Revija SRP 117/118

Sara Remzhgar

 

LET NAD SOVJIM GNEZDOM

 

 

NAJINO. ZHIVLJENJE.

 

Ustvarila sva se
iz pisem, iz vechera v avgustu, zadnjega,
z izbrisljivim svinchnikom prezharjenega.

 

Takrat. Iz dveh pogledov
je sestradan lok pozhiral
hrepenenje ptic selivk,
pozhiral vse pretekle rushevine
in pozhrl zbledele, zaledenele zhelje v meni,
da bi v tebi nashle svojo moch in se izsijale.

 

Sedaj. Tlachita me kazalca v uri,
neusmiljena prijatelja chasa,
ki ne odpushcha, ne poslusha, se smeji nasmehu smrti.
Dvigujejo se strune obnemele violine
in z zobmi jih trzhem v zraku,
spushcham se na dno in dlje nazaj.

 

Naprej? Naprej? Naj grem naprej?
Odgovora ni. Odgovor noche.

 

Ostane le stvarjenje
in tiha svecha, ki v pomladi
nerazumno pojenjuje. Izseva najino zhivljenje.

 

 

 

PEPEL

 

Z besedami si me ovil
v vijugast pas tesno chez ledja.
Visokozveneche, objemajoche, upajoche
so me nosile od vrha na vrh,
ne dotikajoch se puste zemlje,
v odklop sivine preteklih
in prihodnjih dni. Prihodnjih dni.

 

Besede so moj krvnik. Sedaj v prihodnjih dneh.
Trepechem in sem chista vsa pred njimi in se jih na smrt bojim.
Besede so me zmlele v prah, v srzh ljubezni.

 

Meljejo me she naprej, chutim vsak poljub
njihovih vdanih, nabreklih usten
in zharenje odrezanih misli,
stavkov, ki polzijo navznoter. Navznoter.
Dokler jih ne vzame vrag
in se polasti she neizzhivetega, obnemelega klavirja.

 

Ozheti plamen in dihanje v prisilnem jopichu.
Kapsula, v njej pepel,
izpisan v moje ime. In tvoje besede.

 

 

 

PREVECH OCHI Z DLANMI POKRITIH

 

Postavili bodo morishche
na sosednji ulici. Jutri.

 

Pribili bodo glave ob tnalo
tistim, ki so jih z obsodbo naivnosti
pregnali v srd danashnjih dni.

 

Chakala me bo tvoja, z rumenim soncem
ozharjena glava, v oklepu, v potu
zgodnjih dni septembra.
Zgodnjih dni odnosa po Odnosu,
se she spomnish mojih nog?
Vodile so v nove razprshene kaplje
s skalovja v paradizh.
In jaz sem ti pustila,
se obsodila na tvoj prepad,
na tvoj nikoli, nikoli, nikoli.
Zaupaj mi. Prekleto. Nikoli.

 

Ko mi bo kri iz razcapanih zmot
zhivljenja
primezela in okrushila poglede zadnjih sap,
prosim, pridi. Vse je pozabljeno, vse oproshcheno.
Pokrij ochi mi s tvojimi dlanmi,
prichakaj me s poljubom na zatilju.

 

 

 

 

V MODREM

 

Vesh, ko si mi prvich polozhil
roko na koleno, je bil
torek. Bila sva v modrem.

 

V modrem si me zapeljal
na visoko,
nad sanje,
nad nepredstavljivo,
da bi prichakal jutro v meni.
Sporochila preprichajo spomine, naj zhivijo.
She vedno zhivijo.

 

In vedo, da
prvich si mi polozhil
roko na koleno
in potem
ne vech.
Niti v modrem.
Niti zadnjikrat v modrem.
Se spomnish?

 

 

 

LET NAD SOVJIM GNEZDOM

 

Pogorishche prejshnjih rushevin
se dviguje s tal proti posmehljivi luni.
Izdan napev obnemi nad sliko
skalovja, porajajochega se iznad
materinskih prsi,
ki si jih ljubil,
ljubil in se jim odpovedal.

 

V prepadu, ki se poglablja nad rozhnato
odejo najinih prepletenih teles, od prvich do zadnjich,
se rojevam in umiram vsak dan znova.
Sova.
Prebadam te z vejevjem ozhganega trupla,
ti pa naprej zhivish na nebu.
Trzhem si vlakna prevlek nasmeha in pulim chrno grivo
strasti,
da te ukrotim in prichakam pripravljena.

 

Namrech, srce se ne ukloni niti pepelu;
v enakomernih sunkih skovikanja
se dviguje nad gnezdo sovje druzhine,
brni chez osiveli okolish omame,
v osamo, v strup biblijske kache.

 

 

 

DECEMBER

 

Prezhiveti mesec. In izpiti zadnji kelih.

 

Odshel si v razmetanosti jutra,
ko sem vedela, da je zadnjich
chuk letel nad bledichnost neprespane nochi,
nad hlad ohlapnih, skoraj prelomljenih
kljuchavnic.
Najin stik, tresk elektrichnega svoda.

 

Dnevi so se krajshali,
besede so polzele navznoter,
v skrite jarke najinih prepadov,
in nisem razumela, sprva.

 

V prelomljena okovja bi vpletla
najina otroka.
A ti si mi rekel,
da drevo pozhene korenine
chez chas, chez mesec.
She dlje. She dlje?

 

 

TVOJE IME

 

Svetnishki si ... septembra.

 

V lovilca sanj sem vpletla
svoje presushene nohte in
se oprijela rubinaste otekline
tvojega orodja, sebe,
da bi me raznashal,
da bi ti pustila. Prostovoljno.

 

Tvoji dve hrapavi
deski barve zemlje
umirata, a prebujata v jeseni,
chesar ne poznam, chesar nimam.

 

Ime, izvor, pomen,
zadnje besede in
krik, ki zapishe vse mavrichne barve
nedokonchane bolechine
in zhelje po zadnjem udarcu. Zadnjem udarcu.

 

Svetnishki, vzvishen, cesarski ... zadnje besede.

 

 

 

IZGORELA

 

Zjutraj sem se umila v pepelu,
umila sem ostalo seme,
nepognano, zaman zhivo
zaradi sile mojih naglih ochi,
zaradi druzhine, otroka, ki prihaja.

 

In chez dva dni ... ne
prichakuj
nich vech. Nich vech
ne moresh izgoreti
v posusheni slami smrti,
v sili, v stilu, omamljen
od modro-belega prahu.

 

Tresem se kot presushena trska,
koljem ljubega v sebi,
v mezinec sem ga skrila
in noga mi drsi nad sklopko.
Homecoming.

 

Ustvarila sem negativ
v praznini lastnih zmozhnosti.
Votla praznina, praznina, druzhina.
Otrok moj,
otrok.

 

 

 

PUSTILA SEM BALKON ODPRT

 

in smrt je zopet zadishala po pomaranchah.

 

Vprashali so me, zakaj
vrat ne zapiram
in pushcham luch prizhgano ponochi,
da najde pot bedecha ptica
k oknu, tik ob steklo.

 

Pustila sem balkon odprt
in ni me sram,
che pushchash ti priprta vrata
drugam, v smer snezhnih ptic,
ki me prebadajo navzven
in zobajo obkoljene punchice
dvoje rjavih perl,
ko chakam pismo
od nikoder v vechnost,
v trdo zemljo, kjer te bom
odrtega zasula.

 

Pustila sem balkon odprt,
med nama tanek sukanec zhivljenja.

 

 

 

PRIHAJAM DOMOV

 

Zasuti pot, ki sva jo skupaj
zapisala,
podati se naprej,
nazaj k tebi.
Domov.

 

Pustila sem balkon odprt
in luch prizhgano.
V predor ji bom sledila,
ob blatnih shkoljkah, naplavinah
prejshnjega zrcala,
ki pochaka na jutri.
Vedno na jutri.

 

Vecher bo zadishal po nafti
in utrujenem orodju
tvojega prijema, v katerem
sem vpeta kot mrtvec,
ki ne spi in ne ve
za prstan.

 

Vzemi me izgorelih las,
upepeljenih od svetlobe
najinega egiptovskega suzhenjstva.

 

Vzemi me she enkrat
in vso, ki je she ostala
od nekega prejshnjega tebe.

 

Izrisala bom z neizbrisljivo pesmijo
tvoje ime
in pochakala na jutri.
Vedno na jutri.