Revija SRP 117/118

Lev Detela

 

HEROIN V SRCU

 

Ne vem, kdo sem. Ne vem, kje sem. Baje mi je ime Sara. Shtiri dolgochasne chrke.Vzunaj verjetno dezhuje. She eno nepomembno, utrujajoche jutro, cheprav se dan sploh she ni zares zachel.

Hladna predpomlad, mrka kot pozna jesen.

Sara lezhi negibno na kavchu, iz televizorja migotajo kichaste slike. Dva zaljubljenca, tesno objeta pod palmami, v ozadju rahlo valovanje temnomodrega morja. Zamolkli odsevi zahajajochega sonca se utapljajo v medeni melodiji. Ochitno raj nekje na Maledivih.

Sarini dolgi svetlorjavi lasje padajo navzdol chez kavch, prelivajo se v polsvetlobo pred oknom, po katerem utrujajoche shkrbotajo drobne dezhevne kaplje. Vzunaj utripa veliko mesto v ustaljenem ritmu.

Baje ji je ime Sara. Le zakaj se je spet morala prepirati z Robertom? Kar tako. Za prazen nich. Kot ponavadi. Ampak proti svoji navadi je tokrat pograbil kovchek in zaloputnil vrata in zdaj je ostala sama.

Iz televizorja butajo mavrichne slike. Tuja telesa v srechi in pozhelenju. Tam za visokimi palmami se neznanci predajajo drug drugemu, medtem ko se iz televizorja siplje v sobo opojna melodija in na belem pesku daljne obale shepeche mehki tuji glas: »Imej me rad! Vedno me imej rad!«

Toda to so tuja telesa. To so tuji glasovi iz dezhele sonca, medtem ko je njeno telo tako samo. Popolnoma samo.

Sara, po volji starshev izvrzhena v svet. Ustvarjena kot figura iz filma. Nesrechna lezhi na kavchu in chaka na junaka, ki bo skochil iz televizijskega sanjskega slikometa v njen bedni osamljeni svet. Chaka, da jo bo poljubil kot ta igralec pod palmami, ki pravkar poljublja sladki obraz in voljno telo brezlichne filmske igralke.

Sara ve, da so palme le fasada. Ve tudi, da ni toliko dni v letu, kolikor je ran v njenem srcu. Vendar chaka in upa, da se ji konchno priblizha srecha.

Medtem ko morje na eksotichnem otoku skrivnostno shumi in se pripravlja chudovit poletni vecher, lezhi Sara v hladnem dezhevnem jutru neke puste dezhele na starem kavchu in joka. Njen jok je brez solz, ker joka od vznotraj.

Lepotica na ekranu, ki se razgaljeno predaja ljubimcu, je kot izziv, ki stopnjuje nesrecho. Sara vidi, kako roke mochnega moshkega na televizijskem ekranu bozhajo razkrite prsi te tuje zhenske in pohotno ljubkujejo bujne sadezhe njenega telesa. Medtem ko igralka v televiziji razkazuje svoje chare in jo ljubimec osvaja s tezhkimi poljubi, prebada Sarino dusho nozh z najostrejshim rezilom.

»Ljubi me! Ljubi me!« shepeche glas iz televizorja, ko ostri nozh rezhe globoko v Sarino dushevno tkivo in jo neskonchno muchi.

Sara. Shtiri nepomembne chrke!

Zdi se mi, da izginjam. Razpadam v prazen temen prostor. Ne chutim vech nog. Ali jih nimam?

Zdi se mi, da ne vem, kje sem.

Razpad mi sili v glavo. Trga me neznanska noch. Sovrazhim zunanji svet. Ne. Ne zmorem. Che bom nadaljevala, me bo ubilo.

Jaz sem Sara. Jaz sem razkroj osebnosti.

Toda nekoch sem bila srechna. Dokler me niso ubili.

Se spomnish, Robert, kako sva lezhala v travi, dishalo je po poletju, zazhelela sem si tvojega poljuba? Tisti julij je bil najlepsha melodija. Blizhal se je vecher. Zhelela sem se te. Veter naju je bozhal s tisochimi poljubi. Zvezde na nebu so zharele kot pravo zlato.

Ali vesh, da sva se takrat znashla v pravi ljubezni, ki je nash chas sploh vech ne pozna? Bilo je, kot da sva v drugem chasu in prostoru. Veter je bil posebna glasba. Radost naju je zanashala med visoka zelena drevesa, nekam dalech med rozhe, ogenj, vroche besede. Ja, Robert, zazhelela sem si tvojega poljuba. Poljuba kot nozh, zakaj, to je bila krvavordecha ljubezen.

Robert, jaz sem nora. Prevech ljubim in hochem, da si vedno ob meni. Hochem, da me ljubish vedno in za vse chase. Hochem, da si kralj najine rdeche ljubezni. Zakaj si zdaj odshel? Kje si, Robert? Kaj ne vidish, da te ishchem? Ne vidish, da te ishchem in razpadam, ker te ni. Zakaj si se mi tako odtujil?

Izgini! Ne zaupam ti vech!

Sara lezhi na kavchu ob prizhganem televizorju in joche. Lezhi v samotni sobi. Dezh shkropota po oknu. Kako pusto je to popolnoma nepomembno jutro!

»Zakaj me tako mochno boli glava?«, se muchi Sara. Ta dezh! Zdi se ji, da ji bo dezh raznesel dusho in telo.

Takrat v Parizu she ni chutila teh neznosnih bolechin, ki jo prebadajo na dvoje. Ko se je z Robertom sprehajala ob Seini, je bilo vse drugache. Ustavljala sta se ob stojnicah v univerzitetni chetrti in brskala po starih knjigah in tiskih. Rozhe, ljubezen, nezhne besede, zvecher glasba v predmestni restavraciji. Bilo je kot v raju. Chudovito.

Robert! Kje si? Njegovo lepo ime pochiva na Sarinih stisnjenih ustnicah.

Zaradi takega vremena chlovek znori! Krize, ki unichijo chloveka, spoznamo prepozno, kot zachnemo prepozno razreshevati krize, ki pogubijo narode in drzhave.

Nekaj chasa si je pomagala z branjem romantichnih povesti in ljubezenskih zgodb, za katerimi je norela tudi njena pokojna stara mama, vneta bralka sentimentalnih nemshkih zdravnishkih romanov. Tudi listanje po modnih revijah jo samo she dolgochasi.

Svet postaja vedno manjshi in ozhji, toda tudi v nebesa bo treba oditi skozi luknjo na shivanki.

Sara gleda na okensko shipo, po kateri polzijo dezhevne kaplje. V glavi zachuti mochan udarec. Zdi se ji, da vzunaj grmi. Tezhko zlo prihaja ochitno od vzunaj zaradi dezhja in se kot grom in blisk zasaja v njeno razdrazheno telo.

Ta sedanji chas ne vodi nikamor. To je chas dezhja in letnih chasov brez pravega smisla in pomena. Povsod goljufija in prevara.

Robertovo ime pochiva na Sarinih rdechih ustnicah. Na nashminkanih ustnicah. MOUVE AMOUR. She pred meseci je dosegla vse, kar je hotela. Zakaj torej zdaj to?

Robertovo ime bo vechno bozhalo njene ustnice. Toda she bolj si zheli bozhati njegovo lepo telo, katerega ne bi rada nikoli v zhivljenju izgubila.

Kam je odshel? Kdo bo zdaj delil z mano posteljo? Zakaj me je usoda tako kaznovala in me hoche zapustiti in zavrechi? Ali res hoche prevech? Si ga res prilashcha? Ga hoche posedovati? Ali je res zastrupljena z ljubeznijo, ker zheli, da ostane Robert za vedno pri njej?

Sara vstane s kavcha, krozhi po sobi. Dezh shkropota po oknu, kichasta eksotika brezdushno ropota iz televizorja.

Strup ljubosumja na ustnicah peche, da boli. Strup na Sarinih prevrochih ustnicah je grozen. In vzunaj pada dezh.

Krvavordecha ljubezen; Robert! Sem samo za tebe! Kje si? Pogresham te.

Zdaj je zlomljena. Vedno pridejo druge, ki nadomestijo prejshnje. Vse je le hinavsko sprenevedanje. Varanje. Zhenske so lutke. Morda je nashel kako novo sleparsko lutko. Neumno pupico. Prerachunljivo lepotico.

Za Roberta je ljubezen samo fasada. Vedno pridejo nove. Pridejo nove lutke.

Zanj sem ochitno bila samo »neumna princeska«. Vedno so me vsi dajali v nich. Pusti me pri miru! Saj imash druge. Izgini! Prevech si me ponizhal. Hinavshchine ne prenasham. Izgini iz mojega zhivljenja! Najdi si novo idiotinjo! Ali pa umri! Crkni!

Takrat v Parizu sem bila najbolj srechna, zdaj sem najbolj nesrechna. To zhivljenje je brez smisla. Druge zhenske vedno zmagajo, jaz pa obtichim v blatu.

Ne maram te vech. Che bi me zares ljubil, ne bi odshel. Bi mi pomagal. Bi me pomiril. Zate sem bila samo obchasna prilezhnica. Zdaj si me izgubil. Konec.

Ampak hvala za vse, kar si mi dal. Cheprav si me samo izkorishchal in izkoristil. Pojdi se solit. Umri. Nikoli vech nochem gledati tvojih velikih sanjavih ochi. Tvojih skrivnostno temnih romantichnih ochi. Le zakaj sem mislila, da me imash rad? Zakaj mi povzrochash toliko gorja?

Ampak zhelim si ljubezni. Neskonchno velike ljubezni...

Nesrecha z vso silo pritiska na Sarino izchrpano dusho. Zakaj je mislila, da je Robert njen zdravnik, ki jo bo odreshil?

Ne, noche umreti. Njen zdravnik jo mora vzeti k sebi in odreshiti.

Ampak ostri nozh je mochnejshi. Njegovo kruto rezilo jo trikrat prebode.

Ljubezen je droga. Heroin. Plazi se skozi mojo dusho. Me hoche, nichvrednico, preslepiti s tisocherimi sladkostmi.

Topa bolechina v glavi jo popolnoma omami.

Jaz sem Sara. Razkroj osebnosti.

Zhelim si moshkih. Zhelim si vroche ljubezni, ki dishi po vrtnicah in krvi.

Boli me telo. Kakshna ljubezen je to?

Obsesija. Pozhelenje. Jaz sem prostitutka ljubezni. Zasvojena z ljubeznijo in tabletami.

Ampak nihche me ne mara. Nihche me zares ne ljubi.

Dezh she vedno pada. V televizorju migotajo nekakshne slike. Sara negibno lezhi na kavchu. Njeno telo je pokrito s temnomodrim kocom.

In dezh pada. Neprestano pada.

Sara se zavija v nekakshno odejo. Noche vech gledati tega sveta. Prevech je ljubila. Ljubezen je bolj kruta kot heroin.

Dezh pritiska na mesto. Unichuje pot v svobodo.

Zaboli jo v srcu. Zdi se ji, da si je kupila enosmerno vozovnico in ni vech poti nazaj.

IZGINJATI.

RAZPADATI.

NE CHUTITI NOG / JIH NIMAM!

Trga me po telesu. Hochem se pogledati v ogledalu.

To ni moj obraz. Kdo je to?

SPAKA V OGLEDALU SADISTICHNO IZZIVA.

Satansko se mi posmehuje z umazanega stekla.

HUDICH JE VEDNO IN POVSOD!

Robert, imej me rad!

Cheprav dezhuje, se svet prebija v sivkasti dan. Tudi Sara bi se rada premaknila, stopila na ulico, shla med ljudi, vendar jo zadrzhuje topa bolechina v dushi. Zdi se ji, da jo je zhivljenje obremenilo s pretezhkimi utezhmi.

Nenadoma spet zagleda modro nochno nebo na obrobju Pariza. Zdaj bi hotela, da bi jo Robert objel in poljubil tako kot v tisti nochi, ko se jima je zazdelo, da se na parobku gozda neskonchno zaljubljena dvigata med mehkimi meglicami proti zvezdam in angelom na nebu.

Ja, ljubezen je droga, hujsha od heroina, ki ji ga je Robert znal vedno znova priskrbeti. Popolnoma jo je zasvojil s svojim tezhkim sladkim strupom, ki unichi telo in dusho.

Sara je bolna, Sara je ranjena in nora. Ubijajo jo misli, da se sprehajata po parishkem gozdu, cheprav dezhuje in v njeni sobi brni nesrechni televizor z neumnimi melodijami in ni Roberta od nikjer..

Sara, uboga zasvojenka, lezhi nemirno na kavchu. Prevech je ljubila Roberta, ki jo je zdaj ochitno zapustil.

Njuna ljubezen je imela poseben vonj, ki je nima nobena druga ljubezen na svetu. To je bila in je mochna krvavecha ljubezen. Taka ljubezen nikoli ne umre. Che bi jo lahko ubila, bi se reshila, toda ne more je ubiti, ne more ji ubezhati, prevech mochna in krvava je.

Lezhi na kavchu in se ne more umiriti. S kom bom delila posteljo, ko me je zapustil tisti, v katerega sem brezpogojno verovala? Zastrupljena je z Robertom. Njegov strup lebdi na njenih ustnicah, polzi kot mamilo proti srcu in glavi, preseka ji vse obchutke in misli na dvoje. Lezhi na kavchu, sama in samotna. Njeno telo drhti od nore in nevarne bolechine, ki se mesha s pozheljenjem po njem, ki ga vech ni. Pokrita je s temno modro odejo. Globoko modro kot noch, ki jo ima tako rada.

Nochna Sara zelo trpi. Kaj je naredila narobe, da jo je zapustil? Kaj je bila njena usodna napaka? Chudne misli vrtajo po njeni glavi.

Jaz sem Sara. Superlepa Sara. Ampak heroinski razkroj osebnosti. Od vzadaj in od spredaj same sence, sence, sence. Temne in srhljive. Roberta hochem, drugih moshkih ne maram. Samo njega hochem, njegove dotike in objeme in poljube na francoski nachin. Hochem chustveno in mentalno zlitje samega sebe z mojim super XXX dechkom. Zlati dechko Robert XXX in Sara = XXX LJUBEZEN, ki se nikoli ne postara. Ljubi seks, divji, nenavaden, trd, ampak samo s svojim moshkim. Sara sovrazhi vse druge moshke.

Sara, tabletomanka, grozna heroinska devica, joj, morda tudi PLAYMATE, ampak zakaj? Zakaj se mi je vse sfizhilo?

Zhelim se ljubiti, ljubiti, Robert, za vsako ceno ljubiti! Kje si?

Izkoristil si me, Robert! Jaz sem tvoja zhrtev. Zajebaval si se z mano, ker sem sexy. Navaden prasec si. Sovrazhim te.

Boli me glava. Vse je narobe. Sovrazhim se.

Prizadel si me. In zdaj se bom jaz prizadela. Heroin. Zadnja ljubezen. LSD. Samo to si she zhelim. In potem nich. Konec.

Ampak takrat v Parizu je bilo vse drugache. V najini sobici, kjer sva se ljubila, sva prizhgala dehteche sveche. Kot ljubezen zhive in goreche. Dishalo je po vosku in parfumu. V vazi so zharele rdeche cvetlice, poslushala sva nezhno glasbo, ljubezen je bila pozhelenje, rdeche kot kri. Priljubljene popevke so napolnile prostor s prijetno toploto in polzele v zaljubljeno telo. Po ljubljenju sva se sprehajala po buchnih ulicah in zashla v super veleblagovnico. Saro je ob pogledu na dragoce predmete in ekstravagantne obleke kot vedno prevzela nenavadna strast po nakupovanju. Imenitno razstavljeni predmeti so bozhali dusho, mehki, sladki kot chokolada. Navdajali so jo z erotichno strastjo, kot sladkor. In tudi Robert je tam, ob nakupovanju chudovitih stvari, dishal kot chokolada. Bil je kot slashchica. Pravzaprav si ni znala razlozhiti, zakaj se ji je moshki, v katerega se je zaljubila, zdel kot chokolada. Morda je bila to shifra za prepovedano ljubezen, saj so jo starshi, ko je bila she otrok, vedno kregali, da poje prevech chokolade, kar je shkodljivo.

Sara, lepotica kot iz Playboya, drzhi na veliki barvni sliki veliko chokolado. Smeje se, ko gre proti Robertu, ki jo pravkar fotografira. Chudovito dekle s chokolado, lepa kot slika, ampak negotova in raztrgana nekje globoko v notranjosti. Nikoli vech ne bo zagrabila chokolade, zdaj bo zagrabila za nozh, vroch kot prepovedana ljubezen, rdech kot kri.

Zadnji shtos v meso, prelepi sunek v smrt.

Sara lezhi na kavchu. Po okenskih shipah polzijo dezhevne kaplje. Mrzlo je. Zavija se v modro odejo in hrepeni po nekom, ki bi jo naj odreshil.

Ljubim te, Robert. Rada bi se reshila, a ne vem, kako. Ne maram dvojnih oblik in blaznih trikotnikov, ki se zabadajo v mojo razbolelo dusho. Hochem samo enega in nich drugega. Hochem samo tebe, Robert. Morava se imeti rada. Ne smeva se sovrazhiti.

Ljubim te XXX!

Dezhuje. Treba bi bilo iti ven. Nekaj kupiti. Zhe teden dni nisem nich jedla. Ampak kaj! Sovrazhim to prekleto hrano, s katero se bashejo vsi ti pijani prasci, ki ne znajo niti prav fukati. Do onemoglosti se bashejo, ampak jaz bi se bash nochas ljubila sa tobom, Robert, sa tobom, na tako dobar divji nachin!

Sara je pornografka , ampak tudi lepotica. Bash nochas bi se ljubila, pa mislim da ne bi bilo problema s tvoje strani?

Ah, ta dezh! Ta prekleta poscana srednja Evropa! To bedno ljudstvece domache, pokvarjeno, leseno, izprijeno kot nobeno!

Manjvrednostni kompleks. Anorexia nervosa. Agoraphobia.

Sara na kavchu. Bolna tabletomanka. Ne, ne more iti ven. V ta dezh. V bedasto trgovino. Hrane sploh vech ne rabi. Naj se nabashejo vsi drugi do onemoglosti in razpochijo.

Sara ne mara nikogar. Dodje mi da razbijem sve, dodje mi da poludim zbog tebe...

Kaj ne vidish, da tvoja zasvojenka s heroinom umira?

Vse to zaradi tebe, prasec. Zaradi te ljubezni, rdeche kot kri, ostre kot nozh, ki prerezhe vse zhile.

Sve dok me bude, volit chu te slepo.

Ta grozovita ljubezen do moshkega je kot nozh. Kot veliki grozni nozh bridke ljubezni. Kot Robert, ki jo vara.

Sara se plazi s postelje. Shari po miznem predalu. Ishche nozh, oster kot ljubezen, krut kot smrt.

Ishche in razpada, toda mislila je, da jo ima resnichno rad.

Krvavordecha ljubezen. Robert, objemi me! Sara drzhi v rokah nozh, rdech kot kri. Se vech ne pozna. Vedno pridejo nove. Druge, lepshe.

Vse je v megli in dezhju. Sara misli, da hiti po cesti. Nori. Dezh ji pada chez goste lase, shkropi ji po jopi, pod katero je skrila nozh. Zhiveti, ljubiti, ubiti. Dezh neizpolnjene ljubezni jo mochi po kozhi, bozha kot droga.

S tem nozhem ga bo zabodla v srce. Samo njen je.

Zabodla ga bo globoko do dna, v njegovo srce in v svoje srce. Za vedno in konec.

In dezh pada, neprestano pada, dezh vechno pada.