Revija SRP 117/118

Lev Detela

 

PESNISHKI SVET VLADIMIRJA KOSA

 

Vladimir Kos, dolgoletni profesor teologije in filozofije na jezuitski univerzi Sophia v Tokiu in tam misijonar v siromashni mestni chetrti, a istochasno ob vsem tem samosvoj krshchanski pesnik in pisatelj, se zhe vech kot petdeset let z lepo, a velikokrat tudi kritichno besedo in mislijo oglasha s svojih daljnovzhodnih japonskih otokov. Slovenskim prijateljem in bralcem doma in po svetu poshilja svojevrstno oblikovane pesmi in pisma na primer iz »zelenkasto marchnega Tokia« in ve, da mu je treba pri teh geografskih daljavah za ljubljanske ali dunajske prijatelje odshteti osem ur, da bi se srechali v istochasju.

V Murski Soboti leta 1924 rojeni pesnik in pisatelj ima za sabo dolgo in razvejano pot, ki ga je po sholskih letih na klasichnih gimnazijah v Mariboru in Ljubljani in po internaciji v italijanskem taborishchu Gonars vodila skozi trpko preizkushnjo druge svetovne vojne in revolucije v domobranske vrste in v emigracijo. Na Gregoriani v Rimu je dosegel licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije in bil leta 1950 posvechen v duhovnika. Tri leta za tem je vstopil v jezuitski red in se odlochil za misijon na Japonskem, kamor je prishel leta 1956 po daljshem bivanju na Irskem.

Leta 1960 sem s pesnico in mojo bodocho zheno Mileno Merlak tudi sam zapustil takratno komunistichno Jugoslavijo in se tako rekoch chez noch znashel v emigraciji na Dunaju. Iz Trsta, Celovca in iz Argentine so mi takrat v Sloveniji prezrti in pod kaznijo za slovensko socialistichno obchinstvo prepovedani kulturni delavci in avtorji kmalu poslali debele svezhnje zdomske literature (kot smo jo takrat imenovali). Ta je pripovedovala o nekem drugachnem, idealistichnem, na krshchanskih vrednotah utemeljenem pogledu na svet, ki se je bistveno razlikoval od nazorov, ki so jih uradno razglashali v Jugoslaviji kot edino pravilne in zares napredne, tako da se bomo z njihovo pomochjo – che se zhe nismo – povzpeli na samo konico svetovnega razvoja.

Takrat sem se prvich srechal s poezijo Vladimirja Kosa. V roke mi je prishla za slovenske razmere in okus nenavadna knjizhica z naslovom Dober vecher, Tokio: Pesmi zate in – zame (1960). To je prva na Japonskem objavljena in natisnjena slovenska knjiga. Na njeno posebnost opozori bralca takoj tudi njena fizichna oblika oziroma podoba. Papir je iz razlichnih barv, zelene, rumene, vijolichaste, rdeche, kar uchinkuje, che hochemo knjigo prelistati, izrazito daljnovzhodno »pahljachasto«. Besedila so natisnjena korektno, s slovenskimi chrkami oziroma diakritichnimi znamenji za ch, sh, zh. V opombi je hudomushno zapisano, da »krivdo za takshno tehnichno opremo nosi pesnik sam«.

Svojevrstna knjiga me je nagovorila. Za slovenskega pesnika na Japonskem sem se zachel zhivo zanimati. Ker so mi iz Buenos Airesa poslali posamezne letnike tamkaj izhajoche literarne revije Meddobje in zajetne Zbornike – Koledarje Svobodne Slovenije, v katerih je Kos zhe pred odhodom na Japonsko kontinuirano sodeloval, sem lahko spoznal generalno linijo njegovega dotedanjega literarnega doprinosa k slovenski literaturi. V Zborniku – Koledarju Svobodne Slovenije za leto 1950 je na primer priobchil dve pesmi, ki dobro ilustrirata nachin njegovega zachetnega ustvarjanja, ki mu je sledil zhe s prvimi poskusi pred drugo svetovno vojno kot gimnazijec z objavami pesmi in chrtic v mariborskem Vecherniku in v Mladem Prekmurcu.

V Chisti Mariji, natisnjeni v omenjenem Zborniku, oblikuje zanj tipichni motiv bega in izseljevanja. Spretno ga povezhe z religiozno, a tudi chustveno ponotranjeno oblikovano metaforo Marije, ki jo je kot zvesto spremljevalko trpechih beguncev predstavil zhe leta 1945 v svoji prvi taborishchni shapirografirani zbirki Marija z nami je odshla na tuje v taborishchu v avstrijskem Lienzu. Marija postane v Kosovi poeziji vedno znova zashchitni simbol tezhke begunske usode:

 

Videl sem tvoje devishke ochi.

Na molu si stala, Marija.

Mornarji so vlekli za dolge vrvi,

v vodi plesale so zlate luchi.

Bilo je opoldne, Marija.

 

Kos se je v revijalnih in koledarskih objavah zachel postopoma priblizhevati modernejshim literarnim nachinom. Nekdanja skladna klasichna oblika je nenadoma prelomljena z disonanchnimi akordi. Premik v razvezano obliko in v prost, svoboden ritem je na primer lepo viden v Makovi simfoniji, tem formalno iz heterogenih napetostnih jeder odlichno zgrajenem ciklu v shtririh delih, objavljenem leta 1954 v tretji shtevilki prvega letnika revije Meddobje.

Literarnozgodovinsko zanimivo pa je, da je Kos v zhe omenjeni pesnishki zbirki z japonskimi motivi Dober vecher, Tokio spretno tematiziral moderni disonanchni zhivljenski utrip in ga skushal adekvatno uveljaviti v primerni literarni obliki. Kombinacija zanimive in za evropskega chloveka velikokrat eksotichne vsebine s svobodno asociativno tehniko pisanja ustvari tisti Kosov poetichni model, ki ga je pozneje she dopolnil in izpopolnil v zbirki Ljubezen in smrt. In she nekaj. Drage kamelije. Pesmi z Daljnega Vzhoda, ki je izshla leta 1971 pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu.

Zadnja pesem iz zbirke Dober vecher, Tokio ima naslov Lahko noch, Tokio in je znachilna vzporednica prve pesmi, po kateri je zbirka dobila ime, in istochasno pika na i povedanega. V njej uveljavi pesnik metaforo pozne nochne velikomestne dvoreznosti. Kot velikokrat pri zgodnejshi na Japonskem nastali Kosovi poeziji se nam zazdi, da smo sredi skorajda tihozhitsko podanih chustev, misli in obchutij, ko ne bi pesnikove izpovedi prebadala nekakshna kakofonichna dvoumnost.

V zbirki Ljubezen in smrt iz leta 1971 se she bolj razodeva spoj dveh strukturalnih principov. Osnovni pokrajinski motiv se druzhi z aforistichnim, vchasih tudi feljtonistichnim fragmentom. To je vidno tudi pri tako imenovanih odtujevalno – povezovalnih vlozhkih s predvsem japonskimi avtorji, ki jih pesnik s prevodi in s shtevilnimi opombami o japonski zgodovini in kulturi vgradi v zbirko.

Takoj na zachetku nas tudi preseneti vstopni moto v lepo knjigo, ki jo je ilustrirala akademska slikarka Bara Remec. Moto so verzi princesinje Shikishi:

 

O dusha moja: dragulji na nitki.

Che se razsuti morate,

razsujte se zdaj ...

 

Take in podobne misli so v nekem smislu opora in miselni kazhipot pri oranju ledine za samosvojo Kosovo poetiko, ki jo pesnik zheli vedno znova na razlichne nachine pojasniti in utemeljiti. V svoj svet vnasha evropske in slovenske, vedno bolj pa tudi japonske elemente.

Nekaj primerov. V knjigi Dober vecher, Tokio citira Eliotovo misel, da so »besede najbrzh najtrsha snov umetnishkega oblikovanja«: »Njih slovnichno umljiva izpoved mora imeti lepo obliko in lep zvok.«

Ne pozabi tudi omeniti P. S. Shelleya, ki je menil, da »pesem ustvari svet na novo«. Uposhteva pa tudi slovenske besedne ustvarjalce, na primer pesnika in duhovnika Rafka Vodeba, ko zapishe njegovo misel: »Vse je lahko umetnost. Edino merilo je pristnost...«

V zbirki Ljubezen in smrt je znachilno pesnikovo odkrivanje japonske dushe in japonskih skrivnosti ob reminiscencah na slovensko izvorno domovino. Zanimivi so obshirni vpleti japonskih kulturnozgodovinskih nadrobnosti in opozorila na japonske pesnike in mislece, kar se postopoma razrashcha v majhno kulturno zgodovino te za nas she vedno precej oddaljene dezhele.

Zanimiva je struktura tega za modernistichno fazo Kosovega ustvarjanja posebno znachilnega dela. V shirshih povezovalnih sklopih in paralelnih variantah istega motiva v razlichnih perspektivah, z nizanjem zelo znachilnih lirichnih impresij in metafizichno ponotranjenih pokrajinskih vizij, ustvari pesnik novo strukturalno enoto.

Ob petindvajsetletnici Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu je decembra 1981 izshla shesta Kosova zbirka Spev o nashi gori. Pesnik, ki svoje verze zhe od prvih zachetkov pishe melodichno in ritmichno, jo je oblikoval kot »simfonichno pesnitev«, sestavljeno iz Uverturnega stavka, Baleta o dogodku, iz shtirih simfonichnih stavkov, ki imajo imena letnih chasov Pomlad, Poletje, Jesen in Zima, in iz Razpleta za zbor srechnih ljudi.

Pesnitev, ki jo je mojstrsko ilustriral akademski kipar France Gorshe, je vsebinsko in oblikovno vechsmerna. Je slavospev pesnikovi novi oziroma drugi domovini, za Japonce sveti gori Fudzhi in seveda japonski pokrajini z za Kosa tako znachilnimi zdaj idilichnimi in zdaj nekonvencionalnimi opisi naravnih lepot. Pri tem je treba povedati, da se gora Fudzhi vedno znova pojavlja kot posebna metafora oziroma kot razpoznavni simbol v shtevilnih Kosovih zbirkah oziroma pesmih. Povezana je s pesnikovo bivanjsko usodo in v tem kontekstu zadobi slovenski pechat.

V opise naravnih lepot vnese slovenski pesnik epski motiv, zgodbo prijatelja Petra, ki se je navelichal triintridesetletnega begunstva v argentinski pampi, zapustil zheno, ki ni hotela z njim, in se odpravil iz silnega hrepenenja po rodni domovini preko ovinkov proti Sloveniji. Po na Japonskem prestani bolezni ga pesnik pelje na goro Fudzhi, na tem potovanju pa v gorskih kochah splete nov »ep za preizkusheno srce Slovencev«. Na koncu izvemo, da se bo ozdravljeni Peter vrnil k zheni v pampo. Ta motiv dopolni Kos s predstavitvijo slovenske zgodovine od pokristjanjevanja dalje, ko so, kot goro Fudzhi, tudi slovenski narod pretresali viharji. Pesnitev se postopoma razraste v slavospev slovenskemu narodu in njegovi zgodovinski rasti, predvsem pa slovenskim izseljencem ob petindvajsetletnici Slovenske kulturne akcije z narochilom, naj vztrajajo v narodni in verski zvestobi ob spominu na v drugi svetovni vojni pobite Slovence.

Tudi pesnishka zbirka Tisoch in dva verza z japonskih otokov iz leta 1991 se podobno kot Spev o nashi gori razvezhe v shtiri vechsmerne, v japonski pokrajini praznichno utemeljene pesnishke poeme – kantilene, v katerih se pesnishki zagon Kosovih disonanchnih tihozhitij, ki vre iz japonske pokrajine in njenega chara, v pomenljivi asociaciji prevesi v hrepenenje po neodvisni Sloveniji. Iz razlichnih elementov oblikovana pesnitev v pretezhno odprtih verzih in svobodnih ritmih – vchasih celo v novodobnih odprtih sonetih – se shiri v chloveshko pristno dozhivljanje duhovnega in religioznih skrivnosti.

Kos je izredno produktiven pesnik. Pa tudi prozaist in esejist. Med drugim zhe od nekdaj objavlja v shtevilnih revijah in chasopisih, v zamejstvu na primer v trzhashki Mladiki in gorishko – trzhashkem Novem glasu, kot je pred tem objavljal v nekdanjen tamkajshnjem Katolishkem glasu. Rekli bi lahko, da je veliki trubadur lepot bozhjega stvarstva in poetichni izprichevalec krshchanskih resnic. In to ne le v klasichnih oblikah evropskega pesnishtva in v svobodnih oblikah evropsko – amerishkega modernizma, saj je oblikoval vrsto pesmi tudi v japonskem slogu tanka in haiku. Je chez ves svet razpeti univerzalist in duhovni kozmopolit v narochju vsechloveshke stvarnosti, vendar je istochasno slovenski narodnjak, ki z dobrodushno zachudenostjo opazuje sedanjo slovensko krizno razlomljenost.

Saj so velike politichne spremembe v zadnjem desetletju prejshnjega stoletja in osamosvojitev Slovenije tudi Kosovi literaturi podarile nov zagon. Z veliko vnemo je zachel objavljati tudi v Sloveniji, o chemer prichajo shtevilne zbirke in izbori njegove literature – naj navedem le nekatere naslove. Leta 1998 mu je mariborska zalozhba Obzorja objavila izbor Cvet, ki je rekel Nagasaki. Pri isti nekoch uveljavljeni zalozhbi so zhe eno leto prej izshli tudi Kosovi Eseji z japonskih otokov. V Sloveniji so med drugim poleg tega izdali she Kosove zbirke O svetloba, voda, zrak (zalozhba Druzhina, 1999), Med novim nebesom in staro zemljo (2003) in leta 2004 Lepa Anchka iz Prekmurja (zadnji dve sta izshli pri zalozhbi Stopinje v Murski Soboti). Leta 2004 je Kos pri celjski Mohorjevi druzhbi objavil zbirko Cheshnje, kamelije, bori in leta 2007 pri isti zalozhbi zbirko Temnogozdni akordi, za katero sem napisal spremno besedo. Pri zalozhbi Stopinje v Murski Soboti je jeseni 2006 izshla pod naslovom O nebesih pel bom (Upam, da ne motim) she ena knjizhica njegovih pesmi. V letu 2007 so mu pri ljubljanski Mladinski knjigi natisnili Petindvajset krivulj japonske chetrti. To je neke vrste potopis po tokijski severovzhodni predmestni chetrti Adachi, v kateri zhivi avtor. Opisuje znachilne majhne detajle vsakdanjega zhivljenja, kot so pahljache, lutke, jegulje. Kot vedno pri Kosu je stalno prisotno japonsko obchudovanje narave in globok katolishki duh, ki je razpoznavno znamenje vse njegove poezije. V argentinskem Glasu slovenske kulturne akcije so ob omembi te Kosove zbirke leta 2011 zapisali, da je Vladimir Kos verjetno najvidnejshi predstavnik slovenske izseljenske religiozne poezije.

V zadnjem chasu je Kos nashel lep pesnishki dom pri Zhupnijskem zavodu Dravlje, ki mu je izdal od leta 2008 do danes serijo bibliofilsko opremljenih zbirk poglobljene religiozne poezije v razponu v globalni svet, japonsko stvarnost in slovensko domachnost z mochno duhovno konico v krshchansko metafizichno nadstvarnost. Mihaela Svetek je knjige mojstrsko oblikovala in opremila z umetnishkimi fotografijami, ki dopolnjujejo Kosove pesnishke izpovedi. Naj navedem po kronoloshkem redu izida naslove teh pesnishkih zbirk: Gora Fudzhi, chujesh serenado, Rapsodija svetlobe, Tebi, sirota Slovenija: Tisoch in en verz, Pesmi z japonskih otokov, Ob rahlo se tresochi tokijski harfi, Halo, japonske zvezdice! – in nazadnje septembra 2013 Pesmi ob tihomorskih valovih.

Zhe naslovi teh novih zbirk se berejo kot pesem. Podoba je, da se Kos po velikih zhivljenskih izkushnjah kljub eksotichnim daljnovzhodnim motivom spet vechinoma blizha formalno skladnim oblikam, kot jih je uporabljal predvsem v zachetnih fazah svojega pesnishtva. V bistvu so te Kosove pesnitve molitve in priproshnje, a tudi budnice za sochlovekovo vchasih otopelo srce – z zheljo, da se predrami v duhovno polno zhivljenje. S kar franchishkansko ljubeznijo in milino – naj mi strogi patri jezuiti oprostijo te besede – bozha v svojih pesmih tako rekoch vse stvarstvo – od zhivali in zhivalic in cvetlic ter drugega rastlinstva vse do silovitih in nevarnih zemeljskih pojavov, kot so na primer za Japonsko tako znachilni potresi, iz katerih pa hoche kljub vsemu razbrati nekakshen nauk, ki mu velja prisluhniti.

Tu ni mogoche v detajlih opisati vsebinskih in formalnih posebnosti tisoch in vech tisoch verzov nashega silno produktivnega pesnika, ki pa je poleg tega tudi pisec proznih tekstov (celo kavbojskih novelet s slovensko primesjo), esejev in filozofsko – religioznih razprav. Dejstvo je, da je njegova literatura mozaichno pretkana s shtevilnimi podrobnostmi in realnostmi vsakdanjega japonskega zhivljenja in z dejstvi iz znanosti in zgodovine, a istochasno hrepenenjsko povezana z usodo slovenskega naroda, ki ga pesnik vgrajuje v univerzalni sistem vrednot.

 Naj svoj poseg zakljuchim s Kosovo pesmijo V okviru oken iz zbirke Halo, japonske zvezdice, saj je v tej pesmi na eksemplarichen nachin izpovedano pesnikovo dozhivljanja sveta in pesnikova vera:

 

Kako je krasen svet, iz slik sestavljen,

iz slik, ki v njih zhivljenje zhubori:

nebo z oblaki; gozd s potjo pripravljen;

polje s potokom; vas in dimniki.

 

Kako skrivnosten je, ko se v teh slikah

na oknih tu in tam bleste solze.

Morda ne sanjam, da se jih dotika

v ozadju luch in stekla posrebre.

 

V sveta so oknu tudi temne slike,

kot da se jih luchi sramujejo.

In zmeraj, ko zachujem v oknu krike,

odprem she eno okence: v Nebo.

 

 

 

(Copyright Lev Detela / Dunaj, september 2013)

 

Predavanje na jubilejni Kosovi prireditvi  15. septembra 2013 v Dravljah v Ljubljani.