Revija SRP 117/118

Matej Krevs

 

MATEJEV PASIJON

(Krizhpotni venec)

 

I.

Martra Kristusova

se je prichela.

Zrechena je obsodba

nevesela.

Ven bo treba stopiti, na pot,

brez apostolov in uchencev,

na rame si zadati hlod,

tezhak sto centov.

Na to strmo goro

se povzpeti

v shtirinajstih slikah.

In tam, za pokoro

vseh, trpeti in umreti.

Ah, ti bridkust velika!

 

 

II.

Ah, ti bridkust velika,

glej, zhe nosi Kristus

sam svoj krizh, brez pomochnikov,

iz ust

nobena mu beseda

zhala ne privre,

le zhalost, beda

zastruplja mu srce.

In z vsakim je korakom

bolj tezhak ta les,

kot da vsa zemlja stala

bi mu na ramah, res

trda je ta krvava tlaka

tega nashiga krala.

 

 

III.

Tega nashiga krala,

ki zdajci se pod krizhem

prvich zgrudi, ki zhe

utrujen od kravala,

na ustnicah okusha

svoj krvavi pot,

nihche od judov ne poskusha

odreshiti spon;

vsak le krichi nanj in ga psuje,

pljuva ga in zasmehuje;

a med to mnozhico

je nekaj teh, ki vedo resnico,

da zdaj se kri preliva

edinega bozhiga sina.

 

 

IV.

Edinega bozhiga sina

na poti srecha bleda mati.

Neznosna je tishina,

ki sili jo molchati,

ker rada zakrichala bi,

a ve, da sin njen zlati

se mora darovati

za vse ljudi.

Da ji usoda dana

je: prestati toliko gorja,

ker Bog jo je izbral

izmed vseh zhena,

in da je sina daroval,

je narvechja bozhja gnada.

 

 

V.

Je narvechja Bozhja gnada

tudi ta nemilost,

to trpljenje, ta nasilnost,

ti udarci, kri in rana?

Je. Blagor njemu,

ki se muchi

kakor Simon iz Cirene

z njim pod krizhem, ko vsi upi

zdijo se brez veze,

ko zhivljenja gnus prevlada

in razpase se bridkost,

saj po smrti kot nagrada

mu zasije zarje vechne

ena neizgruntana milost.

 

 

VI.

Ena neizgruntana milost

je ta bridki krizhev pot,

je preizkushnja, boj je, most,

ki, ves svetal, vodi tja v svod

neba, chez brezna

brezdanja,

kjer sije pekla

bolechina trajna.

Na poti tej, kakor skrivnost,

stoji Veronika

in beli potni prt poda

mu za oblichje, polno ran.

Z bolestjo nemo gleda vanj,

v kteri kazhe se ponizhnost.

 

 

VII.

V kterih kazhe se ponizhnost,

tiste bo Gospod povishal.

Le navidezna brezbrizhnost

seva zdaj z neba vishav

nanj, ki je zhe v drugo pal

pod krizhem,

ki, ves zverizhen,

lezhi na tleh, umazan in krvav.

Tako kdaj chlovek oblezhi;

od udarcev podlih strt

in slep si na tihem zazheli,

da prishla bi ponj zhe Smrt,

a nad njim je luch, je gnada,

pa lubezen, vera, nada.

 

 

VIII.

»Pa lubezen, vera, nada,

ni to troje, kar ostane?«

vprasha Jezus zhene zbrane

okrog njega, ki od jada

solze jim teko po licih.

»In od teh treh she najvechja

je Ljubezen,« reche stezhka,

ker ga krizh zachne tezhiti.

»Zato se mora izpolniti

to, kar je zapisano,

da bo namrech bozhji sin

moral svojo kri preliti,

z njo Ljubezen v srca vliti,

a tudi trosht, de smrti ni.«

 

 

IX.

A tudi trosht, de bomo vsi

odresheni od spon trpljenja

in v luchi vechnega zhivljenja

delezhni rajske radosti, –

che vsak zadal si bo svoj krizh,

kakor Krist, na svoje rame

in shel skoz stiske in tezhave

po strmi poti v Paradizh.

O chlovek, kadar oblezhish

od viharjev zlih spodrezan,

spomni se takrat, da tudi

On je trikrat pal pod krizh,

da bi s tem bil ti odvezan

sojih grehov hudih.

 

 

X.

Sojih grehov hudih

bo odreshen vsak kristjan,

saj se Kristus tretji dan

je od mrtvih zbudil.

A she prej je bil izdan,

muchen od vojshchakov krutih,

slechen in zasramovan

od ljudi brezchutnih.

Zato slecimo tudi mi

nashih grehov cunje stare,

da ne pademo v skushnjave.

Saj che bomo chistih misli,

bomo s tem pri Bogu v chislih

ino smrti resheni.

 

 

XI.

Ino smrti resheni

bodo narodi Evrope,

Azije, Amerike,

Afrishke celine vroche;

kar nas dush po svetu blodi,

je obsojeno na vechnost,

a le kdor za Kristom hodi,

upati sme v rajsko srecho.

To besede so resnice

evangelija,

ki drzhijo, kot pribit je

z zheblji bil zvelichar sam;

a dojeti nam jih mozhno

je le skozi martro bozhjo.

 

 

XII.

Jeno skus ta martra Bozhja

smejo dushe v rajski vrt,

kar sam Bog je skusil smrt.

Tistikrat se je stemnilo,

kakor da je sonchni mrk,

zemljo streslo je z vso silo,

grob premnog je bil odprt.

In pretrgalo na dvoje

se je v templju zagrinjalo,

vse, kar tam ljudi bilo je,

se je v hipu razbezhalo;

le Marija, mati uboga,

s svojim sinom je ostala,

odreshena vechniga ogna.

 

 

XIII.

Odresheni vechniga ogna

ti pach ne bodo, ki so stali

krizhem rok in se smejali,

ko se je vrshila groza

Kristusovega trpljenja,

cheprav usmiljenost Njegova

je brezmejna.

A nek zhid, bogat ostudno,

Jozhef iz Arimateje,

ki zaprosil je pogumno,

da se sname truplo s krizha

in Mariji izrochi ga,

bo kljub bogatiji hudi

najdel v raji platz per Bugi.

 

 

XIV.

Najdli v raji platz per Bugi

bodo nekoch ob koncu dni

vsi, kar jih dobrih je ljudi,

a najtezhje bogatuni.

Tako vsaj pishe v Svetem pismu,

pa tudi

to, da je Jezus Kristus

pokopan bil v tuji

grob, vsekan v skalo,

kamor je Pilat postavil strazho.

S tem se je konchala zgodba

o trpljenju nashega Gospoda,

ta prebridka, kruta in surova

martra Kristusova.

 

 

 

MAGISTRALE

 

Martra Kristusova,

Ah, ti bridkust velika

Tega nashiga krala,

Edinega bozhiga sina,

Je narvechja bozhja gnada,

Ena neizgruntana milost,

V kteri kazhe se ponizhnost,

Pa lubezen, vera, nada,

A tudi trosht, de bomo vsi

Sojih grehov hudih

Ino smrti resheni

Jeno skuz ta martra Bozhja

Odresheni vechniga ogna

Najdli v raji platz per Bugi.