Revija SRP 117/118

Milenko Strashek

 

MAESTRO SEM 

 

 

Chrtico vrezhe staruh na rovash

 

Na grbastem grichu,

ob praznem polichu,

naravnost k hudichu

 

poslal

je stari Zherjav,

ne betezhen ne zdrav

 

ta sprijeni svet.

V tesnobo ujet,

je zdrsnil v klet.

 

»Zgreshili so me,

le kam vse to gre,

ne da me ne butne bozhje ...«

 

Chrtico vrezhe staruh na rovash,

zlo raja, vrag mu pajdash,

kar v brazde sejal si, obilo imash.

 

 

 

 

Pri njih

 

Ob vashki poti zlomljen plot,

na betezhni starki strgan klot,

na sodchku preperel obod,

nad kaluzho pach nebeshki svod.

 

Skorajshnja brezmejnost

zadrta do pekla hropi,

v shtaluncu kravce, zajchkov ni,

okoli bajte srna travo muli.

 

Simon zhe lep chas za zidom trohni:

svojevoljno odshel je na pota skrivnostna.

Z njim je med hojke zashla dobrota.

Stara krmezhljavo v mache rezhi.

 

 

Nad bajto v gozdu na robu, ob ajdovskem grobu,

na snezhni zaplati soncu se teloh smeji,

dobrika se leska, dren se v popke odpira,

Mica si s pletom brishe strplene ochi.

 

Grmovje leze, sili v dol,

pod listjem trava izginja,

pokrajino bozha prvi mrak

in vrag za lazom lizhe Mickin prag.

 

Bajta se vase seseda,

ljudje so med ozarami zhe davno odshli,

odnesli blato so tezhko s seboj,

odnesli v mesto skrbi so in znoj.

 

»Morash se spoprijeti s protislovjem,

da dobrega je le malo,

da skoraj nich ni slabo,

da narobe ni, che se skrijesh med grmovjem!«

 

Svechan dvanajstega

 

 

 

 

Vse vech je cvetnega prahu

 

vse vech je cvetnega prahu

mraz odhaja snega vech ni

zemlja chrni

iz nje se kadi

iz krhke koprene kapelica vstaja

in jaz prihajam da grem

na veji kos vrabcu nagaja

odpotoval sem v misel zagatno

njen sem

njen cvet

njen amulet

smisel trpim

chez polje prhne fazan

malo sem vzel

malo pustil

da je potratno

so oponesli

 

 

 

 

Maestro sem

 

Maestro sem.

Duha razvadam vdan.

Palichico vihtim,

zadihan ves v hrib zoran,

v vinograd spremenjen,

po poteh zarastlih namenjen sem.

Globoko spodaj naglushno zhive

iz mojih ljubih zgodb ljudje

in v sozhitju z njimi ptice,

ki odletele niso chez gore.

 

Maestro sem

in palichico razgret vihtim.

V vetru slutim milo melodijo.

V travinju kobilico mirim,

v kroshnjah starih hrastov

tenko zaznavam voljo korenin,

ko se krik dotakne grude vlazhne, pajchevin.

Pesem tipajoche bozha breg polozhni,

narave dih in upanje zhareche

polasti se mojih sanj.

 

Maestro sem – odvratno –

palichico so mi strgali iz rok,

na kolenu prelomili,

veter pregnali iz dezhele,

obtozhili pevce so prevare

in poskrili note,

skrbno zbrane,

na smetishchu odlozhili violinski kljuch,

napevi chez noch postali so sirote.

Na vejevju tankem zibajo se vrane.

 

Maestro sem in pesem me boli.

Vejico sem od leske si odlomil,

krog besnech zarisal z njo po zraku.

Kar bilo je v meni, sem zapel

iz grla, dushe,

iz gozdov naproti se prikazal je orkester,

zboristi poiskali pot so za menoj,

ni izgubljenih korakov,

namenilo pomeni isto smer.

Lachno ljubim vecherne rose, vresja harmonijo.

 

 

 

 

Minljivost opominja

 

Minljivost opominja, rojstvo v prihodnost nitke snuje,

Ishche chlovek se, nad novim, boljshim, se raduje,

Jemlje dih nam srecha, za popotnico na rob sveta nas pelje

Igra neminljivega, otroshkega veselja, neskonchne zhelje.

 

 

 

 

Konec zime

 

Zaplate snega, utrujene poti,

vsakdanjost trpezhne zmuzljivosti,

in glej: pretrgani mozhje na planem, flagelanti ...

Obrijem se, oblechem in hitro vstanem,

razburjeno, rdeche je nebo

in mrzle solze se cmerijo od sveche.

 

Fen nanaglo pozhrl je snezhake,

zgnilo je nos-korenje, kdovekam izginil pust.

Sonce v vinogradih bozha zhe mozhake,

koga briga skoraj zhe muzhevni post,

koga zapoved: zategni pas, odtrgaj si od ust ...?

Shparovna kost, v zameno dekalog.

 

Sneg izgineva, na drobno rosi,

joche nebo, pozno popoldan grmi,

shtiblc ubog, na steni razpelo, utrujeni bog,

v breg se odpravlja mocherad,

mladice lachno smuka pretegnjena srnjad.

V sonchno vesolje so izginili snezheni mozhje.

 

Februar dvanajst

 

 

 

 

V ozkih ulichicah

 

Chakam poljub tvoj slan, ocean,

chakam, razocharan bom

z galebi, krichechimi nad plivkanjem

v mandrachu, zarjavelo pesmijo

iz tesne, zatohle ulice,

z ribichem, ki dom zapushcha she zaspan,

z ograjo visoko, ki kot sulice ostre

se pne v svetlo, ljubo, modro nebo,

mi brani, da k tebi pridem, sonce moje

v plavem krilu, z mandolino v roki,

s pismom v drugi, z lasmi do tal ...

da bi se vrnil, chakam,

vracham se ...

da bi te chakal,

pobozhal,

objel, poljubil,

saj vesh, vsem na ocheh,

in pomislil:

moj bog, da le mine ta maestral ...

 

Chakam tvoje ravnice,

slutim bozhanske plavice,

lepo je: kot da sem kralj ...

potlej zaobidem stezice!

 

 

 

 

Oche nash

 

Oche nash,

nekaj trpkih izrekel bi na tvoj rovash,

kleti nochem, naj tako ostane.

Naj pobozhnim razvname domishljijo;

 

kateri si v nebesih,

dobro je, da ostanesh tam,

da oni na kolenih ne vpijejo zaman,

chakajo na poslednji dan in se te bojijo;

 

posvecheno bodi tvoje ime:

ne bosh edini, v dolini solzni jih mrgoli,

pishejo si magistrale, betezhne hvale se vrste,

obstreti, ode in hagiografije, zasluge v svet krichijo;

 

pridi tvoje kraljestvo,

a kaj bi z njim: z zemeljskimi je tezhko,

prevech je ljudi, glej, ki v blatu globokem tichijo ...

pehajo in brcajo se, naj she bozhjega redijo?

 

Zgodi se tvoja volja,

vedno je shlo po tvoje,

stolkla nas je tocha, zalile poplave,

cunami prihaja, ljudje se sushe bojijo;

 

kakor v nebesih tako na zemlji ...

mlachen obet, izenachen nikoli,

grabi oni, daje ta, brat brata ne pozna,

za spotike se drug drugemu rezhijo.

 

Daj nam danes nash vsakdanji kruh:

tezhka bo, delo daj, denarce,

sprava pride, zgnali skupaj bomo jarce,

che pomagalo ne bo, na pomoch she poshlji coprnijo;

 

in odpusti nam nashe dolge:

pochakaj, nich ti nismo dolzhni, prej narobe.

Kje si bil, ko so fabrike nashe, vinogradi, bajte shle po gobe,

ko ostali smo she brez vzroka, zroch v brezdushno zoprnijo?

 

kakor smo tudi mi odpustili svojim dolzhnikom ...

Ne, v dezheli tej nihche nikomur ne odpushcha,

nihche nikogar ne poslusha, le to, kar se ti zareche,

vredno je, dolgovi v sefih oblezhijo, trohnijo ...

 

in ne vpelji nas v skushnjavo:

da bila bi, bi stekli vanjo, v to planjavo sonchno,

v paradizh, na nebeshke trate, na sebe pozabili in – konchno:

grla namochili, omastili prste, naj drugi se borijo!

 

temvech reshi nas hudega!

Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal,

je njega dni drobnela farovshka Mica.

Drobno napotilo. Volkovi renche, groze, norijo ...

 

Amen

 

/nisem anonimen,

nehvalezhnezh sem,

za delo she kar poprimem,

mance se ne grem/

 

mb, v zachetku grudna