Revija SRP 117/118

Milosh Crnjanski

 

MOJI ANGLESHKI PESNIKI: JOHN DONNE

 

(Iz eseja)

 

Sir Walter Raleigh je bil zadnji, elizabetinski, renesansni, Anglezh. John Donne, pesnik, in pridigar v cerkvi Sv. Pavla (St. Paul's), pripada sedemnajstemu stoletju, angleshkemu baroku. To je chas Jamesa I., ki je snel glavo Raleighu, in kralja Charlesa I., ki mu je glavo snela revolucija. Charles I. je prihajal v omenjeno cerkev poslushat pridige Johna Donna, ki je – osem dni pred svojo smrtjo – govoril o smrti.

(…)

Cheprav je pisal pisma prijateljem, v verzih, je Donne vse, kar je napisal, napisal in zabelezhil, pravzaprav, samemu sebi.

Angleshki esejisti, v nashih dneh, menijo, da je pri Johnu Donnu najbolj vazhno to, da je pretrgal zvezo s petrarkististichno poezijo, tako po obliki kot po vsebini – s poezijo, kakrshno so pisali elizabetinci. Mislim, da je najbolj vazhno opaziti tisto, kar je, pri Johnu Donnu, poudarila Univerza v Cambridgeu. Njegovo neodvisnost. Jaz bi rekel – originalnost. Ni velikega pesnika brez originalnosti. Marlowe je sanjal, da bi bil lahko v nekem drugem svetu Tamerlan, Faust, pa tudi kralj Edvard II. Donne je zmeraj le Donne. Tudi kadar govori o chloveku in zhenski in ljubezni. In kadar pishe meditacije, ki so se imenovale, v tisti dobi, po latinsko, »meditatio mortis«. Originalen je Donne tudi po tej svoji prepolovljenosti zhivljenja. Prva polovica mu je minila v ljubezenskih avanturah, v mladosti, v uporu proti svetu, kakrshen je bil njegov. V drugi polovici je postal pridigar o chloveshki smrti. Tisto, kar je fantastichno pri Johnu Donnu, je njegovo znanje, zveza z znanostjo njegovega stoletja, ko so ljudje zvedeli, da se zemlja obracha okoli sonca, ne pa sonce okoli zemlje. Fantastichno zato, ker se on temu zhalostno in grenko smeje, kajti to ni spremenilo chloveshke smrti. Niti zhivljenja, in tudi ne ljubezni. Tisto, kar je demonsko v tem pesniku, je to, da tidve obe polovici zhivljenja, kljub vsemu, sestavljata celoto v njegovi poeziji. Globoko sta preprichljivi, ob vsej njegovi paradoksalni verzifikaciji. Donne ima o ljubezni neki strashen stih, ki pravi Amorju: »Pusti mi, da ne ljubim nikogar, ne, samo shport.« – Naj takoj dodam, da Donne pod besedo »shport« razume seksualni akt. Tako se temu reche, med snobi, v Angliji, tudi danes. »Let me love none, no, but the sport.« – Pa vendar, tudi s tem cinizmom, je ta chlovek napisal najnezhnejshe verze, o ljubezni, za svojo zheno Anne More. Pesem se imenuje: »Obletnica«. »The Anniversarie«.

Toda, zhe tedaj, v mladosti, in norosti, je neka morbidna zhalost v tem chloveku, ki se je, pozneje, spremenila v verski misticizem, da ne rechem prismojenost in bedo. Takole je Donne govoril zheni ob prvi obletnici zakona:

Vsi kralji, in vsi njihovi favoriti, vsa slava in vse chasti, lepote, duhovitosti, in celo samo Sonce, ki nam meri chas, v minljivosti, so starejshi, sedaj, za eno leto, kakor so bili, ko sva se midva, prvikrat, zagledala. Vse druge stvari gredo v rushevino, le najina ljubezen ni upadla. Zanjo ni ne »jutri« ne »vcheraj«, in cheprav bezhi, ne bezhi od naju, temvech je obdrzhala tisti prvi zadnji neminljivi dan.

(…)

Na svoj nachin je tudi Donne individualist, kot je bil Marlowe, le da gre zdaj za sina trgovca in druzhino katolichanov, ki se je umaknila, kot pajek, v mrezho znanstvenih besed. Prezir do vsega drugega, razen do znanosti in znanja, je prepojil te izredne, povsem nove Donnove verze, z mislimi o ljubezni in z besedami o ljubezni, ki so podobne pogovoru, na univerzi, o geometriji in geologiji in astronomiji. Kolikshna je ljubezen, to je mogoche izmeriti, pravi, ob navzochnosti, toda koliko bo trajala, shele tedaj, ko sta zaljubljenca lochena drug od drugega.

(…)

(1966)

 

 

 

MILOSH CRNJANSKI (1893, Csongrád, A-O, zdaj Madzharska – 1977, Beograd, SFRJ), srbski pisatelj, pesnik, esejist, publicist. Izvirna etnija: banatski Srbi. V tradicionalno multietnichnem Banatu (bánat – madzh. zhalost) na SV robu Vojvodine, kamor so se Srbi vech stoletij umikali izpod turshke oblasti v »ozhji Srbiji«, je bilo srbstvo v tuji sluzhbi, pod vrhovnim patronatom Habsburga, predvsem intimno-privatni patriarhalni mit, osenchen z nostalgijo po daljni »stari slavi« na jugu (Rashka, Kosovo, Zeta) in na panslovanskem severu (Rusija) ter z resignacijo ob dejstvu, da so Srbi v tem prostoru le ena od manjshin (v konglomeratu avstrijske fevdalne »folklore«); ta izhodishchni etnokontekst je kot specifichna »usoda« zaznamoval celotno zhivljenje in pisanje Crnjanskega (mimo vseh teorij o »neodvisnosti literature« ipd.). Podatki, zlasti iz mlajshih let, niso vsi zanesljivi, tukaj le groba biografska skica. Tri leta po njegovem rojstvu se druzhina preseli v Temishvar (»Mali Dunaj«), osnovna shola v Ilandzhi (tu zdaj shola M. C.) in Panchevu, gimnazija v Temishvaru, leta 1912 Eksportna akademija na Reki, naslednje leto univerza na Dunaju (FF), ob sarajevskem atentatu kot »sumljiv Srb« aretiran, mobiliziran, kot oficir poslan v Galicijo na fronto proti Rusom, kjer je ranjen (1915), nato v vojni bolnici na Dunaju, tik pred koncem vojne na italijanski fronti, po vojni koncha shtudij primerjalne lit. v Beogradu, izdaja prve knjige, se porochi (1921), vech let gimnazijski profesor in chasnikar, kot monarhist in nasprotnik shpanske revolucije simpatizira z nacifashizmom, vstopi v diplomatsko sluzhbo (Berlin, Rim), od zachetka vojne v Londonu, diplomira tudi tu (brit. drzhavljan 1951), po mnogih vabilih se vrne z zheno v Beograd shele po osebnem zagotovilu shefa UDB A. Rankovicha (1965/1966; najprej v hotelu, nato dobi stanovanje). Do Titove Jugoslavije je bil skrajno nezaupljiv, a je bil v njej zadnja leta cenjen kot eden od »treh najvechjih«, poleg Krlezhe in Andricha (nobeden od treh vrstnikov o tej drzhavi ni napisal praktichno nichesar; poleg Cankarja so edini iz juzhnoslov. literatur v Ocvirkovi zbirki 100 romanov); izpolnila se je tudi »usodna vizija« iz njegove prve objavljene pesmi Sudba (1908): kot ladja v njej je tudi Jugoslavija konchala v brodolomu.

Literarna zgodovina zachetke Crnjanskega (menda z vplivi iz Maeterlincka in Rostanda) shteje k ekspresionizmu, ki je kot »lokalna veja« modernizma vodilen v srbski knjizhevnosti v desetletju po prvi svetovni vojni. Cheprav od mladega pishe tudi dramatiko in prozo, je izhodishche njegovega opusa poezija, zbrana v prvi in tudi edini zbirki pesmi Lirika Itake (1919; poznejshe izdaje so razshirjene z nekaj pesmimi in s proznimi komentarji), ki je daljnosezhno znamenje prostorchasa in avtorske individualnosti v njem predvsem kot tekstualno-naslovna celota in manj po posameznih pesemskih dosezhkih. Simptomalnost te zbirke je v sozvochju z depresivno-apokaliptichnim razpolozhenjem, ki ga izprichujejo opusi shtevilnih tedanjih sodobnikov v razlichnih literaturah (v slovenski Kosovel ali Jarc), pri tem pa je posebej presenetljiva dolochena koincidenca z bolj oddaljenimi anglo-amerishkimi fenomeni, kot so Joyce, Eliot in Pound, cheprav je seveda vprashanje, koliko je to trojico, sicer shiroko razgledani in poliglotski Crnjanski, takrat sploh poznal (Joyceov roman Odisej in Eliotova poema Pusta dezhela, oboje 1922, reflektirata odisejski mit in povojno depresijo, Pound kot »vechni emigrant« chasti Italijo, fashizem, staro kitajsko in japonsko poezijo). Che se opus Crnjanskega zdi zelo heterogen, razpet med »chisto« literaturo in zhurnalistiko, globlji uvid pokazhe tolikshno notranjo koherenco, da bi za vse skupaj ustrezala metaforichna oznaka »lirika Itake«: lirichnost je »rdecha nit« njegove markantne proze, stilistichno prepoznavne tudi po sinkopirani sintaksi z gosto interpunkcijo (vrh z romanoma Selitve in Roman o Londonu), Itaka pa je »metonimija« za Srbijo z evokacijo »odisejstva« kot razmerja do doma/domovine/etnoidentitete; »izven« ali »tujstvo« je znachilnost tudi drugih velikanov srbske literature od Branka Radichevicha in Njegosha prek Andricha, Duchicha, Rastka Petrovicha do Vaska Pope, Branka Miljkovicha … Simptomalnost je tudi v naslovu prve knjige Crnjanskega, »poetichne komedije v verzih« Maska (1918): njegov obrat od defetistichne anarhoidnosti in skoraj avantgardnosti v desni modernizem in voluntaristichni monarhizem je svojevrstna, nezhenirana elitistichno-individualistichna »zamenjava maske« zhe v prvem povojnem desetletju (odisejstvo poleg popotnishtva in nostalgije pach asociira tudi zvijachnost, po grshki etimologiji pa she slabo voljo, jezo, nasprotovanje itd.).

Crnjanski je tukaj predstavljen z nekaj zgodnjimi pesmimi, ki imajo danes, enako kot njegove, za nekatere sicer »kultne« pesnitve Strazhilovo, Serbia in Lament nad Beogradom, predvsem dokumentarno vrednost. Vsa ta verzifikacija je kljub formalni kultiviranosti polna patetichnih »defetistichnih parol« in vsiljivega »slovanskega« sentimenta, ki she zlasti v luchi avtorjevih poznejshih idejnih obratov zveni bolj ali manj votlo, skoraj pozersko. Znachilen primer je pesem V spomin Principu, pri kateri je pozneje dodani prozni komentar edina zanimivost. Miodrag Pavlovich je v svoji izvrstni, a ostro reduktivni Antologiji srbskega pesnishtva (1978) uvrstil le dve krajshi pesmi Crnjanskega (Na ulici, Prividi). Antologijska se zdi le Sumatra (prim. shr. smotra, rus. smotrjá) kot povsem unikatna slutenjska vizija evrazijskih razsezhnosti slovanstva, segajochega do kitajsko-japonskega vzhoda. Antologiji kitajskega in japonskega pesnishtva, ki ju je Crnjanski izdal v letih 1924 in 1928, uvrshchajo v njegova zbrana dela; tukaj sta nakazani s po dvema glavnima pesnikoma iz vsake. Kitajske pesmi, izvirno skrajno kitichno-metrichno stroge, je Crnjanski predstavil v prosti prozni priredbi, pionirsko vrednost za juzhnoslovanski prostor pa ima njegova predstavitev japonskih pesemskih oblik tanka in haiku. Med njegovo esejistiko je posebne pozornosti vreden obsezhen spis Moji angleshki pesniki, zlasti inovativno poglavje o Donnu (z njim dolochena sorodnost »maskiranih protislovij«).

 

 

 

Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich