki, potem premnogo ljudstva iz cele dezhele, da so mogli izrechi svoje pritozhbe o postopanju cerkve, o nepostavnih terjatvah frankovske gospode (vojvode Ivana), o krivicah, katere trpé Istrani, in o nadlogah, katere morajo prenashati udove in sirote. Po ukazu cesarja Justinijana morali so namrech shkofje podpirati siromashno ljudstvo, zlasti udove in sirote; zato pa so dobivali posebno desetino od poljskih pridelkov.

Najpoprej se je opravicheval oglejski patrijarh Fortunat in zahteval, naj se zabelezhijo njegove pravice. Puljski prvak je izjavil in vse ljudstvo mu je pritrdilo, da vselej, kadar je prishel patrijarh za bizantinske vlade uradno v Pulj, mu je shel naproti shkof z duhovshchino v cerkvenem ornatu, s krizhem, svechami in kadilnicami, pevajoch mu kakor papezhu samemu. Naproti so mu shli tudi mestni sodniki in ljudstvo z zastavami, ki ga je sprejelo z veliko chastjo. Ko je prishel patrijarh v puljsko cerkev, polozhil mu je shkof takoj kljuche svoje palache k nogam. Nato jih je izrochil patrijarh svojemu hishnemu oskrbniku in je potem tri dni po palachi gospodaril, chetrti dan pa je shel v svoje zasebno stanovanje. Vsi so zheleli, naj tako tudi za naprej ostane. Zhivina naj se pase po obchinskih pashnikih brezplachno. Pravice do sena in trave ter do svinjske pashe po hrastovih gozdih naj nihche ne zahteva siloma. Od vinogradov naj se ne pobira tretjine in shkofovski hlapci naj ne bijejo svobodnih ljudij s palicami in mechi. Morje bodi javno, kakor poprej in vsakdo smej svobodno po njem ribariti brez straha, da bi ga kdo pretepel, ali pa mu mrezhe raztrgal.

Najbolj so se pritozhevali Istrani proti Karolovemu grofu, vojvodi Ivanu. Poprej so plachevale vse isterske obchine (Pulj, Rovinj, Porech, Novigrad, Motovun, Buzet, Trst, Pichen in Labin) vkupno 344 mark solidov, katere so tekle v cesarsko blagajnico, a vojvoda Ivan je porabljal te dohodke za se, cheravno je uzhival dohodke od mnogih posestev, ki so bila za njegovo osebo odmenjena. V Novemgradu, kjer je stanoval, je imel vse javne dohodke in zunaj mesta nad 200 kolonov. O dobri letini dobival je vech kot 100 shkafov olja in nad 200 baril vina, a kostanja za potrebo. Ribishtvo mu je neslo vech kot 50 mark na leto brez onih rib, katere je porabljal za svojo osebo. Prepovedal je ljudstvu pasti goveda in svinje, vzel mu shtancije na dezheli. Poslal je vrhu tega na mestno zemljo Slovane, »ki orjejo nashe njive in ledine, kosé nashe travnike, pasó po nashih pashnikih in plachujejo vojvodi Ivanu davek. On je unichil nasho obchinsko ustavo ter nam postavil svoje zhupane (»centarhe«) in razdelil ljudstvo med svoje sinove, hchere in zeta, kateri so si kmalu sezidali svoje palache, cheravna so bili poprej ubogi. Smatral nas je kot nesvobodne ljudi in nas prisilil, da smo morali iti nad sovrazhnika v druzhbi s svojimi hlapci. Nikdar nismo dajali hrane vojakom in njih konjem, nikdar nismo robotali v grashchini ali po vinogradih in pitali lovskih psov. Nikdar nismo dajali bire od goved in drobnice, a sedaj pa moramo. S svojimi ladjami moramo prevazhati za vojvodo in njegove ljudi v Benetke, Raveno in Dalmacijo, in tudi po rekah; za nje moramo tovoriti po vech kot 30 milj dalech, potem nam pa she zhivino vzame, da jo poshlje v Francijo, ali pa daruje svojim ljudem, a mi se moramo pesh domu vrachati. Grkom smo dajali od sto ovec le po jedno, zdaj pa mora vsakdo jedno dati, tudi che ima le tri. Tri leta smo morali dajati cerkvene desetine poganskim Slovanom, katere je vojvoda poslal v nasho pogubo na zemljo isterskih cerkva in isterskega ljudstva«.

Vojvoda se je opravicheval, da je smatral gozde in pashnike za drzhavno last. Od sedaj naprej ne bode terjal vech bir in plachil, nego je bila navada pod prejshnjo vlado. Tudi tezhavne robote in prevazhanja hoche odpraviti. Mestom dovoli oblast nad tujci, katere imajo v svoji sredi. »Kar se tiche Slovanov, pojmo v tiste kraje, kjer prebivajo, ter jih preglejmo ako morejo brez vashe shkode ostati na posedenih zemljishchih, naj ostanejo; kjer pa vam delajo, kako shkodo na polju, po gozdih, ledinah, ali drugod, od tam jih prezhenemo, ali pa jih poshljemo v take zapushchene kraje, kjer lahko ostanejo brez vashe shkode, kajti koristili bodo na ta nachin drzhavi in dezheli.«

Na to so zahtevali cesarski nadzorniki od vojvode Ivana poroshtvo, da vojvoda vse krivice popravi in ugodi opravichenim tozhbam. Ko imenuje Ivan poroke, odstopi ljudstvo od svoje tozhbe s pogojem, da se ne bo vech godilo kaj takega. Glede drugih pritozhb proti cerkvenim in posvetnim oblastnikom dolochi zbor, naj se vse popravi, kar so navedli ljudski zastopniki pod prisego ali pa kar je bilo v pisanih pritozhbah zabelezheno. Kdor bi ne hotel slushati, plachaj devet mark zlata v drzhavno blagajno.

Iz zapisnika o tej ljudski sodbi spoznamo, da so imeli le omenjeni kraji she svoje romansko prebivalstvo, svoje obchinske pravilnike in svoje stare obichaje. Obchine teh krajev razprostirale so se po stari navadi tri milje dalech okoli mesta, vse drugo pa so bili zhe Slovani posedli, zlasti vso severno in vzhodno Istro. Ti Slovani so se zhe tedaj pechali s poljedelstvom in zhivinorejo, kakor she dandanashnji, ter zhiveli v zadrugah pod svojimi zhupani in podzhupani. Ko so pa dolgotrajne vojne med Benechani in Genovezhi in pa kuzhne bolezni v XV—XVII stoletju pokonchale skoro vse prebivalstvo zahodne Istre (Umag, Novigrad, Porech, Pulj in blizhnje vasi so bile skoro popolnoma opustoshene), morali so Benechani privabiti novih naseljencev, zlasti Hrvatov, iz pazinske okolice, she bolj pa iz Dalmacije, Bosne in Hercegovine.

 

 

1 Krains mittelalterliche Handelsbezichungen zu den Städten an der adriatischen Küste: Mittheilungen des hist. Vereins für Krain, 1890, S. 7 r ff

2 P. Kozler, Kratek slovenski zemljepis (Dunaj 1845), naslovna podoba

3 Shavrine (ker so bili pod cesarjem, »sovranom«?) imenujejo tudi »Podgorce« okoli Kopra in Pomjana do Rakitovicha, ki govoré vsi slovenski.

4 Primeri: Novice, 1857, str. 35.

5 Tukaj podamo nekoliko vzgledov, kakoshen je chiribirski jezik; »Mushato fetice, och vire« = lepa deklica, sem hodi. »Pas dormí« = pojdi spat. »Draku te cire« = vrag te vzemi. »Sto anj« = sto let. »Prevtu« = presbyter, prette. (Jakob Sajovec je sestavil kratek vlashko-slovensk slovar: Novice, 1867, 254).

6 Czörnig, Ethnographie der öster Monarchie, str. 77 in 78.

7 L' Istria sino ad Augusto.

8 De Franceschi, L' Istria pag. 46. – Benussi, Manuale di geografia, storia e statistica del Litorale.

 

 

 

SIMON RUTAR (1851, Krn pri Tolminu – 1903, Ljubljana), zgodovinar in geograf, utemeljitelj slovenske znanstvene historiografije, geografije, arheologije, deloma tudi etnologije. Po maturi v Gorici (z odliko) enoletni prostovoljec v vojski, nato shtudiral zgodovino in zemljepis s filologijo in filozofijo (Gradec, Dunaj). Gimnazijski profesor v Dalmaciji, nazadnje v Ljubljani (v sobi sredi mesta umrl zaradi opeklin, od sveche se mu je vnela obleka). V mladosti je pisal tudi leposlovje. Zapustil je obsezhen opus spisov (ok. 300 enot). Zgodovino je povezoval z zemljepisnim okoljem, z osebnim ogledom lokacij, z natanchno raziskavo virov in z obilno statistiko. Njegova knjiga o Trstu in Istri (1896), iz katere je prichujochi izbor odlomkov, je temeljna monografija o zadevnem podrochju; cheprav v njej omenja (po tedanji modi) slovansko priseljevanje in medslovansko idiliko, na zachetku izpostavi »preprichanje o avtohtonstvu« in citira (malce po svoje; izv.: Od perviga tukaj …), temu ustrezna verza iz Vodnikove pesmi Ilirija ozhivljena, omeni pa tudi Davorina Trstenjaka (avtohtonista, zanichevanega s strani vechine »oficialnih« zgodovinarjev) in poudari njegovo vztrajanje pri lastnih pogledih (nekateri so namrech pisali, da se jih je bil »odrekel«). (Op. ur. I.A.)

 

 

 

_____________

Simon Rutar: Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra – Prirodoznanski, statistichni, kulturni in zgodovinski opis. Matica Slovenska, Ljubljana 1896