Revija SRP 117/118

Milena Sushnik Falle

 

VSEKROG

 

OBRAZI

 

Nauchish se

svoj svet

neopazno izdvojiti

v dve polovici;

stopiti v videnje sebe –

se ne videti,

skrchiti spontane ovire

na prepihu dneva,

raskavem brez sanj,

igrano prijazno

zasenchiti grenilo obraznih potez,

v slepote drugih poteshiti

skrivnostne ostrine.

 

Nauchish se

motriti ljudi – zoreti s chasom,

navidezno pregnati temo svojih dni ...

biti chlovek –

z jokom v krvi,

z nasmehom v znamenitem prostoru,

ki se drugim poda;

nauchish se

odtekati kot voda,

poglobiti – zajeziti

struge veselja ali zhalosti,

izzharevati chustven sijaj,

nekomu blizu – drugemu odtujeno,

prikrito prstenega obraza orati ledine.

 

Nauchish se

jasnovidne mimike

obraznih potez –

brati svetovljanstvo

gubnih znamenj samoljubja

nich manj temeljito kot svoje;

nauchish se

odeti v lastno podobo sveta,

svoje sence odmakniti za ogledalo dushe;

obrazi – motrechi odrazi,

vsakomur dana usoda

na obraze sipa chustven prah,

obarvan brezbrizhno ali s sojem miline.

 

 

 

VSEKROG

 

Obseg chloveshkega napuha

mnogokrat presezhe daljavo

luchaja kamna,

ker nikoli nismo tisto,

kar mislimo, da smo

v nihanju samega sebe –

namesto strpnosti trosimo

slamnato samovshechnost

po dnu ali vrhu vsakdana,

bredemo v plesni in mahu

utripajochega pulza nechimrnosti ญญ–

za rahlochutnost

prostora ni.

 

Toliko votlo lepega

zaobjema spravljivost,

krepi kremen primika v dalj,

z drobci kreshe iskre slepila;

lastne sence tepta,

oddaljuje sochutne korake,

trga verizhice toplih besed,

katerih izpraznjeni zvok

zapoveduje molk,

ki ognjeno prasketa,

z zharechim ogljem tishine;

ne, to ni zaznava vetra –

veter hladi.

 

Vsekrog obledelih smeri,

nepresojna lupina,

iz katere se ne vidi sveta

preprostega zadovoljstva;

marsikdo od nas

se ne zna prepoznati

v blizhnjem cvetu

ali v podobnem ogledalu;

treba je razumeti,

da konchna vishina ne obstaja –

ni druge mozhnosti

za doseganje neba,

razen osebne rasti.