Revija SRP 117/118

Milosh Crnjanski

 

LIRIKA ITAKE

 

PROLOG

 

Videl sem Trojo, in videl sem vse.

Morje, in obale, kjer lotos cvete,

in vrnil sem se, bled, in sam.

Na Itaki zheljo po ubijanju imam

tudi jaz, a se ne sme,

pa naj si vsaj dushka dam

s petjem nove pesmi te.

 

V domu razvrat izprazni vsak sod,

in zhivljenje je zhalost, na svetu povsod –

razen za optimiste!

Jaz nisem pevec prodanih pravic

ne laskavec imenitnih telic.

Jaz pojem otozhnim:

da zhalost vsegà osvobodi.

 

Nisem patriotska tribuna.

Pozhvizhgam se na slavnih Poetik oblast.

Zame Krlezha in Churchin nista nevredna pisuna,

in nochem biti narodna chast.

Moja usoda je stara,

verzi pa malo novi.

 

Toda: ali nashe zhivljenje kaj novega prinese

in nasha dusha za stopnjo vishe shtrli

k nebu, ki visoko, polno zvezd, dehti,

ali pa naj nas, in pesmi, in Itako, in vse,

hudich odnese.

 

(Prolog za zbirko Lirika Itake, 1919)

 

 

 

SLAVA

 

Kadar oblaki shumijo

in listje pada, z vej ovelih,

in vse bolechine, v jeseni, molché,

tja, kamor oblak ne najde vech

zasute stezé,

moje ochi letijo.

 

 

 

ZDRAVICA

 

Zdravo, svet, ki bled si kot zimski dan

v strahu.

 

She je vesel narod poteptan

v krvi, pepelu in prahu.

 

Zvihraj oblake pomladne, rdeche,

vprashaj jih, kje so nebesa.

Ne rabimo zhenske, ki se razcveta, ne veneche.

Noben v praznino zvezd otrók ne stresa.

 

Nashim srcem je vse premalo.

Nashim srcem ni vech nich ostalo.

Dokler vsaj eden od nas na zemlji zhivi,

naj vrt noben ne zadehti.

 

Naj zhivé grobovi!

Edina lepota, chista in zvesta.

Zhivi naj kamen in rushevine!

Prekleto, kar cvete v vishine.

 

Mi smo za smrt!

 

 

 

BOLNI PESNIK

 

Nisem chlovek, kri moja mlachna

je samo rosa

daljnih rdechih oblakov.

 

Razvraten kolobar pod ochmi mojimi

pechat je gozdov,

z bolechinami svojimi.

 

Zvezd in popkov polno drevje

namesto mene zhivi.

Vse, kar sem rekel nekoch,

spet vam povejo shepetajoch

daljave nochi.

 

One vas vodijo v moje

nasmehe in grehe,

za mano v daljno noch.

 

 

 

SKALOVJE

 

Danes sem bil tako vesel!

In zdaj? Glej, komaj she diham,

z nasmehom motnim, trudno.

 

DaIech, nekje, za obalami Shkotske,

se dviga, iz morja, modro skalovje,

tako silno, tako pusto, turobno.

 

Spomnil sem se nanj! Vidim ga!

Njegova modrina bega mi dusho,

in objema me strashen srh,

in neka, neskonchna, zhalost.

 

(Zasluteno v Beogradu, 1920)

 

 

 

SUMATRA

 

Zdaj smo brezbrizhni, lahki in nezhni.

Pomislimo: kako so tihi, snezhni

vrhovi Urala.

 

Che razzhalosti nas kakshna podoba bleda,

ki smo jo izgubili zvecher nekoch,

vemo, da nekje je neki potok,

namesto nje, rdeche tekoch!

 

Neka ljubezen, jutro, v tujini,

dusho nam ovija, vse tesneje,

z neskonchnim mirom sinjega morjá,

ki iz njega rdeche zharijo zrna koral,

kot cheshnje, v rojstnem kraju, z veje.

 

Ponochi se zbudimo in se smehljamo, ljubó,

Mesecu, ki napet ima lok.

In bozhamo daljne hribe

in ledene gore, blágo, s prsti rok.

 

(Beograd, Brache Nedicha 29. 1920)

 

 

 

KOMENTAR K PESMI O PRINCIPU

(K pesmi »V spomin Principu«)

 

(…)

Vest, da je v Sarajevu ubit avstrijski prestolonaslednik, je prishla do nas, tega sonchnega dne na Dunaju – ki se je zbudil brez enega samega oblachka – po kosilu. Prispela je v nasho kavarno (Caffé »Meinl«), v blizhini stolpa Sv. Shtefana, v chasu partije biljarda.

Zanimivo je, da nam je bila vest sporochena, sprva, tako, kakor da so v Sarajevu ubili srbskega prestolonaslednika. Natakarji so jo takshno dobili. Tako jim je rekel nash prota, po telefonu. Nasprotno mnenju, ki velja danes, ta vest ni izzvala nikakrshne konsternacije, ne med nami ne med Dunajchani, in glasba je na Dunaju igrala do vechera. Shele pozno se je nekdo spomnil, da jo je ustavil. Doba valchkov se je konchala.

Konsternacijo sta, med Dunajchani, izzvali shele krsti prestolonaslednika in njegove zhene, grofice Kotek (ki jo je Princip ubil nehote, streljaje na guvernerja Bosne, generala Potioreka).

 

Vsa postaja je bila zavita v chrnino.

Lokomotiva pa je prispela z rdechimi ochmi.

Krsta Nadvojvode je bila mnogo vechja in z mnogo vech venci kot krsta njegove zhene, ki je bila samo navadna grofica. V Avstriji ni bilo enakosti ne na dvorih ne med mrtvimi, vse pa je bilo, tudi krste, umerjeno po shpanskem ceremonialu Habsburga. V ushesih, vchasih, v snu, she zdaj slishim shum korakov avstrijskih generalov, na tem pogrebu. Stopali so s korakom lutk, zibajoch se po ritmu Chopinovega pogrebnega marsha, s svojimi dvorogimi klobuki na glavah, klobuki pa so bili okrasheni z zelenim perjem iz petelinjih repov. Slishal se je topot konj. Taka tishina je bila nastala.

Krsta Franca Ferdinanda je bila pokrita z zastavo Habsburga, rumeno, z dvoglavim chrnim orlom, starim okoli tisoch let.

Sin nekega revezha, proletarca, poljedelca, Hercegovca, she nepolnoleten, ga je bil snel z neba, z revolverskimi streli.

Atentator je imel chudno ime.

Sestavljeno iz imena princa in nadangela.

 

Evropa she danes slavi dva ubijalca atenskega tirana Pizistrata, Harmodija in Aristogejtona, v svojih sholskih udzhbenikih (ad usum delphini). Slavi tudi senatorje Rima, ki so ubili Julija Cezarja. Toda za atentatorje iz Sarajeva ni imela lepe besede, nikoli. Pa tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ni bila ocharana s temi svojimi podaniki. Dolgo ni hotela dovoliti niti prenosa kosti teh atentatorjev.

Poleg tega so, celo pri nas, nekateri iz Principa naredili Srba – provincialca, fanatika, shovinista, ki je bil, menda, zgolj igrachka v rokah shefa Obveshchevalnega oddelka srbskega generalshtaba, polkovnika Dragutina Dimitrijevicha Apisa.

Toda, atentator nam je govoril, razlochno, tudi z druge strani groba.

 

Kot je znano, je bil atentator zaprt v temnici v Theresienstatdu in tam mu je bila, menda zaradi kostne tuberkuloze, amputirana desna roka.

Vmes, med temi groznimi trenutki, so ga zaslishevali o motivih njegovega atentata. O tem obstaja dnevnik nekega zdravnika.

Princip je, seveda, priznaval, da je zhelel zdruzhitev Bosne in Srbije, odkrito pa je priznaval tudi to, da je to bil le korak do naslednjega cilja atentatorja in njegovih tovarishev.

Ta cilj je bila revolucija.

»Mi vsi smo bili bakuninovci,« so bile besede Principa.

 

Niti po vojni Princip, pri nas, ni bil priljubljena tema.

Njegovo dejanje so odobravali le nashi revezhi in mladina. Burzhoazija ni odobravala dejanja Principa. Ob koncu vojne so pri nas vsi govorili le o potrebi, da se postavi prekrasen Kosovski hram po nachrtu Meshtrovicha.

Nash veliki pesnik Duchich je, tedaj, v Srbiji videl imperatorja. Vzklikal ji je: »Ave Serbia!« (Morituri te salutant). Jaz sem napisal to pesem v slavo uboja in Principa.

(1959)

 

 

 

IZ STARE KITAJSKE LIRIKE

 

Li Taipo

(698-763)

 

Pomladni dan

 

Che je zhivljenje kot sen, zakaj bi trpel v resnichnosti. – Opijam se, dokler se mi ne zaprejo ochi, pa padem in zaspim.

Prebudim se zmeden, v travi pred hisho, med cvetjem. Slishim nad sabo petje ptic. Vidim, da je

pomlad.

To me gane do solz. Znova napolnim chasho z vinom in prepevam, dokler se na nebu ne pojavi Mesec.

Tedaj, kakor v snu, spet izgine vse.

 

Tu Fu

(715-774)

 

Stishanje

 

Vonji pomladi in poshevni sonchni zharki se prebijajo skoz moje zavese.

To je trenutek, ko brodniki zachnejo kuhati rizh za vecherjo. Vrabci cvrchijo, neko kolo shkripa.

Pijem in pazim, da ne bi poshkropil mushic, ki brenchijo v rdechem prahu vrta.

 

 

 

IZ STARE JAPONSKE LIRIKE

 

Hitomaro

(VII. stoletje)

 

To dolgo noch,

dolgo kot dolgi rep

zlatega fazana,

ki se vleche po hribu,

naj prezhivim sam?

 

Basho

(1644-1694)

 

Na goli veji,

neka vrana.

Konec jeseni.

 

 

 

 

Izbor in prevod Ivo Antich