Revija SRP 117/118

Milenko Strashek

 

HAIKU IN TANKA

 

HAIKU MOCH

 

Nekaj odstotkov sanj,

shchepec prsti

svet vrti,

z njim stari panj.

 

Praproti spomin

na razvejanih poteh

sega do globin.

 

Duhovi nashi,

le chrna masha,

v zhivih mejah strashijo.

 

Obstanem molche:

bozhje drevce na samem

vijolico chuva.

 

Oranzhno nebo,

zagonetna mavrica,

modra pravljica.

 

Izza hishe lajezh.

Nekdo hodi za menoj.

Psov se ne bojim.

 

Dopadljivi cvet.

Razbrazdano sivo nebo.

Sklenjen obred.

 

Pustite mi,

da sem vchasih malo nor.

Odpochiti se je treba.

 

Bistrina vishav

ne prezhene samosti

in samost ne jasnine.

Jastrebu se ne mudi

in togost mine.

/tanka/

 

Neskaljena vest?

Obed za jutrishnji dan.

Kot postana jed.

Kdo le mi bo stopil v bran?

Nerazumljena zavest.

/tanka/

 

Nobenega pisha.

Nobenega glasu.

Mrtvi mir ledu.

 

Brbotajoche misli

in nich vech kot to:

ta gejzir pravir.

 

Strmoglavcu se chudim:

volja do mochi,

gola sposhtljivost!

 

Zmedenec molchi,

premetenec govori,

se v breg ozira.

 

 

 

HAIKU SHTOKOVSKI

 

Vneto sposhtovanje

ptichje srenje

in za pesmice hvala.

 

Ko me vech ne bo,

ostalo bo melishche

z mlechnicami.

 

Umetelna sonchna ura

na juzhni kapeli

nemi.

 

Fantonijeve podobe

bradatih mozh,

polne tesnobe.

 

Na ozarah par volov,

na vrateh jezljivi ptich,

na debelo poka bich,

sonce zahaja,

odhajam domov.

/tanka/

 

Med koljem ozka gaz.

Vincek trsje rezhe.

Mraz stiska dol in vas.

 

Globoka pobitost pod velbi

se spushcha na hrbte volov.

 

Materina slika.

Blagoslova svet

se skriva v ocheh.

 

Svilene trave

na starem kozolcu

davnih dni

prhnijo.

 

Sijocha trda mehkost

blagega obraza

skrivnostnih gub.

 

Ne odpushchash,

ko bi moral,

in bridkost ostaja za teboj.

 

Resnobna svechanost

pozhete pshenice

mehcha zhanjice.

 

Mlado brstje

med potochki blatne vode:

pesem svobode.

 

Maloshtevilna gnezda

v lochku ob cesti

v strahu drhte.

 

Sprava?

Z njimi, z zlobo?

S svojo podobo?

S seboj?

Spi narava ...

 

Vonjiva slama

ravnokar pozhete rzhi

me spravlja ob um.

 

Dotaknilo se me je

zhametno blato

mochvirnega dna.

 

Tik nad kalno vodo

tezhek let gosi

razbil je pushke grom.