Revija SRP 117/118

Jolka Milich

 

 SMEJO PREVAJALCI KAJ VPRASHATI?

O zadnjih Zbranih pesmih Srechka Kosovela

 

Ker se prevajalci na sploshno bolj malo oglashajo in javno zelo redko postavljajo vprashanja, je sploh veliko vprashanje, ali smem kot prevajalka Kosovela v italijanshchino postaviti Shtudentski zalozhbi v Ljubljani kakshno (im)pertinentno vprashanje v zvezi z Zbranimi pesmimi Srechka Kosovela, ki so izshle z letnico 2013 v njeni zbirki Beletrina v nakladi 500 izvodov. Zbrala in uredila jih je dr. Nezha Zajc, spremno besedo Med pesmimi, opusom in zbranim delom pa je prispeval dr. Igor Grdina. Vech kot 1200 strani debelo knjigo je oblikovala Andreja Brulc, uposhtevaje oblikovalsko zasnovo notranjosti Polonce Strman. Kot vechina Beletrininih knjig zelo privlachne zunanjosti. Chlovek jih nadvse rad vzame v roke in se zatopi v branje in premishljevanje. Vchasih pa ga navdajo tudi z resnimi pomisleki. Ali je mogoche, da se jim je to zapisalo? Ali zareklo?

Tokrat bi postavila le peshchico nujnih vprashanj, ker se mislim revijalno razpisati o tem delu chez chas, ko se bom srechno in najbrzh v potu obraza dodobra pretolkla skozi domala nepregledno snov. In oborozhena z zhelenimi pojasnili, se bom kasneje veliko lazhje orientirala.

Zhe ko je lani krozhil veseli glas, da bo Shtudentska zalozhba izdala Kosovela, smo se njegovi, recimo, privrzhenci, poznavalci, prevajalci in ljubitelji zacheli radovedno sprashevati: ... katerega? pesnishki del? tudi pripovedni in esejistichni? ves opus? bodo popravili spotoma vse, kar se je narobe nabralo pri prvem uredniku dr. Antonu Ocvirku, ki je pred vech kot pol stoletjem mukoma oral ledino? Pa she komu drugemu kasneje? In komu pravzaprav ga bodo zlasti namenili? Strokovnjakom? Ali le navadnim bralcem poezije in ljubiteljem krashkega poeta?

Zhe sredi avgusta po branju porochil o Mednarodnem pesnishkem festivalu Dnevi poezije in vina, na katerem so Srechkove Zbrane pesmi predstavili, smo si ustvarili mnenje, da bo izdaja najbrzh shtudijska, saj so v koprskih Primorskih novicah ponatisnili iz knjige kratko pesmico V Gorici she v pisavi, ki je bila v veljavi na zachetku prejshnjega stoletja, in sicer:

 

Solnce, solnce, solnce.

Na solncu cesta,

pod cesto reka.

Modra reka.

Solnce.

Spomin na Gorico.

 

Vztrajati pri tej pisavi bi imelo smisel kvechjemu le v kakshni knjigi za jezikoslovce in strokovnjake. Pa she njim bi lahko prizanesli na zachetku z malo opombico: Za chasa Kosovelovega zhivljenja, kot je vobche znano, so sonce pisali solnce, sonchnica pa solnchnica, marmor mramor, svetilka svetiljka, ladja ladija, rdeche rudeche in vchasih zhe rdeche, in she kaj malega bi se nashlo, kar smo mi zhe davno opustili. Vse te zastarele oblike, kot pri drugih pesnikih, smo tudi mi uskladili s pisavo v danashji rabi.

Ko pa sem dobila knjigo v roke, jo parkrat prelistala in odkrila, da ni namenjena strokovnjakom, marvech obichajnemu bralstvu poezije, sem kar ostrmela. Ali zalozhba s to novo prakso pretirano vernega zapisovanja starinskih oblik sugerira Slovencem, da naj ponovno prevzamemo staro pisavo, ker je njej bolj vshechna, saj je teh solnc in solnchnic pa solchnih rechi in solnchkov za celo reshto, kot se spodobi za chastilca so(l)nca Kosovelovega kova, da se ti odvechni l zhe prav nadlezhno zapichi v zenice in brni v ushesih? Chemu, se vprasham? In vprasham Zajchevo pa Grdino. Zakaj pri Kosovelu ta ritenska hoja s pisavo v chase pretekle, pri drugih starejshih pesnikih pa brezskrbno modernistichni prijemi? No, pri tem nesmiselnem pochetju jo je zalozhbi et company nadvse hudomushno zagodel ... bodisi shkrat ali korektor, ali oba v shpanoviji, ker sta starinsko patiniranega Kosovela opremila z lochili po najnovejshi modi, ki je niti marsikdo od nas she ne uposhteva, kaj shele pisci v dvajsetih letih prejshnjega stoletja. Prav jim bodi, povrshnezhem!

Ja, “Beletrina” je po svoje zelo zanimiva in dinamichna zalozhba, lepe knjige izdaja in prodaja, po tej strani mi je zelo vshech, po drugi pa ... je zhe notorichno povrshne sorte. Ochitno svoje sposobnosti precenjuje in se ji (pre)vechkrat zelo mudi, naglica pa ni prida. Obnese se le pri tekachih in Formuli 1. Zaradi tega so – shkoda! – nastradale tudi Zbrane pesmi Srechka Kosovela. Ta zalozhba je zhe drugich, da ne rechem tretjich, izdala „zbrane pesmi“, ki niso bile povsem zbrane, le skoraj, saj vedno kaj tehtnega manjka v njih in torej zhe po pregovoru ... zajca ne ustrelijo. Pri Zbranih pesmih V BELO Daneta Zajca manjka vsaj navedba dveh njegovih pomembnih zbirk, ena je kar zajeten antologijski izbor, izshli pa sta v Doberdobu v Italiji. Marsikatera pesem pa prav manjka v Zbranih in novih pesmi VSE POTI Kajetana Kovicha. Zasluzhili bi obe knjigi, da ju prekrstijo v Skoraj zbrane pesmi Kajetana Kovicha in Srechka Kosovela. Jaz pri Srechku zhe po prvem in hitrem branju pogresham tri pesmi, ki so zhe izshle dvojezichno tudi v zvezku mojih prevodov za nashe sosede, ki jih je izdal ZTT-EST leta 2011. Kot pesmi pa nam urednica Nezha Zajc servira tri Kosovelove zelo domiselne – recimo jim – »tekste«, ki pa niso pesmi, in sicer Prorachun, 10 bozhjih zapovedi in 5 cerkvenih zapovedi. O nizu drugih pomanjkljivosti, samovoljnosti, napachnih branj, neutemeljenih trditev, she kakshen shkrat se je verjetno nepoklican prishtulil itd., se niti ne lotim govoriti, ker bi bilo nashtevanje predolgo, za kakih 10-20 in she vech strani (100? 300?).

Cari amici, tutto da rifare – bi lahko rekli (tudi) v zvezi s to lepo in dolgo prichakovano knjigo. Beletrinci so se nekje pohvalili – menda na festivalu –, da so jo ... zbiksali skupaj v poldrugem letu. Niso sicer rekli tako neposredno kot jaz, malce bolj fino literarno, v rokavicah iz mehke telechje kozhe, da zveni malodane (samo)pohvalno, kot bi angelci stopicali po puhastih oblakih ali peli glorijo prav potihcema, a de facto so jo prehitro skup spravili in zamesili v knjigo brez vsakega ... (kolikor toliko trdnega ali zanesljivega) kriterija. V zachetku se chloveku zdi, da so jo hoteli chasovno in stilno she nekako smiselno urediti, a ker jim je shlo bolj pochasi in tezhavno od rok, pesmi so se kar naprej upirale dolochenemu – trojnemu – redu, ker ni bil po njihovi meri, bodi pretesen ali preohlapen, pa so branje »punce« (dodajam tudi oblikovalki), namesto da bi ga olajshale s primerno jasnim in chitljivim tiskom, z nepotrebno bledico drobnejshih opomb domala onemogochile ali vsaj neznansko otezhile. Zelo naporno je branje prebledih opomb, primernih le za ostrovidne orle, kot da v tiskarni shparajo chrnilo. (Treba je imeti jastrebje ochi tudi pri dvojezichni pesnishki zbirki Michela Deguyja Umishljanja, ki jo je prav tako izdala Shtudentska zalozhba 2013, prevedla jo je Barbara Pogachnik, jaz pa jo zelo koncentrirano prebiram, seveda s povechevalnim steklom v roki ob dokaj pogostnih prebledih opombah, kot da bi jih spral dezh.) No, »punce« so obupale in nametale pêle mêle vso zadevshchino v isti, le malce diferencirani kosh, in glej, dobili smo idealno, do amena nepregledno uravnilovko, razvrshcheno v tri malodane fantazijske sklope: osebne pesmi, poetoloshke in druzhbenokonstruktivistichne. Kam sodijo one zadnje v chetrtem razdelku, imenovanem Dodatek, pa so menda pozabile povedati. Bodo prihodnjich, saj ne gori voda. Zgodi se pach, ko je prevech pesnishke robe na enem samem kupu, da kaj spregledamo.

 

Pa she to: Na strani 1175, na koncu knjige in na koncu Kratkega zhivljenja Srechka Kosovela – v letnicah pishe:

»1926: 27. maja Srechko Kosovel umre v novem domu v Tomaju na Krasu, po tezhki bolezni, ki se je vlekla od konca februarja in katere vzrok je bila po vsej verjetnosti pljuchnica.«

Nadvse radovedno vprashanje: In kdo jim je zaupal to domnevo, da je bil vzrok smrti ... po vsej verjetnosti pljuchnica? So poslali SMS na televizijo, priljubljenemu Kanalu A, oddaji Astro TV? Oni namrech znajo za nekaj centov ali evrov odgovoriti na chisto vsako, she tako tezhko, zamotano, tvegavo, da ne rechem nerazreshljivo vprashanje. Ali so se zatekli po pomoch h kakshni znameniti shlogarci ljubljanski? Nam primorskim provincialcem in nachitanim Krashevcem je bilo doslej znano, na podlagi izpiska iz tomajske mrlishke knjige, da je Srechko, star 22 let, 2 meseca in 9 dni umrl – previden – 27. maja ob 9. uri zvecher za ... meningitisom. (Glej Ocvirkov drugi del tretje knjige Zbranega dela Srechka Kosovela na strani 1215.)

Tudi mi vchasih ugibamo in domnevamo. Jaz na primer mislim, sodech po simptomih bolezni, opisanih v Srechkovih pismih, in po pripovedovanju njegove sestre Tonchke, da je Srechka precej verjetno pichil kakshen okuzhen klop in mu povzrochil meningitis, ta pa ga je pokopal. To domnevo sem chula tudi iz ust Borisa Pahorja in she od koga, a vse te, she kako upravichene domneve in ugibanja niso zhal nikoli postale gotovost, da bi si upali z njimi spodbijati ali dopolnjevati podatek iz mrlishke knjige. Ochitno nismo opremljeni z ... neznosno lezhernostjo porochanja, ki jo zmorejo sestavljalci ... skoraj Zbranih pesmi Srechka Kosovela, o katerih teche beseda.

Shkoda, da Beletrinci niso dali ob bok, sicer prizadevne, a ochitno ne zelo izkushene urednice, vsaj kakshnega antologista, da bi jo dodobra nauchil, kako se takim rechem strezhe, in jo spotoma prisilil, da si natanchno prebere vse, kar je pesnik napisal in kar je bilo napisano o poeziji krashkega poeta doslej. Da ji zleze malodane pod kozho, ne pa da ji ostane kot prijetno dishechi talk ali zmleti sladkor za krofe in slashchice le na povrhnici.

Kaj naj she dodam? Shkoda. Spet zapravljena enkratna prilozhnost v korist ... NEsrechka Kosovela in njegovih shtevilnih chastilcev. Z upanjem – sbagliando s'impara – da se bomo schasoma na napakah le kaj nauchili, in posledichno, da bomo tudi dobili od nashih zalozhb bolj studiozno zasnovano in izpeljano knjigo, kot se je letos izcimila pri Beletrini. Ne glede na vse recheno – pomisleke lahko argumentiram! – jo priporocham mladim in starim in onim vmes v branje. Med prebiranjem nikoli ne pozabite, da je vse te lepo zveneche pa zrachne in globoke verze – vchasih od urednikov narobe prebrane ali tolmachene – napisal zelo mlad, nadobuden, bister in subtilen krashki fant, ki pa je imel to veliko smolo, da je strashno zgodaj umrl. Izpet? Neizpet?

 

 

Razlichna mnenja o Srechkovi knjigi z napakami

 

Peter Kolshek, tudi sam pesnik in urednik, je v svoji kar dolgi recenziji v Knjizhevnih listih Dela z dne 28. januarja 2014 pod naslovom Rokopisi in prepisi, nakar she antologija napisal: »Ponovno zbrane pesmi Srechka Kosovela. Ves opus pod eno streho, ki tu in tam pushcha.«

Moj pripis: in poshteno zaliva in namaka Srechkovo hisho poezije.

Nedavno, nekaj mesecev kasneje med prebiranjem nadvse zanimive priloge 1904 - 2014, ki je posvechena 110. letnici rojstva Srechka Kosovela (glej trzhashki Primorski dnevnik in koprske Primorske novice z dne 18. marca 2014), na str. 17 se je – podobno kot Petru Kolshku, le z drugimi besedami – zapisalo tudi znanemu ljubljanskemu prevajalcu, pisatelju in she kaj ter bivshemu uredniku Mladinske knjige in z Ludwigom Hartingerjem avtorju Kosovelove monografije (sicer pronicljivemu duhu in veshchemu peresu) Aleshu Bergerju; o lanski izdaji Zbranih pesmi Srechka Kosovela pri Shtudentski zalozhbi v Ljubljani meni, da ni najbolj posrechena.

Ochitno se je tudi Berger s to omiljeno obliko »ne najbolj posrechena«, namesto neposrechena ali slaba, kot Kolshek z relativizacijo fenomena pushchanja »tu in tam« – zaradi lepshega in slajshega – diplomatsko zatekel k evfemizmu. Upajoch, da bodo dovolj pronicljivi Beletrinci razumeli ... antifono, kot pravijo takim nekoliko zavitim lepotnim stavkom nashi italijanski sosedi.

Mi – kar nekaj nas je in shtevilo narashcha – no, mi, ki evfemizmov niti ne maramo, smo prav trdno preprichani, lahko tudi argumentiramo, da je Beletrinina knjiga prava katastrofa. Treba bo nemudoma rehabilitirati po krivici od slovenskih literatov in intelektualcev zhe davno omajani sloves dr. Antona Ocvirka, prvega resnega urednika Zbranega dela Srechka Kosovela in, se bojimo, tudi zadnjega. Ko bi ljubljanska zalozhba dala kaj nase, bi morala lansko knjigo vzeti iz prometa, pa rechi vsem nam: ne zamerite, nismo niti od dalech slutili, da bomo skotili takega spachka. Se bomo vzeli v roke in eksperiment ponovili ter skup spravili ne samo bolj posrecheno izdajo, kajpak s povsem neprepustno streho, iz katere ne bo kanila v notranjost niti kaplja, marvech naravnost zgledno knjigo, kot nam jo po tolikih letih veleva dolzhnost pripraviti in tiskati.

Pa brez zamere ali z njo. Le resnica nas bo osvobodila, ne pa pomanjkanje samokritichnosti, da si kolektivno rajshi zatiskamo ochi in nojevsko silimo z glavo v pesek.

 

 

Rokopisi in prepisi, nakar she antologija

Delo, 28. januarja 2014; Delo PP 29: 5. in 12. aprila 2014

 

Ochitno je Peter Kolshek prebral moj zapis zelo povrshno, da je razumel, kot da se jezim, in celo nanj, namesto da bi pravilno razbral, da se sklicujem tako nanj kot na Alesha Bergerja, ker ju shtejem za nekakshna svoja somishljenika, ne tako direktna in ekstremna sicer, kakor sem jaz, ki rada rechem kruhu kruh in vinu vino, a najbrzh v tem primeru samo zato ne, ker se nista pregrizla v potu obraza, oziroma nista imela niti potrebe, da se pregrizeta skozi ves Kosovelov opus, z dodatki vred, saj je izshlo kasneje she nekaj knjig, ne samo skozi Srechkovo zbrano delo pri DZS, kot sem se morala jaz iz prevajalskih potreb. She zlasti potem, ko sem odkrila, da je med Ocvirkovimi opombami recheno marsikaj, kar bi moralo biti izpostavljeno zhe chisto na zachetku. Niti malo se potemtakem nisem jezila na recenzenta Kolshka, nasprotno, veselila sem se obeh (tudi Bergerja!) in ju vzela kot shchit, da si vsaj delno zavarujem ledja. Trem skoraj istomishljenikom je tezhje ugovarjati kakor enemu samemu, naj bo she tako ekstremen in dobro podkovan v materiji. Alesh me je celo prijateljsko opozoril, da on ni sploh rekel, da "se mu ne zdi", kot se je meni v naglici zapisalo, marvech da prav "meni", kar je zame she bolj razveseljivo. Njega prosim, naj mi ne zameri, bralce pa pozivam, da tisto moje po pomoti citirano precej cincarsko (ne)dozdevanje zamenjajo z Bergerjevim zdalech bolj solidnim mnenjem. Prosim tudi Petra, da ponovno in bolj zbrano prebere moj zapis v PP 29 z dne 5. aprila letos, saj bo odkril, da se jaz ne jezim niti na Beletrince, le konstantiram, da je njihova knjiga katastrofa. Si upa kdo trditi – argumentirano seveda – da ni? Na dan z besedo, da ga – utemeljeno – demantiram. In po ugotovitvi o katastrofi, sem jim dala nadvse sprejemljiv nasvet (v stilu »prendere o lasciare«, saj nasveti so zhe po svoji naravi fakultativni, torej nich obveznega, stvar premisleka in odlochitve pach), naj knjigo avtokritichno vzamejo iz prometa, che hochejo ohraniti kredibilnost. Mar nismo nekoch vihteli parolo, da se uchimo na napakah? In res, prav na napakah se lahko veliko nauchimo, zadostuje, da ne vztrajamo pri njih. Motiti se je chloveshko, pravi stari rek, vztrajati v napaki pa peklensko. V literaturi bolj kot peklensko je bedasto in nesmiselno, ker napisane napake prej ali slej prav skachejo v ochi, ni jih mogoche skriti, kaj shele trditi, da jih ni.

 

Pa she to: Che se smem iti dve muhi na en mah, bi kot potroshnica prosila she za cenjeni nasvet gospo Bredo Kutin, predsednico Zveze potroshnikov Slovenije. Kmalu po izidu sem kupila Zbrane pesmi Srechka Kosovela, ki so izshle lani pri Shtudentski zalozhbi. Zanje sem plachala 49 evrov. Medtem sem odkrila, najprej zachudena, nato zgrozhena, da v njih kar mrgoli napak, ponujajo jih kot (prepisujem iz vabila na tomajski vecher) ... najpopolnejshe ... zbrane pesmi, cheprav kar precej pesmi manjka, tu pa tam ne lochijo proznega zapisa od pesmi in med pesmi vrinejo prozo, she Zhupanchichu pofulijo kitico in jo priflikajo Kosovelu, ne da bi opazili, da streljajo kozle, ali se vsaj potem opravichili pri kupcih za pomoto. In tako dalje skoraj v nedogled. V starih chasih so blago z napako trgovci prodajali bolj poceni, saj drugache ga ne bi zlepa (raz)prodali; ko je bilo vech in prevech napak, pa so se ga radi znebili skoraj zastonj. Ker je tu napak she in she ... smemo rachunati na vasho pomoch s kakshno eksemplarichno intervencijo v nash prid in zalozhbi v opomin: Fantje, tako ne gre. Kupcem morate obvezno vrniti vsaj 20-30 evrov. Gospa Kutinova, rachunam na vasho pomoch, saj mi jo dolgujete she iz nadvse sramotnih sodnih chasov pisateljice Brede Smolnikar. She pomnite, gospoda in tovarishi?